dopolnilni sklep – dopolnitev odločitve o stroških pritožbenega postopka – odločitev o stroških odgovora na pritožbo – prekinitev postopka pred sodiščem prve stopnje
Pritožbeno sodišče ni odločalo o stroških pravočasno vloženega odgovora na pritožbo, četudi je odločitev glede predlagateljev postala pravnomočna, ampak je v izreku odločbe zapisalo, da se odločitev o pritožbenih stroških pridrži za končno odločbo.
Zaledenelost oziroma poledenelost stopnice viličarja zaradi žledu v zimskem času in zimskih razmerah, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, ne predstavlja podlage za objektivno odškodninsko odgovornost zavarovanca tožene stranke in posledično tožene stranke.
Toženci so (na strani tožene stranke nastopajo trije toženci, pritožnica je prva toženka) nerazdelno odgovorni glede glavne stvari, zato so posledično nerazdelno odgovorni tudi za stroške, ki jih morajo povrniti tožeči stranki.
ZDR-1 člen 109, 111, 111/1, 111/1-3, 111/2, 111/3. OZ člen 299, 299/1, 299/2.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani delavca - odškodnina najmanj v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka - prisilna poravnava - stroški postopka - rok za plačilo stroškov
Glede na 111. člen ZDR-1, ki ureja izredno odpoved delavca iz razlogov na strani delodajalca, zadostuje, da je podan eden od razlogov na strani delodajalca (v obravnavanem primeru razlog po 3. alineji 1. odstavka tega člena). Razlogi za izredno odpoved niso opredeljeni tako, da bi se zahtevala tudi odgovornost (krivda) delodajalca za neizpolnjevanje pogodbenih obveznosti do delavca. Kadar so ti odpovedni razlogi podani in je delavec spoštoval tudi postopek v zvezi s podajo izredne odpovedi (opredeljen v 2. odstavku 111. člena ZDR-1), je izredna odpoved zakonita in predstavlja podlago za uveljavitev pravice do odpravnine in odškodnine najmanj v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka, kot to določa 3. odstavek istega člena ZDR-1.
Glede na to, da je tožnici delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo po dnevu, ko je bil nad toženo stranko začet postopek prisilne poravnave, je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da tožnici pripada prisojena odškodnina v celotnem prisojenem znesku in da potrjena prisilna poravnava po določbi 212. člena ZFPPIPP na njeno terjatev nima učinka. Po določbi 212. člena ZFPPIPP namreč potrjena prisilna poravnava učinkuje za vse terjatve upnikov do dolžnika, ki so nastale do začetka postopka prisilne poravnave, tožničina terjatev (odškodnina v višini plačila za izgubljeni odpovedni rok) pa ne spada med takšne terjatve, saj je nastala po začetku postopka prisilne poravnave.
Po ustaljeni sodni praksi obveznost povrnitve pravdnih stroškov nastane z odločbo sodišča, s katero sodišče (v skladu s 313. členom ZPP) določi tudi rok za prostovoljno izpolnitev obveznosti. V primeru odločanja o stroških postopka je to tudi rok za izpolnitev obveznosti iz 1. odstavka 299. člena OZ. Čeprav se roka praviloma medsebojno prekrivata, je z vložitvijo pravnih sredstev prekinjen le paricijski rok, ki odlaga izvršljivost obveznosti, ne pa tudi materialnopravni rok za izpolnitev obveznosti, na katerega sta vezana zapadlost terjatve in začetek teka zamudnih obresti. Zato je napačno pritožbeno stališče, da rok za prostovoljno plačilo pravdnih stroškov ne more poteči pred pravnomočnostjo odločitve o stroških.
denarno nadomestilo - brezposelnost - izbris iz evidence brezposelnih
Tožena stranka v določbi 65. člena ZUTD ni imela pravne podlage za odločitev, da tožniku preneha pravica do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti. V 7. alineji 65. člena ZUTD je kot razlog za prenehanje pravice do denarnega nadomestila naveden primer, ko je zavarovanec zavodu posredoval nepopolne ali neresnične podatke o dejstvih, od katerih so odvisni pridobitev, odmera ali izplačevanje denarnega nadomestila. Tožnik je toženi stranki na tipskem obrazcu označil odgovore v zvezi z njegovim statusom, tožena stranka pa bi morala preveriti, ali so ti podatki pravilni.
DELOVNO PRAVO – ODŠKODNINSKO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS0016927
ZDR člen 182. OZ člen 131. ZVZD-1 člen 5, 5/1, 8. Pravilnik o varnosti in zdravju pri uporabi delovne opreme člen 4.
odškodninska odgovornost delodajalca – nezgoda pri delu – vmesna sodba – krivdna odgovornost
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da do škodnega dogodka, v katerem je bil tožnik poškodovan zaradi okvare na vratih viličarja (zaradi okvare so se vrata sunkovito zaprla in tožniku padla na nogo), ni prišlo zaradi objektivne odgovornosti prvotožene stranke, zato je pri presoji temelja odškodninskega zahtevka pravilno upoštevalo pravila o krivdni odgovornosti.
Tožena stranka je kršila predpise o varnosti in zdravju pri delu, saj ni poskrbela za varno, pravilno delovanje viličarja, kar je bila tožniku, kot delavcu s tem njenim sredstvom, dolžna zagotoviti. Zato je podano protipravno ravnanje tožene stranke.
ZZVZZ člen 80, 80/3, 81, 81/2, 82. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 232, 233, 233/1. ZPP člen 87, 87/3.
začasna nezmožnost za delo – bolniški stalež
Trditvi stranskega intervenienta v pritožbi, da je o zadevi že pravnomočno odločeno z odločbo imenovanega zdravnika z dne 20. 8. 2014, ni mogoče slediti. Z odločbo z dne 20. 8. 2014 je imenovana zdravnica odločila zgolj to, da je presoja začasne nezmožnosti za delo za zavarovanko od 18. 8. 2014 dalje v pristojnosti osebnega zdravnika. Glede tožničine začasne nezmožnosti za delo za čas od 11. do 12. 8. 2014 zato ni bilo odločeno.
invalidnost – invalidska pokojnina – vzrok za nastanek invalidnosti – bolezen – poškodba – poškodba pri delu
Vzrok tožnikove invalidnosti je bolezen. Tožnik je zmožen za drugo delo s polnim delovnim časom. Pri tožniku torej ni prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti ali do takšnega zmanjšanja delovne zmožnosti, da bi bil zmožen za drugo delo le s skrajšanim delovnim časom. Zato primarni tožbeni zahtevek za razvrstitev tožnika v I. kategorijo invalidnosti s priznanjem pravice do invalidske pokojnine in podredni tožbeni zahtevek za razvrstitev tožnika v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodb pri delu s pravico do dela na drugem delovnem mestu s krajšim delovnim časom nista utemeljena.
Upravičenka je nastanjena v zavodu, pri čemer mesečna vrednost storitve institucionalnega varstva znaša 796,31 EUR, njena plačilna sposobnost pa znaša 219,48 EUR. Ker ta znesek ne zadošča za plačilo storitve, so k plačilu stroškov dolžni prispevati tudi njeni zavezanci za preživljanje.
Vprašanje zakonitosti nastanitve v zavod ni predmet postopka v zvezi z odločanjem o plačilu storitev.
predčasna pokojnina – uporaba zakona – prehodne in končne določbe
V prehodni in končni določbi ZPIZ-2 je zagotovljeno varstvo pričakovanih pravic po ZPIZ-1 za tiste osebe, ki imajo enega od taksativno določenih statusov. Gre za izjemo, izjeme pa se vedno obravnavajo restriktivno in strožje. Izjema, določena v 394. členu ZPIZ-2, med drugim velja za brezposelno osebo, ki je na dan 31. 12. 2012 uživalec denarnega nadomestila po predpisih o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti oziroma po predpisih o urejanju trga dela. To pomeni, da mora poleg brezposelnosti pri osebi biti izpolnjen ta pogoj oziroma morebiti glede nadomestila podan ostanek, kot je določeno v določbi 394. člena ZPIZ-2. Tožnik je bil na dan 31. 12. 2012 brezposelna oseba, prijavljen na Zavodu RS za zaposlovanje, ni pa bil uživalec nadomestila za primer brezposelnosti. Niti pri njem ni bil ugotovljen drugi pogoj, določen v prvem odstavku 394. člena ZPIZ-2. Zato ne sodi med taksativno določene osebe, določene v 394. členu ZPIZ-2, da bi se lahko upokojil po predpisih, veljavnih do uveljavitve tega zakona, čeprav bi pogoje izpolnil po uveljavitvi ZPIZ-2.
ZDR-1 člen 13, 81. OZ člen 40, 40/2, 45, 77, 86, 86/1.
sporazumna razveljavitev pogodbe o zaposlitvi - ničnost - grožnja
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da toženec ob podpisu sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi tožniku ni grozil z udarcem in da besede toženca na sestanku (na katerem je govoril s povišanim tonom in tožniku rekel: „Ven! Ven! To je odpoved!“) ter nato v kadrovski pisarni (kjer je tožniku rekel: „Majster, kaj pa kompliciraš? Ugotovili smo, da si kriv, zdaj pa kompliciraš? Kaj je narobe, da ne boš podpisal?“) ne predstavljajo nedopustne grožnje, ne nazadnje pa tožena stranka ob podpisu sporazuma niti ni bila prisotna v pisarni. Nobena od zaslišanih prič ni potrdila, da bi bil tožnik prestrašen. Tožnik je najprej tudi zavrnil podpis sporazuma in ga je podpisal šele, ko je bil na njegov predlog dopolnjen.
Po pravilnem stališču sodišča prve stopnje sporazum tudi ni ničen. Čeprav je bil povod za sklenitev sporazuma tožnikova kršitev delovne obveznosti, je ključna podlaga za sklenitev sporazuma v tem, da se doseže sporazumna razveljavitev pogodbe o zaposlitvi. Tudi če bi bile izpolnjene predpostavke za redno ali izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, to ne bi zadostovalo za sklepanje o nemoralni ali nedopustni sklenitvi sporazuma, ki je eden izmed zakonsko predvidenih načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi (77. člen ZDR-1). Razmere, v katerih se je sklepal sporazum, ne odražajo okolja, v katerem bi bilo kršeno tožnikovo dostojanstvo. Prav tako ne gre za okoliščine, na podlagi katerih bi bilo možno zaključiti, da je bil sporazum sklenjen v nasprotju z moralnimi načeli. Zato primarni tožbeni zahtevek za razveljavitev sporazumne razveljavitve pogodbe o zaposlitvi in podredni tožbeni zahtevek zahtevek za ugotovitev ničnosti sporazuma nista utemeljena.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - odsotnost z dela - obveščanje delodajalca
Tožnica je bila z dela odsotna več kot pet dni, svoje odsotnosti pa toženi stranki ni sporočila. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je podan utemeljen odpovedni razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 4. alinei 1. odstavka 110. člena ZDR-1. Zato je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita.
ZDR-1 člen 109, 111, 111/1, 111/1-3, 111/2, 111/3. OZ člen 299, 299/1, 299/2.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani delavca - odškodnina najmanj v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka - prisilna poravnava - stroški postopka - rok za plačilo stroškov
Glede na 111. člen ZDR-1, ki ureja izredno odpoved delavca iz razlogov na strani delodajalca, zadostuje, da je podan eden od razlogov na strani delodajalca (v obravnavanem primeru razlog po 3. alineji 1. odstavka tega člena). Razlogi za izredno odpoved niso opredeljeni tako, da bi se zahtevala tudi odgovornost (krivda) delodajalca za neizpolnjevanje pogodbenih obveznosti do delavca. Kadar so ti odpovedni razlogi podani in je delavec spoštoval tudi postopek v zvezi s podajo izredne odpovedi (opredeljen v 2. odstavku 111. člena ZDR-1), je izredna odpoved zakonita in predstavlja podlago za uveljavitev pravice do odpravnine in odškodnine najmanj v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka, kot to določa 3. odstavek istega člena ZDR-1.
Glede na to, da je tožnici delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo po dnevu, ko je bil nad toženo stranko začet postopek prisilne poravnave, je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da tožnici pripada prisojena odškodnina v celotnem prisojenem znesku in da potrjena prisilna poravnava po določbi 212. člena ZFPPIPP na njeno terjatev nima učinka. Po določbi 212. člena ZFPPIPP namreč potrjena prisilna poravnava učinkuje za vse terjatve upnikov do dolžnika, ki so nastale do začetka postopka prisilne poravnave, tožničina terjatev (odškodnina v višini plačila za izgubljeni odpovedni rok) pa ne spada med takšne terjatve, saj je nastala po začetku postopka prisilne poravnave.
Po ustaljeni sodni praksi obveznost povrnitve pravdnih stroškov nastane z odločbo sodišča, s katero sodišče (v skladu s 313. členom ZPP) določi tudi rok za prostovoljno izpolnitev obveznosti. V primeru odločanja o stroških postopka je to tudi rok za izpolnitev obveznosti iz 1. odstavka 299. člena OZ. Čeprav se roka praviloma medsebojno prekrivata, je z vložitvijo pravnih sredstev prekinjen le paricijski rok, ki odlaga izvršljivost obveznosti, ne pa tudi materialnopravni rok za izpolnitev obveznosti, na katerega sta vezana zapadlost terjatve in začetek teka zamudnih obresti. Zato je napačno pritožbeno stališče, da rok za prostovoljno plačilo pravdnih stroškov ne more poteči pred pravnomočnostjo odločitve o stroških.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – krivdni razlog - opozorilo na izpolnjevanje obveznosti – sodna razveza – denarno nadomestilo
Tožena stranka je tožnici na podlagi 3. alineje 1. odstavka 89. člena ZDR-1 odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Tožnica naj bi si spornega dne prisvojila tiskano kopijo elektronske komunikacije med glavnim direktorjem, direktorjem prodaje ter vodjo pravne in kadrovske službe, ki je vsebovala poslovne informacije v povezavi z načrtovano prodajo podjetja, ki so po naravi zaupne in v nobenem primeru niso bile namenjene delavki, še manj pa za splošno distribucijo po družbi, zato je s tem, ko si je sporočilo prisvojila in ga posredovala zaposlenim, huje kršila delovne obveznosti in sicer določbi 37. in 38. člena ZDR-1. Tožnica očitanih kršitev ni storila, zato je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga nezakonita.
ZPIZ-2 člen 183. ZUP člen 7. ZPIZ-1 člen 203, 203/1.
starostna pokojnina – neprava obnova postopka - razveljavitev ali sprememba dokončne odločbe in učinek obnove postopka
Tožena stranka je ob upokojevanju tožnice upoštevala razpoložljive podatke, vendar v matični evidenci oziroma podatkih, kot jih je toženi stranki sporočil delodajalec, niso bili vnešeni vsi potrebni podatki (gre za podatke o izplačanih dohodkih za delo v spornem obdobju). Tožena stranka je za navedeno obdobje upoštevala, da je bila tožnica zaposlena, torej da je bila v delovnem razmerju, pri odmeri pokojnine pa podatkov ni upoštevala, saj z njimi ni razpolagala. Tožnica o dejstvu, da v matični evidenci manjkajo določeni podatki o izplačanih plačah tekom samega postopka izdaje upokojitvene odločbe s strani tožene stranke ni bila obveščena in se o tem tudi ni mogla izjasniti. Vrhovno sodišče RS je v podobni zadevi že zavzelo stališče, da je, v kolikor v matični evidenci zavarovancev za posamezno obdobje ni podatkov o višini plače zavarovanca (bodisi po krivdni delodajalca ali tožene stranke), ki so pomembni za ugotovitev zakonite pokojninske osnove, potrebno uporabiti druge podatke, ki so na voljo. Bistveno je, da zavarovanec ne izgubi pravice, da višino svojih plač dokazuje z drugimi verodostojnimi dokazi. Zato je treba odločbi tožene stranke odpraviti ter zadevo vrniti toženi stranki v ponovno upravno odločanje. Tožena stranka bo namreč morala upoštevaje določbo 183. člena ZPIZ-2 izvesti nepravo obnovo postopka v zvezi z odmero tožničine pokojnine ter nato po razjasnitvi dejanskega stanja in ob pravilni uporabi materialnega prava ponovno odločiti o višini tožničine pokojnine.
Kolektivna pogodba grafične dejavnosti člen 25, 25/4. ZPP člen 277, 318, 318/1.
zamudna sodba - letni dopust - kolektivna pogodba
Tožena stranka je tožnici s sklepom o določitvi letnega dopusta priznala 20 dni minimalnega dopusta in 3 dneve iz naslova invalidnosti. Glede na to, da tožničina skupna delovna doba znaša 34 let, da je tožnica stara več kot 50 let in je pri toženki delala na delovnem mestu III. skupine oz. zahtevnosti, tožnici poleg odmerjenih 23 dni letnega dopusta dodatno pripada še 13 dni letnega dopusta v skladu s 25. členom Kolektivne pogodbe grafične dejavnosti. Zato je sodišče prve stopnje izpodbijani sklep o določitvi letnega dopusta pravilno razveljavilo in ugotovilo, da tožnici za leto 2015 pripada dopust v skupnem trajanju 36 dni.
ZMZPP člen 21, 21/1, 57. ZPP člen 28, 76, 76/2. ZDR-1 člen 3, 4, 4/1, 5, 5/2, 13, 13/2.
sodna pristojnost – sposobnost biti stranka – spor z mednarodnim elementom – uporaba prava – obstoj delovnega razmerja – elementi delovnega razmerja – reparacija – plačilo razlike plače
Za sojenje v obravnavani zadevi je pristojno slovensko sodišče, ne glede na to, da sta stranki v sporu veleposlaništvo tuje države in tožnik, ki je državljan te tuje države. Sodišče prve stopnje je glede na določbe 28. člena ZPP pravilno uporabilo določbo 57. člena ZMZPP, ki določa, da je v individualnih delovnih sporih sodišče RS pristojno tudi tedaj, kadar se delo opravlja ali se je opravljalo oziroma bi se moralo opravljati na območju RS. V obravnavanem individualnem delovnem sporu tožnik uveljavlja sodno varstvo pravic delavca v zvezi z obstojem in prenehanjem delovnega razmerja. Tožnik pri toženi stranki ni opravljal nobene funkcije, ki bi bila v povezavi z izvrševanjem državne oblasti, ampak je na podlagi pogodb civilnega prava za plačilo opravljal delo v okviru dejavnosti poslovne narave, v zvezi s katero tuja država ne more uživati imunitete pred sodiščem RS.
Delavec, ki se je zaposlil pri drugem delodajalcu v času nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, da bi zmanjšal škodo, ne sme biti v slabšem položaju kot tisti, ki si nove zaposlitve ni uspel najti in mu je delodajalec za ves čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja dolžan priznati obstoj delovnega razmerja in plačati vso izgubo na zaslužku (reparacijo). Zato je delavec, ki mu je delovno razmerje nezakonito prenehalo, tudi za čas krajših zaposlitev v času nezakonitega prenehanja delovnega razmerja za obdobja, ko je bil zaposlen pri drugem delodajalcu in mu obstoja delovnega razmerja pri prejšnjem delodajalcu ni mogoče priznati, upravičen do odškodnine v višini razlike med plačo, ki bi jo prejemal pri prejšnjem delodajalcu in plačo, ki jo je prejemal pri drugem delodajalcu, če je bil pri plači prikrajšan. V primeru nezakonitega prenehanja delovnega razmerja mora namreč delodajalec vzpostaviti stanje, kakršno bi bilo, če delavcu delovno razmerje ne bi nezakonito prenehalo.
Pritožba utemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ki jo je prvostopenjsko sodišče zagrešilo s tem, da ni izvedlo dokazov, predlaganih v tožbi, v zvezi z vprašanjem tožničine prištevnosti v času vročitve izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, čeprav gre za izvajanje dokazov o dejstvu, ki je za presojo pravočasnosti vložene tožbe bistveno. Zavzelo je namreč zmotno stališče, da so splošne navedbe o nezmožnosti razumevanja pomena prejetih listin o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani detektiva nezadostne in ne dajejo pravne podlage za izvedbo predlaganih dokazov s strani tožnice, ker tožeča stranka v vlogah ni podala navedb o diagnozi svoje bolezni ter morebitnih hospitalizacijah po času in trajanju ali obiskih pri zdravniku specialistu. Trditvena podlaga v tožbi je zadostna in ustrezna, zato sodišče prve stopnje ni imelo utemeljenega razloga za zavrnitev tožničinih dokaznih predlogov.
ZPIZ-2 člen 390. ZPIZ-1 člen 60, 60/1, 60/2, 60/2-3, 60/3, 63, 91.
invalidnost – invalid III. kategorije
Pri tožniku ni prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti. S polnim delovnim časom je še zmožen opravljati drugo delo v svojem poklicu oziroma delo na drugem delovnem mestu s priznanimi omejitvami, kar je po 3. točki 2. odstavka 60. člena ZPIZ-1 podlaga za razvrstitev v III. kategorijo invalidnosti in po 91. členu ZPIZ-1 za priznanje pravice do premestitve.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL0086183
KZ-1 člen 284, 284/3. ZKP člen 358, 358-1, 358-3, 364, 364/9, 383, 383/1.
kriva izpovedba - preizkus po uradni dolžnosti - kršitev kazenskega zakona - opis kaznivega dejanja - zakonski znaki kaznivega dejanja - dejanje ni kaznivo po samem zakonu - oprostilna sodba - razlog za oprostitev obtožbe - izrek - pisna izdelava sodbe - meje preizkusa sodbe sodišča prve stopnje
V obravnavanem primeru opis kaznivega dejanja v obtožbi oškodovanca kot tožilca ne konkretizira v abstraktnem opisu sicer zatrjevanega zakonskega znaka krivega pričanja. V konkretnem opisu dejanja v izreku izpodbijane sodbe v 21 alinejah so povzeti deli izpovedbe obtoženke kot priče v postopku III K 6021/2010 (III K 208/2009) pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani. Vendar pa za nobeno od teh izpovedb ni konkretizirano, zakaj naj bi bile obtoženkine navedbe neresnične.