odgovornost - nesreča - premikajoča vozila - obojestranska krivda
Pravna podlaga za ugotavljanje odškodninske odgovornosti je v tem gospodarskem sporu določba čl. 178/II (takrat veljavnega) ZOR, po kateri se pri nesreči, ki jo povzročijo premikajoča se motorna vozila, uporabljajo pravila v krivdni odgovornosti. Če je ugotovljena obojestranska krivda, je namreč odškodninska odgovornost sorazmerna stopnji krivdne vsakega od imetnikov motornih vozil. Ob pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje, da sta k nastanku prometne nesreče pripomogla oba udeleženca, vendar, da je glavni vzrok za nastanek nesreče v ravnanju zavarovanca tožeče stranke, ki je bistveno bolj pripomogel k nastanku nesreče, saj je vozil motorno kolo pod vplivom alkohola, z neustreznim nakazovanjem smeri in zavijanjem v levo v neustreznem trenutku ter brez poprejšnjega preverjanja vozil okoli sebe, in da je zavarovanec tožene stranke s tem, ko je vozil prehitro, pripomogel k nesreči le v manjšem delu, je pravilna tudi njegova razmejitev krivdnih deležev med zavarovancema tožeče stranke in tožene stranke ter s tem njune odgovornosti za škodo v razmerju 70%:30%.
kazensko materialno pravo - kazensko procesno pravo
VSK0003304
KZ člen 126, 126/5, 244, 244/1, 244/2, 126, 126/5, 244, 244/1, 244/2. ZKP člen 354, 391, 354, 391, 354, 391.
zloraba položaja - prodaja nepremičnin - zamenjava parcel - gospodarska dejavnost - objektivna identiteta obtožbe in sodbe
1. Tako je v citirani sodbi sicer na primeru drugega društva in druge izvršitvene oblike pojasnjeno, kdaj se bo opravljanje prevozov s strani društva, štelo kot gospodarska dejavnost, in sicer le tedaj, kadar bo šlo za storitev, ki se opravlja na trgu in s katero se konkurira drugim gospodarskim subjektom. V tem kontekstu je zato potrebno tudi razumeti obrazložitev izpodbijane sodbe, ko razlaga, da pri prodaji nepremičnin R.K. ni šlo za nastop na trgu nepremičnin s pridobitnim namenom oz. za tržno naravnanost.
Nepremičninsko poslovanje se je izključno nanašalo na premoženje R.K. in pri tem ni nastopal na trgu v smislu, kot to izhaja iz navedenih sodb Vrhovnega sodišča.
2. Sodišče je v okviru objektivne identitete med obtožbo in sodbo po 354. čl. ZKP vezano na opis dejanja v obtožbi, kar pomeni, da presoja, ali so konkretni očitki v obtožbi utemeljeni ali ne. Če na primer ugotovi za obtoženca neugodnejše dejansko stanje, kot je zatrjevano v obtožbi, ga ne sme upoštevati, temveč mora razsoditi v okviru obtožbe, prav tako pa ni dolžno ugotavljati dejstev, ki se v obtožbi ne zatrjujejo.
odškodninska odgovornost borzno posredniške hiše - zastaranje
Borzno posredniška hiša objektivno odgovarja za unovčenje delnic. Zastaranje začne teči tedaj, ko je oškodovanec zvedel za škodo in ne takrat, ko bi lahko izvedel za škodo.
Po prepričanju pritožbenega sodišča je prvi toženec kriv za tožnikovo škodo 60 %, tožnik pa 40 %. Prvostopenjsko sodišče je pravilno poudarilo, da sta tožnik in prvi toženec pred nesrečo skupaj popivala in da je, preden se jima je vozilo pokvarilo, celo vozil tožnik ter da se je strinjal s tem, da se naprej odpelje s prvim tožencem, ki je bil vinjen, brez vozniškega dovoljenja, vzvratno, z vozilom, ki ni dopuščalo normalne vožnje. Vse to vodi do visokega deleža sokrivde, ki ga nosi za lastno škodo. Pa vendarle je ta delež pri prvem tožencu po oceni pritožbenega sodišča večji, saj je bil ne glede na skupni pojem vožnje vzvratno s pokvarjenim vozilom v vinjenem stanju on tisti, ki je z avtom dejansko zapeljal na bankino tako, da se je vozilo prevrnilo po klancu navzdol. (Lastništvo vozila po prepričanju pritožbenega sodišča v teh okoliščinah ni igralo posebne vloge.)
ZFPPod člen 27, 27/4, 27/5. ZGD-1 člen 425, 425/1. ZPP člen 81, 81/5.
izbris iz sodnega registra - pravno nasledstvo - rok - nadaljevanje izvršbe
Dne 7.4.2007 je pričel veljati ZFPPod-B, ki v 1. odstavku 4. člena določa, da se vsi pravdni, upravni in izvršilni postopki, začeti na podlagi ZFPPod, v katerih upniki izbrisane družbe uveljavljajo terjatve zoper družbenike take družbe, ki na dan uveljavitve tega zakona še niso končani, z dnem uveljavitve tega zakona ustavijo. Nato pa je z dnem 21.4.2007 začel učinkovati sklep Ustavnega sodišča RS, št. U-I-117/07-7 z dne 20.4.2007, ki je v 2. do 4. točki izreka določal, da se do končne odločitve Ustavnega sodišča zadrži izvrševanje ZFPPod-B, da v času zadržanja ustavitve postopkov iz 1. odstavka 4. člena ZFPPod-B nimajo pravnih učinkov in da so v času zadržanja prekinjeni vsi upravni in sodni postopki, začeti zoper družbenike na podlagi 4. in 5. odstavka 27. člena ZFPPod, novih postopkov pa ni mogoče začeti, ter da zastaranje terjatev v času zadržanja ne teče. Ustavno sodišče RS je v postopku za oceno ustavnosti ZFPPod-B nato dne 21.6.2007 z odločbo št. U-I-117/07-19 odločilo, da se sodni in upravni postopki, začeti zoper družbenike izbrisanih družb pred uveljavitvijo ZFPPod-B, nadaljujejo in končajo po določbah ZFPPod (6. točka izreka). Tako je bil na podlagi sklepa Ustavnega sodišča RS, št. U-I-117/07-7 z dne 20.4.2007 zadržan tudi enoletni rok za uveljavljanje zahtevkov upnikov zoper družbenike izbrisanih družb po ZFPPod, zato se je le-ta podaljšal za toliko dni, kolikor je trajalo učinkovanje sklepa Ustavnega sodišča RS, št. U-I-117/07-7 z dne 20.4.2007, tj. od 21.4.2007 pa do 3.7.2007 (ko je začela učinkovati odločba št. U-I-117/07-19 z dne 21.6.2007 - 42. točka obrazložitve). V konkretni zadevi je pričel teči enoletni rok za uveljavljanje zahtevkov zoper družbenike izbrisane družbe dne 23.5.2006 (dan objave izbrisa dolžnika iz sodnega registra v Uradnem listu RS). V času od 21.4.2007 do 3.7.2007 pa je bil zadržan in se zato do 4.7.2007, ko je sodišče prve stopnje izdalo izpodbijani sklep, še ni mogel izteči.
Prvostopenjsko sodišče ugotavlja, da so bile tožnikove duševne bolečine blažje in da niso bile dolgotrajne, da tožnik ni izgubil avtoritete in ugleda v službi, da zadeva na njegovo profesionalno (managersko) integriteto ni vplivala in da tožniku pri opravljanju dela ni bilo posebej neprijetno. Ne gre prezreti nespornega dejstva, da se tožnikova izjava ni razširjala vse vprek, na primer preko medijev, pač pa le znotraj podjetja, katerega predsednik uprave je bil tožnik. V tem smislu je še toliko bolj pomembna ugotovitev, da ugleda in avtoritete v službi ni izgubil. Iz vseh navedenih okoliščin spora pritožbeno sodišče sklepa, da pravična denarna odškodnina kot satisfakcija za tožnikove duševne bolečine v tem primeru ne pride v poštev.
V konkretnem primeru teče izvršilni postopek na podlagi izvršilnega naslova - sodbe, s katero je določena obveznost dolžnika. Ker dolžnik svoje obveznosti ni izpolnil prostovoljno v paricijskem roku 15 dni, je bil upnik primoran sprožiti predmetni postopek. Sicer drži, da je v predlogu za izvršbo predlagal izvedbo del po družbi G. d.o.o., in da je bila le-ta določena tudi v sklepu o izvršbi, vendar pa je tu potrebno upoštevati dejstvo, da sta stranki predmetnega postopka upnik in dolžnik, ne pa tudi družba G. d.o.o. ali L. d.o.o. S sklepom o izvršbi sodišče pooblasti upnika, da sam ali s pomočjo tretje osebe, izvrši potrebno dejanje, in na ta način doseže namen dolžnikove obveznosti. Tako kot ni potrebno, da upnik v predlogu za izvršbo določi tretjo osebo, tako tudi ni izključena možnost, da to dejanje opravi upnik sam, če bi tretja oseba ne bila določena, včasih pa to dejanje izvršita tudi upnik in tretja oseba skupaj. Tretja oseba tako ni udeleženec v izvršilnem postopku. Vendar pa upnik odgovarja za pravilno izbiro tretje osebe. Če je torej ravnal vestno in z dolžno skrbnostjo, neuspeh ali pomanjkljivosti izvršenega dejanja nista breme upnika, temveč je za to odgovoren dolžnik, ker je s svojim ravnanjem oz. pasivnostjo povzročil, da se njegova obveznost izvršuje na takšen način (dr. Borivoj Starovič, Komentar zakona o izvršnom postupku, str. 551). V konkretnem primeru je upnik za izvajalca izbral družbo G. d.o.o., vendar pa je sodišču prve stopnje večkrat sporočil, da le-ta gradbenih del zaradi prenizke cene noče izvršiti, končno pa je predlagal, da se potrebna dela izvršijo preko družbe L. d.o.o. Sodišče prve stopnje je to vlogo vročilo dolžniku v izjavo, vendar pa ta nanjo ni odgovoril, iz česar je mogoče sklepati, da takšnemu upnikovemu predlogu ni nasprotoval. Glede na navedeno so zato dolžnikove pritožbene navedbe, da upnik gradbenih del ni izvršil z izvajalcem, ki je bil določen v sklepu o izvršbi, pravno irelevantne.
ZIZ člen 88, 88/1, 107, 107/1, 88, 88/1, 107, 107/1. ZPP člen 108, 108/1, 108, 108/1.
predlog za nadaljevanje izvršbe - novo sredstvo izvršbe - vsebina predloga - rubež terjatve - dopolnitev predloga - predlog za ponovni rubež premičnin
Če je bila upniku v skladu s prej veljavnim besedilom I. odstavka 88. člena ZIZ dana možnost, da ponovni rubež dolžnikovih premičnin predlaga v roku enega leta od dneva prvega rubeža, mu te pravice ni mogoče odvzeti iz razlogov, da bi glede na spremenjeno besedilo tega določila ZIZ (z novelo ZIZ-C) ponovni rubež moral predlagati v roku treh mesecev od uveljavitve ZIZ-C.
V kolikor je sodišče prve stopnje menilo, da upnikov predlog ni bil dovolj določno opredeljen, bi moralo upnika konkretno pozvati, kako naj predlog popravi oz. dopolni in pojasniti, zakaj šteje, da je le-ta nerazumljiv oz. nepopoln, ne pa zgolj abstraktno navesti številko člena zakona.
začasna odredba v zavarovanje nedenarne terjatve – opravičba začasne odredbe
Sodišče je izdalo začasno odredbo v zavarovanje upnikove nedenarne terjatve. Pritožbi priložene listine pa izkazujejo, da je tožnik vložil tožbo zaradi plačila odškodnine 21.614,42 EUR za škodo, ki mu je nastala do sedaj zaradi toženkinega odklanjanja prenosa lastninske pravice na parcelah. Le podrejeno je uveljavljal zoper toženko zahtevek na sklenitev kupoprodajne pogodbe. Odškodninska tožba torej ne opravičuje tistih razlogov, zaradi katerih je sodišče prve stopnje začasno odredbo izdalo.
Šlo je za nevarno delo na višini, za škodo od take dejavnosti pa odgovarja tisti, ki se z njo ukvarja, ne glede na krivdo. Vsled ravnanja opustitve, ko tožnik tudi sam ni poskrbel za svojo varnost, nosi del odgovornosti za nastanek škode.
Neutemeljene so trditve v pritožbi, da je tožnik znal voziti, kljub temu, da vozniško dovoljenje formalno ni bilo veljavno. Vožnja v cestnem prometu brez veljavnega vozniškega dovoljenja ni dovoljena. Poleg tega pa tudi citirani zavarovalni pogoji vežejo zavarovalne pravice izključno na veljavno vozniško dovoljenje.
nadomestilo plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom invalidu 2. kategorije
Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje je delodajalcu dolžan povrniti izplačano nadomestilo plače za zmanjšani delovni čas invalidu II. kategorije, ki ni dejansko pričel z delom na drugem, primernem delovnem mestu zato, ker je zbolel (nastopil bolniški stalež).
kaznivo dejanje posebno hude telesne poškodbe - bistveno zmanjšanje prištevnosti - silobran - putativni silobran - skrajna sila - kaznivo dejanje hude telesne poškodbe na mah - naklep
Zaradi osebne spremenjenosti obtoženca v posledici razvoja sindroma odvisnosti od alkohola in alkoholnega psihoorganskega sindroma, vpliva odnosov v družini ter čustveno nasičenost situacije, katere ni načrtoval, je v celoti sprejemljiv zaključek, da je obtoženec dejanje storil v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti. V okviru te je ravnal z direktnim naklepom kar dokazuje uporabljeno sredstvo, moč zamaha in dejstvo, da oškodovancu - očetu ni pomagal.
Dejanja ni storil v silobranu ali prekoračenem silobranu, saj manjka za to potreben element istočasnosti protipravnega napada in neizogibno potrebne obrambe. Po odvzemu palice očetu ta ni več bil v fazi napada in glede tega obtoženec tudi ni bil v zmoti (putativni silobran), saj oškodovanec ni storil ničesar več. Zaradi napada in ne odvračanja kakšne druge nezakrivljene nevarnosti pa ni mogoče govoriti tudi o skrajni sili. Zatrjevano ravnanje v smislu IV. odst. 135. čl. KZ - na mah pa izključuje okoliščina, da napad in žaljivke s strani oškodovanca pri normalno občutljivem človeku objektivno ne bi povzročile reakcije katero je izkazal obtoženec. To je pripisati njegovim subjektivnim lastnostim in stanju, v katerem se je takrat nahajal.
kazniva dejanja zoper premoženje - kaznivo dejanje velike tatvine - kaznivo dejanje tatvine - konkretni dejanski stan
Da je bil v preiskavo na CFP poslan prav zaseženi izvijač, kljub različnim a nebistvenim navedbam barve njegovega ročaja, dokazuje tudi dejstvo, da kak drug izvijač ni bil zasežen in zato do zamenjave ni moglo priti. Verjeti je oškodovanki, da je v trgovini bil prav obtoženec, saj sam pove, da jo je spraševal po risalnem papirju, kar ta potrjuje. Zato ob dejstvu, da oškodovanka obtoženčevega brata pozna, je tej verjeti, da je obtoženca prepoznala kot storilca na pokazanih ji fotografijah na policiji, kar je potrdila na glavni obravnavi.
kaznivo dejanje spolnega napada na osebo, mlajšo od petnajst let
V zvezi s tem je potrebno ugotoviti, da je Zakon o spremembah in dopolnitvah Kazenskega zakonika Republike Slovenije (KZ-A, Ur. l. RS, št. 23/99), ki je začel veljati 24.9.1999, opredelil kot storilca kaznivega dejanja po 1. odst. 183. člena KZ, v kolikor je izvrševal takšna spolna dejanja, ki so bila izvršena nad osebo mlajšo od 15 let, če je tudi obstajalo očitno nesorazmerje med zrelostjo storilca in žrtve. To pa pomeni, da je novela KZ-A vnesla nov in bistveni konstitutivni znak kaznivega dejanja po 1. odst. 183. člena, ki pa ga mora vsebovati tudi opis kaznivega dejanja. Na ta način, ko dejstveni opis ugotavlja "očitno nesorazmerje med zrelostjo storilca in žrtve" se šele lahko po noveli KZ-A razmeji meja med kaznivostjo in dovoljeno spolno praktiko med osebami drugega ali istega spola. Ker pa je novelirano kaznivo dejanje milejše za storilca zato pritožbeno sodišče zaradi pravila iz 2. odst. 3. člena KZ ni smelo poseči v izpodbijani krivdorek in eventualno presojati, ali so dokazana tista ravnanja obtožencu, ki naj bi jih storil v času od januarja 1997 do 24.4.1999 in ki so bila kazniva po prej veljavnem 1. odst. 183. člena KZ (Ur. l. RS, št. 63/94).
ZSZ člen 18, 18/2, 24, 24/2. ZUreP člen 177, 177/2.
razlastitev zemljišča – določitev odškodnine – odvzem ostalih nepremičnin – poslabšanje položaja razlaščenca
V razlastitvenem postopku mora sodišče določiti odškodnino, saj se lastninska pravica v postopku razlastitve lahko odvzame ali omeji le proti plačilu odškodnine (2.odst. 18.čl. Zakona o stavbnih zemljiščih – ZSZ).
obvezno zavarovanje v prometu – materialno in procesno dokazno breme
V času obravnavane nezgode (27.5.1997) veljavni Zakon o obveznih zavarovanjih v prometu (ZOZP) je določal pravico zavarovalnice do povračila izplačanega zneska, s katerim je poravnala škodo iz prometne nesreče oškodovancem, od sklenitelja pogodbe oz. tudi od odgovorne osebe, med drugim tudi v primeru, če je voznik upravljal vozilo pod vplivom alkohola. Kdaj se šteje, da je voznik pod vplivom alkohola, pa so določali splošni pogoji, med drugim tudi, če odkloni preizkus alkoholiziranosti. To, da je toženec voznik, je dokazno breme tožeče stranke. Tožeči stranki je dokaz, da je toženec voznik, uspel. To je tudi tako imenovano materialno dokazno breme tožeče stranke in je to materialno dokazno breme ves čas postopka na strani tožeče stranke, procesno dokazno breme pa se med dokaznim postopkom spreminja. Navedeni uspeh dokazovanja je namreč dokazno breme (procesno) prevalil na toženca.
promet s kmetijskimi zemljišči - predkupni upravičenec - sprejem ponudbe - sklenitev pogodbe - stroški postopka
Upravni organ v trenutku, ko je o tožbi odločalo sodišče prve stopnje, o usodi pogodbe še ni odločil, zato tožnik ne more v tej pravdi uspeti z zahtevkom na razveljavitev prodajne pogodbe in sklenitev take pogodbe z njim. Njegov položaj predkupnega upravičenca in v zvezi s tem spoštovanje določil ZKZ o prometu s kmetijskimi zemljišči ter o prednostnem vrstnem redu kupcev po 23. čl. ZKZ, je v fazi presoje pred upravno enoto.
ZPP člen 8, 182, 192, 337, 8, 182, 192, 337. OZ člen 122, 432, 122, 432.
vračilo v posest - pogodba o poslovnem sodelovanju - kondikcijski zahtevek -sprememba tožbe
Sodišče prve stopnje je odločitev oprlo le na vsebino aneksa in navedbo tožene stranke v točki V tožbe, s katero je tožeča stranka utemeljevala zahtevek proti pogojno toženi stranki in navedla, da je toženec odstopil pravice in obveznosti iz vseh pogodb, sklenjenih s tožečo stranko, vendar do prenosa lastninske pravice še ni prišlo in aneks ne more biti podlaga za tak prenos, do drugih zatrjevanih dejstev in predlaganih in izvedenih dokazov pa se ni opredelilo, ker je očitno štelo, da daje določba 5. alineje točke I aneksa in omenjena navedba v tožbi dovolj podlage za odločitev. Po oceni pritožbenega sodišča samo to še ne daje zadostne podlage za zaključek, ki ga je naredilo sodišče prve stopnje, ne da bi opravilo celovito dokazno oceno v smislu 8.čl. ZPP, kar bi omogočilo nedvoumen zaključek, kakšen je bil skupni namen pogodbenikov (kavza) in ali je šlo za prenos vseh pogodb ali za pristop k dolgu, saj je obravnavalo le posamezne dokaze in izpostavilo le določena dejstva, ki so v prid toženi stranki.
Pooblastilo po zaposlitvi predstavlja izjemo od splošnega pravila, po katerem izjava volje, ki jo poda pooblaščenec brez izrednega pooblastila, nima učinkov za zastopanega. Že iz tega razloga je treba določilo 80. čl. OZ tolmačiti restriktivno. Pooblaščenci po zaposlitvi ne smejo prenašati pooblastil na tretje osebe.