dopolnilni sklep – dopolnitev odločitve o stroških pritožbenega postopka – odločitev o stroških odgovora na pritožbo – prekinitev postopka pred sodiščem prve stopnje
Pritožbeno sodišče ni odločalo o stroških pravočasno vloženega odgovora na pritožbo, četudi je odločitev glede predlagateljev postala pravnomočna, ampak je v izreku odločbe zapisalo, da se odločitev o pritožbenih stroških pridrži za končno odločbo.
ZDR-1 člen 109, 111, 111/1, 111/1-3, 111/2, 111/3. OZ člen 299, 299/1, 299/2.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani delavca - odškodnina najmanj v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka - prisilna poravnava - stroški postopka - rok za plačilo stroškov
Glede na 111. člen ZDR-1, ki ureja izredno odpoved delavca iz razlogov na strani delodajalca, zadostuje, da je podan eden od razlogov na strani delodajalca (v obravnavanem primeru razlog po 3. alineji 1. odstavka tega člena). Razlogi za izredno odpoved niso opredeljeni tako, da bi se zahtevala tudi odgovornost (krivda) delodajalca za neizpolnjevanje pogodbenih obveznosti do delavca. Kadar so ti odpovedni razlogi podani in je delavec spoštoval tudi postopek v zvezi s podajo izredne odpovedi (opredeljen v 2. odstavku 111. člena ZDR-1), je izredna odpoved zakonita in predstavlja podlago za uveljavitev pravice do odpravnine in odškodnine najmanj v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka, kot to določa 3. odstavek istega člena ZDR-1.
Glede na to, da je tožnici delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo po dnevu, ko je bil nad toženo stranko začet postopek prisilne poravnave, je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da tožnici pripada prisojena odškodnina v celotnem prisojenem znesku in da potrjena prisilna poravnava po določbi 212. člena ZFPPIPP na njeno terjatev nima učinka. Po določbi 212. člena ZFPPIPP namreč potrjena prisilna poravnava učinkuje za vse terjatve upnikov do dolžnika, ki so nastale do začetka postopka prisilne poravnave, tožničina terjatev (odškodnina v višini plačila za izgubljeni odpovedni rok) pa ne spada med takšne terjatve, saj je nastala po začetku postopka prisilne poravnave.
Po ustaljeni sodni praksi obveznost povrnitve pravdnih stroškov nastane z odločbo sodišča, s katero sodišče (v skladu s 313. členom ZPP) določi tudi rok za prostovoljno izpolnitev obveznosti. V primeru odločanja o stroških postopka je to tudi rok za izpolnitev obveznosti iz 1. odstavka 299. člena OZ. Čeprav se roka praviloma medsebojno prekrivata, je z vložitvijo pravnih sredstev prekinjen le paricijski rok, ki odlaga izvršljivost obveznosti, ne pa tudi materialnopravni rok za izpolnitev obveznosti, na katerega sta vezana zapadlost terjatve in začetek teka zamudnih obresti. Zato je napačno pritožbeno stališče, da rok za prostovoljno plačilo pravdnih stroškov ne more poteči pred pravnomočnostjo odločitve o stroških.
Tožena stranka (delodajalec) je tista, ki mora dokazati, da je bilo tožniku (delavcu) izplačano plačilo za delo v skladu z zakonodajo in pogodbo o zaposlitvi. Ker tožena stranka ni dokazala, da je tožniku izplačala plače in druge prejemke, ki so mu za čas zaposlitve pri toženi stranki pripadali na podlagi pogodbe o zaposlitvi, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožbeni zahtevek za izplačilo plač za vtoževano obdobje utemeljen.
Sodišče prve stopnje je nepravilno zaključilo, da tožnik ni podal zadostne trditvene podlage v zvezi z vtoževanimi nadurami in dnevnicami. Tožnik je v zvezi z zahtevkom iz naslova dnevnic navedel, katere dni v mesecih aprilu, maju in juniju 2013 je bil na poti v tujini in je za meseca maj in junij 2013 navedel države, v katere je vozil. Tožnik je podal ustrezno trditveno podlago, zato bi sodišče prve stopnje moralo presojati tožbeni zahtevek iz naslova dnevnic po višini. Tožena stranka je bila seznanjena s tem, kje je tožnik vozil posamezen dan in koliko kilometrov je prevozil, zato bi lahko argumentirano prerekala tožnikove navedbe o opravljenih urah in nadurah, če jih je štela za neresnične, oziroma bi to skladno z dokaznim bremenom morala storiti, saj je bila kot delodajalec skladno z 18. členom ZEPDSV dolžna voditi evidenco o izrabi delovnega časa tožnika, torej tudi evidenco o opravljenih urah in opravljenih nadurah. Tožena stranka pa ni predložila ustreznih dokazov, ki bi ovrgli tožnikove navedbe o opravljenih nadurah. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje nepravilno zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika iz naslova opravljenih nadur, saj je zmotno menilo, da je dokazno breme na tožniku in je nepravilno zaključilo, da tožnik ni podal dovolj natančnih trditev o opravljenem številu nadur. Ker je zaradi zmotne materialno pravne presoje ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v tem delu razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
ZZVZZ člen 80, 80/3, 81, 81/2, 82. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 232, 233, 233/1. ZPP člen 87, 87/3.
začasna nezmožnost za delo – bolniški stalež
Trditvi stranskega intervenienta v pritožbi, da je o zadevi že pravnomočno odločeno z odločbo imenovanega zdravnika z dne 20. 8. 2014, ni mogoče slediti. Z odločbo z dne 20. 8. 2014 je imenovana zdravnica odločila zgolj to, da je presoja začasne nezmožnosti za delo za zavarovanko od 18. 8. 2014 dalje v pristojnosti osebnega zdravnika. Glede tožničine začasne nezmožnosti za delo za čas od 11. do 12. 8. 2014 zato ni bilo odločeno.
ZDR-1 člen 131, 161. ZPP člen 8. ZDoh-2 člen 37, 37/1, 37/1-2.
regres za letni dopust - obveznost plačila
Ker tožena stranka tožnici ni izplačala regresa za letni dopust za leto 2011, regres za leto 2012 in sorazmerni del regresa za leto 2013, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožbeni zahtevek iz tega naslova utemeljen.
Z odločbo z dne 29. 8. 2012 je tožena stranka tožnici zavrnila zahtevo za izplačevanje starostne pokojnine v polovičnem znesku od 10. 7. 2012 dalje. Nadalje je bilo odločeno, da tožena stranka tudi preneha izplačevati akontacijo starostne pokojnine z 9. 7. 2012, ker se je tožnica ponovno zaposlila. Ker je tožena stranka tožnici z nalogom z dne 7. 6. 2012 določila akontacijo starostne pokojnine v znesku 1.131,95 EUR na mesec, ki se je tožnici izplačevala od 1. 7. 2012 dalje, je tožena stranka mnenja, da upoštevaje odločbo z dne 29. 8. 2012 tožnica ni bila upravičena do izplačila akontacije pokojnine v času od 10. 7. 2012 do 31. 8. 2012 in da naj bi s tem v zvezi nastalo preplačilo v znesku 1.918,67 EUR, ki ga vtožuje v tem sporu. Odločba z dne 29. 8. 2012 je bila s sodbo odpravljena. Ker je odpadla ključna odločba, na kateri sta temeljili obe izpodbijani odločbi, je lahko sodišče prve stopnje ugotovilo le, da sta obe nezakoniti in ju je tudi pravilno odpravilo. Sodišče pa v tem postopku ni imelo podlage, da bi sedaj samo ugotavljalo, ali je morebiti nastalo preplačilo v zvezi z realizacijo navedene sodbe. Če je do preplačila prišlo, je to lahko le predmet novega postopka pri toženi stranki.
ZPP člen 316, 316/1. ZDR-1 člen 115, 118, 118/1, 118/2.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - sodba na podlagi pripoznave - denarno povračilo - višina
Pri določitvi višine denarnega povračila je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, da je tožnica po poklicu univerzitetna diplomirana ekonomistka, stara 31 let, da je bila pri toženi stranki zaposlena 2 leti in 12 dni, da je bila pred tem zaposlena v družbi, ki je šla v stečaj, da med navedeno družbo in toženo stranko ni pravne kontinuitete, da ji je tožena stranka nezakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi v času, ko je uživala posebno varstvo pred odpovedjo (115. člen ZDR-1) in da je v času postopka pred sodiščem prve stopnje toženo stranko obvestila, da je ponovno noseča, kar tožnici otežuje možnost za novo zaposlitev. V skladu z drugim odstavkom 118. člena ZDR-1 se višina denarnega povračila določi glede na trajanje delavčeve zaposlitve, možnosti delavca za novo zaposlitev in okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi, ter upoštevaje pravice, ki jih je delavec uveljavil v času prenehanja delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno ugotovilo navedene okoliščine, vendar pa je denarno povračilo dosodilo v previsokem znesku (12 tožničinih povprečnih plač) glede na uveljavljeno sodno prakso, zlasti glede na dejstvo, da je bila tožnica pri toženi stranki zaposlena le 2 leti. Tožnica je ob pravilni uporabi materialnega prava upravičena do denarnega povračila v višini 4 mesečnih plač tožnice, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi.
denarno nadomestilo - brezposelnost - izbris iz evidence brezposelnih
Tožena stranka v določbi 65. člena ZUTD ni imela pravne podlage za odločitev, da tožniku preneha pravica do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti. V 7. alineji 65. člena ZUTD je kot razlog za prenehanje pravice do denarnega nadomestila naveden primer, ko je zavarovanec zavodu posredoval nepopolne ali neresnične podatke o dejstvih, od katerih so odvisni pridobitev, odmera ali izplačevanje denarnega nadomestila. Tožnik je toženi stranki na tipskem obrazcu označil odgovore v zvezi z njegovim statusom, tožena stranka pa bi morala preveriti, ali so ti podatki pravilni.
Zaledenelost oziroma poledenelost stopnice viličarja zaradi žledu v zimskem času in zimskih razmerah, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, ne predstavlja podlage za objektivno odškodninsko odgovornost zavarovanca tožene stranke in posledično tožene stranke.
V primeru (protipravne) odobritve kredita je škoda enaka višini neplačanega oziroma nevrnjenega kredita z morebitnimi stroški in obrestmi. Pred datumom zapadlosti plačila kredita zastaralni rok tako ni pričel teči in je stališče sodišča prve stopnje, da je zastaralni rok začel teči z datumom odobritve kredita, materialnopravno zmotno.
Pravni posli so bili sicer sklenjeni v obliki novih kreditnih pogodb (s samostojno kreditno partijo), vendar za poplačilo prejšnjih obveznosti in ob pridobitvi novih zavarovanj. Z novo kreditno pogodbo ni bil dan nov kredit (odobrila se je le nova, nižja ali enaka izpostavljenost banke do družbe glede na prejšnje stanje oziroma znesek kreditne obveznosti), tako da gre za nadaljevanje obstoječega kreditnega razmerja.
Pri odločanju o kreditih, ki so bili namenjeni za poplačilo prejšnjih kreditov, so imele tožene stranke na voljo dve (slabi) možnosti
–
odobriti obnovo kreditov ali pa odpovedati prej sklenjene kreditne pogodbe in začeti postopke prisilne izterjave naložbe z izvršilnimi sredstvi. Presoja skrbnosti v smislu 6. člena OZ (kot merila protipravnosti ravnanja toženih strank oziroma hude malomarnosti) je odvisna od tega, ali so se pred odobritvijo prepričali o bonitetni oceni družb in ali so spremljali poslovanje ter kvaliteto zavarovanja terjatev. Če so pri tem napačno ocenili sposobnosti komitenta vrniti prejeti kredit, jim zaradi tega še ni mogoče očitati protipravnosti oziroma hude malomarnosti.
Kljub izostanku ocene tveganja naložbe in bonitetne ocene v pisni obliki so bile tožene stranke pred odločanjem o obnovi kredita oziroma pred podajo predlogov zanjo seznanjene z informacijami o poslovanju komitentov in tveganostjo naložb. Ravnale so v dobri veri, da gre za najboljšo rešitev in v skladu z interesi tožeče stranke. Toženim strankam zato ni mogoče očitati neskrbnosti (protipravnosti).
ZPIZ-2 člen 183. ZUP člen 7. ZPIZ-1 člen 203, 203/1.
starostna pokojnina – neprava obnova postopka - razveljavitev ali sprememba dokončne odločbe in učinek obnove postopka
Tožena stranka je ob upokojevanju tožnice upoštevala razpoložljive podatke, vendar v matični evidenci oziroma podatkih, kot jih je toženi stranki sporočil delodajalec, niso bili vnešeni vsi potrebni podatki (gre za podatke o izplačanih dohodkih za delo v spornem obdobju). Tožena stranka je za navedeno obdobje upoštevala, da je bila tožnica zaposlena, torej da je bila v delovnem razmerju, pri odmeri pokojnine pa podatkov ni upoštevala, saj z njimi ni razpolagala. Tožnica o dejstvu, da v matični evidenci manjkajo določeni podatki o izplačanih plačah tekom samega postopka izdaje upokojitvene odločbe s strani tožene stranke ni bila obveščena in se o tem tudi ni mogla izjasniti. Vrhovno sodišče RS je v podobni zadevi že zavzelo stališče, da je, v kolikor v matični evidenci zavarovancev za posamezno obdobje ni podatkov o višini plače zavarovanca (bodisi po krivdni delodajalca ali tožene stranke), ki so pomembni za ugotovitev zakonite pokojninske osnove, potrebno uporabiti druge podatke, ki so na voljo. Bistveno je, da zavarovanec ne izgubi pravice, da višino svojih plač dokazuje z drugimi verodostojnimi dokazi. Zato je treba odločbi tožene stranke odpraviti ter zadevo vrniti toženi stranki v ponovno upravno odločanje. Tožena stranka bo namreč morala upoštevaje določbo 183. člena ZPIZ-2 izvesti nepravo obnovo postopka v zvezi z odmero tožničine pokojnine ter nato po razjasnitvi dejanskega stanja in ob pravilni uporabi materialnega prava ponovno odločiti o višini tožničine pokojnine.
Toženci so (na strani tožene stranke nastopajo trije toženci, pritožnica je prva toženka) nerazdelno odgovorni glede glavne stvari, zato so posledično nerazdelno odgovorni tudi za stroške, ki jih morajo povrniti tožeči stranki.
DRUŽINSKO PRAVO - STVARNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSM0022992
OZ člen 311. ZPP člen 214, 337, 337/1.ZZZDR člen 51, 59.
skupno premoženje - deleži na skupnem premoženju - vlaganje v nepremičnino tretjega - pasivna legitimacija - pobotni ugovor
S tožbenim zahtevkom ni zahtevana ugotovitev deležev na skupnem premoženju, zato s tožbo ni treba zajeti vseh udeležencev materialnopravnega razmerja, saj se o njem odloča kot o predhodnem vprašanju.
DELOVNO PRAVO – ODŠKODNINSKO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS0016927
ZDR člen 182. OZ člen 131. ZVZD-1 člen 5, 5/1, 8. Pravilnik o varnosti in zdravju pri uporabi delovne opreme člen 4.
odškodninska odgovornost delodajalca – nezgoda pri delu – vmesna sodba – krivdna odgovornost
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da do škodnega dogodka, v katerem je bil tožnik poškodovan zaradi okvare na vratih viličarja (zaradi okvare so se vrata sunkovito zaprla in tožniku padla na nogo), ni prišlo zaradi objektivne odgovornosti prvotožene stranke, zato je pri presoji temelja odškodninskega zahtevka pravilno upoštevalo pravila o krivdni odgovornosti.
Tožena stranka je kršila predpise o varnosti in zdravju pri delu, saj ni poskrbela za varno, pravilno delovanje viličarja, kar je bila tožniku, kot delavcu s tem njenim sredstvom, dolžna zagotoviti. Zato je podano protipravno ravnanje tožene stranke.
ZDR-1 člen 13, 81. OZ člen 40, 40/2, 45, 77, 86, 86/1.
sporazumna razveljavitev pogodbe o zaposlitvi - ničnost - grožnja
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da toženec ob podpisu sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi tožniku ni grozil z udarcem in da besede toženca na sestanku (na katerem je govoril s povišanim tonom in tožniku rekel: „Ven! Ven! To je odpoved!“) ter nato v kadrovski pisarni (kjer je tožniku rekel: „Majster, kaj pa kompliciraš? Ugotovili smo, da si kriv, zdaj pa kompliciraš? Kaj je narobe, da ne boš podpisal?“) ne predstavljajo nedopustne grožnje, ne nazadnje pa tožena stranka ob podpisu sporazuma niti ni bila prisotna v pisarni. Nobena od zaslišanih prič ni potrdila, da bi bil tožnik prestrašen. Tožnik je najprej tudi zavrnil podpis sporazuma in ga je podpisal šele, ko je bil na njegov predlog dopolnjen.
Po pravilnem stališču sodišča prve stopnje sporazum tudi ni ničen. Čeprav je bil povod za sklenitev sporazuma tožnikova kršitev delovne obveznosti, je ključna podlaga za sklenitev sporazuma v tem, da se doseže sporazumna razveljavitev pogodbe o zaposlitvi. Tudi če bi bile izpolnjene predpostavke za redno ali izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, to ne bi zadostovalo za sklepanje o nemoralni ali nedopustni sklenitvi sporazuma, ki je eden izmed zakonsko predvidenih načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi (77. člen ZDR-1). Razmere, v katerih se je sklepal sporazum, ne odražajo okolja, v katerem bi bilo kršeno tožnikovo dostojanstvo. Prav tako ne gre za okoliščine, na podlagi katerih bi bilo možno zaključiti, da je bil sporazum sklenjen v nasprotju z moralnimi načeli. Zato primarni tožbeni zahtevek za razveljavitev sporazumne razveljavitve pogodbe o zaposlitvi in podredni tožbeni zahtevek zahtevek za ugotovitev ničnosti sporazuma nista utemeljena.
predčasna pokojnina – uporaba zakona – prehodne in končne določbe
V prehodni in končni določbi ZPIZ-2 je zagotovljeno varstvo pričakovanih pravic po ZPIZ-1 za tiste osebe, ki imajo enega od taksativno določenih statusov. Gre za izjemo, izjeme pa se vedno obravnavajo restriktivno in strožje. Izjema, določena v 394. členu ZPIZ-2, med drugim velja za brezposelno osebo, ki je na dan 31. 12. 2012 uživalec denarnega nadomestila po predpisih o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti oziroma po predpisih o urejanju trga dela. To pomeni, da mora poleg brezposelnosti pri osebi biti izpolnjen ta pogoj oziroma morebiti glede nadomestila podan ostanek, kot je določeno v določbi 394. člena ZPIZ-2. Tožnik je bil na dan 31. 12. 2012 brezposelna oseba, prijavljen na Zavodu RS za zaposlovanje, ni pa bil uživalec nadomestila za primer brezposelnosti. Niti pri njem ni bil ugotovljen drugi pogoj, določen v prvem odstavku 394. člena ZPIZ-2. Zato ne sodi med taksativno določene osebe, določene v 394. členu ZPIZ-2, da bi se lahko upokojil po predpisih, veljavnih do uveljavitve tega zakona, čeprav bi pogoje izpolnil po uveljavitvi ZPIZ-2.
DRUŽINSKO PRAVO – ZAVAROVANJE TERJATEV – CIVILNO PROCESNO PRAVO – IZVRŠILNO PRAVO
VSL0080123
ZIZ člen 9, 9/6, 46, 46/1, 57, 57/1, 58, 58/1, 58/3, 106, 106/1, 239, 272. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8.
razmerja med starši in otroki – varstvo in vzgoja – določitev stikov – določitev preživnine – začasna odredba v sporu iz družinskopravnih razmerij – regulacijska začasna odredba – pogoji za izdajo začasne odredbe – restriktiven pristop – nujni primeri – začasna določitev preživnine – verjetnost, da roditelj krši preživninsko obveznost – načelo kontradiktornosti – odgovor na ugovor dolžnika – učinek sklepa o izvršbi – sredstvo zavarovanja – rubež denarnih sredstev pri organizaciji za plačilni promet
Ob nesporni dejanski ugotovitvi, da tožnik plačuje preživnino v začasno dogovorjenem znesku, ni mogoče zaključiti, da je nujno preživljanje otrok ogroženo. Zgolj možnost, da bo tožnik prenehal plačevati preživnino zaradi slabe komunikacije med pravdnima strankama, ne zadošča za tak predčasen poseg sodišča.
ZDR-1 člen 110, 110/1, 110/1-4, 110/2, 118, 118/1, 118/2.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - odsotnost z dela - sodna razveza - nezakonitost odpovedi - višina denarnega povračila
Tožena stranka je tožnici v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi očitala, da je v spornem obdobju (več kot pet dni) ni bilo na delo, pri čemer ni sporočila razloga za svojo odsotnost, čeprav bi to mogla in morala storiti. Tožnica je zaradi psihičnih težav, v zvezi s katerimi se je zdravila že daljše obdobje in so bile v času prejema odločbe ZZZS hujše oblike, spregledala prvi stavek izreka odločbe (da je od spornem obdobju zmožna za delo s krajšim delovnim časom), ne da bi se tega zavedala, oziroma ni dojela vsebine tega stavka. Tožnica torej zaradi svojega psihofizičnega stanja ni vedela, da njena odsotnost z dela ni krita z odločbo ZZZS, zato tudi ni mogla in morala sporočiti razloga za svojo odsotnost toženi stranki. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tožnici ni mogoče očitati naklepa ali malomarnosti v zvezi z neobveščanjem delodajalca o razlogih svoje odsotnosti, zaradi česar odpovedni razlog iz 4. alineje 1. odstavka 110. člena ZDR-1 ni podan in je izpodbijana izredna odpoved nezakonita.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – krivdni razlog - opozorilo na izpolnjevanje obveznosti – sodna razveza – denarno nadomestilo
Tožena stranka je tožnici na podlagi 3. alineje 1. odstavka 89. člena ZDR-1 odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Tožnica naj bi si spornega dne prisvojila tiskano kopijo elektronske komunikacije med glavnim direktorjem, direktorjem prodaje ter vodjo pravne in kadrovske službe, ki je vsebovala poslovne informacije v povezavi z načrtovano prodajo podjetja, ki so po naravi zaupne in v nobenem primeru niso bile namenjene delavki, še manj pa za splošno distribucijo po družbi, zato je s tem, ko si je sporočilo prisvojila in ga posredovala zaposlenim, huje kršila delovne obveznosti in sicer določbi 37. in 38. člena ZDR-1. Tožnica očitanih kršitev ni storila, zato je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga nezakonita.
stalno prebivališče – začasno prebivališče – sprememba bivališča – naslov stranke – navedba neobstoječega naslova – začasni zastopnik
S spreminjanjem bivališča v teku postopka dolžnikova (toženčeva) identiteta ni bila spremenjena, niti njegova istovetnost ni postala vprašljiva. Spremembo bivališča je sodišče lahko upoštevalo po uradni dolžnosti.