Poravnalnega naroka oziroma prvega naroka za glavno obravnavo se ni udeležila nobena stranka. Zato je sodišče prve stopnje pravilno izdalo obravnavani sklep o ustavitvi postopka, potem ko je ugotovilo, da je bilo za oba naroka vabilo strankam pravilno vročeno, toda na nobenega ni pristopil nihče. Takšen izostanek obeh strank pa ima za posledico, da se šteje tožba za umaknjeno (tretji odstavek 28. člena ZDSS-1).
Po drugem odstavku 115. člena ZPP lahko sodišče v primeru, če stranka ali pooblaščenec ne pride na narok zaradi zdravstvenih razlogov, narok preloži le, če je bolezen ali poškodba nenadna in nepredvidljiva ter ji onemogoča prihod na sodišče ali sodelovanje na naroku. Oseba mora predložiti zdravniško opravičilo, izdano na obrazcu, v skladu z zakonom, ki ureja zdravstveno varstvo. S Pravilnikom o obrazcu zdravniškega potrdila o upravičeni odsotnosti z naroka glavne obravnave ali drugega procesnega dejanja pred sodiščem je določena vsebina ter oblika obrazca, ki je drugačna od odločbe ZZZS o bolniškem staležu zakonitega zastopnika tožeče stranke. Zato sodišče prve stopnje pravilno ni upoštevalo prošnje tožeče stranke za preložitev glavne obravnave.
Sklep o začetku stečaja in o imenovanju stečajnega upravitelja še ni bil pravnomočen, vendar to na položaj stečajnega upravitelja ne vpliva. Po določbi 125. člena ZFPPIPP namreč pritožba zoper odločbo, izdano v stečajnem postopku, ne zadrži njene izvršitve. V obdobju, ko je bila sklenjena sporna pogodba med pravdnima strankama, je torej stečajni upravitelj veljavno zastopal toženo stranko in jo zato tudi veljavno zavezal k izpolnitvi.
ZSPJS člen 3, 3/3, 3a, 14. Pravilnik o napredovanju delavcev v zdravstvu člen 6. OZ člen 86, 191.
vračilo preveč izplačanih plač – javni uslužbenci – kombinirano delo – medicinske sestre – upoštevanje napredovanj – ničnost pogodbe o zaposlitvi
Tožena stranka je sklenila aneks k pogodbam o zaposlitvi za t.i. kombinirano delo z veljavnostjo od 1. 8. 2008 dalje, v katerem je bilo določeno, da opravlja 80% dela diplomirane medicinske sestre (80 %) in 20 % dela srednje medicinske sestre. Delovno mesto „E037020 diplomirana medicinska sestra v intenzivni terapiji“ je uvrščeno v 33. plačni razred. Toženi stranki pa je bil (za 80 % delovne obveznosti) določen 36. plačni razred. Kot izhodišče je bil namreč upoštevan 33. plačni razred tega delovnega mesta, od katerega je tožeča stranka, v skladu s 14. členom ZSPJS, zaradi nedoseganja zahtevane izobrazbe odštela dva plačna razreda, nato pa v nasprotju z ZSPJS prištela še pet napredovanj, ki jih je tožena stranka pridobila na delovnem mestu srednje medicinske sestre. Tožena stranka bi torej morala biti uvrščena na delovnem mestu diplomirane medicinske sestre v intenzivni terapiji v 31. plačni razred. Zato tožeča stranka utemeljeno zahteva vrnitev preveč izplačanih plač.
Javni uslužbenec lahko dobi plačo le v višini, kot jo določa zakon oziroma podzakonski akti ali kolektivne pogodbe. Če mu je bila izplačana višja plača od zakonsko določene, mora razliko vrniti. Kdor je na podlagi nične pogodbe že izpolnil svojo obveznost, je izpolnil nekaj, česar ni bil dolžan. Zato ima pravico zahtevati svojo izpolnitev nazaj s kondikcijskim zahtevkom.
STANOVANJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0084524
OZ člen 9. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8.
spor majhne vrednosti – upravnik – plačilo hišniških storitev – stroški sanacije strehe in fasade
Glede plačila stroškov tekočega vzdrževanja je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da sta pravdni stranki sklenili pogodbo, s katero so toženka in ostali etažni lastniki priznali obstoj in višino dolga do tožnice za plačilo sanacije fasade in strehe, pri čemer so se hkrati zavezali dolg poravnati tožnici obročno, in sicer toženka v 12-tih mesečnih obrokih po 53,61 EUR. Pogodba je veljavna, pogodbena določila so jasna in nedvoumna ter toženko zavezujejo.
ZP-1 člen 202.d, 202.d/1, 202.d/6, 202.d/8, 202.e, 202.e/2.
odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja – preklic odložitve – predložitev dokazila o vključitvi v ustrezen program
Obveznosti, neizpolnjevanje katerih ima za posledico preklic prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja so po oceni pritožbenega sodišča (le) tiste obveznosti, ki jih določi sodišče na podlagi Zakona o voznikih, kar izhaja iz prvega odstavka 202.d člena ZP-1. Edina obveznost, ki se nanaša na predložitev dokazila v določenem roku, kršitev katere ima za posledico preklic odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja je kršitev obveznosti, ki storilcu nalaga, da sodišču dostavi dokazilo, da je izpolnil obveznosti po Zakonu o voznikih, kot mu je določilo sodišče v sklepu v skladu s šestim odstavkom 202.d člena ZP-1, v zvezi s prvim odstavkom 202.d člena ZP-1. Pri preklicu odložitve izvršitev sankcije prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja je, na podlagi sklepanja po nasprotnem razlogovanju (argumentum a contrario), treba izhajati iz pogojev, ki morajo biti izpolnjeni za odložitev izvršitve navedene sankcije, določenih v prvem odstavku 202.d člena ZP-1, to je pogoja, da storilec v času, ki ne sme biti krajši od šest mesecev in ne daljši od 24 mesecev (preizkusna doba), ne stori hujšega prekrška in pogoja, da v roku, ki ga določi sodišče izpolni obveznosti, ki jih določi sodišče na podlagi Zakona o voznikih in o tem sodišču dostavi dokazilo. Pri preklicu odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja je torej logično, da se izhaja iz (kršitev) obveznosti, ki so naštete v prvem odstavku 202.d člena ZP-1, med katere pa ne spada obveznost, ki se tudi sicer naloži storilcu v sklepu v skladu z osmim odstavkom 202.d člena ZP-1 (to je predložitev dokazila o vključitvi v ustrezen program).
ZFPPIPP člen 240, 240/1, 240/3-1, 240/4. ZIZ člen 46, 46/1.
začasna odredba – sklep o zavarovanju – učinek pravnega sredstva – vpis vsebine sklepa o zavarovanju v sodni register
Posamezna dejanja zavarovanja se začnejo opravljati pred pravnomočnostjo sklepa o zavarovanju, razen če zakon za posamezna dejanja ne določa drugače (prvi odstavek 46. člena ZIZ). Omenjena začasna odredba se vpiše v register. V konkretnem primeru to pomeni, da eventualno pravno sredstvo, vloženo proti sklepu o zavarovanju, ne zadrži izvršitve tega sklepa v smeri zaznambe oziroma vpisa vsebine sklepa o zavarovanju v sodnem registru.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – ponudba nove pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog – sodna razveza – denarno nadomestilo – denarno povračilo
Iz drugega odstavka 118. člena ZDR-1 izhaja, da višino denarnega povračila določi sodišče glede na trajanje delavčeve zaposlitve, možnost delavca za novo zaposlitev in okoliščin, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitve ter upoštevaje pravice, ki jih je delavec uveljavil za čas do prenehanja delovnega razmerja. Tožnica je bila pri toženi stranki zaposlena relativno kratko obdobje (nekaj več kot 5 let). Tožničine zmožnosti za novo zaposlitev so majhne (glede na njeno invalidnost, izobrazbo in zaposlitvene možnosti v regiji). Tožnica nima prihodkov. Ker iz dokaznega postopka ne izhaja, da bi tožnica uveljavljala kakršnekoli pravice za čas do prenehanja delovnega razmerja, za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove (tožnica je novo pogodbo o zaposlitvi odklonila zato, ker ji je bila ponujena zaposlitev za neustrezno delo) pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je nezakonita zato, ker ni vsebovala razlogov za odpoved in ker je bila podana iz diskriminatornih razlogov, je tožnica glede na kriterije iz drugega odstavka 118. člena ZDR-1 upravičena do denarnega povračila v višini 12 mesečnih plač, izplačanih tožnici v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi.
Tožnikova skupna ocena za sporno leto „nezadovoljivo“ je nepravilna, zato je tožbeni zahtevek na razveljavitev ocene delovne uspešnosti tožnika za to leto utemeljen.
Sodišče prve stopnje je glede ocen, ki jih je komisija spremenila iz nezadovoljive v zadovoljive, nespretno navedlo, da te niso sporne (tožnik se je namreč zavzemal za višje ocene kot zadovoljivo, torej so zanj ocene bile sporne) in se posledično z njihovim preizkusom ni ukvarjalo. Vseeno pa tožena stranka napačno razloguje, da bi bilo potrebno v sodnem sporu preverjati, ali so bile ocene s strani komisije neutemeljeno zvišane, saj bi to predstavljalo nedopustno ravnanje v tožnikovo škodo.
PRAVO DRUŽB – OBLIGACIJSKO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSK0006774
OZ člen 336, 336/1, 352, 352/1.
odškodnina – zapadlost terjatve v plačilo - zastaranje
Odškodninska terjatev za povzročeno škodo (izgubo tovora) zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil. Nobenega dvoma ni (te ugotovitve sodišča prve stopnje obravnavana pritožba niti ne izpodbija), da je tožeča stranka za ti dve okoliščini izvedela 6.11.2009, tožbo pa je vložila šele 30.11.2012, torej po izteku triletnega zastaralnega roka. Zaradi tega v konkretnem primeru tudi ni mogoče uporabiti določbe iz prvega odstavka 20. člena CMR.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – razlog nesposobnosti – rok za podajo odpovedi
Očitki tožniku pri ravnanju z odpadno embalažo, neurejenostjo skladišča, neustrezno organizacijo in vodenjem akcij pri odpravljanju pomanjkljivosti ter nezačetim izvrševanjem določenih nalog iz pogodbe o zaposlitvi, zadostujejo za ugotovitev, da je tožena stranka tožniku utemeljeno podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti.
V skladu s šestim odstavkom 88. člena ZDR mora delodajalec odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti podati najkasneje v šestih mesecih od nastanka utemeljenega razloga. Rok za podajo odpovedi iz razloga nesposobnosti ne začne teči že z dnem, ko se delodajalcu prvič porodijo dvomi, ali je delavec sploh sposoben pravočasno, strokovno in kvalitetno opravljati delo, za katero je sklenil pogodbo o zaposlitvi. Navedeno še toliko bolj velja za vodstveno delovno mesto, kakršno je zasedel tožnik, saj pri takšnem delovnem mestu doseganja pričakovanih delovnih rezultatov ni mogoče meriti na podlagi števila izdelkov na časovno enoto in podobno, temveč je pravočasnost, strokovnost in kvaliteta opravljanja dela potrebno ocenjevati glede na obveznosti, ki so bile določene v pogodbi o zaposlitvi.
povračila stroškov v zvezi z delom – prevoz na delo in z dela – kilometrina – javni prevoz – regres za letni dopust
Javnega (oziroma brezplačnega) prevoza na relaciji kraja tožničinega stalnega bivališča in kraja tožničinega opravljanja dela ni bilo, zato ji je sodišče prve stopnje utemeljeno prisodilo stroške prihoda na delo in z dela v spornem obdobju v višini kilometrine.
Tožnica je svoj zahtevek za obračun ter izplačilo sorazmernega dela regresa za letni dopust utemeljevala s četrtim odstavkom 131. člena ZDR-1, ki določa, da ima delavec v primeru, če ima delavec pravico do izrabe le sorazmernega dela letnega dopusta, ima pravico le do sorazmernega dela regresa za letni dopust, v zvezi z 161. člena ZDR-1, ki določa, da je v primeru, če delavec med koledarskim letom sklene pogodbo o zaposlitvi z drugim delodajalcem, vsak delodajalec delavcu dolžan zagotoviti izrabo sorazmernega dela letnega dopusta glede na trajanje zaposlitve delavca pri posameznem delodajalcu v tekočem koledarskem letu, razen v primeru, če se delavec in delodajalec dogovorita drugače. V postopku ni bilo ugotovljeno, da bi glede izrabe sorazmernega dela letnega dopusta obstajal kakršenkoli dogovor med tožnico in toženo stranko oziroma tožnico in njenim prejšnjim delodajalcem, ki bi tožničino pravico do izrabe sorazmernega dela letnega dopusta (in s tem pravico do sorazmernega dela regresa za letni dopust) uredil drugače. Zato je tožnica upravičena do sorazmernega dela regresa za letni dopust za sporno leto.
obveznost plačila - plačilo plače - stroški za prevoz na delo in z dela - regres za letni dopust
Tožena stranka neutemeljeno navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje glede regresov za letni dopust za leta 2009, 2010, 2011, 2012 upoštevati pisno izjavo tožnika o kompenzaciji. V skladu s 136. členom ZDR delodajalec ne sme svoje terjatve do delavca brez njegovega pisnega soglasja pobotati s svojo obveznostjo plačila, s tem da delavec ne more dati soglasja pred nastankom delodajalčeve terjatve. Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da podpisan zapis, četudi naslovljen „Moja kompenzacija“, ne predstavlja tožnikovega pisnega soglasja v smislu 136. člena ZDR. Ker mora biti delavčevo pisno soglasje za pobot jasno, ne zadostuje s strani tožnika lastnoročno sestavljen zapis, ki je pravzaprav le seznam določenega materiala, niti ni mogoče za pisno soglasje za pobot šteti tožnikovih podpisov na dobavnicah. Zato je tožbeni zahtevek za plačilo regresov za letni dopust za vtoževana leta utemeljen.
Tožena stranka prevoza na delo in z dela ni organizirala oziroma tožniku ni zagotovila prevoza s službenim vozilom, ampak je med strankama obstajal dogovor o uporabi tožnikovega vozila in povračilu stroškov v zvezi s tem. Ker tožena stranka tožniku v spornem obdobju ni plačala stroškov za prevoz na delo in z dela, je je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožbeni zahtevek iz tega naslova utemeljen.
Po določbi tretjega odstavka 86. člena ZPP lahko v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi stranka opravlja pravdna dejanja samo po pooblaščencu, ki je odvetnik. Predlog tožeče stranke je tožeča stranka vložila sama in ne odvetnik, zato ga je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo. Zakoniti zastopnik tožeče stranke (pravne osebe) v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi ne more uspešno opravljati procesnih dejanj v smislu tretjega odstavka 86. člena ZPP.
Pritožbeno sodišče je že zavzelo stališče, da odpad odločitve o ustavitvi izplačevanja pokojninske dajatve za nazaj predstavlja razlog iz 4. točke 260. člena ZUP za obnovo postopka, končanega s pravnomočno odločbo o ugotovljenem preplačilu te pokojninske dajatve.
Po 4. točki 260. člena ZUP se postopek, ki je končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni več rednega pravnega sredstva, obnovi, če se odločba organa, ki je postopek vodil, opira na kakšno predhodno vprašanje, pa je pristojni organ pozneje to vprašanje v bistvenih točkah rešil drugače. Sodba o ustavitvi izplačevanja pokojnine, ki je bistveno drugačna od odločbe, na kateri sta temeljili pravnomočni odločbi o preplačilu, predstavlja pravnomočno pravno celoto, ki je odločilna za rešitev vprašanja preplačila. Ker ustavitev izplačevanja pokojninske dajatve za nazaj ni bila zakonita, je bilo s pravnomočno sodbo vzpostavljeno stanje za zakonito izplačilo pokojnine od 22. 9. 2007 oziroma od 23. 2. 2008 do 29. 5. 2010.
Zato je s
odišče prve stopnje utemeljeno odpravilo izpodbijano dokončno zavrnilno odločbo toženca z dne 30. 9. 2014, dovolilo obnovo postopka, končanega s pravnomočno in dokončno odločbo in zadevo vrnilo tožencu v ponovno upravno odločanje.
plačilo razlike plače – preplačilo – pobot – pobotni ugovor
Razlika preveč izplačanih plač toženi stranki v obdobju od maja do julija 2009 je znašala skupno 205,02 EUR. Tožena stranka je uveljavljala v pobot svojo terjatev do tožeče stranke v znesku 325,54 EUR. Tožeča stranka je pripadajoči znesek toženi stranki v višini 325,54 EUR upoštevala v dobro in tako zmanjšala neto razliko preveč izplačanih plač z zneska 1.471,54 EUR na znesek 1.146,00 EUR. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da obstoji terjatev tožeče stranke v znesku 205,02 EUR. Pravilno je tudi ugotovilo, da je s strani tožeče stranke dejansko priznana v pobot uveljavljena terjatev v isti višini. Tožena stranka je sicer uveljavljala v pobot terjatev v znesku 325,54 EUR, vendar se lahko terjatev pobota le do višine zahtevanega zneska s strani tožeče stranke. Po opravljenem pobotu obstoječih terjatev tožeče in tožene stranke je sodišče prve stopnje tako pravilno materialno pravno zaključilo, da se zahtevek tožeče stranke na plačilo 205,02 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi zavrne.
ZZVZZ člen 40, 40-2. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 153, 153/2, 174, 174/1, 247, 247/1.
povračilo stroškov za potovanje - osebni zdravnik - napotitev
V konkretni zadevi je tožnikov osebni zdravnik zavarovanca napotil na dializo zunaj kraja stalnega prebivališča. Tako tožena stranka kot tudi sodišče prve stopnje sta zadevo presojala z vidika, ali je bila taka odločitev osebnega zdravnika pravilna in zakonita, torej, ali je bila napotitev skladna z predpisi. Ali je bilo ravnanje osebnega zdravnika pravilno in zakonito, pa za samo odločitev o povračilu potnih stroškov ni odločilno. Bistveno je, da je bil tožnik napoten v drug kraj in da je tja zaradi dialize tudi potoval. V tem primeru ni šlo za izbiro tožnika, h kateremu izvajalcu bo potoval, temveč je bil tja napoten s strani osebnega zdravnika. Ali je bilo tako ravnanje osebnega zdravnika pravilno ali ne, je stvar presoje organov tožene stranke, ne more pa to vplivati na tožnikovo pravico do povračila potnih stroškov. Osebni zdravnik je tisti, ki je tožnika napotil na dializo in s tem v zvezi tudi izstavil potrebno listino, s katero je skladno z prvim odstavkom 247. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja tožnik izkazoval utemeljenost zahteve za povrnitev potnih stroškov. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je odpravilo vse štiri prvostopenjske odločbe in vse štiri dokončne odločbe ter tožniku priznalo pravico do povračila prevoznih stroškov za potovanje od svojega prebivališča do izvajalca v spornem obdobju.
nepremičnina - vpis v zemljiško knjigo - formalni preizkus
31. člen ZZK-1 določa, da mora biti v listini, ki je podlaga za vpis, nepremičnina označena z identifikacijskim znakom, s katerim je vpisana v zemljiški knjigi, vendar te določbe ni mogoče tolmačiti tako ozko, kot to želi pritožnik. Višje sodišče v Kopru se je že večkrat postavilo na stališče, da zgolj dejstvo, da nepremičnina v listini ni označena na enak način kot v zemljiški knjigi, še ne pomeni, da vpisa ni mogoče opraviti.
vračilo stroškov izobraževanja - neizpolnitev obveznosti - pogodba o študiju ob delu
V konkretnem primeru je prišlo do statusne spremembe prejšnjega toženčevega delodajalca A. d. o. o., katerega del se je skupaj s pripadajočim premoženjem oddelil in pripojil k tožeči stranki. Delavci, ki so svoje delo opravljali v povezavi s tem premoženjem, pa so prav tako prešli k tožeči stranki. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tudi toženec prešel k tožeči stranki že na podlagi 73. člena ZDR. Ker je toženec prešel od prejšnjega delodajalca k tožeči stranki na podlagi samega zakona, je že na podlagi samega zakona tožeča stranka vstopila v vse pravice in obveznosti, ki jih je imela do toženca prejšnja delodajalka A. d. o. o., torej tudi v pravice in obveznosti iz pogodbe o študiju ob delu. S pogodbo o študiju ob delu se je toženec zavezal, da bo po zaključenem študiju ostal v delovnem razmerju pri delodajalcu 3 leta, v nasprotnem primeru pa bo povrnil delodajalcu vse oziroma sorazmerni del stroškov študija, če bo prišlo do prenehanja pogodbe o zaposlitvi na njegovo željo ali po njegovi krivdi. Toženec je podal odpoved pogodbe o zaposlitvi pri tožeči stranki, zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožeča stranka zaradi toženčeve neizpolnitve pogodbe o študiju ob delu upravičena do povračila stroškov izobraževanja.
obveznost plačila - plačilo plač - regres za letni dopust - povračilo stroškov v zvezi z delom
Tožniki so bili zaposleni pri samostojnemu podjetniku A. s. p., ki je bil izbrisan iz registra. Skladno s 7. členom ZGD-1 je obveznosti prevzel toženec. Toženec tožnikom ni izplačal zneskov, ki jih tožniki vtožujejo, prav tako pa zanje ni plačal prispevkov, ki jih je bil kot delodajalec dolžan plačati. Skladno z določbo 42. člena ZDR, ki je veljal v spornem obdobju, mora delodajalec delavcu zagotoviti ustrezno plačilo za opravljanje dela, delavec pa je upravičen tudi do plačila regresa za letni dopust (131. člena ZDR) in do povračila stroškov v zvezi z delom (130. člena ZDR). Zato je tožbeni zahtevek iz teh naslovov utemeljen.