USTAVNO PRAVO - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL0086145
URS člen 28. KZ-1 člen 7, 86, 86/4, 217, 217/1. KZ-1B člen 3, 44. ZKP člen 370, 370/1, 370/1-2, 372, 372-4, 372-5, 394, 394/1.
prikrivanje - priznanje krivde - način izvršitve kazni zapora - nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist - uporaba kazenskega zakona - milejši zakon - uporaba milejšega zakona - novela KZ-1B - odločanje o alternativni obliki izvršitve kazni zapora s sodbo - odločanje s sklepom po pravnomočnosti sodbe - pravno stališče precedenčnega sodišča - neutemeljen odstop od sodne prakse - načelo alternativnosti pri uporabi kazenskega zakona - pravna opredelitev kaznivega dejanja - ugoditev pritožbi - sprememba sodbe - kršitev kazenskega zakona
KZ-1B se v razmerju do KZ-1 pokaže kot milejši zakon, saj je šele novela KZ-1B omogočila sodišču, da v obdolženčevo korist o alternativni izvršitvi zaporne kazni odloči že z odločbo o glavni stvari, ne glede na (maksimalno) število ur dela v splošno korist, ki jih sme naložiti obdolženemu.
Primerjava določb KZ-1 in KZ-1B v situaciji, ko sodišče odloča o nadomestni izvršitvi kazni zapora po pravnomočnosti sodbe s posebnim sklepom, ni uporabna v procesni situaciji, ko se o alternativni obliki izvršitve odloči že s sodbo.
Sledeč t. i. načelu alternativnosti pri uporabi kazenskega zakona uporaba dveh ali več različnih zakonov v odločbah v isti sodbi (razen izjemoma) ni dopustna.
Opis dejanja v izreku izpodbijane sodbe ne konkretizira oziroma v zadostni meri substancira abstraktnega zakonskega znaka lažnivega prikazovanja (ali prikrivanja) dejanskih okoliščin ter posledično goljufivega (preslepitvenega) namena obdolženca, ki mora biti pri kaznivem dejanju po prvem odstavku 211. člena KZ-1 podan ob izposoji denarja.
predlog za oprostitev plačila sodne takse - pravna oseba - delna oprostitev - pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo taks na podlagi sodne odločbe - premoženjsko, finančno in likvidnostno stanje pravne osebe - postopek prisilne poravnave nad taksnim zavezancem - trditveno in dokazno breme - sklep o oprostitvi plačila sodne takse - veljavnost sklepa o oprostitvi plačila sodne takse - konkretna zadeva - mnoštvo sodnih sporov - veliko število tožb - skupni znesek sodnih taks
Obveznost plačila sodne takse in insolventnost taksnega zavezanca se ne izključujeta - če bi bilo tako, bi zakon navedeno okoliščino sam določil kot razlog za taksno oprostitev, pa tega ni storil.
Sklep o oprostitvi, odlogu ali obročnem plačilu taks velja samo v postopku, za katerega je bil sklep izdan, kar pomeni, da se predlog za delno oprostitev plačila sodne takse (podrejeno za oprostitev oziroma obročno plačilo) presoja samo za konkretno zadevo in upoštevaje okoliščine te zadeve, torej tudi, da znaša sodna taksa v tej zadevi 99,00 EUR. Dokaza z vpogledom v sodne evidence v smeri ugotavljanja števila sodnih postopkov, ki jih tožeča stranka še vodi, posledično sodišče prve stopnje ni bilo dolžno izvesti.
Otroka predlagatelja je kot družinskega člana po Navodilih za izpolnjevanje izjave o premoženjskem stanju, ki so del Pravilnika o obrazcu izjave o premoženjskem stanju, mogoče upoštevati le, če ga je predlagatelj dolžan preživljati po predpisih, ki urejajo družinska razmerja.
IZVRŠILNO PRAVO - STEČAJNO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0053536
ZFPPIPP člen 216, 221b, 221b/4.
ugovor - vloga - presoja vloge po vsebini - pravnomočno končana poenostavljena prisilna poravnava - nadaljevanje prekinjenega izvršilnega postopka
Glede na to, da je bilo sodišču prve stopnje znano, da je bil nad dolžnikom 6. 11. 2015 začet, 24. 3. 2016 pa končan postopek poenostavljene prisilne poravnave (nenazadnje je izdalo sklep o prekinitvi izvršilnega postopka z dnem 6. 11. 2015 in sklep o nadaljevanju izvršilnega postopka z dnem 24. 3. 2016), bi moralo vlogo dolžnika z dne 28. 4. 2016, glede na njeno vsebino, obravnavati kot pripravljalno vlogo v okviru sklepa, ki ga izvršilno sodišče izda na podlagi 216. člena v zvezi s četrtim odstavkom 221.b člena ZFPPIPP.
objava odgovora na objavljeno informacijo – podajanje informacij v smislu ZDIJZ – pasivna legitimacija – presoja vsebinskih pogojev
Izpodbijana odločba sodišča prve stopnje temelji na naslednjih ugotovitvah: 1) pri sporni objavi ne gre za medijsko dejavnost toženca v smislu medijskega poročanja, ampak za podajanje informacij v smislu ZDIJZ – sporna objava ni medijski članek ter uredniško ali avtorsko oblikovana vsebina, 2) toženec ni odgovorni urednik in ni pasivno legitimirana stranka, 3) niso podani vsebinski pogoji za objavo odgovora po 42. členu ZMed. Ugotovitvam pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje.
umik tožbe – pravdni stroški – neprerekane navedbe – umik tožbe takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek
Tožeča stranka je v vlogi, s katero je tožbo umaknila, pojasnila specifične okoliščine obravnavanega primera. Navedla je, da ji je bil znesek, s katerim se je dejansko kril vtoževani dolg, nakazan s strani drugega njenega dolžnika (in ne tožene stranke). Pojasnila je tudi, da je, prav z namenom razjasnitve vprašanja, kateri dolg je s svojim plačilom pokrival, plačnika večkrat klicala, a ji ta ni bil dosegljiv. Samovoljno pa izvršenega plačila (v višini 420,00 EUR) ni mogla šteti kot plačilo dolga tožene stranke (ki je znašal 412,00 EUR). Tožena stranka se na takšne navedbe ni odzvala. V vlogi, ki je sledila umiku tožbe, je navedla le, da se z umikom strinja. Zato je v obravnavanem primeru treba šteti, da je tožeča stranka tožbo umaknila takoj po tem, ko je tožena stranka svojo obveznost izpolnila.
CIVILNO PROCESNO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO – STANOVANJSKO PRAVO – ODVETNIŠTVO
VSL0072589
ZPP člen 7, 155, 155/2, 163, 163/1, 163/2, 285, 451, 452, 453. OZ člen 336, 336/1, 1017, 1017/3, 1019, 1019/1, 1025. SZ-1 člen 24, 24/5. Odvetniška tarifa (2015) člen 20, 20/2.
spor majhne vrednosti – upravnik – razmerje lastnik najemnik – izvrševanje pravic najemnika – zakonito subsidiarno poroštvo – oblike poroštva – obseg porokove odgovornosti – stroški izterjave glavnega dolžnika – obratovalni stroški najemnika – ugovor zastaranja – pravočasnost ugovora zastaranja – začetek teka zastaranja – kapitalizirane zamudne obresti – trditveno in dokazno breme – prekluzija – materialno procesno vodstvo – nepravilna priglasitev stroškov – nagrada v evrih – nagrada v točkah
Tožeča stranka tožbenega zahtevka v delu, ki se nanaša na kapitalizirane zamudne obresti, ni substancirala do te mere, da bi bilo mogoče zaključiti, da v razmerju do nje obstoji zatrjevana obveznost tožene stranke za njihovo plačilo. Tožeča stranka bi morala pravočasno utemeljiti zahtevek za plačilo kapitaliziranih zamudnih obresti, ki jih vtožuje znotraj skupnega vtoževanega zneska 2.974,85 EUR, in v dokaz svojih navedb predložiti dokaze.
V konkretnem primeru je tožena stranka (kot lastnik) subsidiarno odgovorna za obratovalne stroške najemnika. Gre za zakonito subsidiarno poroštvo. Če zakon (SZ-1) določa poroštveno obveznost, pa le-te podrobneje ne določa, se uporabljajo pravila OZ o poroštvu. Za zakonito poroštvo se torej smiselno uporabljajo pravila pogodbenega poroštva.
Trditve o zapadlosti vtoževane terjatve in posledičnem začetku teka zastaranja je tožena stranka prvič podala v njeni drugi pripravljalni vlogi, kar je v postopkih v sporu majhne vrednosti prepozno. Tožeča stranka je namreč trditve in dokaze glede pravne podlage (računi dobaviteljev, izvršilni stroški, obresti) ter v zvezi z višino vtoževane terjatve podala že v vlogi, s katero je dopolnila tožbo. Zato bi morala (in bi jih tudi lahko, ne glede na to, da se matematični izračun ni izšel) tožena stranka trditve, vezane na presojo utemeljenosti ugovora zastaranja, podati v svoji prvi pripravljalni vlogi, s katero je odgovorila na tožbo. Ker tega ni storila, je v zvezi s temi dejstvi prekludirana.
Za začetek teka zastaranja je v konkretnem primeru ključno, kdaj bi le-ta začel teči, če bi bila storitev dobavitelja zaračunana neposredno toženi stranki, in ne kdaj je tožeča stranka kot upravnik ta račun plačala.
Ker se je v konkretnem primeru postopek začel z vložitvijo predloga za izvršbo 23. 12. 2014, je treba odvetniške stroške določiti na podlagi ZOdvT. Tožeča stranka je stroške za sestavo pritožbe in odgovora na pritožbo priglasila v točkah, katerih ZOdvT ne pozna, saj nagrado odvetniku določa v evrih, zato jih ni priglasila v skladu s 163. členom in drugim odstavkom 155. člena ZPP. Glede na to pritožbeno sodišče teh stroškov ni moglo priznati.
ZPP člen 191, 191/1, 191/1-2. ZST-1 člen 19. ZST-1 tarifna številka 1111.
odškodnina za nepremoženjsko škodo – navadno sosporništvo – odmera sodne takse
Tožniki vsak s svojim zahtevkom zahtevajo vsak svojo odškodnino za nepremoženjsko škodo, zato so navadni sosporniki. Sodna taksa se odmeri za vsakega tožnika posebej glede na vrednost njegovega zahtevka (2. točka prvega odstavka 191. člena ZPP v zvezi z 19. členom ZST-1 in tar. št. 1111 ZST-1).
ZDR-1 člen 110, 110/1, 110/1-4, 110/2, 118, 118/1, 118/2.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - odsotnost z dela - sodna razveza - nezakonitost odpovedi - višina denarnega povračila
Tožena stranka je tožnici v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi očitala, da je v spornem obdobju (več kot pet dni) ni bilo na delo, pri čemer ni sporočila razloga za svojo odsotnost, čeprav bi to mogla in morala storiti. Tožnica je zaradi psihičnih težav, v zvezi s katerimi se je zdravila že daljše obdobje in so bile v času prejema odločbe ZZZS hujše oblike, spregledala prvi stavek izreka odločbe (da je od spornem obdobju zmožna za delo s krajšim delovnim časom), ne da bi se tega zavedala, oziroma ni dojela vsebine tega stavka. Tožnica torej zaradi svojega psihofizičnega stanja ni vedela, da njena odsotnost z dela ni krita z odločbo ZZZS, zato tudi ni mogla in morala sporočiti razloga za svojo odsotnost toženi stranki. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tožnici ni mogoče očitati naklepa ali malomarnosti v zvezi z neobveščanjem delodajalca o razlogih svoje odsotnosti, zaradi česar odpovedni razlog iz 4. alineje 1. odstavka 110. člena ZDR-1 ni podan in je izpodbijana izredna odpoved nezakonita.
DRUŽINSKO PRAVO - STVARNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSM0022992
OZ člen 311. ZPP člen 214, 337, 337/1.ZZZDR člen 51, 59.
skupno premoženje - deleži na skupnem premoženju - vlaganje v nepremičnino tretjega - pasivna legitimacija - pobotni ugovor
S tožbenim zahtevkom ni zahtevana ugotovitev deležev na skupnem premoženju, zato s tožbo ni treba zajeti vseh udeležencev materialnopravnega razmerja, saj se o njem odloča kot o predhodnem vprašanju.
invalidnost – priznanje invalidnosti – invalidnost II. kategorije
Pri tožniku ni mogoče ugotoviti invalidnosti, saj pri njem v času zavarovanja ni prišlo do poslabšanja in do takšnih sprememb v zdravstvenem stanju, da bi bila pri njem zmanjšana zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje in torej invalidnost v smislu 63. člena ZPIZ-2. Zato tožbeni zahtevek za razvrstitev tožnika v II. oziroma I. kategorijo invalidnosti ni utemeljen.
ZDR-1 člen 109, 111, 111/1, 111/1-3, 111/2, 111/3. OZ člen 299, 299/1, 299/2.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani delavca - odškodnina najmanj v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka - prisilna poravnava - stroški postopka - rok za plačilo stroškov
Glede na 111. člen ZDR-1, ki ureja izredno odpoved delavca iz razlogov na strani delodajalca, zadostuje, da je podan eden od razlogov na strani delodajalca (v obravnavanem primeru razlog po 3. alineji 1. odstavka tega člena). Razlogi za izredno odpoved niso opredeljeni tako, da bi se zahtevala tudi odgovornost (krivda) delodajalca za neizpolnjevanje pogodbenih obveznosti do delavca. Kadar so ti odpovedni razlogi podani in je delavec spoštoval tudi postopek v zvezi s podajo izredne odpovedi (opredeljen v 2. odstavku 111. člena ZDR-1), je izredna odpoved zakonita in predstavlja podlago za uveljavitev pravice do odpravnine in odškodnine najmanj v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka, kot to določa 3. odstavek istega člena ZDR-1.
Glede na to, da je tožnici delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo po dnevu, ko je bil nad toženo stranko začet postopek prisilne poravnave, je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da tožnici pripada prisojena odškodnina v celotnem prisojenem znesku in da potrjena prisilna poravnava po določbi 212. člena ZFPPIPP na njeno terjatev nima učinka. Po določbi 212. člena ZFPPIPP namreč potrjena prisilna poravnava učinkuje za vse terjatve upnikov do dolžnika, ki so nastale do začetka postopka prisilne poravnave, tožničina terjatev (odškodnina v višini plačila za izgubljeni odpovedni rok) pa ne spada med takšne terjatve, saj je nastala po začetku postopka prisilne poravnave.
Po ustaljeni sodni praksi obveznost povrnitve pravdnih stroškov nastane z odločbo sodišča, s katero sodišče (v skladu s 313. členom ZPP) določi tudi rok za prostovoljno izpolnitev obveznosti. V primeru odločanja o stroških postopka je to tudi rok za izpolnitev obveznosti iz 1. odstavka 299. člena OZ. Čeprav se roka praviloma medsebojno prekrivata, je z vložitvijo pravnih sredstev prekinjen le paricijski rok, ki odlaga izvršljivost obveznosti, ne pa tudi materialnopravni rok za izpolnitev obveznosti, na katerega sta vezana zapadlost terjatve in začetek teka zamudnih obresti. Zato je napačno pritožbeno stališče, da rok za prostovoljno plačilo pravdnih stroškov ne more poteči pred pravnomočnostjo odločitve o stroških.
Aneks h Kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji člen 5, 5/2, 10.
povračilo stroškov v zvezi z delom - potni stroški
V pogodbi o izobraževanju je bila določena obveznost tožene stranke, da tožniku izplača stroške prevoza na izobraževanje in z izobraževanja skladno z Aneksom h KPND. Tožnik je bil napoten na izobraževanje, uporaba avtomobila in s tem povrnitev kilometrine za prevoz na izobraževanje in z izobraževanja pa je bila tožniku odobrena s strani komandirja policijske postaje, ki je navedel, da tožniku pripada kilometrina na celotni relaciji od bivališča do kraja izobraževanja, ker tožnik zaradi šolskega urnika nima možnosti uporabe javnega prevoznega sredstva. Tožena stranka je tožniku na relaciji od bivališča do kraja izobraževanja kilometrino izplačala v višini stroškov prevoza na delo in z dela (v višini 8 % cene neosvinčenega motornega bencina - 95 oktanov za prevoženih 179,69 km v eno smer). V konkretnem primeru ni šlo za povračilo stroškov za prevoz na delo in z dela v smislu drugega odstavka 5. člena Aneksa, temveč je bil tožnik napoten na izobraževanje z lastnim prevoznim sredstvom, zato mu pripada kilometrina v višini 18 % cene neosvinčenega motornega bencina - 95 oktanov za prevoženi kilometer, skladno z 10. členom Aneksa h KPND, ki med drugim določa uporabo lastnega avtomobila v službene namene le na podlagi dogovora med delodajalcem in javnim uslužbencem, če drugače ni možno opraviti službene poti in da znaša kilometrina za občasno uporabo lastnega avtomobila v službene namene 18 % neosvinčenega motornega bencina - 95 oktanov za prevožen kilometer.
Materialni stroški se v skladu z določbo 3. odstavka 45. člena Pravilnika o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih ovrednotijo največ do višine 15 % od odmerjene nagrade. Izvedenka pri priglasitvi nagrade ni navedla, kateri materialni stroški v zvezi z dopolnitvijo izvedenskega mnenja so ji nastali in v kakšni višini. Ker za dopolnitev izvedenskega mnenja izvedenka ni izkazala nobenih posebnih ali izjemnih materialnih stroškov, ki jih je mogoče uvrstiti v postavko „ostali materialni stroški“ iz tretjega odstavka 45. člena Pravilnika (med katere sodijo stroški za tisk, papir, poštnino ipd.), so materialni stroški ustrezno ovrednoteni v višini 5 % od nagrade, zato je pritožbeno sodišče te stroške znižalo do te višine.
Izdelava pisnega mnenja, njegove dopolnitve zaradi pripomb strank, kot tudi zaslišanje izvedenca je enoten dokaz, zato strošek dopolnitve izvedenskega mnenja bremeni tisto stranko, ki je predlagala dokazovanje z izvedencem.
Tožena stranka (delodajalec) je tista, ki mora dokazati, da je bilo tožniku (delavcu) izplačano plačilo za delo v skladu z zakonodajo in pogodbo o zaposlitvi. Ker tožena stranka ni dokazala, da je tožniku izplačala plače in druge prejemke, ki so mu za čas zaposlitve pri toženi stranki pripadali na podlagi pogodbe o zaposlitvi, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožbeni zahtevek za izplačilo plač za vtoževano obdobje utemeljen.
Sodišče prve stopnje je nepravilno zaključilo, da tožnik ni podal zadostne trditvene podlage v zvezi z vtoževanimi nadurami in dnevnicami. Tožnik je v zvezi z zahtevkom iz naslova dnevnic navedel, katere dni v mesecih aprilu, maju in juniju 2013 je bil na poti v tujini in je za meseca maj in junij 2013 navedel države, v katere je vozil. Tožnik je podal ustrezno trditveno podlago, zato bi sodišče prve stopnje moralo presojati tožbeni zahtevek iz naslova dnevnic po višini. Tožena stranka je bila seznanjena s tem, kje je tožnik vozil posamezen dan in koliko kilometrov je prevozil, zato bi lahko argumentirano prerekala tožnikove navedbe o opravljenih urah in nadurah, če jih je štela za neresnične, oziroma bi to skladno z dokaznim bremenom morala storiti, saj je bila kot delodajalec skladno z 18. členom ZEPDSV dolžna voditi evidenco o izrabi delovnega časa tožnika, torej tudi evidenco o opravljenih urah in opravljenih nadurah. Tožena stranka pa ni predložila ustreznih dokazov, ki bi ovrgli tožnikove navedbe o opravljenih nadurah. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje nepravilno zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika iz naslova opravljenih nadur, saj je zmotno menilo, da je dokazno breme na tožniku in je nepravilno zaključilo, da tožnik ni podal dovolj natančnih trditev o opravljenem številu nadur. Ker je zaradi zmotne materialno pravne presoje ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v tem delu razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Upravičenka je nastanjena v zavodu, pri čemer mesečna vrednost storitve institucionalnega varstva znaša 796,31 EUR, njena plačilna sposobnost pa znaša 219,48 EUR. Ker ta znesek ne zadošča za plačilo storitve, so k plačilu stroškov dolžni prispevati tudi njeni zavezanci za preživljanje.
Vprašanje zakonitosti nastanitve v zavod ni predmet postopka v zvezi z odločanjem o plačilu storitev.
DRUŽINSKO PRAVO – ZAVAROVANJE TERJATEV – CIVILNO PROCESNO PRAVO – IZVRŠILNO PRAVO
VSL0080123
ZIZ člen 9, 9/6, 46, 46/1, 57, 57/1, 58, 58/1, 58/3, 106, 106/1, 239, 272. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8.
razmerja med starši in otroki – varstvo in vzgoja – določitev stikov – določitev preživnine – začasna odredba v sporu iz družinskopravnih razmerij – regulacijska začasna odredba – pogoji za izdajo začasne odredbe – restriktiven pristop – nujni primeri – začasna določitev preživnine – verjetnost, da roditelj krši preživninsko obveznost – načelo kontradiktornosti – odgovor na ugovor dolžnika – učinek sklepa o izvršbi – sredstvo zavarovanja – rubež denarnih sredstev pri organizaciji za plačilni promet
Ob nesporni dejanski ugotovitvi, da tožnik plačuje preživnino v začasno dogovorjenem znesku, ni mogoče zaključiti, da je nujno preživljanje otrok ogroženo. Zgolj možnost, da bo tožnik prenehal plačevati preživnino zaradi slabe komunikacije med pravdnima strankama, ne zadošča za tak predčasen poseg sodišča.
ZPP člen 316, 316/1. ZDR-1 člen 115, 118, 118/1, 118/2.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - sodba na podlagi pripoznave - denarno povračilo - višina
Pri določitvi višine denarnega povračila je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, da je tožnica po poklicu univerzitetna diplomirana ekonomistka, stara 31 let, da je bila pri toženi stranki zaposlena 2 leti in 12 dni, da je bila pred tem zaposlena v družbi, ki je šla v stečaj, da med navedeno družbo in toženo stranko ni pravne kontinuitete, da ji je tožena stranka nezakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi v času, ko je uživala posebno varstvo pred odpovedjo (115. člen ZDR-1) in da je v času postopka pred sodiščem prve stopnje toženo stranko obvestila, da je ponovno noseča, kar tožnici otežuje možnost za novo zaposlitev. V skladu z drugim odstavkom 118. člena ZDR-1 se višina denarnega povračila določi glede na trajanje delavčeve zaposlitve, možnosti delavca za novo zaposlitev in okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi, ter upoštevaje pravice, ki jih je delavec uveljavil v času prenehanja delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno ugotovilo navedene okoliščine, vendar pa je denarno povračilo dosodilo v previsokem znesku (12 tožničinih povprečnih plač) glede na uveljavljeno sodno prakso, zlasti glede na dejstvo, da je bila tožnica pri toženi stranki zaposlena le 2 leti. Tožnica je ob pravilni uporabi materialnega prava upravičena do denarnega povračila v višini 4 mesečnih plač tožnice, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi.