Pojem pravnega posla ni identičen dejavnosti zadruge. Dejanske ugotovitve o trajni opustitvi posesti s strani zavarovanca toženke in neuporabi za potrebe opravljanja dejavnosti, torej njegovi „goli“ lastninski pravici, napotujejo na sklep, da je sporna nepremičnina sicer nedvomno del realnega substrata zadruge, vendar pa ne služi opravljanju njene dejavnosti. Zavarovalno kritje zato ni podano.
Pravica uporabe nepremičnin v družbeni lasti se je lahko veljavno prenašala tudi zunajknjižno; v sistemu družbene lastnine vpis prenosa pravice uporabe v zemljiško knjigo ni imel konstitutivnega pomena in (tudi zaradi tega) zemljiškoknjižni podatki pogosto niso izkazovali resničnega nosilca te pravice. Ugotovitev imetnika pravice uporabe zato ni mogla biti omejena le na podatke zemljiške knjige, pač pa je terjala večjo skrbnost: vsaj še ugotovitev posestnika, in v primerih, ko nepremičnine ni imel v posesti v zemljiško knjigo vpisan imetnik pravice uporabe, tudi ugotovitev, ali njegova posest temelji na zunajknjižno pridobljeni pravici uporabe.
Načelo zaupanja v zemljiško knjigo, uzakonjeno v 10. členu SPZ, je načelo stvarnega prava, ki je namenjeno varstvu knjižnih pravic, ki jih pridobi dobroverni tretji od pravnega prednika, katerega položaj je pomanjkljiv ali neveljaven. Položaja denacionalizacijskega upravičenca ne varuje v primeru, ko denacionalizacijska upravičenka ni predlagala začasne odredbe po ZLPP (domnevno) zaradi pričakovanja, da bo sporna nepremičnina vključena v proces lastninskega preoblikovanja po ZZad, ker je bila pri njej vpisana pravica uporabe v korist subjekta, ki se je lastninil po navedenem predpisu.
V konkretnem primeru se je kapital P. p.o. olastninil po ZLPP in ne po ZZad. Zato presoja, ali bi denacionalizacijska upravičenka morala svoj zahtevek za denacionalizacijo v naravi zavarovati s predlogom za začasno odredbo po 74. in 81. členu ZZad za odločitev o revizijah ni pomembna. Revizijsko sodišče kljub temu dodaja, da za podjetja, ki so se lastninsko preoblikovala po ZZad, zavarovanje pravic nekdanjih lastnikov ni bilo predvideno.
Začasna odredba po ZLPP preprečuje, da bi zaradi vključitve nacionaliziranega premoženja v proces lastninskega preoblikovanja podjetja prišlo do ovire za denacionalizacijo tega premoženja v naravi; med obema oblikama lastninjenja zakon daje prednost denacionalizaciji v naravi, mehanizem za dosego te pa je v rokah denacionalizacijskega upravičenca: vložiti mora predlog za začasno odredbo. Le v drugih primerih razpolaganja s predmetom denacionalizacije (ko ni opisane konkurence načinov lastninjenja) zadostno varstvo pred ovirami za vrnitev v naravi nudijo določbe 88. člena ZDen.
Ni mogoče priposestvovanje nepremičnin po tem, ko so z uveljavitvijo ZZad, t. j. 28. 3. 1992 prešle iz družbene v državno lastnino oz. po tem, ko je bila v zemljiško knjigo vknjižena zadruga kot njihova lastnica. Vprašanje dobre vere je v resnici vprašanje pravne zmote. S sklicevanjem na pravno zmoto pa ni mogoče utemeljiti dobre vere. V takšnih primerih, bi s priposestvovanjem omogočili zaobid določb lastninske zakonodaje ter odpravo nezakonitosti zemljiškoknjižnih vpisov, do katerih je prišlo v procesu lastninjenja nepremičnin.
Revizija se dopusti glede vprašanja ali se določba drugega odstavka 74. člena ZZad uporablja za temeljne organizacije kooperantov (subjekte, ki v času uveljavitve ZZad niso organizirani v obliki, kot jo določa prvi odstavek istega člena).