ZDR-1 člen 109, 111, 111/1, 111/1-3, 111/2, 111/3. OZ člen 299, 299/1, 299/2.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani delavca - odškodnina najmanj v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka - prisilna poravnava - stroški postopka - rok za plačilo stroškov
Glede na 111. člen ZDR-1, ki ureja izredno odpoved delavca iz razlogov na strani delodajalca, zadostuje, da je podan eden od razlogov na strani delodajalca (v obravnavanem primeru razlog po 3. alineji 1. odstavka tega člena). Razlogi za izredno odpoved niso opredeljeni tako, da bi se zahtevala tudi odgovornost (krivda) delodajalca za neizpolnjevanje pogodbenih obveznosti do delavca. Kadar so ti odpovedni razlogi podani in je delavec spoštoval tudi postopek v zvezi s podajo izredne odpovedi (opredeljen v 2. odstavku 111. člena ZDR-1), je izredna odpoved zakonita in predstavlja podlago za uveljavitev pravice do odpravnine in odškodnine najmanj v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka, kot to določa 3. odstavek istega člena ZDR-1.
Glede na to, da je tožnici delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo po dnevu, ko je bil nad toženo stranko začet postopek prisilne poravnave, je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da tožnici pripada prisojena odškodnina v celotnem prisojenem znesku in da potrjena prisilna poravnava po določbi 212. člena ZFPPIPP na njeno terjatev nima učinka. Po določbi 212. člena ZFPPIPP namreč potrjena prisilna poravnava učinkuje za vse terjatve upnikov do dolžnika, ki so nastale do začetka postopka prisilne poravnave, tožničina terjatev (odškodnina v višini plačila za izgubljeni odpovedni rok) pa ne spada med takšne terjatve, saj je nastala po začetku postopka prisilne poravnave.
Po ustaljeni sodni praksi obveznost povrnitve pravdnih stroškov nastane z odločbo sodišča, s katero sodišče (v skladu s 313. členom ZPP) določi tudi rok za prostovoljno izpolnitev obveznosti. V primeru odločanja o stroških postopka je to tudi rok za izpolnitev obveznosti iz 1. odstavka 299. člena OZ. Čeprav se roka praviloma medsebojno prekrivata, je z vložitvijo pravnih sredstev prekinjen le paricijski rok, ki odlaga izvršljivost obveznosti, ne pa tudi materialnopravni rok za izpolnitev obveznosti, na katerega sta vezana zapadlost terjatve in začetek teka zamudnih obresti. Zato je napačno pritožbeno stališče, da rok za prostovoljno plačilo pravdnih stroškov ne more poteči pred pravnomočnostjo odločitve o stroških.
invalidnost – invalidska pokojnina – vzrok za nastanek invalidnosti – bolezen – poškodba – poškodba pri delu
Vzrok tožnikove invalidnosti je bolezen. Tožnik je zmožen za drugo delo s polnim delovnim časom. Pri tožniku torej ni prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti ali do takšnega zmanjšanja delovne zmožnosti, da bi bil zmožen za drugo delo le s skrajšanim delovnim časom. Zato primarni tožbeni zahtevek za razvrstitev tožnika v I. kategorijo invalidnosti s priznanjem pravice do invalidske pokojnine in podredni tožbeni zahtevek za razvrstitev tožnika v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodb pri delu s pravico do dela na drugem delovnem mestu s krajšim delovnim časom nista utemeljena.
ZUP člen 235, 238, 238/1, 246, 246/1. URS člen 22. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8.
štipendija – vračilo neupravičeno pridobljenih sredstev – pritožba – rok za vložitev pritožbe – zavrnitev dokaznega predloga - pravica do enakega varstva pravic – pravica do izjave – bistvena kršitev določb postopka
Pritožba, vložena dne 2. 7. 2014, je bila upoštevaje, da je bila odločba z dne 10. 7. 2013 tožniku vročena 12. 7. 2013, prepozna. Vendar tožnik zatrjuje, da je pritožbo zoper prvostopenjsko odločbo z dne 10. 7. 2013 vložil že 19. 7. 2013, torej pravočasno, ker pa o tej pritožbi toženec ni odločil, je pritožbo ponovno vložil 2. 7. 2014. Z zavrnitvijo dokaznega predloga z zaslišanjem tožnika in prič v zvezi s tožnikovo navedbo, da je bila pritožba vložena že dne 19. 7. 2013, je bila tožniku kršena pravica do enakega varstva pravic 22. člena Ustave RS. Sodišče prve stopnje mu je s tem onemogočilo dokazovanje podanih teditev. Zato je podana bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.
Kolektivna pogodba grafične dejavnosti člen 25, 25/4. ZPP člen 277, 318, 318/1.
zamudna sodba - letni dopust - kolektivna pogodba
Tožena stranka je tožnici s sklepom o določitvi letnega dopusta priznala 20 dni minimalnega dopusta in 3 dneve iz naslova invalidnosti. Glede na to, da tožničina skupna delovna doba znaša 34 let, da je tožnica stara več kot 50 let in je pri toženki delala na delovnem mestu III. skupine oz. zahtevnosti, tožnici poleg odmerjenih 23 dni letnega dopusta dodatno pripada še 13 dni letnega dopusta v skladu s 25. členom Kolektivne pogodbe grafične dejavnosti. Zato je sodišče prve stopnje izpodbijani sklep o določitvi letnega dopusta pravilno razveljavilo in ugotovilo, da tožnici za leto 2015 pripada dopust v skupnem trajanju 36 dni.
Zaledenelost oziroma poledenelost stopnice viličarja zaradi žledu v zimskem času in zimskih razmerah, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, ne predstavlja podlage za objektivno odškodninsko odgovornost zavarovanca tožene stranke in posledično tožene stranke.
ZPP člen 316, 316/1. ZDR-1 člen 115, 118, 118/1, 118/2.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - sodba na podlagi pripoznave - denarno povračilo - višina
Pri določitvi višine denarnega povračila je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, da je tožnica po poklicu univerzitetna diplomirana ekonomistka, stara 31 let, da je bila pri toženi stranki zaposlena 2 leti in 12 dni, da je bila pred tem zaposlena v družbi, ki je šla v stečaj, da med navedeno družbo in toženo stranko ni pravne kontinuitete, da ji je tožena stranka nezakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi v času, ko je uživala posebno varstvo pred odpovedjo (115. člen ZDR-1) in da je v času postopka pred sodiščem prve stopnje toženo stranko obvestila, da je ponovno noseča, kar tožnici otežuje možnost za novo zaposlitev. V skladu z drugim odstavkom 118. člena ZDR-1 se višina denarnega povračila določi glede na trajanje delavčeve zaposlitve, možnosti delavca za novo zaposlitev in okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi, ter upoštevaje pravice, ki jih je delavec uveljavil v času prenehanja delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno ugotovilo navedene okoliščine, vendar pa je denarno povračilo dosodilo v previsokem znesku (12 tožničinih povprečnih plač) glede na uveljavljeno sodno prakso, zlasti glede na dejstvo, da je bila tožnica pri toženi stranki zaposlena le 2 leti. Tožnica je ob pravilni uporabi materialnega prava upravičena do denarnega povračila v višini 4 mesečnih plač tožnice, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi.
ZDR-1 člen 77, 82, 83, 83/1, 83/5, 87, 88. OZ člen 45, 49.
odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani delavca - prenehanje delovnega razmerja - napaka volje - grožnja - bistvena zmota
Tožnik pri pisanju svoje lastnoročne izjave o odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni bil deležen fizičnega nasilja ali verbalnih groženj s strani tožene stranke in ni bil v zmoti, temveč je redno odpoved podal zato, ker je želel opozoriti na nezadovoljstvo nad tem, da je tožena stranka menila, da je odgovoren za incident določenega dne, pri tem pa je tožnik pričakoval, da ga bo direktorica v zvezi z njegovo odpovedjo povabila na razgovor. Tožnik tako ni dokazal, da bi ga tožena stranka kakorkoli prevarala, da bi ga zapeljala v zmoto ali da je bil deležen grožnje s strani delodajalca. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da pri tožniku niso bile podane napake volje zaradi grožnje, bistvene zmote ali prevare in tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti prenehanje pogodbe o zaposlitvi ni utemeljen.
Toženci so (na strani tožene stranke nastopajo trije toženci, pritožnica je prva toženka) nerazdelno odgovorni glede glavne stvari, zato so posledično nerazdelno odgovorni tudi za stroške, ki jih morajo povrniti tožeči stranki.
OZ člen 546, 555, 555/3, 568. ZPP člen 319, 319/2.
res iudicata - časovne meje pravnomočnosti - izročilna pogodba - pogodba o preužitku - preklic pogodbe -- zavrženje tožbe
Obseg pravnomočnosti sodbe, v zadevi, v kateri je bilo že pravnomočno odločeno, je potrebno presojati iz vidika razlage celotne odločbe, tako izreka, dejanskega stanja in razlogov odločbe, navedeno pa kaže, da dejanska podlaga v obravnavani zadevi ni identična tisti, o kateri je bilo že odločeno, saj se tožnik sklicuje na slabo zdravstveno stanje nastalo po 30. 8. 2013, torej po trenutku zaključka glavne obravnave v prvi, že razsojeni zadevi pred sodiščem prve stopnje.
Upravičenka je nastanjena v zavodu, pri čemer mesečna vrednost storitve institucionalnega varstva znaša 796,31 EUR, njena plačilna sposobnost pa znaša 219,48 EUR. Ker ta znesek ne zadošča za plačilo storitve, so k plačilu stroškov dolžni prispevati tudi njeni zavezanci za preživljanje.
Vprašanje zakonitosti nastanitve v zavod ni predmet postopka v zvezi z odločanjem o plačilu storitev.
ZZVZZ člen 80, 80/3, 81, 81/2, 82. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 232, 233, 233/1. ZPP člen 87, 87/3.
začasna nezmožnost za delo – bolniški stalež
Trditvi stranskega intervenienta v pritožbi, da je o zadevi že pravnomočno odločeno z odločbo imenovanega zdravnika z dne 20. 8. 2014, ni mogoče slediti. Z odločbo z dne 20. 8. 2014 je imenovana zdravnica odločila zgolj to, da je presoja začasne nezmožnosti za delo za zavarovanko od 18. 8. 2014 dalje v pristojnosti osebnega zdravnika. Glede tožničine začasne nezmožnosti za delo za čas od 11. do 12. 8. 2014 zato ni bilo odločeno.
ZDR-1 člen 131, 161. ZPP člen 8. ZDoh-2 člen 37, 37/1, 37/1-2.
regres za letni dopust - obveznost plačila
Ker tožena stranka tožnici ni izplačala regresa za letni dopust za leto 2011, regres za leto 2012 in sorazmerni del regresa za leto 2013, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožbeni zahtevek iz tega naslova utemeljen.
invalid III. kategorije invalidnosti – poklicna rehabilitacija
Tožnikova delazmožnost je zmanjšana za več kot 50 %, zato je tožnik pravilno razvrščen v II. kategorijo invalidnosti.
Pri tožniku je zaradi bolezni prišlo do invalidnosti II. kategorije. Glede na preostalo delovno zmožnost se lahko usposobi za drugo delo. V skladu z določbo 77. člena ZPIZ-2 se oblika oziroma način rehabilitacije, roki za nastop in trajanje poklicne rehabilitacije ter natančnejši pogoji za usposabljanje zavarovanca za delo, določijo v pogodbi, ki jo bodo sklenile stranka tega spora. Toženec bo o ostalih pravicah tožnika, ki izhajajo iz pravice do poklicne rehabilitacije, odločil s posebno odločbo.
ZUTD člen 11, 129, 130. 10. Pravilnik o prijavi in odjavi iz evidenc, zaposlitvenem načrtu, pravicah in obveznostih pri iskanju zaposlitve ter nadzoru nad osebami, prijavljenimi v evidencah člen 20, 20/1, 42.
brezposelnost – prenehanje vodenja v evidenci brezposelnih oseb oziroma evidenci oseb, vključenih v ukrepe APZ - razlogi za prenehanje vodenja v evidenci – aktivno iskanje zaposlitve
Tožnik je bil vabljen na razgovor k zavodu. V vabilu je bil opozorjen, da se bo v primeru, če se na vabilo iz neopravičenih razlogov ne bo odzval, štelo, da ni aktivni iskalec zaposlitve in bo izbrisan iz evidence brezposelnih oseb. Tožnik se na vabilo ni odzval, razgovora se ni udeležil, svojega izostanka ni opravičil, prav tako opravičljivih razlogov ni navajal tekom sodnega postopka, njegova obveznost aktivnega iskanja zaposlitve z zaposlitvenim načrtom pa ni bila izključena, zato ga je toženec utemeljeno izbrisal iz evidence brezposelnih oseb.
DRUŽINSKO PRAVO - STVARNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSM0022992
OZ člen 311. ZPP člen 214, 337, 337/1.ZZZDR člen 51, 59.
skupno premoženje - deleži na skupnem premoženju - vlaganje v nepremičnino tretjega - pasivna legitimacija - pobotni ugovor
S tožbenim zahtevkom ni zahtevana ugotovitev deležev na skupnem premoženju, zato s tožbo ni treba zajeti vseh udeležencev materialnopravnega razmerja, saj se o njem odloča kot o predhodnem vprašanju.
ZDR-1 člen 13, 81. OZ člen 40, 40/2, 45, 77, 86, 86/1.
sporazumna razveljavitev pogodbe o zaposlitvi - ničnost - grožnja
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da toženec ob podpisu sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi tožniku ni grozil z udarcem in da besede toženca na sestanku (na katerem je govoril s povišanim tonom in tožniku rekel: „Ven! Ven! To je odpoved!“) ter nato v kadrovski pisarni (kjer je tožniku rekel: „Majster, kaj pa kompliciraš? Ugotovili smo, da si kriv, zdaj pa kompliciraš? Kaj je narobe, da ne boš podpisal?“) ne predstavljajo nedopustne grožnje, ne nazadnje pa tožena stranka ob podpisu sporazuma niti ni bila prisotna v pisarni. Nobena od zaslišanih prič ni potrdila, da bi bil tožnik prestrašen. Tožnik je najprej tudi zavrnil podpis sporazuma in ga je podpisal šele, ko je bil na njegov predlog dopolnjen.
Po pravilnem stališču sodišča prve stopnje sporazum tudi ni ničen. Čeprav je bil povod za sklenitev sporazuma tožnikova kršitev delovne obveznosti, je ključna podlaga za sklenitev sporazuma v tem, da se doseže sporazumna razveljavitev pogodbe o zaposlitvi. Tudi če bi bile izpolnjene predpostavke za redno ali izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, to ne bi zadostovalo za sklepanje o nemoralni ali nedopustni sklenitvi sporazuma, ki je eden izmed zakonsko predvidenih načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi (77. člen ZDR-1). Razmere, v katerih se je sklepal sporazum, ne odražajo okolja, v katerem bi bilo kršeno tožnikovo dostojanstvo. Prav tako ne gre za okoliščine, na podlagi katerih bi bilo možno zaključiti, da je bil sporazum sklenjen v nasprotju z moralnimi načeli. Zato primarni tožbeni zahtevek za razveljavitev sporazumne razveljavitve pogodbe o zaposlitvi in podredni tožbeni zahtevek zahtevek za ugotovitev ničnosti sporazuma nista utemeljena.
delovni invalid III. kategorije – bolezen – trajanje pravice na podlagi invalidnosti
Sodišče prve stopnje je po izvedbi dokazov z izvedenskim organom in skladno z določbo 63. člena v zvezi s 93. členom ZPIZ-2 ugotovilo, da je pri tožnici od 2. 4. 2014 podana III. kategorija invalidnosti v novi obliki. V 126. členu ZPIZ-2 je določeno, da v primeru, če nastanejo v stanju invalidnosti spremembe, zaradi katerih določena pravica preneha ali se spremeni, ta pravica preneha ali se spremeni od prvega dne naslednjega meseca po nastanku spremembe. Ker stanje, ugotovljeno na dan 2. 4. 2014, predstavlja spremembo v smislu 126. člena ZPIZ-2, bi moralo sodišče prve stopnje tožnici priznati pravice iz invalidskega zavarovanja od 1. 5. 2014 dalje, to je od prvega naslednjega meseca po nastanku spremembe in ne že od 2. 4. 2014.
ZPIZ-2 člen 183. ZUP člen 7. ZPIZ-1 člen 203, 203/1.
starostna pokojnina – neprava obnova postopka - razveljavitev ali sprememba dokončne odločbe in učinek obnove postopka
Tožena stranka je ob upokojevanju tožnice upoštevala razpoložljive podatke, vendar v matični evidenci oziroma podatkih, kot jih je toženi stranki sporočil delodajalec, niso bili vnešeni vsi potrebni podatki (gre za podatke o izplačanih dohodkih za delo v spornem obdobju). Tožena stranka je za navedeno obdobje upoštevala, da je bila tožnica zaposlena, torej da je bila v delovnem razmerju, pri odmeri pokojnine pa podatkov ni upoštevala, saj z njimi ni razpolagala. Tožnica o dejstvu, da v matični evidenci manjkajo določeni podatki o izplačanih plačah tekom samega postopka izdaje upokojitvene odločbe s strani tožene stranke ni bila obveščena in se o tem tudi ni mogla izjasniti. Vrhovno sodišče RS je v podobni zadevi že zavzelo stališče, da je, v kolikor v matični evidenci zavarovancev za posamezno obdobje ni podatkov o višini plače zavarovanca (bodisi po krivdni delodajalca ali tožene stranke), ki so pomembni za ugotovitev zakonite pokojninske osnove, potrebno uporabiti druge podatke, ki so na voljo. Bistveno je, da zavarovanec ne izgubi pravice, da višino svojih plač dokazuje z drugimi verodostojnimi dokazi. Zato je treba odločbi tožene stranke odpraviti ter zadevo vrniti toženi stranki v ponovno upravno odločanje. Tožena stranka bo namreč morala upoštevaje določbo 183. člena ZPIZ-2 izvesti nepravo obnovo postopka v zvezi z odmero tožničine pokojnine ter nato po razjasnitvi dejanskega stanja in ob pravilni uporabi materialnega prava ponovno odločiti o višini tožničine pokojnine.
Nobenega dvoma torej ni, kakšna je (sama) vsebina določila 20.2 točke Najemne pogodbe, sklenjene dne 5. 2. 1997. To pritožbeno sodišče poudarja ponovno. Tudi ni dvoma, da sta pravdni stranki svoje obligacijsko razmerje lahko uredili na ta način in da takšno določilo (načeloma) veže obe pravdni stranki v smislu pacta sunt servanda. Kljub temu pa je potrebno zavrniti pravno varstvo v primeru, ko ena od pogodbenih strank zlorabi upravičenje, ki ji ga takšno pogodbeno določilo daje oziroma ko to upravičenje ne izvršuje v skladu s temeljnimi načeli OZ in njegovim namenom. In to je v obravnavanem primeru najemodajalka (tj. tožeča stranka) storila prek pogajanj oziroma obljub toženkini podnajemnici, da bo ta kot najemnica prevzela sporne prostore.
Tožeča stranka je svoje upravičenje namreč „materializirala“ tako, da se je s podnajemnico tožene stranke (ki je zasedala sporni poslovni prostor) pogajala za sklenitev najemne pogodbe in s tem dosegla, da se je podnajemnica upirala izselitvi iz poslovnega prostora, uporabnino pa toženi stranki zaračunala z očitkom, da je njena dolžnost, da (ne glede na pogajanja) izseli podnajemnico.
Izselitev (podnajemnika) ni zgolj najemnikova dolžnost. Je tudi pravica (to je v obravnavanem primeru še posebej izrazito). In če najemodajalka uresničitev te pravice otežuje ali celo preprečuje (s tem, da najemnikovemu podnajemniku obljublja, da bo z njim nadaljevala razmerje kot z najemnikom), toženki ne more naprtiti bremena plačila uporabnine (kot to določa 20.2 točka najemne pogodbe) oziroma posledic, ki so nastale s tem, ko se je C. d. o. o. odločila vztrajati z zasedbo tožničinega poslovnega prostora.
DELOVNO PRAVO- ODŠKODNINSKO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS0016821
ZDR člen 184. OZ člen 131, 131/1, 131/2, 179, 179/2.
odškodninska odgovornost delodajalca – nezgoda pri delu – objektivna odgovornost – nevarna dejavnost – soprispevek – nepremožanjska škoda
Tožnik zahteva plačilo odškodnine za škodo, ki jo je utrpel spornega dne, ko je v okviru nadzora nad potekom dela stopil na podest in preveril, koliko testa je še v lijaku. Ko je hotel v lijak dodati moko, mu je na lesenem podestu, ki je bil nepritrjen in spolzek zaradi razsute moke, spodrsnilo, pri čemer je izgubil ravnotežje in padel v lijak oziroma stroj. Pri tem si je poškodoval roko. Škodni dogodek se je zgodil med „štavbanjem“ (to je vsipavanjem moke v lijak), ki je nekakšna predfaza čiščenja stroja. Pri štavbanju je šlo za nevarno dejavnost. Tožnik je med delovnim procesom stopil na leseni podest, ki ni bil del stroja, temveč je šlo le za pripomoček, ki je bil namenjen dostopu za čiščenje stroja. Podest ni bil pritrjen na podlago, temveč se je zaradi neravne podlage premikal, hkrati pa je bila po njem razsuta moka, ki je, zaradi narave delovnega procesa, v času dela nikoli ni mogoče popolnoma očistiti. Glede na navedeno in ob dejstvu, da lijak ni bil zaščiten in je obstajala možnost, da delavec vanj pade in doseže rezila na dnu lijaka, je podana objektivna odgovornost delodajalca (drugotožene stranke) za obravnavano nezgodo.
V zvezi s štavbanjem pri drugotoženi stranki ni bilo konkretnih navodil. Tožnik je to opravilo opravljal skladno s prakso pri toženi stranki. Pri tem je imel obute ustrezne delovne čevlje s protizdrsnim podplatom, spoštoval je dolžnost vzdrževanja reda in čistoče na delovnem mestu. Sama narava delovnega procesa je bila taka, da je bila moka dejansko ves čas prisotna na podestu, zaradi česar je bil ta spolzek. Zato tožniku ni mogoče očitati, da je s svojim ravnanjem prispeval k nastanku škodnega dogodka.