ZZVZZ člen 80, 80/3, 81, 81/2, 82. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 232, 233, 233/1. ZPP člen 87, 87/3.
začasna nezmožnost za delo – bolniški stalež
Trditvi stranskega intervenienta v pritožbi, da je o zadevi že pravnomočno odločeno z odločbo imenovanega zdravnika z dne 20. 8. 2014, ni mogoče slediti. Z odločbo z dne 20. 8. 2014 je imenovana zdravnica odločila zgolj to, da je presoja začasne nezmožnosti za delo za zavarovanko od 18. 8. 2014 dalje v pristojnosti osebnega zdravnika. Glede tožničine začasne nezmožnosti za delo za čas od 11. do 12. 8. 2014 zato ni bilo odločeno.
DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS0016213
ZDR člen 184.
plačilo odškodnine - izguba na dohodku - odškodninska odgovornost delodajalca
Tožnik od tožene stranke uveljavlja plačilo odškodnine iz naslova izgube na dohodku za čas opravljanja poklicne rehabilitacije in stroškov oprave vozniškega izpita C, D in E kategorije. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tožena stranka tožniku ni dolžna povrniti stroškov za pridobitev vozniških izpitov C, D in E kategorijo, saj je tožnik vozniške izpite opravil pred škodnim dogodkom, prav tako ne gre za škodo, ki bi izvirala iz škodnega dogodka (nezgode pri delu). Ker tožnik ni dokazal, da bi po izteku pogodbe o zaposlitvi za določen čas s toženo stranko ali drugim delodajalcem sklenil pogodbo o zaposlitvi, po kateri bi bil upravičen do višje plače od nadomestila, ki ga je v spornem obdobju prejemal, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine iz naslova izgube na dohodku ni utemeljen.
invalidnost – invalidska pokojnina – vzrok za nastanek invalidnosti – bolezen – poškodba – poškodba pri delu
Vzrok tožnikove invalidnosti je bolezen. Tožnik je zmožen za drugo delo s polnim delovnim časom. Pri tožniku torej ni prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti ali do takšnega zmanjšanja delovne zmožnosti, da bi bil zmožen za drugo delo le s skrajšanim delovnim časom. Zato primarni tožbeni zahtevek za razvrstitev tožnika v I. kategorijo invalidnosti s priznanjem pravice do invalidske pokojnine in podredni tožbeni zahtevek za razvrstitev tožnika v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodb pri delu s pravico do dela na drugem delovnem mestu s krajšim delovnim časom nista utemeljena.
Tožena stranka (delodajalec) je tista, ki mora dokazati, da je bilo tožniku (delavcu) izplačano plačilo za delo v skladu z zakonodajo in pogodbo o zaposlitvi. Ker tožena stranka ni dokazala, da je tožniku izplačala plače in druge prejemke, ki so mu za čas zaposlitve pri toženi stranki pripadali na podlagi pogodbe o zaposlitvi, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožbeni zahtevek za izplačilo plač za vtoževano obdobje utemeljen.
Sodišče prve stopnje je nepravilno zaključilo, da tožnik ni podal zadostne trditvene podlage v zvezi z vtoževanimi nadurami in dnevnicami. Tožnik je v zvezi z zahtevkom iz naslova dnevnic navedel, katere dni v mesecih aprilu, maju in juniju 2013 je bil na poti v tujini in je za meseca maj in junij 2013 navedel države, v katere je vozil. Tožnik je podal ustrezno trditveno podlago, zato bi sodišče prve stopnje moralo presojati tožbeni zahtevek iz naslova dnevnic po višini. Tožena stranka je bila seznanjena s tem, kje je tožnik vozil posamezen dan in koliko kilometrov je prevozil, zato bi lahko argumentirano prerekala tožnikove navedbe o opravljenih urah in nadurah, če jih je štela za neresnične, oziroma bi to skladno z dokaznim bremenom morala storiti, saj je bila kot delodajalec skladno z 18. členom ZEPDSV dolžna voditi evidenco o izrabi delovnega časa tožnika, torej tudi evidenco o opravljenih urah in opravljenih nadurah. Tožena stranka pa ni predložila ustreznih dokazov, ki bi ovrgli tožnikove navedbe o opravljenih nadurah. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje nepravilno zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika iz naslova opravljenih nadur, saj je zmotno menilo, da je dokazno breme na tožniku in je nepravilno zaključilo, da tožnik ni podal dovolj natančnih trditev o opravljenem številu nadur. Ker je zaradi zmotne materialno pravne presoje ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v tem delu razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
ZUP člen 235, 238, 238/1, 246, 246/1. URS člen 22. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8.
štipendija – vračilo neupravičeno pridobljenih sredstev – pritožba – rok za vložitev pritožbe – zavrnitev dokaznega predloga - pravica do enakega varstva pravic – pravica do izjave – bistvena kršitev določb postopka
Pritožba, vložena dne 2. 7. 2014, je bila upoštevaje, da je bila odločba z dne 10. 7. 2013 tožniku vročena 12. 7. 2013, prepozna. Vendar tožnik zatrjuje, da je pritožbo zoper prvostopenjsko odločbo z dne 10. 7. 2013 vložil že 19. 7. 2013, torej pravočasno, ker pa o tej pritožbi toženec ni odločil, je pritožbo ponovno vložil 2. 7. 2014. Z zavrnitvijo dokaznega predloga z zaslišanjem tožnika in prič v zvezi s tožnikovo navedbo, da je bila pritožba vložena že dne 19. 7. 2013, je bila tožniku kršena pravica do enakega varstva pravic 22. člena Ustave RS. Sodišče prve stopnje mu je s tem onemogočilo dokazovanje podanih teditev. Zato je podana bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.
Z odločbo z dne 29. 8. 2012 je tožena stranka tožnici zavrnila zahtevo za izplačevanje starostne pokojnine v polovičnem znesku od 10. 7. 2012 dalje. Nadalje je bilo odločeno, da tožena stranka tudi preneha izplačevati akontacijo starostne pokojnine z 9. 7. 2012, ker se je tožnica ponovno zaposlila. Ker je tožena stranka tožnici z nalogom z dne 7. 6. 2012 določila akontacijo starostne pokojnine v znesku 1.131,95 EUR na mesec, ki se je tožnici izplačevala od 1. 7. 2012 dalje, je tožena stranka mnenja, da upoštevaje odločbo z dne 29. 8. 2012 tožnica ni bila upravičena do izplačila akontacije pokojnine v času od 10. 7. 2012 do 31. 8. 2012 in da naj bi s tem v zvezi nastalo preplačilo v znesku 1.918,67 EUR, ki ga vtožuje v tem sporu. Odločba z dne 29. 8. 2012 je bila s sodbo odpravljena. Ker je odpadla ključna odločba, na kateri sta temeljili obe izpodbijani odločbi, je lahko sodišče prve stopnje ugotovilo le, da sta obe nezakoniti in ju je tudi pravilno odpravilo. Sodišče pa v tem postopku ni imelo podlage, da bi sedaj samo ugotavljalo, ali je morebiti nastalo preplačilo v zvezi z realizacijo navedene sodbe. Če je do preplačila prišlo, je to lahko le predmet novega postopka pri toženi stranki.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00015218
KZ-1 člen 186, 186/1, 35. ZKP člen 155, 155/3, 155.a, 214, 214/1, 371, 371/1-8. ZNPPol člen 40, 40/1-4.
neupravičena proizvodnja in promet s prepovedanimi drogami - neprimeren poskus - izločitev dokazov - hišna preiskava - utemeljeni razlogi za sum - tajni delavec - navidezni odkup - izzivanje kriminalne dejavnosti - ugotavljanje identitete
Za ugotavljanje identitete osebe po tej določbi zadošča torej le sum policista o določenem inkriminiranem početju, bodisi, da gre za kaznivo dejanje ali prekršek. Oba policista sta natančno pojasnila, poznavajoč osebnost D. H. in obnašanje obeh ob izstopu iz H. hiše, zakaj sta se odločila za ugotavljanje identitete A. K., kar se je v končni fazi izkazalo kot utemeljeno.
Srečanj tajnega delavca z družinskimi člani obtožnega F. M. ni mogoče šteti kot provokacijo v smeri napeljevanja obtoženca k izvršitvi sedaj obravnavanih kaznivih dejanj. Kolikor pa pritožnik v svoji pritožbi oporeka kredibilnosti vsebine poročil tajnega delavca, ta svoj dvom pa utemeljuje z nezanesljivostjo oz. pozabljivostjo tajnega delavca na zaslišanju na glavni obravnavi, pa mu je potrebno povedati, da so poročila tajnega delavca namenjena prav temu, da se zavarujejo podatki in dokazi, zbrani tekom samega izvajanja ukrepov, pri čemer pa ni najti prav nikakršnega razloga, zakaj bi tajni delavec v poročila zapisoval nekaj, kar se ni pripetilo, še posebej, ker bi se s tem tudi sam izpostavil kazenskemu postopku.
DRUŽINSKO PRAVO - STVARNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSM0022992
OZ člen 311. ZPP člen 214, 337, 337/1.ZZZDR člen 51, 59.
skupno premoženje - deleži na skupnem premoženju - vlaganje v nepremičnino tretjega - pasivna legitimacija - pobotni ugovor
S tožbenim zahtevkom ni zahtevana ugotovitev deležev na skupnem premoženju, zato s tožbo ni treba zajeti vseh udeležencev materialnopravnega razmerja, saj se o njem odloča kot o predhodnem vprašanju.
ZDR-1 člen 109, 111, 111/1, 111/1-3, 111/2, 111/3. OZ člen 299, 299/1, 299/2.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani delavca - odškodnina najmanj v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka - prisilna poravnava - stroški postopka - rok za plačilo stroškov
Glede na 111. člen ZDR-1, ki ureja izredno odpoved delavca iz razlogov na strani delodajalca, zadostuje, da je podan eden od razlogov na strani delodajalca (v obravnavanem primeru razlog po 3. alineji 1. odstavka tega člena). Razlogi za izredno odpoved niso opredeljeni tako, da bi se zahtevala tudi odgovornost (krivda) delodajalca za neizpolnjevanje pogodbenih obveznosti do delavca. Kadar so ti odpovedni razlogi podani in je delavec spoštoval tudi postopek v zvezi s podajo izredne odpovedi (opredeljen v 2. odstavku 111. člena ZDR-1), je izredna odpoved zakonita in predstavlja podlago za uveljavitev pravice do odpravnine in odškodnine najmanj v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka, kot to določa 3. odstavek istega člena ZDR-1.
Glede na to, da je tožnici delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo po dnevu, ko je bil nad toženo stranko začet postopek prisilne poravnave, je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da tožnici pripada prisojena odškodnina v celotnem prisojenem znesku in da potrjena prisilna poravnava po določbi 212. člena ZFPPIPP na njeno terjatev nima učinka. Po določbi 212. člena ZFPPIPP namreč potrjena prisilna poravnava učinkuje za vse terjatve upnikov do dolžnika, ki so nastale do začetka postopka prisilne poravnave, tožničina terjatev (odškodnina v višini plačila za izgubljeni odpovedni rok) pa ne spada med takšne terjatve, saj je nastala po začetku postopka prisilne poravnave.
Po ustaljeni sodni praksi obveznost povrnitve pravdnih stroškov nastane z odločbo sodišča, s katero sodišče (v skladu s 313. členom ZPP) določi tudi rok za prostovoljno izpolnitev obveznosti. V primeru odločanja o stroških postopka je to tudi rok za izpolnitev obveznosti iz 1. odstavka 299. člena OZ. Čeprav se roka praviloma medsebojno prekrivata, je z vložitvijo pravnih sredstev prekinjen le paricijski rok, ki odlaga izvršljivost obveznosti, ne pa tudi materialnopravni rok za izpolnitev obveznosti, na katerega sta vezana zapadlost terjatve in začetek teka zamudnih obresti. Zato je napačno pritožbeno stališče, da rok za prostovoljno plačilo pravdnih stroškov ne more poteči pred pravnomočnostjo odločitve o stroških.
delovni invalid III. kategorije – bolezen – trajanje pravice na podlagi invalidnosti
Sodišče prve stopnje je po izvedbi dokazov z izvedenskim organom in skladno z določbo 63. člena v zvezi s 93. členom ZPIZ-2 ugotovilo, da je pri tožnici od 2. 4. 2014 podana III. kategorija invalidnosti v novi obliki. V 126. členu ZPIZ-2 je določeno, da v primeru, če nastanejo v stanju invalidnosti spremembe, zaradi katerih določena pravica preneha ali se spremeni, ta pravica preneha ali se spremeni od prvega dne naslednjega meseca po nastanku spremembe. Ker stanje, ugotovljeno na dan 2. 4. 2014, predstavlja spremembo v smislu 126. člena ZPIZ-2, bi moralo sodišče prve stopnje tožnici priznati pravice iz invalidskega zavarovanja od 1. 5. 2014 dalje, to je od prvega naslednjega meseca po nastanku spremembe in ne že od 2. 4. 2014.
DELOVNO PRAVO- ODŠKODNINSKO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS0016821
ZDR člen 184. OZ člen 131, 131/1, 131/2, 179, 179/2.
odškodninska odgovornost delodajalca – nezgoda pri delu – objektivna odgovornost – nevarna dejavnost – soprispevek – nepremožanjska škoda
Tožnik zahteva plačilo odškodnine za škodo, ki jo je utrpel spornega dne, ko je v okviru nadzora nad potekom dela stopil na podest in preveril, koliko testa je še v lijaku. Ko je hotel v lijak dodati moko, mu je na lesenem podestu, ki je bil nepritrjen in spolzek zaradi razsute moke, spodrsnilo, pri čemer je izgubil ravnotežje in padel v lijak oziroma stroj. Pri tem si je poškodoval roko. Škodni dogodek se je zgodil med „štavbanjem“ (to je vsipavanjem moke v lijak), ki je nekakšna predfaza čiščenja stroja. Pri štavbanju je šlo za nevarno dejavnost. Tožnik je med delovnim procesom stopil na leseni podest, ki ni bil del stroja, temveč je šlo le za pripomoček, ki je bil namenjen dostopu za čiščenje stroja. Podest ni bil pritrjen na podlago, temveč se je zaradi neravne podlage premikal, hkrati pa je bila po njem razsuta moka, ki je, zaradi narave delovnega procesa, v času dela nikoli ni mogoče popolnoma očistiti. Glede na navedeno in ob dejstvu, da lijak ni bil zaščiten in je obstajala možnost, da delavec vanj pade in doseže rezila na dnu lijaka, je podana objektivna odgovornost delodajalca (drugotožene stranke) za obravnavano nezgodo.
V zvezi s štavbanjem pri drugotoženi stranki ni bilo konkretnih navodil. Tožnik je to opravilo opravljal skladno s prakso pri toženi stranki. Pri tem je imel obute ustrezne delovne čevlje s protizdrsnim podplatom, spoštoval je dolžnost vzdrževanja reda in čistoče na delovnem mestu. Sama narava delovnega procesa je bila taka, da je bila moka dejansko ves čas prisotna na podestu, zaradi česar je bil ta spolzek. Zato tožniku ni mogoče očitati, da je s svojim ravnanjem prispeval k nastanku škodnega dogodka.
Upravičenka je nastanjena v zavodu, pri čemer mesečna vrednost storitve institucionalnega varstva znaša 796,31 EUR, njena plačilna sposobnost pa znaša 219,48 EUR. Ker ta znesek ne zadošča za plačilo storitve, so k plačilu stroškov dolžni prispevati tudi njeni zavezanci za preživljanje.
Vprašanje zakonitosti nastanitve v zavod ni predmet postopka v zvezi z odločanjem o plačilu storitev.
ZPIZ-2 člen 183. ZUP člen 7. ZPIZ-1 člen 203, 203/1.
starostna pokojnina – neprava obnova postopka - razveljavitev ali sprememba dokončne odločbe in učinek obnove postopka
Tožena stranka je ob upokojevanju tožnice upoštevala razpoložljive podatke, vendar v matični evidenci oziroma podatkih, kot jih je toženi stranki sporočil delodajalec, niso bili vnešeni vsi potrebni podatki (gre za podatke o izplačanih dohodkih za delo v spornem obdobju). Tožena stranka je za navedeno obdobje upoštevala, da je bila tožnica zaposlena, torej da je bila v delovnem razmerju, pri odmeri pokojnine pa podatkov ni upoštevala, saj z njimi ni razpolagala. Tožnica o dejstvu, da v matični evidenci manjkajo določeni podatki o izplačanih plačah tekom samega postopka izdaje upokojitvene odločbe s strani tožene stranke ni bila obveščena in se o tem tudi ni mogla izjasniti. Vrhovno sodišče RS je v podobni zadevi že zavzelo stališče, da je, v kolikor v matični evidenci zavarovancev za posamezno obdobje ni podatkov o višini plače zavarovanca (bodisi po krivdni delodajalca ali tožene stranke), ki so pomembni za ugotovitev zakonite pokojninske osnove, potrebno uporabiti druge podatke, ki so na voljo. Bistveno je, da zavarovanec ne izgubi pravice, da višino svojih plač dokazuje z drugimi verodostojnimi dokazi. Zato je treba odločbi tožene stranke odpraviti ter zadevo vrniti toženi stranki v ponovno upravno odločanje. Tožena stranka bo namreč morala upoštevaje določbo 183. člena ZPIZ-2 izvesti nepravo obnovo postopka v zvezi z odmero tožničine pokojnine ter nato po razjasnitvi dejanskega stanja in ob pravilni uporabi materialnega prava ponovno odločiti o višini tožničine pokojnine.
ZPIZ/92 člen 94, 139, 142, 181, 182, 262. ZPIZ-2 člen 91, 91/1, 111, 111/5, 178.
invalidnost – nadomestilo - delo s krajšim delovnim časom – invalid II. kategorije – začetek izplačevanja
Ker je tožnik delovni invalid II. kategorije invalidnosti, ki je na podlagi priznane pravice do dela s skrajšanim delovnim časom opravljal samostojno dejavnost, vlogo za izplačevanje nadomestila zaradi dela s krajšim delovnim časom vložil 24. 5. 2013, je toženec pravilno, skladno z določbo 182. člena ZPIZ/92 oziroma petega odstavka 111. člena ZPIZ-2, odločil, da se tožniku izplačuje nadomestilo zaradi dela s krajšim delovnim časom za tri leta nazaj, računano od dneva vložitve zahteve, tj. od 24. 5. 2010, ne pa že od 14. 2. 1990 ali vsaj od 15. 10. 1993 dalje.
nadomestilo za invalidnost – delovni invalid III. kategorije – brezposelnost – prijava pri zavodu – objektivna ovira - izbrisani
ZPIZ-1 v 97. členu določa, da zavarovanec, ki ob nastanku invalidnosti ni bil obvezno zavarovan, pridobi pravico do nadomestila za invalidnost po tem zakonu, če se v roku 30 dni po dokončnosti odločbe o priznani pravici iz invalidskega zavarovanja prijavi pri Zavodu RS za zaposlovanje. Tožnik se je hotel prijaviti na Zavodu RS za zaposlovanje, vendar se ni mogel, ker je bil izbrisan. S tem je pokazal potrebno skrbnost, ki se od njega pričakuje, vendar svoje obveznosti ni mogel izpolniti zaradi objektivne ovire in prepovedi prijave pri Zavodu RS za zaposlovanje. Pri Zavodu RS za zaposlovanje se je prijavil takoj, ko se je iztekla 6 mesečna prepoved. To pa je razlog, zaradi katerega tožniku, čeprav se je prijavil pri Zavodu RS za zaposlovanje po preteku 30 dni po dokončnosti odločbe toženca, ni mogoče odreči pravice do nadomestila za invalidnost.
Pritožba utemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ki jo je prvostopenjsko sodišče zagrešilo s tem, da ni izvedlo dokazov, predlaganih v tožbi, v zvezi z vprašanjem tožničine prištevnosti v času vročitve izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, čeprav gre za izvajanje dokazov o dejstvu, ki je za presojo pravočasnosti vložene tožbe bistveno. Zavzelo je namreč zmotno stališče, da so splošne navedbe o nezmožnosti razumevanja pomena prejetih listin o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani detektiva nezadostne in ne dajejo pravne podlage za izvedbo predlaganih dokazov s strani tožnice, ker tožeča stranka v vlogah ni podala navedb o diagnozi svoje bolezni ter morebitnih hospitalizacijah po času in trajanju ali obiskih pri zdravniku specialistu. Trditvena podlaga v tožbi je zadostna in ustrezna, zato sodišče prve stopnje ni imelo utemeljenega razloga za zavrnitev tožničinih dokaznih predlogov.
ZPIZ-2 člen 390. ZPIZ-1 člen 60, 60/1, 60/2, 60/2-3, 60/3, 63, 91.
invalidnost – invalid III. kategorije
Pri tožniku ni prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti. S polnim delovnim časom je še zmožen opravljati drugo delo v svojem poklicu oziroma delo na drugem delovnem mestu s priznanimi omejitvami, kar je po 3. točki 2. odstavka 60. člena ZPIZ-1 podlaga za razvrstitev v III. kategorijo invalidnosti in po 91. členu ZPIZ-1 za priznanje pravice do premestitve.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL0086183
KZ-1 člen 284, 284/3. ZKP člen 358, 358-1, 358-3, 364, 364/9, 383, 383/1.
kriva izpovedba - preizkus po uradni dolžnosti - kršitev kazenskega zakona - opis kaznivega dejanja - zakonski znaki kaznivega dejanja - dejanje ni kaznivo po samem zakonu - oprostilna sodba - razlog za oprostitev obtožbe - izrek - pisna izdelava sodbe - meje preizkusa sodbe sodišča prve stopnje
V obravnavanem primeru opis kaznivega dejanja v obtožbi oškodovanca kot tožilca ne konkretizira v abstraktnem opisu sicer zatrjevanega zakonskega znaka krivega pričanja. V konkretnem opisu dejanja v izreku izpodbijane sodbe v 21 alinejah so povzeti deli izpovedbe obtoženke kot priče v postopku III K 6021/2010 (III K 208/2009) pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani. Vendar pa za nobeno od teh izpovedb ni konkretizirano, zakaj naj bi bile obtoženkine navedbe neresnične.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - odsotnost z dela - obveščanje delodajalca
Tožnica je bila z dela odsotna več kot pet dni, svoje odsotnosti pa toženi stranki ni sporočila. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je podan utemeljen odpovedni razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 4. alinei 1. odstavka 110. člena ZDR-1. Zato je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita.
Za presojo, ali je stvar fizično deljiva, je odločilno stanje ob delitvi. Zgolj velikost hiše, ki jo znova izpostavlja pritožba, torej ne more biti odločilna. Z dodatnimi deli in spremembami, ki bi bile potrebne, da bi posamezni del hiše pridobil ustrezno funkcionalnost, pa bi morala soglašati oba solastnika, kot je pritožnici pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje.