zavrženje tožbe – sodno varstvo – gasilec – pravica do priznavanja zavarovalne dobe s povečanjem – pravica do dodatnega pokojninskega zavarovanja
Pri vključitvi tožnika (gasilca) v sistem obveznega dodatnega pokojninskega zavarovanja ne gre za čisto denarno terjatev, za katero bi bilo skladno s 4. odst. 200. čl. ZDR-1 dopustno neposredno sodno varstvo.
Kolektivna pogodba za cestni potniški promet Slovenije člen 43.
jubilejna nagrada – podjetniška kolektivna pogodba
Podjetniška kolektivna pogodba tožene stranke v 126. členu določa, da delavcu pripada jubilejna nagrada za 20 let delovne dobe v višini 60 % povprečne mesečne plače RS za pretekle 3 mesece. Ne gre za isti jubilej pri jubilejni nagradi za 20 let (pri kateremkoli delodajalcu skupno) in za jubilej 20 let delovne dobe pri zadnjem delodajalcu. Zato ni bistveno, da je tožnik pri toženi stranki na podlagi takrat veljavne podjetniške kolektivne pogodbe tožene stranke prejel jubilejno nagrado v skladu s takrat veljavnim 82. členom, ki je določal jubilejno nagrado za 20 let delovne dobe v višini 75 % povprečne mesečne neto plače v gospodarstvu RS za pretekli mesec. Tožnik ne uveljavlja že uveljavljene pravice, temveč zahteva izplačilo iz naslova novo pridobljene pravice, ki je definirana v novi podjetniški kolektivni pogodbi tožene stranke, in sicer 20 let neprekinjene delovne dobe brez dokupa, dosežene pri toženi stranki.
Invalidnost – datum priznanja pravice – pravica do premestitve na drugo delo
Do spremembe v zdravstvenem stanju v smislu definicije invalidnosti, določene v 63. členu ZPIZ-2, enaka definicija pa je bila določena v prej veljavnem 60. členu ZPIZ-1, je pri tožnici prišlo 6. 5. 2008. Zato ne glede na to, da izvedenec sprememb v zdravstvenem stanju v smislu poslabšanja v obdobju 5 let (od leta 2008 do 29. 10. 2013) ni ugotovil, to ne pomeni, da pri tožnici ni prišlo do zmanjšanja delovne zmožnosti oziroma do nastanka invalidnosti. V konkretnem primeru tožnica, ker je bil prejšnji postopek, v katerem je bilo ugotovljeno, da pri tožnici invalidnost ni podana, že pravnomočno zaključen, le pravic iz invalidskega zavarovanja ne more pridobiti že od 6. 5. 2008, temveč od 1. naslednjega dne po pravnomočno zaključenem postopku. To pa je od 13. 10. 2008 in ne od 13. 9. 2008 dalje.
ZPIZ-1 člen 4, 94, 94/3, 94/3-3, 102, 103. ZDR-1 člen 13, 89, 89/1, 89/1-3, 116, 116/1. OZ člen 18, 18/1.
nadomestilo za invalidnost – invalid III. kategorije – prenehanje pogodbe o zaposlitvi – krivdni razlog – poslovni razlog
Tožnik je invalid III. kategorije invalidnosti s priznano pravico do dela na drugem ustreznem delovnem mestu z omejitvami, v polnem delovnem času. Tožnik se je zaposlil pri delodajalcu, pri katerem mu je nato delovno razmerje prenehalo na podlagi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. Pri višini odmere je toženec tožniku nadomestilo za invalidnost odmeril v višini 25 % invalidske pokojnine, ki bi mu pripadala ob nastanku invalidnosti (po 3. alineji prvega odstavka v zvezi s 3. alinejo tretjega odstavka 94. člena ZPIZ-1). Štel je, da je tožniku delovno razmerje prenehalo po lastni volji ali krivdi. Odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga pomeni prenehanje delovnega razmerja neodvisno od volje ali krivde delavca oziroma zavarovanca, zato je tožnik upravičen do nadomestila za invalidnost v višini 60 % invalidske pokojnine, ki bi mu pripadala ob nastanku invalidnosti.
neposredno plačilo podizvajalca od naročnika javnega naročila - nenominirani podizvajalec - pogoji za neposredno plačilo - obstoj terjatve izvajalca do naročnika - koneksnost terjatev
Za koneksnost terjatev gre, ko se obstoječa in zapadla terjatev podizvajalca do izvajalca in obstoječa in dospela terjatev izvajalca do naročnika nanašata na ista dela. V konkretnem primeru mora podizvajalec dokazati, da mu izvajalec dolguje plačilo za dela v zvezi s slikopleskarskimi in fasaderskimi deli, ter da naročnik dolguje izvajalcu plačilo za prav ta dela (torej da naročnik teh del še ni plačal izvajalcu). Podizvajalec namreč ni upravičen do poplačila iz vsote, ki jo naročnik dolguje izvajalcu za katerokoli delo, na primer delo, ki ga je opravil izvajalec sam, brez podizvajalcev ali delo, ki ga je opravil kak drug podizvajalec in podobno.
družinska pokojnina – prenehanje pravice do družinske pokojnine – otroci – redno izobraževanje – izredno izobraževanje
Za prejemanje družinske pokojnine je pomemben samo vpis v izobraževalni program, ki potrjuje, da se oseba šola. ZPIZ-2 določa, da ima otrok umrlega zavarovanca pravico do družinske pokojnine do konca šolanja, najdalj do dopolnjenega 26. leta starosti, torej, dokler se šola. Takšne pravice ni mogoče omejevati z dodatnimi pogoji in ugotavljati, ali se je takšna oseba zmožna že sama preživljati, ali se je poskušala v času šolanja zaposliti, menjavanja šolskih programov, in ali opravlja obveznosti iz programa izobraževanja v katerega je vpisana.
Odločitev, ali bo predhodno vprašanje reševalo samo, ali pa bo počakalo na zaključek postopka, v katerem se to vprašanje meritorno rešuje, je v dispoziciji sodišča, kar pa ne pomeni, da svoje odločitve ni dolžno utemeljiti. Sodišče se mora pri odločanju o tem, ali bo predhodno vprašanje rešilo samo, ali pa bo postopek prekinilo, ravnati po načelu ekonomičnosti, smotrnosti in pospešitvi postopka ter imeti pred očmi tudi ustavno pravico do sojenja brez nepotrebnega odlašanja
V primeru, ko sodno varstvo pred delovnim sodiščem v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja ni bilo uveljavljano, razloge za prenehanje delovnega razmerja presoja socialno sodišče kot predhodno vprašanje. Tožnik je zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi izpodbijal v delovnem sporu, vendar je bila tožba zavržena, zato do pravnomočne odločitve v zvezi z zakonitostjo oziroma nezakonitostjo odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni prišlo. V socialnem sporu v zvezi s priznanjem pravice do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti ni mogoče izpodbijati zakonitosti izredne odpovedi v smislu reintegracijskega in reparacijskega zahtevka do delodajalca. Ob presoji, ali so podani razlogi za priznanje pravice do denarnega nadomestila, oziroma, ali je podan odklonitveni razlog za priznanje te pravice, pa je mogoče, ob ustrezni trditveni podlagi, tudi ugotavljanje razlogov za prenehanje delovnega razmerja oziroma tega, ali je prenehalo po volji ali krivdi zavarovanca.
Ni pravilno stališče sodišča prve stopnje, da tožnikovega ravnanja ni mogoče opredeliti kot upiranje in da zato policist ne bi smel uporabiti strokovnega prijema. V konkretnem primeru sicer res ne gre za aktivno upiranje. Bistveno je, da tožnik ni upošteval policistovih jasnih navodil. Policist se je zato po tožnikovem zamahu z roko, za katerega ni mogel oceniti, čemu je namenjen, pravilno odločil za najmilejši ukrep fizične sile, to je strokovni prijem ključ na komolcu s kontroliranim rušenjem na tla.
ZDR-1 člen 54, 54/1, 54/1-8, 54/1-11, 55, 55/4, 56. ZDR člen 52, 52/1, 52/1-10, 53, 53/3, 54, 237.
transformacija delovnega razmerja iz določenega v nedoločen čas - pogodba o zaposlitvi za določen čas - projektno delo
Kadar delodajalec projektno organizira določeno delo, lahko za čas trajanja projekta sklepa tudi pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Vendar ne nujno in samo za ves čas trajanja projekta, temveč lahko tudi za krajši čas. Koliko takih zaposlitev in za kakšno obdobje bo potrebno, je odvisno od dejanskih potreb po delu. Študijski program aplikativna kineziologija, na katerem je delala tožnica, je bil stalen del toženkine dejavnosti in je bil polno zaseden, zato ni šlo za začasen projekt. Poleg pedagoškega je tožnica opravljala delo tudi na različnih projektih, ki so v posameznih obdobjih sicer potekali z različno intenzivnostjo, a še vedno tako, da se kaže neka trajnost izvajanja. Sodišče prve stopnje je na podlagi navedenih ugotovitev pravilno zaključilo, da potreba po tožničinem delu ni bila začasna, temveč je v zvezi s tožničinim delo pri toženki obstajala trajna potreba. Tožničine pogodbe o zaposlitvi, v katerih je bil kot razlog naveden priprava oziroma izvedba dela, ki je projektno organizirano, so bile sklenjene v nasprotju z zakonom, saj v njih navedeni razlog ni bil eden izmed razlogov za sklenitev pogodbe za določen čas. Zato se šteje, da so bile te pogodbe sklenjene za nedoločen čas. Sodišče prve stopnje je utemeljeno ugotovilo, da je tožnica pri toženi stranki v delovnem razmerju za nedoločen čas na podlagi zadnje veljavne pogodbe o zaposlitvi in je
utemeljeno ugodilo tudi zahtevkoma za reparacijo in reintegracijo.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS0016212
ZDSS-1 člen 5, 5/1, 5/1-b, 8. ZDR člen 184. OZ člen 131, 131/1, 165. ZPP člen 311..
plačilo odškodnine - premoženjska škoda - nepremoženjska škoda - odreditev nedopustnega dela - odškodninska odgovornost delodajalca
Tožnik, ki je bil pri tožencu zaposlen kot voznik tovornega vozila, od toženca v tem individualnem delovnem sporu zahteva plačilo premoženjske in nepremoženjske škode, ki mu je nastala zaradi kazenskega postopka in pripora v Nemčiji. Nemška carina je namreč določenega dne pri ugotavljanju porekla goriva ugotovila, da tožnik ni prevažal dizelskega goriva, temveč tekočino rust cleaner, pri čemer je šlo za večmilijonsko utajo davkov. Zoper več oseb, tudi tožnika, je bila zato vložena obtožnica. Tožnik je bil spoznan za krivega 30 dejanj pomoči pri davčni utaji in obsojen na pogojno zaporno kazen 12 mesecev zapora s preizkusno dobo treh let. Tekom kazenskega postopka pa je bil priprt 5 mesecev in 13 dni. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je toženec tožniku naložil opravljanje nedopustnega dela. Tožniku je v okviru zaposlitve odredil delo prevoza tovora, v zvezi s katerim niso bili spoštovani davčni predpisi. Toženec se je zavedal, da tožniku odreja nedopustno delo (da opravlja prevoze tekočine, ki ni dizelsko gorivo in da gre za utajo davkov) in prav zaradi opravljanja tega nedopustnega dela je bil zoper tožnika sprožen kazenski postopek, ki je tožniku povzročil materialno škodo, v okviru kazenskega postopka pa je bil tožnik več mesecev tudi priprt, zaradi česar je trpel duševne bolečine. Zato je podana vzročna zveza med nastalo škodo in protipravnim ravnanjem toženca. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je tožnik upravičen do povračila premoženjske škode, ki jo je utrpel zaradi kazenskega postopka in premoženjske škode, ki je tožniku nastala zaradi delnega plačila računa okrožnega državnega tožilstva v Nemčiji. Utemeljeno pa tožnik vtožuje tudi povračilo nepremoženjske škode za duševne bolečine zaradi pretrpljenega strahu, zaradi okrnitve svobode ter zaradi okrnitve osebnostne pravice.
javni uslužbenci - disciplinski postopek - oseba, pristojna za uvedbo disciplinskega postopka - lažja disciplinska kršitev - predlog za uvedbo disciplinskega postopka - zastaranje uvedbe disciplinskega postopka - policist
Zastaranje uvedbe disciplinskega postopka je urejeno v prvem odstavku 128. člena ZJU, ki določa, da za lažjo kršitev uvedba disciplinskega postopka zastara v enem mesecu od dneva, ko se je izvedelo za lažjo disciplinsko kršitev in storilca oziroma v dveh mesecih od dneva, ko je bila kršitev storjena. Glede zastaranja je pomembno vprašanje, od kdaj se šteje, da se je izvedelo za lažjo disciplinsko kršitev in storilca. Kot je poudarilo Vrhovno sodišče Republike Slovenije, je pri razlagi 128. člena ZJU potrebno upoštevati tudi določbo 129. člena ZJU, ki ureja odločanje o disciplinski odgovornosti. Po določilih prvega odstavka 129. člena ZJU disciplinski postopek uvede predstojnik na lastno pobudo ali na predlog osebe, ki je javnemu uslužbencu nadrejena, inšpektorja ali reprezentativnega sindikata v organu. Tako je potrebno določila 128. in 129. člena ZJU razlagati tako, da subjektivni zastaralni rok za uvedbo in vodenje disciplinskega postopka začne teči, ko za kršitev in storilca izve predstojnik (v konkretnem primeru je to generalni direktor policije).
invalidnost – poslabšanje zdravstvenega stanja – invalid III. kategorije – invalidnost I. kategorije
Pri tožniku (invalidu III. kategorije) ni prišlo do takšnega poslabšanja zdravstvenega stanja, ki bi narekovalo priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja. Ne gre niti za popolno izgubo delovne zmožnosti niti za poklicno invalidnost. Tožnik je še vedno v okviru III. kategorije invalidnosti, ob določenih razbremenitvah, zmožen opravljati delo na drugem delovnem mestu. Zato tožbeni zahtevek na razvrstitev tožnika v I. kategorijo invalidnosti ni utemeljen.
obveznost plačila - nadomestilo za neizrabljen letni dopust
Delavec je upravičen do nadomestila za neizrabljen letni dopust le ob prenehanju delovnega razmerja, če dopusta do izteka pogodbe o zaposlitvi objektivno ni mogel izrabiti in tudi ni mogel predvideti vzroka, zaradi katerega dopusta ni mogel izrabiti še pred prenehanjem delovnega razmerja. Če delavec izrabe letnega dopusta ne zahteva, obstoj nepredvidljivega vzroka za to pa ni ugotovljen in če na delodajalčevi strani ni razlogov za neizrabo, delavec izgubi pravico do letnega dopusta (ali nadomestila). Bistveno je, ali je imel delavec dejansko možnost izkoristiti svojo pravico do letnega dopusta, ali pa je to možnost izgubil zaradi nepredvidljivih dogodkov. Ker tožnica ni dokazala, da bi ustno ali pisno zahtevala izrabo dopusta, posledično ni moglo priti do situacije, da bi ji bila izraba prepovedana ali onemogočena. Zato je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek za priznanje nadomestila za neizrabljen letni dopust pravilno zavrnilo.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja – alkoholiziranost na delovnem mestu -
Tožena stranka (delodajalec) ni bila dolžna sprejeti pravilnika, s katerim bi natančno določila postopek ugotavljanja alkoholiziranosti delavcev z alkotestom, vendar v kolikor delodajalec takšen pravilnik sprejme in določi pravila, se je teh pravil dolžan držati.
Tožniku ni bilo dokazano, da je spornega dne prišel na delo v alkoholiziranem stanju in torej ni dokazano, da je iz hude malomarnosti huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja. Zato je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, nezakonita.
V izreku izpodbijane sodbe je kot čas storitve navedeno časovno obdobje med 3. 8. 1999 ter 31. 12. 2000. Upoštevajoč 3. točko prvega odstavka 111. člena KZ in šesti odstavek 112. člena KZ ter dejstvo, da od storitve očitanega kaznivega dejanja pranja denarja po tretjem v zvezi z drugim in prvim odstavkom 252. člena KZ (ki je bilo kazenskopravno procesuirano v juniju 2007 z izdajo sklepa o preiskav) do odločanja v pritožbenem postopku še ni poteklo obdobje dvajsetih let (šesti odstavek 112. člena KZ), sodišče druge stopnje ugotavlja, da v obravnavani zadevi ni nastopilo zastaranje. Zmotno je stališče pritožnika, da je vprašanje zastaranja "vezano" na čas storitve predhodnega kaznivega dejanja.
Glede na pritožbeno grajo, da izvršitveno ravnanje pranja denarja, to je dejanje prikrivanja izvora, ni opisano, sodišče druge stopnje izpostavlja, da sta v izreku izpodbijane sodbe opisani dve tipični operaciji pranja denarja. In sicer gre za pošiljanje denarja preko plačilnega sistema W., ki je v tovrstnih kriminalnih dejavnostih pogosto uporabljen za prenos umazanega denarja in nakazovanja v manjših zneskih z namenom prikrivanja transakcij, ter za prenašanje denarja čez državno mejo s pomočjo kurirjev.
Za ugotovitev obstoja predhodnega (predikatnega) kaznivega dejanja, ki predstavlja zakonski znak kaznivega dejanja pranja denarja in ki po pravni teoriji lahko predstavlja katerokoli kaznivo dejanje iz kazenskega zakonika, sicer ni potrebno, da bi bil znan in procesuiran njegov storilec, temveč zadošča opredelitev objektivnih dejstev njegove izvršitve. Le-ta so v obravnavani zadevi v zadostni meri pojasnjena in konkretizirana.
Stranska kazen se ob pogojni obsodbi izreka na poseben način, in sicer tako, da se glavna in stranska kazen določata vedno skupaj in šele nato se izreče, ali se odloži izvršitev obeh kazni ali pa samo glavne kazni. Ker je v obravnavani zadevi prvostopenjsko sodišče izreklo denarno kazen, ne da bi jo pred tem določilo v okviru pogojne obsodbe, je podana kršitev iz 5. točke 372. člena ZKP.
zavrženje tožbe – obstoj delovnega razmerja – sodno varstvo – rok za vložitev tožbe
Ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, drugih načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi ali odločitev o disciplinski odgovornosti delavca lahko delavec zahteva v roku 30 dni od dneva vročitve oziroma od dneva, ko je zvedel za kršitev pravic, pred pristojnim delovnim sodiščem (tretji odstavek 200. člena ZDR-1). Rok 30 dni od dneva, ko je delavec zvedel za kršitev pravic, se nanaša tudi na zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja, ki je neformalno prenehalo z zaključkom opravljanja dela delavca.
Tožena stranka je tožnici šele dne 10. 7. 2015 vročila odpoved pogodbe o poslovnem sodelovanju (za katero tožnica trdi, da gre za pogodbo o zaposlitvi), zato je v skladu s tretjim odstavkom 200. člena ZDR-1, začel teči 30 dnevni rok za vložitev tožbe od 11. 7. 2015 dalje ter je tožba pravočasna.
Tožeča stranka je dolžnost prijaviti svojo terjatev po presoji sodišča druge stopnje v obravnavanem primeru izpolnila. Pri tem je iz njene prijave terjatve celo razbrati, da terjatev uveljavlja pogojno, sicer z navedbo razveznega pogoja, s čemer je po presoji sodišča druge stopnje v celoti zadostila zakonskim pogojem iz 296. člena ZFPPIPP, zaradi česar, tudi če bi šteli, da bi zaradi učinkov razveze pogodbe terjatev pridobila šele 24. 9. 2013, tožeča stranka ne bi bila dolžna ponovno prijaviti svoje terjatve. To še posebej ne ob dejstvu, da je v času, ko je prišlo do razveze pogodbe, že tekel obravnavani postopek, v katerem tožeča stranka nasproti toženi stranki uveljavlja zahtevek, da obstoji njena terjatev, ki jo je v stečajni postopek pravočasno prijavila.
starostna pokojnina – dokupljena doba – služenje vojaškega roka
V zvezi z dokupljeno pokojninsko dobo je pritožbeno sodišče že večkrat zavzelo stališče, da se takšna doba vrednoti po določbah zakona, ki je veljal v času vložitve zahteve za dokup oz. plačila prispevka. Ker je tožnik prispevke za dokupljenih 5 let, 5 mesecev in 23 dni plačal v mesecu februarju 2013, je tožena stranka dokupljeno obdobje pravilno vrednotila po določbah ZPIZ-1.
Obdobje študija in služenja vojaškega roka samo po sebi ni del zavarovalnega obdobja, temveč to postane šele na način in po postopku ter ob pogoju plačila prispevkov. Zato se dokupljeno obdobje vrednoti in všteva šele s plačilom prispevkom, saj se pridobi pravica do vštetja zavarovalne dobe šele od trenutka plačila prispevkov dalje. Šele s tem trenutkom je nastala dokupljena zavarovalna doba in nič prej. Vrednotiti zavarovalno dobo po predpisih, ki so veljali v času študija oziroma služenja vojaškega roka, bi pomenilo, da se upošteva zavarovalna doba po takrat veljavnih predpisih, po takrat veljavnih predpisih pa navedena obdobja niso bila zavarovalna doba, temveč je dokupljeno obdobje postalo zavarovalna doba šele z dnem plačila prispevkov.
SPZ člen 9, 10, 11, 11/1. ZLNDL člen 3, 3/1. ZSKZ člen 14, 14/1.
lastninska pravica na nepremičnini – pridobitev lastninske pravice na podlagi zakona – ex lege pridobitev lastninske pravice – pridobitev lastninske pravice na pravnoposlovni podlagi – konkurenca lastninskih pravic – domneva lastninske pravice – načelo zaupanja v zemljiško knjigo – dobroverni kupec – raziskovalna dolžnost kupca – domneva dobre vere
Gre za konkurenco lastninskih pravic pravdnih strank. Najprej je lastninsko pravico pridobila tožeča stranka na podlagi zakona, nato pa tožena stranka na pravno posloven način. Sodišče mora upoštevajoč zakonodajo in okoliščine konkretnega primera presoditi, lastninska pravica katere stranke prevaga. Kljub temu, da odsvojitelj ni lastnik in torej nima razpolagalnega upravičenja, pridobitelj z vknjižbo in ob predpostavki, da je bil ob sklepanju pogodbe in vložitvi predloga za vknjižbo v dobri veri, da je odsvojitelj lastnik, pridobi lastninsko pravico.