taksne olajšave – zavrnitev predloga za odlog plačila sodne takse – pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo taks na podlagi sodne odločbe – premoženjsko, finančno in likvidnostno stanje pravne osebe – ogrožanje dejavnosti pravne osebe zaradi takojšnjega plačila sodne takse – trditveno breme – načelo pravičnosti
Taksne olajšave (ki obsegajo odlog, obročno plačilo in delno ali celotno oprostitev plačila sodne takse) so izjeme od splošne ureditve, po kateri morajo stranke zato, da si zagotovijo sodno varstvo, plačati sodno takso. Do katerekoli od navedenih izjem so lahko upravičene le, če izpolnjujejo za to določene pogoje. Ti so, za pravne osebe, predpisani v četrtem odstavku 11. člena ZST-1.
V primeru, ko stranka predlaga odlog plačila sodne takse, mora sodišče presoditi, ali je premoženjsko, finančno in likvidnostno stanje stranke takšno, da ji takojšnjega plačila ne omogoča, brez da bi se pri tem ogrozilo izvajanje njene dejavnosti. Zgolj in edino to je razlog, ki omogoča odlog plačila sodne takse.
najemna pogodba - odplačna pogodba - višina najemnine - določena višina najemnine - določljiva višina najemnine - način oblikovanja najemnine - bistvena sestavina najemne pogodbe - odplačno zagotavljanje rabe stvari
Določena (oziroma določljiva) višina najemnine je ena od bistvenih sestavin najemne pogodbe, kajti najem je nujno odplačen. Njegov gospodarski namen (kavza) je odplačno zagotavljanje možnosti rabe stvari. Zato je (poleg določitve predmeta najema) določitev višine najemnine bistvena sestavina vsake najemne pogodbe.
Ker tožeča stranka v postopku ni niti trdila, da bi se s toženo stranko o najemnini oziroma načinu njenega oblikovanja dogovorili, trditveno breme za utemeljenost zahtevka na podlagi določil OZ ni izpolnjeno. Sodišče prve stopnje pa s tem, ko zahtevku na tej pravni podlagi ni ugodilo, določil OZ ni kršilo.
Otroka predlagatelja je kot družinskega člana po Navodilih za izpolnjevanje izjave o premoženjskem stanju, ki so del Pravilnika o obrazcu izjave o premoženjskem stanju, mogoče upoštevati le, če ga je predlagatelj dolžan preživljati po predpisih, ki urejajo družinska razmerja.
predlog za oprostitev plačila sodne takse - pravna oseba - delna oprostitev - pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo taks na podlagi sodne odločbe - premoženjsko, finančno in likvidnostno stanje pravne osebe - postopek prisilne poravnave nad taksnim zavezancem - trditveno in dokazno breme - sklep o oprostitvi plačila sodne takse - veljavnost sklepa o oprostitvi plačila sodne takse - konkretna zadeva - mnoštvo sodnih sporov - veliko število tožb - skupni znesek sodnih taks
Obveznost plačila sodne takse in insolventnost taksnega zavezanca se ne izključujeta - če bi bilo tako, bi zakon navedeno okoliščino sam določil kot razlog za taksno oprostitev, pa tega ni storil.
Sklep o oprostitvi, odlogu ali obročnem plačilu taks velja samo v postopku, za katerega je bil sklep izdan, kar pomeni, da se predlog za delno oprostitev plačila sodne takse (podrejeno za oprostitev oziroma obročno plačilo) presoja samo za konkretno zadevo in upoštevaje okoliščine te zadeve, torej tudi, da znaša sodna taksa v tej zadevi 99,00 EUR. Dokaza z vpogledom v sodne evidence v smeri ugotavljanja števila sodnih postopkov, ki jih tožeča stranka še vodi, posledično sodišče prve stopnje ni bilo dolžno izvesti.
umik tožbe – pravdni stroški – neprerekane navedbe – umik tožbe takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek
Tožeča stranka je v vlogi, s katero je tožbo umaknila, pojasnila specifične okoliščine obravnavanega primera. Navedla je, da ji je bil znesek, s katerim se je dejansko kril vtoževani dolg, nakazan s strani drugega njenega dolžnika (in ne tožene stranke). Pojasnila je tudi, da je, prav z namenom razjasnitve vprašanja, kateri dolg je s svojim plačilom pokrival, plačnika večkrat klicala, a ji ta ni bil dosegljiv. Samovoljno pa izvršenega plačila (v višini 420,00 EUR) ni mogla šteti kot plačilo dolga tožene stranke (ki je znašal 412,00 EUR). Tožena stranka se na takšne navedbe ni odzvala. V vlogi, ki je sledila umiku tožbe, je navedla le, da se z umikom strinja. Zato je v obravnavanem primeru treba šteti, da je tožeča stranka tožbo umaknila takoj po tem, ko je tožena stranka svojo obveznost izpolnila.
objava odgovora na objavljeno informacijo – podajanje informacij v smislu ZDIJZ – pasivna legitimacija – presoja vsebinskih pogojev
Izpodbijana odločba sodišča prve stopnje temelji na naslednjih ugotovitvah: 1) pri sporni objavi ne gre za medijsko dejavnost toženca v smislu medijskega poročanja, ampak za podajanje informacij v smislu ZDIJZ – sporna objava ni medijski članek ter uredniško ali avtorsko oblikovana vsebina, 2) toženec ni odgovorni urednik in ni pasivno legitimirana stranka, 3) niso podani vsebinski pogoji za objavo odgovora po 42. členu ZMed. Ugotovitvam pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje.
ZPP člen 191, 191/1, 191/1-2. ZST-1 člen 19. ZST-1 tarifna številka 1111.
odškodnina za nepremoženjsko škodo – navadno sosporništvo – odmera sodne takse
Tožniki vsak s svojim zahtevkom zahtevajo vsak svojo odškodnino za nepremoženjsko škodo, zato so navadni sosporniki. Sodna taksa se odmeri za vsakega tožnika posebej glede na vrednost njegovega zahtevka (2. točka prvega odstavka 191. člena ZPP v zvezi z 19. členom ZST-1 in tar. št. 1111 ZST-1).
CIVILNO PROCESNO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO – STANOVANJSKO PRAVO – ODVETNIŠTVO
VSL0072589
ZPP člen 7, 155, 155/2, 163, 163/1, 163/2, 285, 451, 452, 453. OZ člen 336, 336/1, 1017, 1017/3, 1019, 1019/1, 1025. SZ-1 člen 24, 24/5. Odvetniška tarifa (2015) člen 20, 20/2.
spor majhne vrednosti – upravnik – razmerje lastnik najemnik – izvrševanje pravic najemnika – zakonito subsidiarno poroštvo – oblike poroštva – obseg porokove odgovornosti – stroški izterjave glavnega dolžnika – obratovalni stroški najemnika – ugovor zastaranja – pravočasnost ugovora zastaranja – začetek teka zastaranja – kapitalizirane zamudne obresti – trditveno in dokazno breme – prekluzija – materialno procesno vodstvo – nepravilna priglasitev stroškov – nagrada v evrih – nagrada v točkah
Tožeča stranka tožbenega zahtevka v delu, ki se nanaša na kapitalizirane zamudne obresti, ni substancirala do te mere, da bi bilo mogoče zaključiti, da v razmerju do nje obstoji zatrjevana obveznost tožene stranke za njihovo plačilo. Tožeča stranka bi morala pravočasno utemeljiti zahtevek za plačilo kapitaliziranih zamudnih obresti, ki jih vtožuje znotraj skupnega vtoževanega zneska 2.974,85 EUR, in v dokaz svojih navedb predložiti dokaze.
V konkretnem primeru je tožena stranka (kot lastnik) subsidiarno odgovorna za obratovalne stroške najemnika. Gre za zakonito subsidiarno poroštvo. Če zakon (SZ-1) določa poroštveno obveznost, pa le-te podrobneje ne določa, se uporabljajo pravila OZ o poroštvu. Za zakonito poroštvo se torej smiselno uporabljajo pravila pogodbenega poroštva.
Trditve o zapadlosti vtoževane terjatve in posledičnem začetku teka zastaranja je tožena stranka prvič podala v njeni drugi pripravljalni vlogi, kar je v postopkih v sporu majhne vrednosti prepozno. Tožeča stranka je namreč trditve in dokaze glede pravne podlage (računi dobaviteljev, izvršilni stroški, obresti) ter v zvezi z višino vtoževane terjatve podala že v vlogi, s katero je dopolnila tožbo. Zato bi morala (in bi jih tudi lahko, ne glede na to, da se matematični izračun ni izšel) tožena stranka trditve, vezane na presojo utemeljenosti ugovora zastaranja, podati v svoji prvi pripravljalni vlogi, s katero je odgovorila na tožbo. Ker tega ni storila, je v zvezi s temi dejstvi prekludirana.
Za začetek teka zastaranja je v konkretnem primeru ključno, kdaj bi le-ta začel teči, če bi bila storitev dobavitelja zaračunana neposredno toženi stranki, in ne kdaj je tožeča stranka kot upravnik ta račun plačala.
Ker se je v konkretnem primeru postopek začel z vložitvijo predloga za izvršbo 23. 12. 2014, je treba odvetniške stroške določiti na podlagi ZOdvT. Tožeča stranka je stroške za sestavo pritožbe in odgovora na pritožbo priglasila v točkah, katerih ZOdvT ne pozna, saj nagrado odvetniku določa v evrih, zato jih ni priglasila v skladu s 163. členom in drugim odstavkom 155. člena ZPP. Glede na to pritožbeno sodišče teh stroškov ni moglo priznati.
IZVRŠILNO PRAVO - STEČAJNO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0053536
ZFPPIPP člen 216, 221b, 221b/4.
ugovor - vloga - presoja vloge po vsebini - pravnomočno končana poenostavljena prisilna poravnava - nadaljevanje prekinjenega izvršilnega postopka
Glede na to, da je bilo sodišču prve stopnje znano, da je bil nad dolžnikom 6. 11. 2015 začet, 24. 3. 2016 pa končan postopek poenostavljene prisilne poravnave (nenazadnje je izdalo sklep o prekinitvi izvršilnega postopka z dnem 6. 11. 2015 in sklep o nadaljevanju izvršilnega postopka z dnem 24. 3. 2016), bi moralo vlogo dolžnika z dne 28. 4. 2016, glede na njeno vsebino, obravnavati kot pripravljalno vlogo v okviru sklepa, ki ga izvršilno sodišče izda na podlagi 216. člena v zvezi s četrtim odstavkom 221.b člena ZFPPIPP.
Kolektivna pogodba grafične dejavnosti člen 25, 25/4. ZPP člen 277, 318, 318/1.
zamudna sodba - letni dopust - kolektivna pogodba
Tožena stranka je tožnici s sklepom o določitvi letnega dopusta priznala 20 dni minimalnega dopusta in 3 dneve iz naslova invalidnosti. Glede na to, da tožničina skupna delovna doba znaša 34 let, da je tožnica stara več kot 50 let in je pri toženki delala na delovnem mestu III. skupine oz. zahtevnosti, tožnici poleg odmerjenih 23 dni letnega dopusta dodatno pripada še 13 dni letnega dopusta v skladu s 25. členom Kolektivne pogodbe grafične dejavnosti. Zato je sodišče prve stopnje izpodbijani sklep o določitvi letnega dopusta pravilno razveljavilo in ugotovilo, da tožnici za leto 2015 pripada dopust v skupnem trajanju 36 dni.
ZDR-1 člen 110, 110/1, 110/1-4, 110/2, 118, 118/1, 118/2.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - odsotnost z dela - sodna razveza - nezakonitost odpovedi - višina denarnega povračila
Tožena stranka je tožnici v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi očitala, da je v spornem obdobju (več kot pet dni) ni bilo na delo, pri čemer ni sporočila razloga za svojo odsotnost, čeprav bi to mogla in morala storiti. Tožnica je zaradi psihičnih težav, v zvezi s katerimi se je zdravila že daljše obdobje in so bile v času prejema odločbe ZZZS hujše oblike, spregledala prvi stavek izreka odločbe (da je od spornem obdobju zmožna za delo s krajšim delovnim časom), ne da bi se tega zavedala, oziroma ni dojela vsebine tega stavka. Tožnica torej zaradi svojega psihofizičnega stanja ni vedela, da njena odsotnost z dela ni krita z odločbo ZZZS, zato tudi ni mogla in morala sporočiti razloga za svojo odsotnost toženi stranki. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tožnici ni mogoče očitati naklepa ali malomarnosti v zvezi z neobveščanjem delodajalca o razlogih svoje odsotnosti, zaradi česar odpovedni razlog iz 4. alineje 1. odstavka 110. člena ZDR-1 ni podan in je izpodbijana izredna odpoved nezakonita.
ZPP člen 316, 316/1. ZDR-1 člen 115, 118, 118/1, 118/2.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - sodba na podlagi pripoznave - denarno povračilo - višina
Pri določitvi višine denarnega povračila je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, da je tožnica po poklicu univerzitetna diplomirana ekonomistka, stara 31 let, da je bila pri toženi stranki zaposlena 2 leti in 12 dni, da je bila pred tem zaposlena v družbi, ki je šla v stečaj, da med navedeno družbo in toženo stranko ni pravne kontinuitete, da ji je tožena stranka nezakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi v času, ko je uživala posebno varstvo pred odpovedjo (115. člen ZDR-1) in da je v času postopka pred sodiščem prve stopnje toženo stranko obvestila, da je ponovno noseča, kar tožnici otežuje možnost za novo zaposlitev. V skladu z drugim odstavkom 118. člena ZDR-1 se višina denarnega povračila določi glede na trajanje delavčeve zaposlitve, možnosti delavca za novo zaposlitev in okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi, ter upoštevaje pravice, ki jih je delavec uveljavil v času prenehanja delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno ugotovilo navedene okoliščine, vendar pa je denarno povračilo dosodilo v previsokem znesku (12 tožničinih povprečnih plač) glede na uveljavljeno sodno prakso, zlasti glede na dejstvo, da je bila tožnica pri toženi stranki zaposlena le 2 leti. Tožnica je ob pravilni uporabi materialnega prava upravičena do denarnega povračila v višini 4 mesečnih plač tožnice, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi.
ZDSS-1 člen 7, 7/1, 63. ZPP člen 163, 179. ZUP člen 113.
invalidnost – odločitev o pravdnih stroških – predpravdni stroški
Ne glede na določbo 63. člena ZDSS-1, na podlagi katere se lahko v sporih iz prvega odstavka 7. člena ZDSS-1 tožbo vloži samo zoper dokončni upravni akt pristojnega organa in ne glede na procesno predpostavko dokončnosti, se postopek v socialnih sporih začne šele z vložitvijo tožbe, enako, kot je to določeno v 179. členu ZPP za začetek pravdnega postopka. Zato so stroški, o katerih odloči sodišče v socialnem sporu, po določbi 163. člena ZPP, glede na določbo prvega odstavka 151. člena ZPP, samo stroški sodnega postopka.
ZDR-1 člen 13, 81. OZ člen 40, 40/2, 45, 77, 86, 86/1.
sporazumna razveljavitev pogodbe o zaposlitvi - ničnost - grožnja
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da toženec ob podpisu sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi tožniku ni grozil z udarcem in da besede toženca na sestanku (na katerem je govoril s povišanim tonom in tožniku rekel: „Ven! Ven! To je odpoved!“) ter nato v kadrovski pisarni (kjer je tožniku rekel: „Majster, kaj pa kompliciraš? Ugotovili smo, da si kriv, zdaj pa kompliciraš? Kaj je narobe, da ne boš podpisal?“) ne predstavljajo nedopustne grožnje, ne nazadnje pa tožena stranka ob podpisu sporazuma niti ni bila prisotna v pisarni. Nobena od zaslišanih prič ni potrdila, da bi bil tožnik prestrašen. Tožnik je najprej tudi zavrnil podpis sporazuma in ga je podpisal šele, ko je bil na njegov predlog dopolnjen.
Po pravilnem stališču sodišča prve stopnje sporazum tudi ni ničen. Čeprav je bil povod za sklenitev sporazuma tožnikova kršitev delovne obveznosti, je ključna podlaga za sklenitev sporazuma v tem, da se doseže sporazumna razveljavitev pogodbe o zaposlitvi. Tudi če bi bile izpolnjene predpostavke za redno ali izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, to ne bi zadostovalo za sklepanje o nemoralni ali nedopustni sklenitvi sporazuma, ki je eden izmed zakonsko predvidenih načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi (77. člen ZDR-1). Razmere, v katerih se je sklepal sporazum, ne odražajo okolja, v katerem bi bilo kršeno tožnikovo dostojanstvo. Prav tako ne gre za okoliščine, na podlagi katerih bi bilo možno zaključiti, da je bil sporazum sklenjen v nasprotju z moralnimi načeli. Zato primarni tožbeni zahtevek za razveljavitev sporazumne razveljavitve pogodbe o zaposlitvi in podredni tožbeni zahtevek zahtevek za ugotovitev ničnosti sporazuma nista utemeljena.
Toženci so (na strani tožene stranke nastopajo trije toženci, pritožnica je prva toženka) nerazdelno odgovorni glede glavne stvari, zato so posledično nerazdelno odgovorni tudi za stroške, ki jih morajo povrniti tožeči stranki.
predčasna pokojnina – uporaba zakona – prehodne in končne določbe
V prehodni in končni določbi ZPIZ-2 je zagotovljeno varstvo pričakovanih pravic po ZPIZ-1 za tiste osebe, ki imajo enega od taksativno določenih statusov. Gre za izjemo, izjeme pa se vedno obravnavajo restriktivno in strožje. Izjema, določena v 394. členu ZPIZ-2, med drugim velja za brezposelno osebo, ki je na dan 31. 12. 2012 uživalec denarnega nadomestila po predpisih o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti oziroma po predpisih o urejanju trga dela. To pomeni, da mora poleg brezposelnosti pri osebi biti izpolnjen ta pogoj oziroma morebiti glede nadomestila podan ostanek, kot je določeno v določbi 394. člena ZPIZ-2. Tožnik je bil na dan 31. 12. 2012 brezposelna oseba, prijavljen na Zavodu RS za zaposlovanje, ni pa bil uživalec nadomestila za primer brezposelnosti. Niti pri njem ni bil ugotovljen drugi pogoj, določen v prvem odstavku 394. člena ZPIZ-2. Zato ne sodi med taksativno določene osebe, določene v 394. členu ZPIZ-2, da bi se lahko upokojil po predpisih, veljavnih do uveljavitve tega zakona, čeprav bi pogoje izpolnil po uveljavitvi ZPIZ-2.
Zaledenelost oziroma poledenelost stopnice viličarja zaradi žledu v zimskem času in zimskih razmerah, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, ne predstavlja podlage za objektivno odškodninsko odgovornost zavarovanca tožene stranke in posledično tožene stranke.
ZUP člen 235, 238, 238/1, 246, 246/1. URS člen 22. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8.
štipendija – vračilo neupravičeno pridobljenih sredstev – pritožba – rok za vložitev pritožbe – zavrnitev dokaznega predloga - pravica do enakega varstva pravic – pravica do izjave – bistvena kršitev določb postopka
Pritožba, vložena dne 2. 7. 2014, je bila upoštevaje, da je bila odločba z dne 10. 7. 2013 tožniku vročena 12. 7. 2013, prepozna. Vendar tožnik zatrjuje, da je pritožbo zoper prvostopenjsko odločbo z dne 10. 7. 2013 vložil že 19. 7. 2013, torej pravočasno, ker pa o tej pritožbi toženec ni odločil, je pritožbo ponovno vložil 2. 7. 2014. Z zavrnitvijo dokaznega predloga z zaslišanjem tožnika in prič v zvezi s tožnikovo navedbo, da je bila pritožba vložena že dne 19. 7. 2013, je bila tožniku kršena pravica do enakega varstva pravic 22. člena Ustave RS. Sodišče prve stopnje mu je s tem onemogočilo dokazovanje podanih teditev. Zato je podana bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.
DELOVNO PRAVO – ODŠKODNINSKO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS0016927
ZDR člen 182. OZ člen 131. ZVZD-1 člen 5, 5/1, 8. Pravilnik o varnosti in zdravju pri uporabi delovne opreme člen 4.
odškodninska odgovornost delodajalca – nezgoda pri delu – vmesna sodba – krivdna odgovornost
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da do škodnega dogodka, v katerem je bil tožnik poškodovan zaradi okvare na vratih viličarja (zaradi okvare so se vrata sunkovito zaprla in tožniku padla na nogo), ni prišlo zaradi objektivne odgovornosti prvotožene stranke, zato je pri presoji temelja odškodninskega zahtevka pravilno upoštevalo pravila o krivdni odgovornosti.
Tožena stranka je kršila predpise o varnosti in zdravju pri delu, saj ni poskrbela za varno, pravilno delovanje viličarja, kar je bila tožniku, kot delavcu s tem njenim sredstvom, dolžna zagotoviti. Zato je podano protipravno ravnanje tožene stranke.