Dogovora pravdnih strank o skupnem oddajanju v najem do zaključka denacionalizacijskega postopka, delitvi najemnin in poračunu morebitnih tožnikovih obveznosti do toženca ni mogoče razumeti drugače, kot da sta tožnik kot pravni naslednik denacionalizacijske upravičenke in toženec kot denacionalizacijski zavezanec zaradi pričakovanih obveznosti iz denacionalizacije vnaprej uredila medsebojna razmerja. Gre za podlago njunega sporazuma, ki izvira iz pričakovanja, da bo v denacionalizacijskem postopku pravni prednici tožnika nepremičnina vrnjena v naravi (stranki sta se v pogodbi poimenovali sedanji in bodoči lastnik) ter da bo toženec upravičen do povračila vlaganj v nepremičnino. Denacionalizacijski postopek se je zaključil z vrnitvijo nepremičnine v naravi, o zahtevku za povračilo vlaganj pa v denacionalizacijskem postopku ni bilo meritorno odločeno, ker ga je toženec umaknil. Odločitev o vprašanju, ali je toženec vtoževane najemnine prejel na izjalovljeni pogodbeni podlagi, je odvisna od utemeljenosti njegovega zahtevka za povračilo vlaganj, ki je predstavljal podlago za dogovorjeno delitev najemnin med pravdnima strankama. O tem vprašanju v denacionalizacijskem postopku zaradi umika zahtevka ni bilo odločeno, zato mora v tej pravdi o njem kot o predhodnem vprašanju odločati sodišče.
Zastaranje je pretrgano tudi z vložitvijo tožbe na (stvarno, krajevno, funkcionalno in po vrsti) nepristojno sodišče (365. - 367. člen OZ), zato je tudi tožba, vložena na nepristojno sodišče pravočasna oziroma vložena pred potekom zastaralnega roka (deveti odstavek v zvezi s prvim odstavkom 112. člena ZPP), čeprav na pristojno sodišče prispe po poteku zastaralnega roka.
Upravičenja tožene stranke so nastala na podlagi inominantnega pogodbenega razmerja z učinki neprave stvarne služnosti, opredeljenimi v zakonu, brez vpisa v zemljiško knjigo kot pogoja za njen nastanek. Ker je bila torej služnost pridobljena na podlagi pravnega posla, pa je za rešitev pravno odločilnega vprašanja - ali je smela tožena stranka brez soglasja tožečih strank namestiti dodatno antensko napravo oziroma omrežje na postavljeni stolp, in to celo v korist tretje osebe, treba razjasniti vsebino samega dogovora.
Revidentka ima prav, ko opozarja, da se višina pridobljene koristi ne more odražati kar v zneskih mesečno prejemane najemnine (rente). V spornem primeru ne gre za z zakonom vzpostavljeno stavbno pravico, temveč za služnostno pravico tožene stranke, ki je prekoračila dogovorjene meje uporabe zemljišča tožečih strank. V takšnih primerih pa ni ustrezna odmera letne oziroma celo mesečne rente, temveč priznanje denarne odmene. Ugotovljena renta za uporabo zemljišča za namene mobilne telefonije kot dodatno nameščenega sistema na že obstoječem antenskem stolpu, dosežena s prekoračeno uporabo zemljišča tožečih strank, v korist tožene stranke, torej ne predstavlja ustrezne podlage za plačilo dosežene koristi tožečim strankam, zaradi uporabe tuje stvari v svojo korist, na podlagi določb 219. člena ZOR oziroma 198. člena OZ.
Presoja prekluzije glede navajanja novih dejstev v zvezi z odškodnino za nepremoženjsko škodo zaradi telesnih bolečin.
Spor o veljavnosti oz. zakonitosti prenehanja pooblastil in izključitvi iz članstva sindikata je spor „iz drugih civilnopravnih razmerij“ v smislu 1. člena ZPP.
Odločitev, da določena stvar spada v skupno premoženje, ne pomeni pravnomočne odločitve o obsegu skupnega premoženja in zato ne preprečuje nove pravde za ugotovitev, da še druga stvar spada v skupno premoženje. Zato lahko zakonec v ločenih pravdah uveljavlja zahtevek za ugotovitev, da posamezne stvari spadajo v skupno premoženje, vendar pa določitev deležev na skupnem premoženju v prvi pravdi zaradi učinka res iudicata zavezuje v naslednji pravdi, katere predmet je druga stvar.