nastanek stvarne služnosti - vsebina služnosti - prenehanje stvarne služnosti zaradi neizvrševanja
Tožnika s tožencem nista sklenila nobenega dogovora, res pa je, da je bila služnost s pravnim poslom ustanovljena in je bila ustanovljena torej v korist nepremičnine, ki sta jo kupila zatem tožnika. Če je toženec kupil nepremičnino obremenjeno s služnostjo na podlagi pogodbe, in tudi vedel, da bo sosednja nepremičnina naknadno prodana tretjemu (gospodujoča stvar), zgolj dejstvo, da ni prišlo ob tem do dogovora neposredno med sedanjima lastnikoma služeče in gospodujoče nepremičnine, po mnenju pritožbenega sodišča še ne pomeni ovire, da ne bi mogel lastnik nepremičnine, v korist katere je služnost bila ustanovljena, zahtevati na podlagi navedenih dogovorov izstavitve zemljiškoknjižne listine od toženca.
Pritožbeni ugovor glede neupoštevanja določbe 33. čl. ZST ni utemeljen, saj se ta določba nanaša na vštetje že plačane takse (pritožnici sta plačali takso za prvo pritožbo zoper prvo sodbo) za novo odločbo, predmet izpodbijanega sklepa pa je plačilo takse za (drugo) pritožbo.
Tožnik je v tožbi zatrjeval, da je imela kupljena stvar napake (objekt brez gradbenega dovoljenja), kar je res potrebno obravnavati kot pravno napako. Gre za omejitve javnopravne narave (494. čl. Obligacijskega zakonika – OZ), vendar pa glede grajanja napake velja enako kot pri stvarnih napakah. V 468. čl. OZ so namreč naštete pravice kupca, ki je pravočasno in pravilno obvestil prodajalca o napaki, ki v 3. tč. 1. odst. določa odstop od pogodbe in v 2. odst. pa zahtevo za povrnitev škode. Tožnik bi bil upravičen do povrnitve škode šele, če bi napako grajal, kajti po 1. odst. 480. čl. OZ v primeru stvarnih napak kot v 1.odst. 495. čl. OZ v primeru pravnih napak je določen enoletni prekluzivni rok za uveljavljanje pravic iz 468. čl. OZ.
stvarna pristojnost - spor o zakonitem preživljanju mladoletnega otroka - verzijski zahtevek - premoženjskopravni spor.
Gre za zahtevek na podlagi 133. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR), ki je po svoji pravni naravi verzijski zahtevek in kot tak premoženjskopravni spor. Stvarna pristojnost v premoženjskopravnih sporih se določi po vrednosti spornega predmeta.
ZOR člen 117, 117. ZIP člen 251, 251. OZ člen 86, 93, 94, 99, 86, 93, 94, 99.
kreditna pogodba - ničnost - sporazum o ustanovitvi zastavne pravice - cesija - sodna poravnava
Ker je bila kreditna pogodba povzeta v sporazum o ustanovitvi zastavne pravice na nepremičnini, po oceni pritožbenega sodišča tožnica nima pravnega interesa za tožbo, da je kreditna pogodba nična. Po določbi 251.c čl. takrat veljavnega Zakona o izvršilnem postopku (ZIP) ima podpisani zapisnik o sporazumu strank o obstoju terjatve in času njene dospelosti ter soglasju, da se z vknjižbo zastavne pravice na nepremičnino pridobi zastavna pravica, značaj sodne poravnave, ki predstavlja izvršilni naslov proti zastaviteljici – tožnici in se njen pravni položaj v ničemer ne bi spremenil tudi, če bi se kreditna pogodba ugotovila za nično. Čim je bila kreditna pogodba povzeta v sporazum, predstavlja ta sporazum izvršilni naslov tudi proti tožnici kot zastaviteljici.
Po določbi 101. člena Obligacijskega zakonika (OZ) v dvostranskih pogodbah res nobena od strank ni dolžna izpolniti svoje obveznosti, če druga stranka ne izpolni ali ni pripravljena sočasno izpolniti svoje obveznosti. Vendar zgolj okoliščina, da je bila dogovorjena sočasna izpolnitev, sama po sebi ne izključuje odgovornosti ene od strank za neizpolnitev. Kot je pravilno ugotovilo prvostopno sodišče, je glavni razlog, da kupoprodajna pogodba med strankama ni bila izpolnjena, tožnikovo ravnanje, ker ni plačal (ali bil pripravljen plačati) celotne kupnine.
pridobitev lastninske pravice - pravni naslov pridobitve - nacionalizacija
V letu 1973 je prišlo do nacionalizacije, v breme tedanjega zemljiškoknjižnega lastnika S.M. Do tedaj pa tožnik, ki trdi da je kupec, pa tega niti dokazal ni, tudi ni poskrbel za zapis kupne pogodbe, oziroma njeno izvedbo v zemljiški knjigi. Lastninske pravice torej ni pridobil, pridobila jo je tožena stranka, z nacionalizacijo. Ob predpostavki dobre vere (da ni bila podana, tožnik v postopku nikoli ni trdil), in ker je lastninska pravica M. tedaj prenehala in je sporna nepremičnina prešla v družbeno lastnino, tožeča stranka ni pridobila lastninske pravice in nima tudi podlage za uspešno uveljavljanje lastninske pravice in oz. tudi ne izstavitve ustrezne zemljiškoknjižne listine.
ZOR člen 154, 206, 206/1, 206/2, 206/3. ZPP člen 8.
odškodninska odgovornost – elementi civilnega delikta – škoda – trditveno in dokazno breme – škoda, ki jo povzroči več oseb skupaj – solidarna odgovornost – napeljevanje - pomoč
1. Drugi odstavek 206. člena ZOR določa tudi, da napeljevalec in pomagač ter tisti, ki pomaga, da se odgovorne osebe ne bi odkrile, odgovarjajo solidarno z njim.
2. Če bi tožeča stranka v tem pravdnem postopku uspeti, bi morala dokazati ne le tega, da sta drugi in tretji toženec vedela, da gre za ukradeno blago, pač pa predvsem to, da sta za odvzeme oz. kraje vedela že v času, ko so se izvrševale, in na primer napeljevala prvega toženca ter Č. in P. k povzročitvi škode, v konkretnem primeru torej k tatvinam, ali jim pomagala pri tistih dejanjih, ko je bila povzročena škoda (v konkretnem primeru pri tatvinah). Tega da bi drugi in tretji toženec sodelovala pri tatvinah, tudi ne, da bi pomagala oz. aktivno sodelovala v smeri, da se storilci ne bi odkrili, pa konkretno tožeča stranka ni dokazala.
plača - pogodba o zaposlitvi - pisna oblika - ustni dogovor
Tožnik je dokazal obstoj ustnega dogovora o plači v določeni višini za efektivno uro dela, zaradi česar je njegov tožbeni zahtevek za plačilo razlike med prejetimi zneski plače in na podlagi opisane postavke pripadajočimi zneski utemeljen - ne glede na vsebino pisne pogodbe o zaposlitvi, saj ZDR izrecno določa, da pisnost pogodbe o zaposlitvi ali njenih posameznih določb ni pogoj za veljavnost.
Za izpolnitev pogojev za izrek stanske sankcije odvzema predmetov je potrebno v primeru ko storilec prekrška ni lastnik osebnega avtomobila, kot predmeta s katerim je bil prekršek storjen, ugotoviti ali prav ta osebni avtomobil predstavlja (konkretno) nevarnost za katerokoli izmed dobrin iz II. odst. 25. čl. ZP-1.
odpoved s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi - utemeljen razlog - sprememba pogodbe o zaposlitvi
Tožnica je pred odpovedjo pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto navadne delavke delo opravljala na delovnem mestu čistilke, za katero ji je bila tudi ponujena nova pogodba o zaposlitvi. To dejstvo ni utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove, saj je tožnica že pred odpovedjo opravljala enako delo kot po novi pogodbi o zaposlitvi. Če je tožena stranka hotela uskladiti dejansko stanje s pogodbo o zaposlitvi, bi morala tožnici ponuditi novo pogodbo o zaposlitvi po določbi 1. odstavka 47. člena ZDR. Takšna nova pogodba o zaposlitvi bi po določbi 3. odstavka istega člena ZDR veljala, če bi z njo soglašala nasprotna stranka, s tem pa bi nadomestila staro pogodbo o zaposlitvi.
Ker je torej dolžnik prenehal na podlagi ZFPPod predno je izpodbijani sklep o zaključku stečajnega postopka postal pravnomočen (po določilu 1. odst. 171. čl. ZPPSL se v sodni register vpiše pravnomočni sklep o zaključku stečajnega postopka in šele z njegovim vpisom v sodni register dolžnik preneha, 2. odst. 171. čl. ZPPSL), je moralo pritožbeno sodišče pritožbi upnika ugoditi in izpodbijani sklep razveljaviti v delu, ki je razviden iz izreka; gre za to, da dolžnik, ki je na podlagi ZFPPod že prenehal obstajati, ne more prenehati še enkrat po zaključenem stečajnem postopku, ravno tako pa za dolžnika glede na njegov neobstoj ne prihajajo več v poštev vpisi v sodni register v zvezi z dejstvom zaključenega stečajnega postopka.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga - utemeljen razlog
Pri ugotavljanju, ali je delo pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi postalo nepotrebno, so odločilne naloge, ki jih je delavec v okviru delovnega mesta, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi, dejansko opravljal, in ne zgolj naloge, ki so (okvirno) navedene v opisu delovnega mesta. V sodnem postopku je zato za presojo utemeljenosti odpovednega razloga in odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga potrebno najprej ugotoviti, kakšno delo je delavec dejansko opravljal, nato pa glede na to, ali je to delo še potrebno, presoditi, ali je poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi utemeljen.
Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da je institut oprostitve plačila sodnih taks le izjema, zato je dolžnost predlagatelja, da natančno navede vse okoliščine, ki jih določa 6. odst. 168. čl. ZPP.
ZNP člen 35, 35/1, 35/5, 35, 35/1, 35/5. ZPP člen 158, 158/1, 158, 158/1.
umik predloga - stroški postopka
Ker v nepravdnem postopku praviloma ne gre za nasprotujoče si interese udeležencev (kot v pravdnem postopku), so temu primerno drugače urejeni tudi stroški postopka. Ko pa predlagatelj umakne predlog in sodišče postopek ustavi,pa gre za procesno situacijo, ki se v bistvenem ne razlikuje od takšne situacije v pravdi, zato je potrebno odločiti o stroških po 1. odst. 158. čl. ZPP v zv. s 37. čl. ZNP.
Zgolj zatrjevanje o tem, da tožena stranka s predlagano začasno odredbo ne bo utrpela nobene škode ne zadošča, marveč bi morala tožeča stranka verjetnost tega dejstva tudi izkazati. Dokazno breme nosi tožeča stranka, ki bi morala navesti in izkazati vsaj take okoliščine, ki bi opravičevale sklepanje, da škoda zaradi izdane začasne odredbe toženi stranki ne bo nastala, ali pa bo le neznatna.
ZLS člen 3, 3/3, 21, 3, 3/3, 21. OZ člen 371, 372, 375, 375/1, 376, 371, 372, 375, 375/1, 376.
zamudne obresti - ne ultra alterum tantum - pojem obresti - pojem glavnice - valorizirana glavnica - revalorizacija - dogovorjena valorizacija - predpisana valorizacija
Določilo 376. čl. OZ lahko uporablja pojma obresti in glavnice v smislu teh pojmov, kot jih definira OZ. Tako bo glavnica lahko znesek denarja brez valorizacije ali z dogovorjeno valorizacijo (prim. 371. in 372. čl. OZ). V primeru, ko bo valorizacija več kot nič, je jasno, da bo valorizirana glavnica večja kot nominalna glavnica. Valorizirana glavnica pa bo v kontekstu 376. čl. OZ še vedno glavnica. Enako mora veljati tudi za vse tiste terjatve, pri katerih je zakonodajalec revalorizacijo izrecno predvidel v specialnem zakonu, pa čeprav kot sestavni del sicer enotne obrestne mere zamudnih obresti. Pritožbeno sodišče namreč v kontekstu uporabe 376. člena OZ ne najde razloga za različno obravnavanje upnikov denarnih terjatev, za katere velja dogovorjena valorizacija in za katere velja predpisana revalorizacija v okviru obrestne mere zamudnih obresti. Različno obravnavanje upnikov enih in drugih denarnih terjatev bi vodilo v kršitev temeljne pravice o enakosti pred zakonom (14. člen ustave).
Res je tožeča stranka v sami naraciji tožbe omenila tudi dejstvo, da tožena stranka tožniku ni izplačala odškodnine za nastalo škodo v roku, predpisanem v 919. čl. ZOR, ampak je prvo plačilo zgolj dela odškodnine izvršila šele po skoraj šestih mesecih, to je ob koncu leta 2001, vendar pa je iz celotnih navedb v tožbi mogoče zanesljivo sklepati, kar je storilo tudi sodišče prve stopnje, da je temelj tožbenega zahtevka izguba na zaslužku, ki je tožniku nastala zaradi same poškodbe tovornega vozila v prometni nesreči dne 03.07.2001. Tako pa je sodišče prve stopnje odločilo o tožbenem zahtevku kot ga je tožeča stranka postavila in ga sedaj tožeča stranka v pritožbi ne more spreminjati. Prav tako ni mogoče sprejeti trditve tožeče stranke, češ da je prišlo do pretrganja zastaranja, ko je tožena stranka plačala del škode. Tožena stranka je plačala, gledano s svojega stališča vso priznano škodo, torej celotno terjatev in ne gre za delno plačilo terjatve, ki bi bila sicer med strankama nesporna. Zato tako plačilo ne more pomeniti razloga za pretrganje zastaranja, kot to zmotno meni tožeča stranka.
verodostojna listina - ustavitev izvršbe - izpisek iz poslovne knjige
Pri navedeni listini gre za verodostojno listino, o kakršni je govora v 23. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), saj vsebuje navedbo dolžnika in znesek njegovega dolga na določen datum; čeprav sama listina ne vsebuje naziva "izpisek iz poslovne knjige", je pomembna njena vsebina, ta pa je v še sprejemljivih okvirih za verodostojno listino. Odgovorna oseba, ki overi izpisek iz poslovne knjige ni isto kot zastopnik upnika, zato je neutemeljeno pritožbeno sklicevanje dolžnika na delni izpisek iz sodnega registra za upnika, iz katerega da ni razvidno, da bi bila A.B., ki je predmetni izpisek podpisala, hkrati tudi zastopnica upnika.
Ker tožena stranka tožnici ni zagotovila ustrezne zaposlitve pri drugem delodajalcu, pri katerem bi imela zagotovljene enake pravice, kot če bi šlo za nadaljevanje zaposlitve pri toženi stranki, torej da se ne bi štelo, da je spremenila zaposlitev tudi glede odpravnine (oziroma to vsaj ni bilo določeno v pisni obliki), je dolžna toženi stranki plačati odpravnino, določeno za primer odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga.