načelo oficialnosti zapuščinskega postopka - konkurenca zapuščinskega in pravdnega postopka - obseg zapuščine - dvig denarnega zneska po zapustnikovi smrti
Dokler pa zapuščinski postopek ni končan, stranke ne morejo za reševanje vprašanj, ki so predmet zapuščinskega postopka, izbrati pravdnega postopka in se s tem izogniti odločanju v zapuščinskem postopku. Glede varstva in uveljavljanja pravic iz zapuščine, ne more biti dvoma, da je zakonodajalec namenil zapuščinskemu sodišču primarno pristojnost. Značilno zanj je načelo oficialnosti, ki omogoča globalno obravnavo zapuščine po določenem zapustniku, tako da se pretresejo vsa pravnorelevantna vprašanja. Dopuščanje možnosti sočasnega teka dveh vzporednih pravnih poti, zapuščinskega in pravdnega postopka ruši doslednost obstoječega sistema zapuščinskega postopka z ureditvijo napotitve na pravdo. Zato mora imeti v teh primerih primarno vlogo zapuščinski postopek. Pravdni postopek ima v tem sistemu pomožno vlogo.
Opis dejanja v izreku izpodbijane sodbe ne konkretizira oziroma v zadostni meri substancira abstraktnega zakonskega znaka lažnivega prikazovanja (ali prikrivanja) dejanskih okoliščin ter posledično goljufivega (preslepitvenega) namena obdolženca, ki mora biti pri kaznivem dejanju po prvem odstavku 211. člena KZ-1 podan ob izposoji denarja.
predlog za oprostitev plačila sodne takse - pravna oseba - delna oprostitev - pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo taks na podlagi sodne odločbe - premoženjsko, finančno in likvidnostno stanje pravne osebe - postopek prisilne poravnave nad taksnim zavezancem - trditveno in dokazno breme - sklep o oprostitvi plačila sodne takse - veljavnost sklepa o oprostitvi plačila sodne takse - konkretna zadeva - mnoštvo sodnih sporov - veliko število tožb - skupni znesek sodnih taks
Obveznost plačila sodne takse in insolventnost taksnega zavezanca se ne izključujeta - če bi bilo tako, bi zakon navedeno okoliščino sam določil kot razlog za taksno oprostitev, pa tega ni storil.
Sklep o oprostitvi, odlogu ali obročnem plačilu taks velja samo v postopku, za katerega je bil sklep izdan, kar pomeni, da se predlog za delno oprostitev plačila sodne takse (podrejeno za oprostitev oziroma obročno plačilo) presoja samo za konkretno zadevo in upoštevaje okoliščine te zadeve, torej tudi, da znaša sodna taksa v tej zadevi 99,00 EUR. Dokaza z vpogledom v sodne evidence v smeri ugotavljanja števila sodnih postopkov, ki jih tožeča stranka še vodi, posledično sodišče prve stopnje ni bilo dolžno izvesti.
Otroka predlagatelja je kot družinskega člana po Navodilih za izpolnjevanje izjave o premoženjskem stanju, ki so del Pravilnika o obrazcu izjave o premoženjskem stanju, mogoče upoštevati le, če ga je predlagatelj dolžan preživljati po predpisih, ki urejajo družinska razmerja.
objava odgovora na objavljeno informacijo – podajanje informacij v smislu ZDIJZ – pasivna legitimacija – presoja vsebinskih pogojev
Izpodbijana odločba sodišča prve stopnje temelji na naslednjih ugotovitvah: 1) pri sporni objavi ne gre za medijsko dejavnost toženca v smislu medijskega poročanja, ampak za podajanje informacij v smislu ZDIJZ – sporna objava ni medijski članek ter uredniško ali avtorsko oblikovana vsebina, 2) toženec ni odgovorni urednik in ni pasivno legitimirana stranka, 3) niso podani vsebinski pogoji za objavo odgovora po 42. členu ZMed. Ugotovitvam pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje.
IZVRŠILNO PRAVO - STEČAJNO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0053536
ZFPPIPP člen 216, 221b, 221b/4.
ugovor - vloga - presoja vloge po vsebini - pravnomočno končana poenostavljena prisilna poravnava - nadaljevanje prekinjenega izvršilnega postopka
Glede na to, da je bilo sodišču prve stopnje znano, da je bil nad dolžnikom 6. 11. 2015 začet, 24. 3. 2016 pa končan postopek poenostavljene prisilne poravnave (nenazadnje je izdalo sklep o prekinitvi izvršilnega postopka z dnem 6. 11. 2015 in sklep o nadaljevanju izvršilnega postopka z dnem 24. 3. 2016), bi moralo vlogo dolžnika z dne 28. 4. 2016, glede na njeno vsebino, obravnavati kot pripravljalno vlogo v okviru sklepa, ki ga izvršilno sodišče izda na podlagi 216. člena v zvezi s četrtim odstavkom 221.b člena ZFPPIPP.
umik tožbe – pravdni stroški – neprerekane navedbe – umik tožbe takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek
Tožeča stranka je v vlogi, s katero je tožbo umaknila, pojasnila specifične okoliščine obravnavanega primera. Navedla je, da ji je bil znesek, s katerim se je dejansko kril vtoževani dolg, nakazan s strani drugega njenega dolžnika (in ne tožene stranke). Pojasnila je tudi, da je, prav z namenom razjasnitve vprašanja, kateri dolg je s svojim plačilom pokrival, plačnika večkrat klicala, a ji ta ni bil dosegljiv. Samovoljno pa izvršenega plačila (v višini 420,00 EUR) ni mogla šteti kot plačilo dolga tožene stranke (ki je znašal 412,00 EUR). Tožena stranka se na takšne navedbe ni odzvala. V vlogi, ki je sledila umiku tožbe, je navedla le, da se z umikom strinja. Zato je v obravnavanem primeru treba šteti, da je tožeča stranka tožbo umaknila takoj po tem, ko je tožena stranka svojo obveznost izpolnila.
ZPP člen 191, 191/1, 191/1-2. ZST-1 člen 19. ZST-1 tarifna številka 1111.
odškodnina za nepremoženjsko škodo – navadno sosporništvo – odmera sodne takse
Tožniki vsak s svojim zahtevkom zahtevajo vsak svojo odškodnino za nepremoženjsko škodo, zato so navadni sosporniki. Sodna taksa se odmeri za vsakega tožnika posebej glede na vrednost njegovega zahtevka (2. točka prvega odstavka 191. člena ZPP v zvezi z 19. členom ZST-1 in tar. št. 1111 ZST-1).
CIVILNO PROCESNO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO – STANOVANJSKO PRAVO – ODVETNIŠTVO
VSL0072589
ZPP člen 7, 155, 155/2, 163, 163/1, 163/2, 285, 451, 452, 453. OZ člen 336, 336/1, 1017, 1017/3, 1019, 1019/1, 1025. SZ-1 člen 24, 24/5. Odvetniška tarifa (2015) člen 20, 20/2.
spor majhne vrednosti – upravnik – razmerje lastnik najemnik – izvrševanje pravic najemnika – zakonito subsidiarno poroštvo – oblike poroštva – obseg porokove odgovornosti – stroški izterjave glavnega dolžnika – obratovalni stroški najemnika – ugovor zastaranja – pravočasnost ugovora zastaranja – začetek teka zastaranja – kapitalizirane zamudne obresti – trditveno in dokazno breme – prekluzija – materialno procesno vodstvo – nepravilna priglasitev stroškov – nagrada v evrih – nagrada v točkah
Tožeča stranka tožbenega zahtevka v delu, ki se nanaša na kapitalizirane zamudne obresti, ni substancirala do te mere, da bi bilo mogoče zaključiti, da v razmerju do nje obstoji zatrjevana obveznost tožene stranke za njihovo plačilo. Tožeča stranka bi morala pravočasno utemeljiti zahtevek za plačilo kapitaliziranih zamudnih obresti, ki jih vtožuje znotraj skupnega vtoževanega zneska 2.974,85 EUR, in v dokaz svojih navedb predložiti dokaze.
V konkretnem primeru je tožena stranka (kot lastnik) subsidiarno odgovorna za obratovalne stroške najemnika. Gre za zakonito subsidiarno poroštvo. Če zakon (SZ-1) določa poroštveno obveznost, pa le-te podrobneje ne določa, se uporabljajo pravila OZ o poroštvu. Za zakonito poroštvo se torej smiselno uporabljajo pravila pogodbenega poroštva.
Trditve o zapadlosti vtoževane terjatve in posledičnem začetku teka zastaranja je tožena stranka prvič podala v njeni drugi pripravljalni vlogi, kar je v postopkih v sporu majhne vrednosti prepozno. Tožeča stranka je namreč trditve in dokaze glede pravne podlage (računi dobaviteljev, izvršilni stroški, obresti) ter v zvezi z višino vtoževane terjatve podala že v vlogi, s katero je dopolnila tožbo. Zato bi morala (in bi jih tudi lahko, ne glede na to, da se matematični izračun ni izšel) tožena stranka trditve, vezane na presojo utemeljenosti ugovora zastaranja, podati v svoji prvi pripravljalni vlogi, s katero je odgovorila na tožbo. Ker tega ni storila, je v zvezi s temi dejstvi prekludirana.
Za začetek teka zastaranja je v konkretnem primeru ključno, kdaj bi le-ta začel teči, če bi bila storitev dobavitelja zaračunana neposredno toženi stranki, in ne kdaj je tožeča stranka kot upravnik ta račun plačala.
Ker se je v konkretnem primeru postopek začel z vložitvijo predloga za izvršbo 23. 12. 2014, je treba odvetniške stroške določiti na podlagi ZOdvT. Tožeča stranka je stroške za sestavo pritožbe in odgovora na pritožbo priglasila v točkah, katerih ZOdvT ne pozna, saj nagrado odvetniku določa v evrih, zato jih ni priglasila v skladu s 163. členom in drugim odstavkom 155. člena ZPP. Glede na to pritožbeno sodišče teh stroškov ni moglo priznati.
predčasna pokojnina – uporaba zakona – prehodne in končne določbe
V prehodni in končni določbi ZPIZ-2 je zagotovljeno varstvo pričakovanih pravic po ZPIZ-1 za tiste osebe, ki imajo enega od taksativno določenih statusov. Gre za izjemo, izjeme pa se vedno obravnavajo restriktivno in strožje. Izjema, določena v 394. členu ZPIZ-2, med drugim velja za brezposelno osebo, ki je na dan 31. 12. 2012 uživalec denarnega nadomestila po predpisih o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti oziroma po predpisih o urejanju trga dela. To pomeni, da mora poleg brezposelnosti pri osebi biti izpolnjen ta pogoj oziroma morebiti glede nadomestila podan ostanek, kot je določeno v določbi 394. člena ZPIZ-2. Tožnik je bil na dan 31. 12. 2012 brezposelna oseba, prijavljen na Zavodu RS za zaposlovanje, ni pa bil uživalec nadomestila za primer brezposelnosti. Niti pri njem ni bil ugotovljen drugi pogoj, določen v prvem odstavku 394. člena ZPIZ-2. Zato ne sodi med taksativno določene osebe, določene v 394. členu ZPIZ-2, da bi se lahko upokojil po predpisih, veljavnih do uveljavitve tega zakona, čeprav bi pogoje izpolnil po uveljavitvi ZPIZ-2.
DELOVNO PRAVO- ODŠKODNINSKO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS0016821
ZDR člen 184. OZ člen 131, 131/1, 131/2, 179, 179/2.
odškodninska odgovornost delodajalca – nezgoda pri delu – objektivna odgovornost – nevarna dejavnost – soprispevek – nepremožanjska škoda
Tožnik zahteva plačilo odškodnine za škodo, ki jo je utrpel spornega dne, ko je v okviru nadzora nad potekom dela stopil na podest in preveril, koliko testa je še v lijaku. Ko je hotel v lijak dodati moko, mu je na lesenem podestu, ki je bil nepritrjen in spolzek zaradi razsute moke, spodrsnilo, pri čemer je izgubil ravnotežje in padel v lijak oziroma stroj. Pri tem si je poškodoval roko. Škodni dogodek se je zgodil med „štavbanjem“ (to je vsipavanjem moke v lijak), ki je nekakšna predfaza čiščenja stroja. Pri štavbanju je šlo za nevarno dejavnost. Tožnik je med delovnim procesom stopil na leseni podest, ki ni bil del stroja, temveč je šlo le za pripomoček, ki je bil namenjen dostopu za čiščenje stroja. Podest ni bil pritrjen na podlago, temveč se je zaradi neravne podlage premikal, hkrati pa je bila po njem razsuta moka, ki je, zaradi narave delovnega procesa, v času dela nikoli ni mogoče popolnoma očistiti. Glede na navedeno in ob dejstvu, da lijak ni bil zaščiten in je obstajala možnost, da delavec vanj pade in doseže rezila na dnu lijaka, je podana objektivna odgovornost delodajalca (drugotožene stranke) za obravnavano nezgodo.
V zvezi s štavbanjem pri drugotoženi stranki ni bilo konkretnih navodil. Tožnik je to opravilo opravljal skladno s prakso pri toženi stranki. Pri tem je imel obute ustrezne delovne čevlje s protizdrsnim podplatom, spoštoval je dolžnost vzdrževanja reda in čistoče na delovnem mestu. Sama narava delovnega procesa je bila taka, da je bila moka dejansko ves čas prisotna na podestu, zaradi česar je bil ta spolzek. Zato tožniku ni mogoče očitati, da je s svojim ravnanjem prispeval k nastanku škodnega dogodka.
ZDR-1 člen 77, 82, 83, 83/1, 83/5, 87, 88. OZ člen 45, 49.
odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani delavca - prenehanje delovnega razmerja - napaka volje - grožnja - bistvena zmota
Tožnik pri pisanju svoje lastnoročne izjave o odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni bil deležen fizičnega nasilja ali verbalnih groženj s strani tožene stranke in ni bil v zmoti, temveč je redno odpoved podal zato, ker je želel opozoriti na nezadovoljstvo nad tem, da je tožena stranka menila, da je odgovoren za incident določenega dne, pri tem pa je tožnik pričakoval, da ga bo direktorica v zvezi z njegovo odpovedjo povabila na razgovor. Tožnik tako ni dokazal, da bi ga tožena stranka kakorkoli prevarala, da bi ga zapeljala v zmoto ali da je bil deležen grožnje s strani delodajalca. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da pri tožniku niso bile podane napake volje zaradi grožnje, bistvene zmote ali prevare in tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti prenehanje pogodbe o zaposlitvi ni utemeljen.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00015218
KZ-1 člen 186, 186/1, 35. ZKP člen 155, 155/3, 155.a, 214, 214/1, 371, 371/1-8. ZNPPol člen 40, 40/1-4.
neupravičena proizvodnja in promet s prepovedanimi drogami - neprimeren poskus - izločitev dokazov - hišna preiskava - utemeljeni razlogi za sum - tajni delavec - navidezni odkup - izzivanje kriminalne dejavnosti - ugotavljanje identitete
Za ugotavljanje identitete osebe po tej določbi zadošča torej le sum policista o določenem inkriminiranem početju, bodisi, da gre za kaznivo dejanje ali prekršek. Oba policista sta natančno pojasnila, poznavajoč osebnost D. H. in obnašanje obeh ob izstopu iz H. hiše, zakaj sta se odločila za ugotavljanje identitete A. K., kar se je v končni fazi izkazalo kot utemeljeno.
Srečanj tajnega delavca z družinskimi člani obtožnega F. M. ni mogoče šteti kot provokacijo v smeri napeljevanja obtoženca k izvršitvi sedaj obravnavanih kaznivih dejanj. Kolikor pa pritožnik v svoji pritožbi oporeka kredibilnosti vsebine poročil tajnega delavca, ta svoj dvom pa utemeljuje z nezanesljivostjo oz. pozabljivostjo tajnega delavca na zaslišanju na glavni obravnavi, pa mu je potrebno povedati, da so poročila tajnega delavca namenjena prav temu, da se zavarujejo podatki in dokazi, zbrani tekom samega izvajanja ukrepov, pri čemer pa ni najti prav nikakršnega razloga, zakaj bi tajni delavec v poročila zapisoval nekaj, kar se ni pripetilo, še posebej, ker bi se s tem tudi sam izpostavil kazenskemu postopku.
DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS0016213
ZDR člen 184.
plačilo odškodnine - izguba na dohodku - odškodninska odgovornost delodajalca
Tožnik od tožene stranke uveljavlja plačilo odškodnine iz naslova izgube na dohodku za čas opravljanja poklicne rehabilitacije in stroškov oprave vozniškega izpita C, D in E kategorije. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tožena stranka tožniku ni dolžna povrniti stroškov za pridobitev vozniških izpitov C, D in E kategorijo, saj je tožnik vozniške izpite opravil pred škodnim dogodkom, prav tako ne gre za škodo, ki bi izvirala iz škodnega dogodka (nezgode pri delu). Ker tožnik ni dokazal, da bi po izteku pogodbe o zaposlitvi za določen čas s toženo stranko ali drugim delodajalcem sklenil pogodbo o zaposlitvi, po kateri bi bil upravičen do višje plače od nadomestila, ki ga je v spornem obdobju prejemal, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine iz naslova izgube na dohodku ni utemeljen.
ZPIZ/92 člen 94, 139, 142, 181, 182, 262. ZPIZ-2 člen 91, 91/1, 111, 111/5, 178.
invalidnost – nadomestilo - delo s krajšim delovnim časom – invalid II. kategorije – začetek izplačevanja
Ker je tožnik delovni invalid II. kategorije invalidnosti, ki je na podlagi priznane pravice do dela s skrajšanim delovnim časom opravljal samostojno dejavnost, vlogo za izplačevanje nadomestila zaradi dela s krajšim delovnim časom vložil 24. 5. 2013, je toženec pravilno, skladno z določbo 182. člena ZPIZ/92 oziroma petega odstavka 111. člena ZPIZ-2, odločil, da se tožniku izplačuje nadomestilo zaradi dela s krajšim delovnim časom za tri leta nazaj, računano od dneva vložitve zahteve, tj. od 24. 5. 2010, ne pa že od 14. 2. 1990 ali vsaj od 15. 10. 1993 dalje.
nadomestilo za invalidnost – delovni invalid III. kategorije – brezposelnost – prijava pri zavodu – objektivna ovira - izbrisani
ZPIZ-1 v 97. členu določa, da zavarovanec, ki ob nastanku invalidnosti ni bil obvezno zavarovan, pridobi pravico do nadomestila za invalidnost po tem zakonu, če se v roku 30 dni po dokončnosti odločbe o priznani pravici iz invalidskega zavarovanja prijavi pri Zavodu RS za zaposlovanje. Tožnik se je hotel prijaviti na Zavodu RS za zaposlovanje, vendar se ni mogel, ker je bil izbrisan. S tem je pokazal potrebno skrbnost, ki se od njega pričakuje, vendar svoje obveznosti ni mogel izpolniti zaradi objektivne ovire in prepovedi prijave pri Zavodu RS za zaposlovanje. Pri Zavodu RS za zaposlovanje se je prijavil takoj, ko se je iztekla 6 mesečna prepoved. To pa je razlog, zaradi katerega tožniku, čeprav se je prijavil pri Zavodu RS za zaposlovanje po preteku 30 dni po dokončnosti odločbe toženca, ni mogoče odreči pravice do nadomestila za invalidnost.
delovni invalid III. kategorije – bolezen – trajanje pravice na podlagi invalidnosti
Sodišče prve stopnje je po izvedbi dokazov z izvedenskim organom in skladno z določbo 63. člena v zvezi s 93. členom ZPIZ-2 ugotovilo, da je pri tožnici od 2. 4. 2014 podana III. kategorija invalidnosti v novi obliki. V 126. členu ZPIZ-2 je določeno, da v primeru, če nastanejo v stanju invalidnosti spremembe, zaradi katerih določena pravica preneha ali se spremeni, ta pravica preneha ali se spremeni od prvega dne naslednjega meseca po nastanku spremembe. Ker stanje, ugotovljeno na dan 2. 4. 2014, predstavlja spremembo v smislu 126. člena ZPIZ-2, bi moralo sodišče prve stopnje tožnici priznati pravice iz invalidskega zavarovanja od 1. 5. 2014 dalje, to je od prvega naslednjega meseca po nastanku spremembe in ne že od 2. 4. 2014.
Tožena stranka (delodajalec) je tista, ki mora dokazati, da je bilo tožniku (delavcu) izplačano plačilo za delo v skladu z zakonodajo in pogodbo o zaposlitvi. Ker tožena stranka ni dokazala, da je tožniku izplačala plače in druge prejemke, ki so mu za čas zaposlitve pri toženi stranki pripadali na podlagi pogodbe o zaposlitvi, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožbeni zahtevek za izplačilo plač za vtoževano obdobje utemeljen.
Sodišče prve stopnje je nepravilno zaključilo, da tožnik ni podal zadostne trditvene podlage v zvezi z vtoževanimi nadurami in dnevnicami. Tožnik je v zvezi z zahtevkom iz naslova dnevnic navedel, katere dni v mesecih aprilu, maju in juniju 2013 je bil na poti v tujini in je za meseca maj in junij 2013 navedel države, v katere je vozil. Tožnik je podal ustrezno trditveno podlago, zato bi sodišče prve stopnje moralo presojati tožbeni zahtevek iz naslova dnevnic po višini. Tožena stranka je bila seznanjena s tem, kje je tožnik vozil posamezen dan in koliko kilometrov je prevozil, zato bi lahko argumentirano prerekala tožnikove navedbe o opravljenih urah in nadurah, če jih je štela za neresnične, oziroma bi to skladno z dokaznim bremenom morala storiti, saj je bila kot delodajalec skladno z 18. členom ZEPDSV dolžna voditi evidenco o izrabi delovnega časa tožnika, torej tudi evidenco o opravljenih urah in opravljenih nadurah. Tožena stranka pa ni predložila ustreznih dokazov, ki bi ovrgli tožnikove navedbe o opravljenih nadurah. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje nepravilno zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika iz naslova opravljenih nadur, saj je zmotno menilo, da je dokazno breme na tožniku in je nepravilno zaključilo, da tožnik ni podal dovolj natančnih trditev o opravljenem številu nadur. Ker je zaradi zmotne materialno pravne presoje ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v tem delu razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - odsotnost z dela - obveščanje delodajalca
Tožnica je bila z dela odsotna več kot pet dni, svoje odsotnosti pa toženi stranki ni sporočila. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je podan utemeljen odpovedni razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 4. alinei 1. odstavka 110. člena ZDR-1. Zato je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita.