denacionalizacija - podržavljeno premoženje - ovire za vrnitev v naravi - odškodnina za podržavljeno premoženje - status zemljišča ob podržavljenju - vrednost podržavljenega premoženja - določitev vrednosti podržavljenega premoženja
Pravni status zemljišč v času vračanja v obravnavanem primeru ni pravno relevanten in ga ni bilo treba ugotavljati, saj je organ pravilno zaključil in odločil, da zemljišč iz razloga po tretjem odstavku 16. člena ZDen v naravi ni mogoče vrniti, prav tako pa se glede na pravni status zemljišč v času vračanja ne ugotavlja njihova vrednost zaradi določitve odškodnine, pač pa je relevanten pravni status zemljišč ob podržavljenju.
Ustavno sodišče se je v več svojih odločbah (npr. U-I-137/98 itd.) opredelilo, da „upoštevanje sedanje vrednosti podržavljenega premoženja“ ne pomeni upoštevanja tržnih razmer ob izdaji odločbe ter poudarilo, da glede na ureditev ZDen (ker zakonodajalec zakona ni zasnoval na civilnopravnem institutu vzpostavitve prejšnjega stanja) v denacionalizaciji ni mogoče uveljavljati odškodninskih zahtevkov po splošnih pravilih civilnega prava.
davek na dodano vrednost (DDV) - odbitek vstopnega DDV - subjektivni element - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu
Prvostopenjski organ je v ponovljenem postopku ugotavljal, ali je pri tožnici podan subjektivni element, to je četrti pogoj iz 17. točke te obrazložitve in zaključil, da je tožnica sodelovala pri davčni goljufiji. Iz v postopku ugotovljenih okoliščin je celo zaključil, da je storitve, glede katerih je prejela račune od družbe C. d.o.o. in glede katerih je uveljavljala odbitek vstopnega DDV, opravila tožnica sama. Zato je ugotovil, da v obravnavani zadevi ni izpolnjen pogoj za odbitek DDV iz 1. točke 17. točke te obrazložitve, to je, da se DDV nanaša na dobavo blaga ali storitev od drugega davčnega zavezanca. S tem, ko je tožnica pridobila račune od družbe C. d.o.o. za storitve, ki jih je opravila sama, bi morala vedeti, da je transakcija, na katero se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka, povezana z goljufijo, ki jo je storil izdajatelj računa, kar pomeni, da tožnice ne izpolnjuje pogoja za odbitek DDV tudi po 4. točki. Tudi po presoji sodišča je odločitev prvostopenjskega organa pravilna.
spor med operaterjem in končnim uporabnikom - naročniško razmerje - soglasje za priključitev
Nesporno je, da je naročnik obstoječega telefonskega priključka tožnik. Ker gre za nadgradnjo njegovega priključka, izvršil pa jo je A. d.d., se sodišče strinja s tožnikom, da gre v obravnavani zadevi za spor med njim in A. d.d. o tem, ali je imel A. d.d. pravni temelj, tj. pravico nadgraditi njegov priključek. Sodišče je po vpogledu v upravni spis ugotovilo, da tožnik v zahtevi za rešitev spora tudi ni uveljavljal prekinitve naročniškega razmerja med A. d.d. in B.B., ampak je zahteval, da A. d.d. odstrani nadgradnjo njegovega telefonskega priključka z novim priključkom, ker je bila izvršena brez njegovega soglasja. Po presoji sodišča gre zato za spor med končnim uporabnikom (naročnikom obstoječega telefonskega priključka) in operaterjem.
Sodišče sodi, da je odločitev tožene stranke, da je v izrek izpodbijane odločbe uporabila besedno zvezo „v deležu plačila, ki odpade nanjo po sklepu o založitvi“ logična posledica tovrstnega besedila sklepa o založitvi predujma. Takšna formulacija pa tudi po presoji sodišča v ničemer ne poslabša pravnega položaja tožnika. Glede na formulacijo izreka izpodbijane odločbe in izdane napotnice bo pravdno sodišče lahko odločilo, da delež plačila, ki odpade na tožnika, znaša 100 %, lahko pa tudi 50 % ali 33,3 % ali 25 % predujma.
ZDDV-1 člen 39, 39/2, 44, 44-7, 45, 76, 76/1, 76/1-8. ZDavP-2 člen 95.
davek na dodano vrednost (DDV) - davek na promet nepremičnin - vstopni DDV - nakup nepremičnin - finančni leasing - račun - sestavine računa - obresti - izračun obresti - časovna veljavnost procesnega zakona
Leasingojemalčeva vrnitev predmeta leasinga leasingodajalcu, do katere je prišlo po leasingodajalčevem odstopu od pogodbe o finančnem leasingu, pomeni vračilo blaga v smislu določb drugega odstavka 39. člena ZDDV-1, na podlagi katerega lahko davčni zavezanec uveljavlja pravico do popravka obračunanega DDV. Dejstvo, da je bila Pogodba 2507/07 kasneje razvezana in nepremičnina v nadaljevanju prodana z DDV, po presoji sodišča ne spreminja ključne ugotovitve, da pogoji za odbitek DDV od nakupa nepremičnine po Prodajni pogodbi niso bili izpolnjeni. Promet blaga po navedeni pogodbi je oproščen plačila DDV (7. točka 44. člena ZDDV-1), pogodbeni stranki pa v zvezi s pogodbo o finančnem leasingu davčnemu organu nesporno nista predložili skupne izjave o obdavčitvi po 45. členu ZDDV-1, kar pomeni, da nepremičnine niso bile nabavljene za namene z DDV obdavčenih transakcij.
EZ-1 člen 365, 374, 375. OZ člen 191, 193, 349. ZDavP-2 člen 125, 125/1, 126.
električna energija - finančna podpora proizvodnji električne energije - javnopravno razmerje - zastaranje
Ker terjatev za vračilo neupravičeno prejete državne pomoči nima narave terjatve iz gospodarske pogodbe, se tudi zastaralni roki iz OZ ne uporabljajo.
Zaključek, da ne gre za obligacijskopravno razmerje, dodatno podkrepi dejstvo, da bi moral tožnik toženko o spremembi na proizvodni napravi obvestiti zato, ker toženka v primeru, če proizvajalec električne energije spremeni proizvodno napravo, deklaracijo odvzame z odločbo.
Glede na opisane elemente razmerja, je toženka pravilno štela, da izplačevanje podpore, ki jo tožniku na podlagi dodeljene pravice do podpore izplačuje A d.o.o., ni obligacijsko razmerje, ampak javnopravno razmerje. Posledično se zanj ne uporabljajo določbe OZ, na katere se sklicuje tožnik.
Po presoji sodišča je obveznost vračila preveč izplačane državne pomoči najbolj sorodna davčnim obveznostim, katerih obračunavanje, odmero, plačevanje, vračilo, nadzor in izvršba so urejeni s pravili ZDavP-2, ki vsebuje tudi določbe o zastaranju davčnih obveznosti. Davčne obveznosti so namreč obveznosti, ki nimajo narave dispozitivnih in avtonomnih pravnih razmerij, v katere stopajo stranke po lastni volji in so upravičene, da jih v večji meri prosto urejajo. Gre za obveznosti, ki jih imajo davčni zavezanci na podlagi zakona in odločb, ki jih izdajajo davčni organi.
davek na dodano vrednost (DDV) - obračun DDV - pravica do odbitka vstopnega DDV - goljufija - račun - obvezne sestavine računa - utaja davka - dolžna skrbnost - subjektivni element - dokazno breme - odgovor na tožbo
Računi niso ustrezni in s tem ni izpolnjen drugi pogoj za odbitek DDV (da ima davčni zavezanec ustrezen račun). Glede na to, da je tožnik sam sestavil specifikacije k prejetim računom družbe A., pri tem pa je vedel, da je zaračunan tudi material, ki ga je dobavil C., te račune pa je tudi plačal, pa je tožnik vedel, da sodeluje pri davčni goljufiji, in s tem ni izpolnjen niti četrti pogoj za odbitek DDV (da ne gre za goljufijo oz. zlorabo sistema DDV oz. da zavezanec ni vedel ali moral vedeti za povezanost transakcije z goljufijo).
ZPDI člen 19b. Pravilnik o programu sodniškega pripravništva in pravniškem državnem izpitu (2008) člen 29, 29/1, 29/2. ZUP člen 279, 279/1, 279/1-1, 289.
pravniški državni izpit (PDI) - plačilo stroškov - ugotovitvena odločba - ugovor - ničnost - upravna izvršba
V obravnavani zadevi bi morala biti opravljena upravna izvršba denarne terjatve, razvidne iz odločbe o dovolitvi pristopa k izpitu št. 604-348/2008/8 z dne 19. 11. 2008,1 ki jo opravi davčni organ po postopku, predpisanim za izvršbo davčnih obveznosti.
Tožena stranka ni imela podlage za odločanje o tožnikovem ugovoru, ki v upravnem postopku tudi sicer ni bil vložen, ampak bi morala potem, ko bi ugotovila, da je odločba št. 604-348/2008/8 z dne 19. 11. 2008 postala izvršljiva, zadevo zaradi oprave upravne izvršbe odstopiti davčnemu organu. To pomeni, da v obravnavani zadevi ugotavljanje okoliščin v zvezi s tožnikovim ugovorom ni stvar, v kateri bi tožena stranka lahko z dispozitivom samostojno odločala v upravnem postopku.
ZMZ-1 člen 20, 26, 26/1, 27, 27/1, 27/1-4, 28, 29.
mednarodna zaščita - pogoji za priznanje mednarodne zaščite - pripadnost posebni družbeni skupini - politično prepričanje kot razlog preganjanja - preganjanje zaradi vere - pripadnost določeni rasi ali etnični skupini - krvno maščevanje - prosilec iz Afganistana
Sodišče mora ponovno presoditi varnost poti od letališča v Kabulu, kamor bi bil tožnik glede na navedbe tožene stranke vrnjen, do tožnikove domače province Daykundi. Za dostop do pritožnikove province Daykundi sta primerni dve poti, in sicer pot skozi provinci Wardak in Bamyan ali pot skozi provinci Parwan in Bamyan. V večini delov province Wardak so močno prisotne uporniške skupine, zlasti Talibani, zato sodišče ugotavlja, da je tožnik uspel izkazati, tožena stranka pa ne izpodbiti, da je pot skozi navedeno provinco, ne glede na to, da bi pri tem morebiti prečkal kakšen relativno bolj varen okraj, zelo nevarna. Dodatno na to kažejo informacije, da so glavni vzroki za civilne žrtve terenski spopadi, ciljno usmerjani uboji, zračni napadi in neeksplodirane mine, kar tudi po presoji Vrhovnega sodišča,56 nakazuje na potencialno višjo stopnjo samovoljnega nasilja v tej provinci. Poleg tega takšni napadi po naravi stvari (terenski spopadi, zračni napadi, neeksplodirane mine) v okoliščinah samovoljnega nasilja lahko ogrožajo tudi osebo, ki skozi provinco le potuje.
Sodišče ne more preizkusiti dokazne ocene tožene stranke iz izpodbijane odločbe glede varnosti poti skozi Parwan, ker je ta ne vsebuje, niti ne more slediti navedbam tožene stranke iz omenjene pripravljalne vloge z dne 27. 9. 2018, da bo moral tožnik res potovati skozi navedene okraje in, kar je še bolj bistveno, samo skozi te okraje. Po drugi strani pa je tožnik uspel izkazati, da iz informacij o izvorni državi izhaja, da so v nekaterih okrajih Parwana močno prisotne uporniške skupine, zlasti Talibani, in da so bili vodilni vzroki za civilne žrtve v provinci neeksplodirana ubojna sredstva/kopenske mine, ki so jim sledili ciljani napadi in terenski posegi. Neeksplodirana ubojna sredstva/mine in terenski posegi po oceni sodišča po naravi stvari pomenijo, da so v okoliščinah samovoljnega nasilja lahko resno ogrožene tudi osebe, ki skozi provinco potujejo, v povezavi z že omenjenimi osebnimi okoliščinami tožnika, ki kažejo na njegovo večjo ranljivost.
Tožena stranka v pripravljalni vlogi z dne 27. 9. 2018 tudi ni navedla vira, iz katerega črpa informacijo, da naj bi bila med Kabulom in Bamyanom vzpostavljena redna letalska linija (kar bi omogočalo tožniku, da se provincama Parwan in Wardak v celoti izogne), zaradi česar ta okoliščina ni z ničemer utemeljena. Posledično tožena stranka ni uspela izkazati, da bi se tožnik provincama Parwan in Wardak lahko izognil s potovanjem z letalom.
javni razpis - sofinanciranje iz javnih sredstev - razpisni pogoj - javno veljavni študijski program
Za presojo pravilnosti razvrstitve obravnavanega študijskega programa v klasifikacijski sistem Klasius-P ni odločilno, v katero kategorijo bi program razvrstil izvajalec programa, temveč je moral organ na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja o vsebini študijskega programa uporabiti klasifikacijski predpis in program razvrstiti v klasifikacijski sistem.
Uredba Sveta (EGS) št. 2913/92 z dne 12. oktobra 1992 o carinskem zakoniku Skupnosti člen 29, 214, 236.
carina - zahteva za vračilo uvoznih dajatev - povezane osebe - vrnitev preveč plačane carine - carinska vrednost - naknadna uskladitev transakcijske cene - transferne cene
Obravnavane carinske deklaracije so bile vložene kot redne deklaracije in od tam določene vrednosti blaga so bile obračunane carinske dajatve. Ne gre torej za to, da bi bila v deklaracijah navedena vrednost arbitrarna ali fiktivna, ali da cene ob prodaji blaga ni bilo mogoče določiti. Tudi tožbeno zatrjevanje, da je bilo blago sproščeno v prost promet na podlagi začasne vrednosti blaga, nima podlage v ugotovljenem dejanskem stanju. To, kar želi doseči tožeča stranka, je naknadna uskladitev (znižanje) v carinskih deklaracijah navedene transakcijske vrednosti, ker je dobavitelj izdal kupcu - uvozniku dobropis, pri čemer pa niti ne trdi, da bi šlo za uskladitev cene v položaju, ki bi bil primerljiv s položaji, v katerih je SEU dopustilo naknadno uskladitev transakcijske vrednosti.
ZBPP člen 24, 34, 34/2. ZUP člen 129, 129/1, 129/1-4.
brezplačna pravna pomoč - zavrženje prošnje - zadeva, o kateri je bilo že pravnomočno odločeno - pravnomočno odločeno o prošnji
Gre za zadevo, v kateri je bilo že pravnomočno odločeno in pri kateri ni prišlo do spremembe dejanskega stanja oziroma pravne podlage, zato niso izpolnjeni pogoji za ponovno odločanje v njej.
Tožnik v tožbi oporeka naloženi obveznosti in smiselno trdi, da tožena stranka s tem, ko od njega zahteva, da s svojega zemljišča odstrani komunalne odpadke, ki pa to niso, posega v njegovo nepremičnino in mu povzroča škodo. Sodišče ugotavlja, da tožnik s takim zatrjevanjem ne oporeka izpodbijanemu sklepu o izvršbi, pač pa izpodbija izvršilni naslov, kar pa po določbi 292. člena ZUP ni dopustno.
brezplačna pravna pomoč - objektivni pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - verjetni izgled za uspeh - očitno nerazumna zadeva
Zakonska ureditev organu za BPP nalaga, da v primerih, kjer je očitno, da prosilec glede na stanje stvari nima možnosti za uspeh, prošnjo za odobritev BPP zavrne. Zakonodajalec je jasno določil meje oziroma obseg preizkusa zadeve, ki ga mora opraviti organ za BPP: razlogi za morebitno zavrnitev dodelitve BPP na tej podlagi morajo biti očitni, torej spoznavni na prvi pogled, brez poglobljene analize zadeve.
obnova postopka - stranka v postopku - rok za vložitev predloga - zavrženje predloga
Sodišče pritrjuje ugotovitvi tožene stranke, da je tožnikov predlog za obnovo postopka iz razloga po 9. točki prvega odstavka 260. člena ZUP prepozen. V zadevi namreč ni sporno, da je tožnik 1. 7. 2016 pregledal upravne spise izdaje gradbenega dovoljenja in uporabnega dovoljenja za izgradnjo komunalne infrastrukture. To pomeni, da se je s tem dnem tožnik seznanil tako z gradbenim kot uporabnim dovoljenjem, kot tudi s tem, da je uporabno dovoljenje že 17. 12. 2015 postalo dokončno in pravnomočno. Tožnik bi torej moral predlog za obnovo postopka uveljavljati v roku enega meseca po tem, ko se je seznanil s tem dovoljenjem, torej najkasneje do 1. 8. 2016, česar pa ni storil, saj je predlog za obnovo postopka vložil šele 14. 2. 2018, torej prepozno.
tožba v upravnem sporu - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - dokončni upravni akt - zavrženje tožbe
Drugostopenjski sklep je bil tožniku vročen 9 dni po tem, ko je zoper izpodbijani sklep že vložil tožbo v upravnem sporu, kar pomeni, da izpodbijani sklep v trenutku, ko je tožnik vložil predmetno tožbo, še ni bil dokončen. Sodišče je zato na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 tožbo zavrglo.
ukrep občinskega inšpektorja - zavrženje pritožbe - pritožbeni rok - fikcija vročitve - tek rokov
Ni pomembno, kdaj je bilo puščeno pismo z odločbo v hišnem predalčniku, pač pa je bistveno, da velja vročitev za opravljeno že z dnem preteka 15 dnevnega roka, na kar je bil tožnik v sporočilu o prispeli pisemski pošiljki tudi opozorjen.
Zgolj v primeru, ko je vloga poslana priporočeno po pošti, se za dan, ko je organ prejel vlogo, šteje dan oddaje na pošto, sicer pa šteje dan, ko organ to vlogo prejme.
upravna izvršba - izvršba s prisilitvijo - izvajanje monitoringa odpadnih vod - denarna kazen - sklep o dovolitvi izvršbe
ZUP izrek denarne kazni, ki je bila zagrožena s sklepom o dovolitvi izvršbe, veže na eno samo okoliščino: da je tudi naknadni, v sklepu o dovolitvi izvršbe postavljeni rok za prostovoljno izpolnitev obveznosti iz izvršilnega naslova, pretekel brez uspeha.
ukrep občinskega inšpektorja - upravna izvršba - izvršba po drugih osebah - stroški upravne izvršbe
Tožnik ne oporeka, da so bile obveznosti, ki bi jih moral izpolniti, izpolnjene po tretji osebi, prav tako ne oporeka višini izstavljenih računov za to opravilo, pač pa meni, da izvršba ni bila upravičena in da je šlo za neutemeljen odvzem njegovih predmetov. Oporeka torej izvršilnemu naslovu, kar pa ni predmet tega postopka, v katerem se presoja le odločitev o stroških izvršilnega postopka, ki so mu naloženi v plačilo.
brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - objektivni pogoj - verjeten izgled za uspeh - pritožba v upravnem sporu
Po ustaljeni sodni praksi pomanjkljivosti pritožbe, ki jo je prosilec v upravnem sporu vložil sam, ni mogoče odpraviti, kar pomeni, da četudi bi naknadno predložil odvetniško pooblastilo, pritožbe, ki jo je vložil sam, ne bi bilo mogoče šteti kot pritožbe vložene po odvetniku in bi bila ta še vedno zavržena kot nedovoljena. V primeru, da bi se prosilcu dodelila BPP in bi odvetnik vložil novo pritožbo, pa bi se ta zavrgla kot prepozna. Prosilec zato v obravnavanem primeru ne izpolnjuje objektivnega pogoja za dodelitev BPP.