redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – ponudba nove pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog – sodna razveza – denarno nadomestilo – denarno povračilo
Iz drugega odstavka 118. člena ZDR-1 izhaja, da višino denarnega povračila določi sodišče glede na trajanje delavčeve zaposlitve, možnost delavca za novo zaposlitev in okoliščin, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitve ter upoštevaje pravice, ki jih je delavec uveljavil za čas do prenehanja delovnega razmerja. Tožnica je bila pri toženi stranki zaposlena relativno kratko obdobje (nekaj več kot 5 let). Tožničine zmožnosti za novo zaposlitev so majhne (glede na njeno invalidnost, izobrazbo in zaposlitvene možnosti v regiji). Tožnica nima prihodkov. Ker iz dokaznega postopka ne izhaja, da bi tožnica uveljavljala kakršnekoli pravice za čas do prenehanja delovnega razmerja, za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove (tožnica je novo pogodbo o zaposlitvi odklonila zato, ker ji je bila ponujena zaposlitev za neustrezno delo) pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je nezakonita zato, ker ni vsebovala razlogov za odpoved in ker je bila podana iz diskriminatornih razlogov, je tožnica glede na kriterije iz drugega odstavka 118. člena ZDR-1 upravičena do denarnega povračila v višini 12 mesečnih plač, izplačanih tožnici v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi.
Poravnalnega naroka oziroma prvega naroka za glavno obravnavo se ni udeležila nobena stranka. Zato je sodišče prve stopnje pravilno izdalo obravnavani sklep o ustavitvi postopka, potem ko je ugotovilo, da je bilo za oba naroka vabilo strankam pravilno vročeno, toda na nobenega ni pristopil nihče. Takšen izostanek obeh strank pa ima za posledico, da se šteje tožba za umaknjeno (tretji odstavek 28. člena ZDSS-1).
Po drugem odstavku 115. člena ZPP lahko sodišče v primeru, če stranka ali pooblaščenec ne pride na narok zaradi zdravstvenih razlogov, narok preloži le, če je bolezen ali poškodba nenadna in nepredvidljiva ter ji onemogoča prihod na sodišče ali sodelovanje na naroku. Oseba mora predložiti zdravniško opravičilo, izdano na obrazcu, v skladu z zakonom, ki ureja zdravstveno varstvo. S Pravilnikom o obrazcu zdravniškega potrdila o upravičeni odsotnosti z naroka glavne obravnave ali drugega procesnega dejanja pred sodiščem je določena vsebina ter oblika obrazca, ki je drugačna od odločbe ZZZS o bolniškem staležu zakonitega zastopnika tožeče stranke. Zato sodišče prve stopnje pravilno ni upoštevalo prošnje tožeče stranke za preložitev glavne obravnave.
Po določbi tretjega odstavka 86. člena ZPP lahko v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi stranka opravlja pravdna dejanja samo po pooblaščencu, ki je odvetnik. Predlog tožeče stranke je tožeča stranka vložila sama in ne odvetnik, zato ga je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo. Zakoniti zastopnik tožeče stranke (pravne osebe) v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi ne more uspešno opravljati procesnih dejanj v smislu tretjega odstavka 86. člena ZPP.
ZSPJS člen 3, 3/3, 3a, 14. Pravilnik o napredovanju delavcev v zdravstvu člen 6. OZ člen 86, 191.
vračilo preveč izplačanih plač – javni uslužbenci – kombinirano delo – medicinske sestre – upoštevanje napredovanj – ničnost pogodbe o zaposlitvi
Tožena stranka je sklenila aneks k pogodbam o zaposlitvi za t.i. kombinirano delo z veljavnostjo od 1. 8. 2008 dalje, v katerem je bilo določeno, da opravlja 80% dela diplomirane medicinske sestre (80 %) in 20 % dela srednje medicinske sestre. Delovno mesto „E037020 diplomirana medicinska sestra v intenzivni terapiji“ je uvrščeno v 33. plačni razred. Toženi stranki pa je bil (za 80 % delovne obveznosti) določen 36. plačni razred. Kot izhodišče je bil namreč upoštevan 33. plačni razred tega delovnega mesta, od katerega je tožeča stranka, v skladu s 14. členom ZSPJS, zaradi nedoseganja zahtevane izobrazbe odštela dva plačna razreda, nato pa v nasprotju z ZSPJS prištela še pet napredovanj, ki jih je tožena stranka pridobila na delovnem mestu srednje medicinske sestre. Tožena stranka bi torej morala biti uvrščena na delovnem mestu diplomirane medicinske sestre v intenzivni terapiji v 31. plačni razred. Zato tožeča stranka utemeljeno zahteva vrnitev preveč izplačanih plač.
Javni uslužbenec lahko dobi plačo le v višini, kot jo določa zakon oziroma podzakonski akti ali kolektivne pogodbe. Če mu je bila izplačana višja plača od zakonsko določene, mora razliko vrniti. Kdor je na podlagi nične pogodbe že izpolnil svojo obveznost, je izpolnil nekaj, česar ni bil dolžan. Zato ima pravico zahtevati svojo izpolnitev nazaj s kondikcijskim zahtevkom.
STANOVANJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0084524
OZ člen 9. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8.
spor majhne vrednosti – upravnik – plačilo hišniških storitev – stroški sanacije strehe in fasade
Glede plačila stroškov tekočega vzdrževanja je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da sta pravdni stranki sklenili pogodbo, s katero so toženka in ostali etažni lastniki priznali obstoj in višino dolga do tožnice za plačilo sanacije fasade in strehe, pri čemer so se hkrati zavezali dolg poravnati tožnici obročno, in sicer toženka v 12-tih mesečnih obrokih po 53,61 EUR. Pogodba je veljavna, pogodbena določila so jasna in nedvoumna ter toženko zavezujejo.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – razlog nesposobnosti – rok za podajo odpovedi
Očitki tožniku pri ravnanju z odpadno embalažo, neurejenostjo skladišča, neustrezno organizacijo in vodenjem akcij pri odpravljanju pomanjkljivosti ter nezačetim izvrševanjem določenih nalog iz pogodbe o zaposlitvi, zadostujejo za ugotovitev, da je tožena stranka tožniku utemeljeno podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti.
V skladu s šestim odstavkom 88. člena ZDR mora delodajalec odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti podati najkasneje v šestih mesecih od nastanka utemeljenega razloga. Rok za podajo odpovedi iz razloga nesposobnosti ne začne teči že z dnem, ko se delodajalcu prvič porodijo dvomi, ali je delavec sploh sposoben pravočasno, strokovno in kvalitetno opravljati delo, za katero je sklenil pogodbo o zaposlitvi. Navedeno še toliko bolj velja za vodstveno delovno mesto, kakršno je zasedel tožnik, saj pri takšnem delovnem mestu doseganja pričakovanih delovnih rezultatov ni mogoče meriti na podlagi števila izdelkov na časovno enoto in podobno, temveč je pravočasnost, strokovnost in kvaliteta opravljanja dela potrebno ocenjevati glede na obveznosti, ki so bile določene v pogodbi o zaposlitvi.
Tožnik zahteva plačilo odškodnine in rente za škodo, ki jo je utrpel v delovni nesreči, ko ga je v približno dva metra globokem jarku do prsi oziroma vratu zasula zemlja, do česar naj bi prišlo zato, ker stene jarka niso bile zavarovane, s tem da je bila prvotožena stranka njegov delodajalec in podizvajalec drugotožene stranke, ki je bila izvajalec del na spornem delovišču in je imela odškodninsko odgovornost zavarovano pri tretjetoženi stranki. Obširne tožbene navedbe se nanašajo predvsem na drugotoženo stranko, le v manjšem delu se tožbene navedbe nanašajo na prvotoženo stranko. Sodišče prve stopnje je ugotovilo krivdno in objektivno odgovornost prvotožene stranke (tožnikovega delodajalca), čeprav delo v dva metra globokem jarku z navpičnimi stenami samo po sebi ni nevarna dejavnost, ampak je treba uporabiti pravila o krivdni odškodninski odgovornosti. Iz trditvene podlage v tožbi ne izhaja jasna materialno pravna posledica glede odgovornosti prvotožene stranke. Tožba ni sklepčna, saj navedbe v njej ne dajejo zadostne podlage za ugotovitev temelja odškodninske obveznosti prvotožene stranke. Zato je podana kršitev iz 7. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ob izdaji zamudne sodbe (še) ni bil izpolnjen pogoj sklepčnosti tožbe, sodišče pa tudi ni uporabilo zakonskih možnosti, ki jih ima v zvezi z odpravo nesklepčnosti. Pritožbeno sodišče je zato izpodbijani del delne zamudne sodbe razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
OBLIGACIJSKO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO DRUŽB - STEČAJNO PRAVO
VSK0006750
ZFPPIPP člen 20, 42, 42/1, 249. OZ člen 352, 352/1. ZIZ člen 38.
odškodnina - zapadlost terjatve v plačilo - prepoved odtujitve in obremenitve - stečaj
Določba 249. člena ZFPPIPP predpostavlja, da je terjatev stečajnega dolžnika do njegovega dolžnika do začetka stečajnega postopka že nastala. V konkretnem primeru pa odškodninska terjatev tožeče stranke zoper toženca pred začetkom stečajnega postopka nad tožečo stranko ni mogla nastati, zato ni mogoče uporabiti določbe 249. člena ZFPPIPP.
obveznost plačila - plačilo plače - stroški za prevoz na delo in z dela - regres za letni dopust
Tožena stranka neutemeljeno navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje glede regresov za letni dopust za leta 2009, 2010, 2011, 2012 upoštevati pisno izjavo tožnika o kompenzaciji. V skladu s 136. členom ZDR delodajalec ne sme svoje terjatve do delavca brez njegovega pisnega soglasja pobotati s svojo obveznostjo plačila, s tem da delavec ne more dati soglasja pred nastankom delodajalčeve terjatve. Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da podpisan zapis, četudi naslovljen „Moja kompenzacija“, ne predstavlja tožnikovega pisnega soglasja v smislu 136. člena ZDR. Ker mora biti delavčevo pisno soglasje za pobot jasno, ne zadostuje s strani tožnika lastnoročno sestavljen zapis, ki je pravzaprav le seznam določenega materiala, niti ni mogoče za pisno soglasje za pobot šteti tožnikovih podpisov na dobavnicah. Zato je tožbeni zahtevek za plačilo regresov za letni dopust za vtoževana leta utemeljen.
Tožena stranka prevoza na delo in z dela ni organizirala oziroma tožniku ni zagotovila prevoza s službenim vozilom, ampak je med strankama obstajal dogovor o uporabi tožnikovega vozila in povračilu stroškov v zvezi s tem. Ker tožena stranka tožniku v spornem obdobju ni plačala stroškov za prevoz na delo in z dela, je je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožbeni zahtevek iz tega naslova utemeljen.
odškodninska odgovornost delavca - zmotna uporaba materialnega prava - konkurenčna prepoved - zastaranje
Tožeča stranka je od toženca uveljavljala plačilo odškodnine, ker naj bi bi toženec med trajanjem delovnega razmerja pri tožeči stranki sodeloval z dobavitelji in kupci tožeče stranke na način, da jim je ponujal storitve bodisi sam kot fizična oseba ali preko družbe C. d. o. o., namesto da bi potencialnim kupcem ponudil storitve tožeče stranke (svojega delodajalca). Toženec naj bi z materialom in delovnimi sredstvi tožeče stranke opravljal enako dejavnost kot tožeča stranka, opravljene storitve in dobavljeno blago pa je kupcem zaračunaval v gotovini kot fizična oseba ali z računom omenjene družbe, katere edini družbenik je toženčeva žena, sam pa je prokurist te družbe. Sodišče prve stopnje je pri presoji toženčevega ugovora zastaranja oziroma ugovora prepoznega uveljavljanja kršitve konkurenčne prepovedi napačno poudarilo pomen 182. člena ZDR in posledično upoštevalo zgolj splošni zastaralni rok iz 352. člena OZ, ki določa, da odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil (prvi odstavek), v vsakem primeru pa v petih letih, odkar je škoda nastala (drugi odstavek), namesto posebnega določila o krajšem zastaralnem roku iz 37. člena ZDR. Iz dejanskih navedb tožeče stranke ne izhaja, da bi tožeča stranka tožencu očitala še kakšna druga ravnanja, ki bi segala zunaj okvira kršene konkurenčne prepovedi. Čeprav je za presojo elementov odškodninske obveznosti delavca treba uporabiti splošna pravila civilnega prava, velja za zastaranje odškodninske terjatve zaradi kršitve konkurenčne prepovedi specialna ureditev iz 37. člena ZDR. Ker je tožeča stranka za sporno dejavnost toženca izvedela najkasneje 20. 2. 2011, tožba pa je bila vložena šele 8. 6. 2011, je vtoževana terjatev zastarana. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine zavrnilo.
PRAVO DRUŽB – OBLIGACIJSKO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSK0006774
OZ člen 336, 336/1, 352, 352/1.
odškodnina – zapadlost terjatve v plačilo - zastaranje
Odškodninska terjatev za povzročeno škodo (izgubo tovora) zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil. Nobenega dvoma ni (te ugotovitve sodišča prve stopnje obravnavana pritožba niti ne izpodbija), da je tožeča stranka za ti dve okoliščini izvedela 6.11.2009, tožbo pa je vložila šele 30.11.2012, torej po izteku triletnega zastaralnega roka. Zaradi tega v konkretnem primeru tudi ni mogoče uporabiti določbe iz prvega odstavka 20. člena CMR.
ZP-1 člen 202.d, 202.d/1, 202.d/6, 202.d/8, 202.e, 202.e/2.
odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja – preklic odložitve – predložitev dokazila o vključitvi v ustrezen program
Obveznosti, neizpolnjevanje katerih ima za posledico preklic prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja so po oceni pritožbenega sodišča (le) tiste obveznosti, ki jih določi sodišče na podlagi Zakona o voznikih, kar izhaja iz prvega odstavka 202.d člena ZP-1. Edina obveznost, ki se nanaša na predložitev dokazila v določenem roku, kršitev katere ima za posledico preklic odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja je kršitev obveznosti, ki storilcu nalaga, da sodišču dostavi dokazilo, da je izpolnil obveznosti po Zakonu o voznikih, kot mu je določilo sodišče v sklepu v skladu s šestim odstavkom 202.d člena ZP-1, v zvezi s prvim odstavkom 202.d člena ZP-1. Pri preklicu odložitve izvršitev sankcije prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja je, na podlagi sklepanja po nasprotnem razlogovanju (argumentum a contrario), treba izhajati iz pogojev, ki morajo biti izpolnjeni za odložitev izvršitve navedene sankcije, določenih v prvem odstavku 202.d člena ZP-1, to je pogoja, da storilec v času, ki ne sme biti krajši od šest mesecev in ne daljši od 24 mesecev (preizkusna doba), ne stori hujšega prekrška in pogoja, da v roku, ki ga določi sodišče izpolni obveznosti, ki jih določi sodišče na podlagi Zakona o voznikih in o tem sodišču dostavi dokazilo. Pri preklicu odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja je torej logično, da se izhaja iz (kršitev) obveznosti, ki so naštete v prvem odstavku 202.d člena ZP-1, med katere pa ne spada obveznost, ki se tudi sicer naloži storilcu v sklepu v skladu z osmim odstavkom 202.d člena ZP-1 (to je predložitev dokazila o vključitvi v ustrezen program).
ZFPPIPP člen 240, 240/1, 240/3-1, 240/4. ZIZ člen 46, 46/1.
začasna odredba – sklep o zavarovanju – učinek pravnega sredstva – vpis vsebine sklepa o zavarovanju v sodni register
Posamezna dejanja zavarovanja se začnejo opravljati pred pravnomočnostjo sklepa o zavarovanju, razen če zakon za posamezna dejanja ne določa drugače (prvi odstavek 46. člena ZIZ). Omenjena začasna odredba se vpiše v register. V konkretnem primeru to pomeni, da eventualno pravno sredstvo, vloženo proti sklepu o zavarovanju, ne zadrži izvršitve tega sklepa v smeri zaznambe oziroma vpisa vsebine sklepa o zavarovanju v sodnem registru.
Sklep o začetku stečaja in o imenovanju stečajnega upravitelja še ni bil pravnomočen, vendar to na položaj stečajnega upravitelja ne vpliva. Po določbi 125. člena ZFPPIPP namreč pritožba zoper odločbo, izdano v stečajnem postopku, ne zadrži njene izvršitve. V obdobju, ko je bila sklenjena sporna pogodba med pravdnima strankama, je torej stečajni upravitelj veljavno zastopal toženo stranko in jo zato tudi veljavno zavezal k izpolnitvi.
ZDR-1 člen 116, 116/1. ZPIZ-1 člen 102, 102/1, 103, 103/1. ZZRZI člen 37, 37/2, 40, 40/1, 40/4.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – invalidnost – poslovni razlog – komisija – invalid III. kategorije – krajši delovni čas – polni delovni čas – ponudba nove pogodbe o zaposlitvi – ustrezna zaposlitev
Tožena stranka je izpeljala ustrezni postopek odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi nezmožnosti za opravljanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti. Tožnici utemeljeno ni mogla zagotoviti opravljanje drugega dela na drugem delovnem mestu v skladu z njeno preostalo delovno zmožnostjo in strokovno izobrazbo. Zato tožbeni zahtevek na ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi nezmožnosti za opravljanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti ni utemeljen.
Glede na določbo prvega odstavka 40. člena ZZRZI delo s krajšim delovnim časom za delavca, ki je kot invalid sposoben opravljati delo s polnim delovnim časom, ni ustrezno. Za nadaljevanje dela na takšnem delovnem mestu se sicer delavec in delodajalec lahko dogovorita, ker ni ustrezno, pa ga delodajalec delavcu ni dolžan ponuditi. Zato tožena stranka delovnega mesta telefonist - receptor IV, ki se je opravljalo v skrajšanem delovnem času, tožnici ni bila dolžna ponuditi. Tožnica je bila namreč na podlagi ugotovljene preostale zdravstvene zmožnosti zmožna opravljati delo polni delovni čas.
Sodišče prve stopnje je ob ugotovitvi, da pri tožniku obstaja 100 % telesna okvara po Seznamu zaradi bolezni na podlagi tretjega odstavka 403. člena ZPIZ-2, pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek na priznanje pravice do invalidnine za 100 % telesno okvaro, ki je posledica bolezni. Pri tožniku namreč ni ugotovilo dejanskega stanja, ki daje podlago za priznanje pravice do invalidnine, to je nastanek telesne okvare bodisi zaradi poškodbe pri delu ali poklicne bolezni.
definicija invalidnosti - invalidnost – nezmožnost za delo – kontrolni pregledi
V prvem odstavku 63. člena ZPIZ-2 je res določeno, da je invalidnost podana šele po tem, ko sprememb v zdravstvenem stanju ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije, česar pa ni mogoče tolmačiti na način, da mora priti do trajnih sprememb v zdravstvenem stanju. Tako lahko pride tudi kasneje v zdravstvenem stanju do sprememb, ne samo do poslabšanja, temveč lahko tudi do izboljšanja, kar pomeni, da ni nobene ovire, da bi se v primeru, ko traja bolezen daljši čas, kot je to podano tudi v predmetni zadevi, tožnici priznale pravice iz invalidskega zavarovanja. Sodišče je, upoštevaje mnenje sodnega izvedenca, tudi določilo kontrolni pregled. Bolniški stalež je utemeljen, ko gre za začasno nezmožnost za delo, ne pa ko ta nezmožnost za delo traja daljši čas.
plačilo razlike plače – preplačilo – pobot – pobotni ugovor
Razlika preveč izplačanih plač toženi stranki v obdobju od maja do julija 2009 je znašala skupno 205,02 EUR. Tožena stranka je uveljavljala v pobot svojo terjatev do tožeče stranke v znesku 325,54 EUR. Tožeča stranka je pripadajoči znesek toženi stranki v višini 325,54 EUR upoštevala v dobro in tako zmanjšala neto razliko preveč izplačanih plač z zneska 1.471,54 EUR na znesek 1.146,00 EUR. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da obstoji terjatev tožeče stranke v znesku 205,02 EUR. Pravilno je tudi ugotovilo, da je s strani tožeče stranke dejansko priznana v pobot uveljavljena terjatev v isti višini. Tožena stranka je sicer uveljavljala v pobot terjatev v znesku 325,54 EUR, vendar se lahko terjatev pobota le do višine zahtevanega zneska s strani tožeče stranke. Po opravljenem pobotu obstoječih terjatev tožeče in tožene stranke je sodišče prve stopnje tako pravilno materialno pravno zaključilo, da se zahtevek tožeče stranke na plačilo 205,02 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi zavrne.
invalid II. kategorije – pravica do premestitve na drugo delovno mesto
Skladno z določbami ZPIZ-2 se nove pravice iz invalidskega zavarovanja priznajo v primeru, ko pride do sprememb v zdravstvenem stanju, ki vplivajo na invalidnost (prvi odstavek 63. člena ZPIZ-2). V sporni zadevi do te spremembe ni prišlo v času vodenja novega postopka, temveč je bila potreba po dodatni omejitvi izkazana že v letu 2008, ko je tožena stranka tožnika razvrstila v II. kategorijo invalidnosti in mu priznala pravice iz invalidskega zavarovanja. Zdravstveno stanje oziroma spremembe v zdravstvenem stanju pomenijo pravno relevantno dejstvo, ki vpliva na priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja. Bistveno je, da zdravstveno stanje narekuje priznanje pravice iz invalidskega zavarovanja in v takem primeru ni mogoče govoriti, da je sodišče poseglo v pravnomočno odločitev tožene stranke. Sodišče prve stopnje namreč pravice do premestitve z dodatno omejitvijo ni priznalo že od leta 2008 dalje, temveč je upoštevalo datum pravnomočnosti odločbe z dne 24. 11. 2011 in tožniku priznalo pravico do premestitve z dodatno omejitvijo od 1. 1. 2012 dalje. Gre za čas po izdaji pravnomočne odločbe, kar pomeni, da sodišče ni kršilo načela pravnomočnosti.
obveznost plačila - plačilo plač - regres za letni dopust - povračilo stroškov v zvezi z delom
Tožniki so bili zaposleni pri samostojnemu podjetniku A. s. p., ki je bil izbrisan iz registra. Skladno s 7. členom ZGD-1 je obveznosti prevzel toženec. Toženec tožnikom ni izplačal zneskov, ki jih tožniki vtožujejo, prav tako pa zanje ni plačal prispevkov, ki jih je bil kot delodajalec dolžan plačati. Skladno z določbo 42. člena ZDR, ki je veljal v spornem obdobju, mora delodajalec delavcu zagotoviti ustrezno plačilo za opravljanje dela, delavec pa je upravičen tudi do plačila regresa za letni dopust (131. člena ZDR) in do povračila stroškov v zvezi z delom (130. člena ZDR). Zato je tožbeni zahtevek iz teh naslovov utemeljen.