Ne držijo navedbe tožeče stranke, da trave ni mogla pokositi zaradi višje sile zapadlega snega in zamrznjenega zemljišča, saj je bila na svojo dolžnost opozorjena že v mesecu maju. V vsaki odločbi je bilo napisano opozorilo kakšna bo sankcija, kolikor tožeča stranka naložene obveznosti ne bo izpolnila.
ZKP člen 522, 528, 530. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 3. ZUP člen 237, 237/2, 237/2-7.
tujec - postopek za izročitev obdolžencev in obsojencev - pogoji za izročitev tujca - mučenje - sodna odločba - načelo zaslišanja stranke v postopku - pomanjkljiva obrazložitev - absolutna bistvena kršitev določb postopka - Rusija
Dokazna ocena zagotovila Generalnega državnega tožilstva Ruske federacije ob tem, da se v spisu zadeve nahajata sklep Okrožnega sodišča iz kraja A. z dne 24. 9. 2015 in odločba Okrožnega sodišča iz kraja A. z dne 12. 2. 2015, iz katerih izhaja, da bo tožnik nameščen v priporu v regiji Saratov in ne v priporu v regiji Nizhny Novgorod, kot to izhaja iz zagotovila Generalnega državnega tožilstva Ruske federacije z dne 10. 7. 2018, je do te mere pomanjkljiva, da sodišče v tem delu, ki je pravno pomemben za odločitev, izpodbijane odločbe ne more preizkusiti. Zakaj daje toženka večjo težo zagotovilu Generalnega državnega tožilstva (razen z obrazložitvijo, da gre za kasnejši datum le-tega), toženka v izpodbijani odločbi namreč ni pojasnila. Pri čemer sodišče posebej izpostavlja, da z morebitnim (kasnejšim) sklepom sodišča, ki je pristojno za določitev kraja prestajanja kazni pripora oziroma morebitnega kasnejšega zapora, iz katerega bi izhajalo, da bo tožnik v priporu in morebitnem kasnejšem zaporu nameščen drugje, kot to izhaja iz sklepa Okrožnega sodišča z dne 24. 9. 2015, ne razpolaga oziroma se le-ta ne nahaja v upravnem spisu zadeve, niti se toženka na takšen sklep sodišča Ruske federacije ne sklicuje. Pri tem pa toženka sama v obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja, da ni seznanjena z razlogi, ki so botrovali spremembi odločitve glede namestitve tožnika v pripor v primeru izročitve.
Ker toženka ni izvedla dokazne ocene tožnikove pisne izjave, h kateri ga je sama pozvala tekom upravnega postopka, sodišče tudi v tem delu izpodbijane odločbe ne more preizkusiti.
ZNISESČP člen 11, 11/1. ZUP člen 129, 129/1, 129/1-3.
izvršitev odločb ESČP - sodba ESČP v zadevi Ališić in drugi - neizplačane devizne vloge - verifikacija stare devizne vloge - pravice in obveznosti po ZNISESČP - materialni rok - rok za vložitev
Razumna časovna omejitev pri uveljavljanju pravic je splošno sprejet pravni standard, ki ga je zakonodajalec določil predvsem z namenom dosega pravne varnosti; s tem pa ne gre niti za zahtevo, ki bi toženki omogočala zavračanje zahtev upravičencev iz ZNISESČP (zgolj) na formalistični podlagi. Temu pritrjuje tudi ESČP, in sicer v 21. točki sklepa št. 3461/08 (Vehbija Hodžić proti Sloveniji), kjer se je (posredno) že izreklo o ustreznosti določitve (prekluzivnega) materialnega roka iz prvega odstavka 11. člena ZNISESČP.
Predpis, ki je za obravnavano zadevo bistven, je v trenutku izdaje izpodbijanega upravnega akta veljavna določba tretjega odstavka 59. člena ZVoz-1. Rok iz tretjega odstavka 59. člena ZVoz-1, v skladu s katerim se vozniško dovoljenje izda do dopolnjenega 21. leta starosti oziroma za dve leti po prvi pridobitvi vozniškega dovoljenja za vožnjo motornih vozil kategorij A2 ali A in B, materialni prekluzivni rok, katerega posledica pa ni izguba veljavnosti vozniškega dovoljenja, saj se le-to lahko kadarkoli podaljša, če voznik začetnik opravi program dodatnega usposabljanja.
ZNISESČP člen 11, 11/1. ZUP člen 129, 129/1, 129/1-3.
verifikacija stare devizne vloge - rok za vložitev zahteve - materialni rok - prekluzivni rok - zavrženje zahteve
Rok, v katerem so morali upravičenci iz ZNISESČP za uveljavljanje svojih (materialnih) pravic iz tega zakona vložiti ustrezno sredstvo – zahtevo za verifikacijo je materialni in s tem prekluzivni rok, zaradi česar tega ni (bilo) mogoče podaljšati; veže tako stranke kot organ, ki o zahtevi odloča, s potekom tega roka pa pravica do izplačila neizplačanih starih deviznih vlog ugasne in zahteve za verifikacijo ni več mogoče uveljavljati.
ZDavP-2 člen 143, 143/1, 145, 145/1, 145/2, 145/2-1, 157, 157/5.
izvršba - davčna izvršba - odločba o odmeri davka - izpodbijanje izvršilnega naslova v izvršbi - izterjava neplačanega davčnega dolga
Namen davčne izvršbe je izterjava (neplačane) davčne obveznosti, ki izvira iz izvršilnih naslovov. Sodišče ob dejstvu, da v postopku davčne izvršbe ni mogoče izpodbijati izvršilnega naslova ugotavlja, da je bilo dejansko stanje ob izdaji izpodbojnega sklepa pravilno ugotovljeno in da je izpodbojni akt pravilen in na zakonu utemeljen.
javni razpis - kmetijstvo - pogoji javnega razpisa - sankcije - v času odločanja veljaven predpis
Podzakonski akti v nobenem primeru ne morejo imeti učinka za nazaj, zato je treba postopek voditi in odločitev utemeljiti na določbah pravnih predpisov, ki so bili podlaga za javni razpis in za postopek dodelitve sredstev. Tožnica je bila namreč ob prijavi na javni razpis in v odločbi o pravici do sredstev seznanjena z obveznostmi in sankcijami v primeru njihovih kršitev, kot so bile določene v takrat veljavnih predpisih.
Izpodbijana odločitev temelji na mnenju posebne zdravniške komisije z dne 19. 10. 2016, ki je napisano na obrazcu. To mnenje ni obrazloženo in zaradi svoje pomanjkljivosti ne more biti podlaga za odločitev o tožnikovi nezmožnosti za vožnjo. Mnenje posebne zdravstvene komisije je namreč izvedensko mnenje, ki je sicer res podlaga za odločitev, vendar pa mora biti obrazloženo.
ZD člen 133, 143. ZDavP-2 člen 48, 48/2, 145, 145/2, 145/2-9.
izvršba - davčna izvršba - dedovanje - dolg - upnik - priglasitev terjatve v zapuščinskem postopku
Seznam izvršilnih naslovov je torej zbir več izvršilnih naslovov, kar pa samo po sebi pomeni, da se lahko glasi le na istega zavezanca, kot se glasijo posamezni izvršilni naslovi. V obravnavanem primeru se posamezni izvršilni naslovi v seznamu glasijo na zapustnika, pri tem pa tožena stranka ni pojasnila na kakšen način in po kakšnem postopku je lahko obveznost zapustnika prenesla na tožnika. Izrek sklepa o davčni izvršbi in obrazložitev sta sama s seboj v nasprotju, saj iz izreka sklepa izhaja, da se pri dolžniku C.C. opravi davčna izvršba, medtem ko iz obrazložitve izhaja, da je dolžnik A.A.
Tožena stranka svojo odločitev, da prošnjo za priznanje mednarodne zaščite zavrne, med drugim utemeljuje tudi s tem, da naj bi bila pri tožniku podana splošna neverodostojnost, čeprav na drugem mestu ocenjuje njegove izjave kot verodostojne in je tako v bistvenem delu obrazložitev odločbe sama s seboj v nasprotju in na to kršitev tožnik upravičeno opozarja v tožbi. Obrazložitev odločbe je tako v bistvenem delu sama s seboj v nasprotju in se zato odločbe tudi iz tega razloga ne da preizkusiti.
nepopolna tožba - nerazumljiva tožba - izpodbijani akt - poziv k dopolnitvi tožbe - zavrženje tožbe
Tožba je zaradi nepostavljenega tožbenega zahtevka ter nepravilno navedenega izpodbijanega akta, pravilen akt pa tožbi niti ni bil priložen, pa tudi upoštevaje tožbene navedbe in priložen drugostopenjski upravni akt, ostala do take mere nepopolna in nerazumljiva, da jo je na podlagi drugega odstavka 31. člena ZUS-1 treba zavreči.
verifikacija stare devizne vloge - sodba ESČP v zadevi Ališić in drugi - materialni rok - zavrženje tožbe
Materialni rok iz prvega odstavka 11. člena ZNISESČP je upravičencem iz tega zakona določil petindvajset mesečno obdobje (od 1. 12. 2015 do 31. 12. 2017) za uveljavljanje njihovih pravic do izplačila starih deviznih vlog. Gre za prekluzivni rok, ki ga ni mogoče podaljšati, saj veže tako stranke kot organ, ki o zahtevi odloča; s potekom navedenega roka torej pravica do izplačila neizplačanih starih deviznih vlog ugasne in zahteve za verifikacijo ni več mogoče uveljavljati. Tudi izjeme v zvezi z vlaganjem zahtev za verifikacijo – tj. vložitve po izteku navedenega roka – ZNISESČP ne predvideva.
Na področju varstva okolja je polno upoštevanje zakonskih določb, ki urejajo kontradiktornost postopka, bolj izraženo kot v drugih postopkih, zlasti zaradi velikega obsega potrebnih informacij, prepletenosti vplivov in kompleksnosti presoje njihovih učinkov na okolje. Ob upoštevanju navedenega sodišče zaključuje, da zadostnega dialoga med toženo in tožečo stranko v konkretnem primeru ni bilo, saj bi se morala tožena stranka, po tem, ko ji je tožeča stranka predložila novo varnostno poročilo, najprej opredeliti do tega poročila in šele nato sprejeti svojo odločitev, ne pa njegove vsebine upoštevati kot podlage za izdajo izpodbijane odločbe, ne da bi bila tožeča stranka seznanjena z (ne)uspehom take dopolnitve.
Iz prakse Evropskega sodišča za človekove pravice izhaja, da zadeve davčne narave ne sodijo v okvir prvega odstavka 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah in svoboščinah, torej ne sodijo v pravico do zagotovljenega sodnega varstva zaradi varstva civilnih pravic.
Zbornica za arhitekturo in prostor Slovenije - volitve - upravni spor - akt, ki se lahko izpodbija s tožbo v upravnem sporu - zavrženje tožbe
Izpodbijani sklep Volilne komisije ZAPS z dne 15. 6. 2019 ni upravni akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije. Varstvo po 43. členu Ustave RS pa ne zajema volilne pravice v organe ZAPS, saj ne gre za volitve v predstavniški organ države, zato v obravnavanem primeru niso izpolnjeni niti pogoji za sodno varstvo v upravnem sporu na podlagi 4. člena ZUS-1.
davek na dodano vrednost (DDV) - obračun DDV - pravica do odbitka vstopnega DDV - goljufija - račun - obvezne sestavine računa - utaja davka - dolžna skrbnost - subjektivni element - dokazno breme - odgovor na tožbo
Računi niso ustrezni in s tem ni izpolnjen drugi pogoj za odbitek DDV (da ima davčni zavezanec ustrezen račun). Glede na to, da je tožnik sam sestavil specifikacije k prejetim računom družbe A., pri tem pa je vedel, da je zaračunan tudi material, ki ga je dobavil C., te račune pa je tudi plačal, pa je tožnik vedel, da sodeluje pri davčni goljufiji, in s tem ni izpolnjen niti četrti pogoj za odbitek DDV (da ne gre za goljufijo oz. zlorabo sistema DDV oz. da zavezanec ni vedel ali moral vedeti za povezanost transakcije z goljufijo).
ZGO-1 člen 2, 2/1, 2/1-12, 2/1-12.1, 3a, 152. ZIN člen 7. ZUS-1 člen 52.
inšpekcijski postopek - ukrep gradbenega inšpektorja- nelegalna gradnja - neskladna gradnja - rok za izvršitev odločbe - tožbena novota
Uskladitev obravnavane gradnje s pravnomočnim gradbenim dovoljenjem ni možna, ker ne gre za neskladje zgolj v določenih delih objekta, temveč je neskladen cel objekt. Organ je namreč ugotovil, da bi bila za uskladitev potrebna odstranitev celotnega objekta (od temeljev do strehe objekta) in (ponovna) gradnja objekta cca 10 m južneje od sedanje lokacije v dimenzijah, kot izhajajo iz gradbenega dovoljenja. Zato je pravilno zaključil, da gre za nelegalno gradnjo.
Inšpektor pri izbiri ukrepov ob upoštevanje teže kršitve izreče ukrep, ki je za zavezanca ugodnejši, če je s tem dosežen namen predpisa. To načelo je mogoče razumeti le tako, da je taka izbira možna le med tistimi ukrepi, ki jih materialni predpis določa za posamezno kršitev in torej ukrepov ne sme izrekati arbitrarno in po prosti presoji ter mimo materialnega predpisa. Za nelegalno gradnjo materialni predpis, torej ZGO-1, določa en sam ukrep, to je ustavitev gradnje ter njeno odstranitev, kar pomeni, da inšpektor tožniku ni mogel izreči drugačnega ukrepa, kot je s tem predpisom določen.
Sodišče sodi, da je odločitev tožene stranke, da je v izrek izpodbijane odločbe uporabila besedno zvezo „v deležu plačila, ki odpade nanjo po sklepu o založitvi“ logična posledica tovrstnega besedila sklepa o založitvi predujma. Takšna formulacija pa tudi po presoji sodišča v ničemer ne poslabša pravnega položaja tožnika. Glede na formulacijo izreka izpodbijane odločbe in izdane napotnice bo pravdno sodišče lahko odločilo, da delež plačila, ki odpade na tožnika, znaša 100 %, lahko pa tudi 50 % ali 33,3 % ali 25 % predujma.
ZDDV-1 člen 39, 39/2, 44, 44-7, 45, 76, 76/1, 76/1-8. ZDavP-2 člen 95.
davek na dodano vrednost (DDV) - davek na promet nepremičnin - vstopni DDV - nakup nepremičnin - finančni leasing - račun - sestavine računa - obresti - izračun obresti - časovna veljavnost procesnega zakona
Leasingojemalčeva vrnitev predmeta leasinga leasingodajalcu, do katere je prišlo po leasingodajalčevem odstopu od pogodbe o finančnem leasingu, pomeni vračilo blaga v smislu določb drugega odstavka 39. člena ZDDV-1, na podlagi katerega lahko davčni zavezanec uveljavlja pravico do popravka obračunanega DDV. Dejstvo, da je bila Pogodba 2507/07 kasneje razvezana in nepremičnina v nadaljevanju prodana z DDV, po presoji sodišča ne spreminja ključne ugotovitve, da pogoji za odbitek DDV od nakupa nepremičnine po Prodajni pogodbi niso bili izpolnjeni. Promet blaga po navedeni pogodbi je oproščen plačila DDV (7. točka 44. člena ZDDV-1), pogodbeni stranki pa v zvezi s pogodbo o finančnem leasingu davčnemu organu nesporno nista predložili skupne izjave o obdavčitvi po 45. členu ZDDV-1, kar pomeni, da nepremičnine niso bile nabavljene za namene z DDV obdavčenih transakcij.