Tudi odvetnika, ki opravlja odvetništvo kot svoboden poklic, je treba pri odmeri sodne takse obravnavati enako kot osebo, ki je v 11. členu ZST-1 opredeljena kot samostojni podjetnik posameznik. Iz določbe 11. člena ZST-1 namreč izhaja, da so do oprostitve sodne takse v celoti upravičene zgolj fizične osebe, ne pa tudi pravne osebe in posamezniki v postopkih v zvezi njihovo dejavnostjo. Sodišče sicer pritrjuje pritožniku, da kot odvetnik, ki po definiciji, kot izhaja iz Zakona o odvetništvu (ZOdv), opravlja svoboden poklic in po definiciji kot izhaja iz Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1), ni samostojni podjetnik, vendar pa v zvezi s tem ugotavlja, da za uporabo določbe četrtega odstavka 11. člena ZST-1 ni relevantna definicija samostojnega podjetnika, ampak je relevantno predvsem dejstvo ali gre za odločanje o oprostitvi sodne takse v zvezi s postopkom v zvezi z opravljanjem pridobitne dejavnosti posameznika, ali v zvezi s postopkom, ki ni v povezavi s posameznikovo pridobitno dejavnostjo. Dodaten argument, da je tudi odvetnik v zvezi z opravljanjem odvetniške dejavnosti podvržen določbi četrtega odstavka 11. člena ZST-1, je tudi v bistveni podobnosti statusa odvetnika in statusa samostojnega podjetnika.
brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - stroški nasprotne stranke
Na podlagi dodeljene BPP tožnica ne more doseči plačila stroškov nasprotne stranke. ZBPP v določbah 9. alineje prvega odstavka in petega odstavka 26. člena res omogoča dodelitev BPP tudi kot oprostitev plačila stroškov sodnega postopka, pri čemer pa se dodelitev takšne BPP nanaša le na v postopku nastale stroške samega upravičenca do BPP, ne pa na stroške, ki jih mora ta, če v sporu ne uspe, povrniti nasprotni stranki v sodnem postopku. Določb 26. člena ZBPP namreč ni mogoče tolmačiti samih zase, kot to skuša tožnica, temveč vedno le ob upoštevanju tudi vseh drugih določb ZBPP.
Določba 19. člena ZJC-B določa režim, ki velja za razlastitev že obstoječih javnih cest, ki še vedno potekajo po nepremičninah, ki so v zasebni lasti. V takem primeru se lahko lastninska pravica odvzame ali omeji v posebnem postopku razlastitve, določenem v 19. členu ZJC-B.
Izključitvenega razloga iz drugega odstavka 75. člena ZJN-3 ni mogoče širiti onkraj javnopravnih terjatev, ki nastanejo že na podlagi zakona in pri katerih tudi morebitno vlaganje pravnih sredstev praviloma ne odloži njihove izterljivosti. To bi namreč pomenilo, da že zgolj trditev toženke o obstoju terjatve - in to celo ne glede na njeno višino - pomeni razlog za izključitev prijavitelja iz razpisa. Ravnanje toženke, ki je na podlagi take – zmotne – razlage navedene določbe Javnega razpisa SIO 2016-2017 ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje enega izmed splošnih pogojev za sodelovanje na tem razpisu, pomeni napačno uporabo materialnega prava.
inšpekcijski postopek - ukrep veterinarskega inšpektorja - pooblastila inšpektorja - vstop v prostore
Inšpektor je imel pravico vstopiti na zemljišče oziroma parcele tožnika, da bi vstopil oziroma pregledal tožnikove stanovanjske prostore, pa tožnik niti ne zatrjuje.
Obveznost sosede A.A. izročiti sporna kovčka inšpektorju, kar je nesporno tudi storila, izhaja iz določbe drugega odstavka 19. člena ZIN.
S tožbeno trditvijo, da ima kot občan Novega mesta pravni interes za obstoj in ohranitev registrirane kulturne dediščine na parc. št. k.o. ... se sklicuje (zgolj) na javni interes. V čem pa naj bi emisije, ki jih tožnik prav tako ne konkretizira, vplivale na njegovo (sosednjo) nepremičnino, in jih do zdaj ni bilo, tudi ne pojasni, temveč njegove navedbe ostajajo na ravni pavšalnosti in neargumentiranosti. Iz tega sledi, da pravnega interesa za izpodbijanje spornega gradbenega dovoljenja ni izkazal.
Po mnenju sodišča je glede na vsebino postopkov za izdajo kulturnovarstvenih soglasij skladno z ZVKD-1 in upoštevaje, da je varstvo kulturne dediščine v javno korist, očitno, da pravni položaj tožnika, kot lastnika sosednje zemljiške parcele kot stranskega udeleženca v postopku za izdajo gradbenega dovoljenja, s katerim je dovoljena rušitev kulturnega spomenika (in nadomestitev z gradnjo novega objekta), v določbah ZVKD-1, ni varovan. Tožnik pa v tožbi tudi ni pojasnil svojega pravnega interesa s tem v zvezi.
blagovna znamka - registracija blagovne znamke - ugovor zoper registracijo blagovne znamke - podobnost med znamkama - podobnost znakov - podobnost blaga - obrazložitev odločbe
Primerjavo blaga oziroma proizvodov je treba opraviti celovito in natančno, z uporabo in upoštevanjem vseh kriterijev, po katerih se opravlja primerjava podobnosti blaga, ter opravljeno primerjavo tudi ustrezno obrazložiti, pri izpeljavi končnih materialnopravnih zaključkov pa upoštevati rezultate tako opravljene analize po vseh (večih) kriterijih skupaj.
Določba 1. točke 10. člena Uredbe o obremenjevanju tal z vnašanjem odpadkov dopušča ponovno uporabo zemeljskega izkopa za potrebe gradnje brez pridobitve okoljevarstvenega dovoljenja, če so izpolnjeni vsi v njej določeni pogoji. Tožena stranka pa okoliščine glede vprašanja, ali je zadevno območje gradbišče ali ne, ni v zadostni meri raziskala in svoje odločitve v tem delu tudi ni obrazložila tako, da bi jo bilo mogoče preizkusiti. Trditev, da predmetno območje ni območje gradbišča, je namreč utemeljila le s tem, da ni označeno z nobeno oznako, da gre za gradbišče. Sodišče meni, da zgolj dejstvo, da območje ni označeno kot gradbišče, še ne pomeni, da to tudi v resnici ni.
Zgolj dejstvo, da je na zemljišču objekt, ne zadošča za ugotovitev, da je dopustno uporabiti izjemo po 6. alineji drugega odstavka 19. člena ZKZ, pač pa je glede na obseg objekta in preostali del nepremičnine, ki to ni, treba presojati, ali je ta preostali del zaradi postavljenega objekta izgubil lastnosti kmetijskega zemljišča tako, da odobritev pravnega posla v smislu ciljev ZKZ ni potrebna.
inšpekcijski postopek - ukrep gradbenega inšpektorja - nevarna gradnja
V primeru nevarne gradnje je tudi po presoji sodišča treba izreči najmilejši ukrep, s katerim je mogoče doseči zasledovani cilj, torej odvrniti nevarnost, ki jo predstavlja objekt.
ZCes-1 člen 3, 3/2, 5, 39, 39/2, 123.a, 126. ZJC-B člen 19.
razlastitev - služnost - občinska javna cesta - javna cesta, ki poteka po tujih nepremičninah - ustavnoskladna razlaga
Uskladitvi dejanskega in pravnega statusa javnih cest je namenjen 19. člen ZJC-B. Po tej zakonski določbi se, če ob uveljavitvi tega zakona obstoječa javna cesta poteka po nepremičninah, ki so v lasti drugih oseb, kot pa določa prvi odstavek 3. člena tega zakona, lahko lastninska pravica odvzame ali omeji proti odškodnini ali nadomestilu v naravi v posebnem postopku razlastitve, določenem v tem členu.
Po presoji sodišča je treba to določbo v obravnavani zadevi razlagati tako, da njena raba ne vzpostavlja ali omogoča nadaljnjega obstoja neustavnega položaja (ustavnoskladna razlaga), zato se sodišče strinja s tožnico, da je ureditev, ki je v osnovi namenjena odločanju o lastninski pravici, mogoče uporabiti tudi za odločanje o šibkejših oziroma iz lastninske izpeljanih pravicah.
gradbeno dovoljenje - razveljavitev po nadzorstveni pravici - stranka v upravnem sporu - aktivna legitimacija - subsidiarni upravni spor - zavrženje tožbe
Tožnici ne trdita, da bi imeli v postopku, v katerem je bila izdana izpodbijana odločba, status stranke, temveč nasprotno – izrecno navajata, da jima je bil ta status nezakonito odrečen, saj sta prav iz tega razloga vložili zahtevo za obnovo postopka. To pa pomeni, da procesna predpostavka ni izpolnjena, saj ZUS-1 tožnicama ne omogoča vložitve tožbe zoper odločbo, izdano v postopku, v katerem nista bili stranki.
Odlok obravnava le območje in ne konkretne stavbe, zato izrecnih določil za vsak posamični objekt ni, temveč je potrebno narediti konkretno presojo za vsak primer posebej.
EZ-1 člen 250, 250/4. Akt o metodologiji za določitev regulativnega okvira operaterja distribucijskega sistema zemeljskega plina (2015) člen 13, 50.
sistemski operater distribucijskega omrežja - regulativni okvir - relevantno obdobje - nepredvidljiv strošek - stroški za redno delovanje - upravičeni stroški
Nova naloga po določbi 50. člena Akta o metodologiji je po določbi vsako obveznost opravilo, ki povzroča nove stroške in odhodke. Bistveno torej je, da gre za nove, še ne predvidene stroške, ki so nastali operaterju zaradi predpisanega obveznega opravila, ki se mu operater ne more izogniti.
Reguliranje mora biti izvedeno tako, da je operaterju zagotovljeno pokritje vseh upravičenih stroškov. To pomeni, da je treba razlagati tako, da spadajo v okvir dejanskih nenadzorovanih stroškov delovanja in vzdrževanja stroški in odhodki za vse nove naloge, torej tudi nova obvezna opravila za obstoječe bolj kompleksne naloge, ki dejansko povzročajo stroške in odhodke.
Odvetniška tarifa (2015) tarifna številka 19. Odvetniška tarifa (2015) točka 3, 4. Odvetniška tarifa (2015) člen 6, 6/1. ZBPP člen 48.
brezplačna pravna pomoč - odmera nagrade in stroškov odvetnika - obrazložen dopis - pripravljalna vloga - odvetnik - zloraba
Tožeča stranka v pravdnem postopku ni zasledovala načela ekonomičnosti postopka, tako v razmerju do upravičenke do brezplačne pravne pomoči kot tudi do proračuna Republike Slovenije, v kolikor se sredstva z regresnim zahtevkom ne povrnejo.
ZDavP-2 člen 143, 144, 145, 157, 157/2. ZUS-1 člen 71, 71/2.
izvršba - davčna izvršba - izvršilni naslov - zastarana terjatev
Če davek ni plačan v z zakonom predpisanih rokih, davčni organ začne davčno izvršbo z izdajo sklepa o izvršbi. Davčna izvršba se izvede na podlagi izvršilnega naslova, med katerimi je tudi izvršljiva odločba o odmeri davka.
Na podlagi določb ZZdrS se lahko licenca podeli le zdravniku, torej fizični osebi, zato mora nato ta fizična oseba tudi urejati podaljšanje licence. Zakon posebej predpisuje pogoj, brez katerega koncesije ni mogoče opravljati (t. j. licenca), torej koncesije brez tega pogoja ni mogoče opravljati, zato jo je dopustno odvzeti za nazaj (retroaktivno), torej od dne, ko ta pogoj več ni izpolnjen.
dohodnina - odmera dohodnine - rezident - ugotavljanje rezidentskega statusa - prelomna pravila - dejansko stalno prebivališče - dokaz
V letu 2013 je bila tožeča stranka obdavčena z davkom na viru in ne po načelu svetovnega dohodka, navedeno pa pomeni, da jo A. v letu 2013 ni štela za davčnega rezidenta. Glede na to, da v zadevi ni sporno, da je imela tožeča stranka v letu 2013 prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji, to pomeni, da jo je tožena stranka utemeljeno štela za davčnega rezidenta Slovenije.
dovoljenje za začasno prebivanje - pogoji za izdajo dovoljenja za prebivanje - pravica do zasebnega življenja - načelo sorazmernosti - napačna uporaba materialnega prava
Tožena stranka ni pravilno uporabila določbe prvega odstavka 51. člen ZTuj-2, zaradi česar tudi ni ugotavljala tožničinih življenjskih okoliščin (med drugim tudi dolžino tožničinega prebivanja v Sloveniji) ter morebitnih sorodstvenih in drugih socialnih vezi, iz katerih bi bilo razvidno, da se njeno življenje odvija v Sloveniji. Življenje namreč tvori paleta osebnih, socialnih, kulturnih, ekonomskih in drugih odnosov. Navedeno pa predstavlja zasebno življenje posameznika, ki je, ne glede na obstoj ali neobstoj družinskega življenja, varovano s 35. členom Ustave RS in 8. členom EKČP. Ob upoštevanju povedanega tožena stranka tudi ni presojala, ali so na tožničini strani podani v demokratični družbi nujni razlogi, ki bi zaradi državne oziroma javne varnosti, ekonomske blaginje ali varovanja zdravja, morale oziroma pravic in svoboščin drugih ljudi ali preprečevanja kaznivih dejanj, prevladali nad pravico do varovanja tožničinega zasebnega življenja (55. člen ZTuj-2).
ZMZ-1 člen 64, 64/1, 64/3, 65, 65/4. ZUP člen 8, 138.
mednarodna zaščita - ponovna prošnja za priznanje mednarodne zaščite - nova dejstva in novi dokazi - načelo materialne resnice - kršitev določb postopka
Tožnik je podal nova dejstva, nastala po ustavitvi prvotnega postopka, in sicer smrt brata 3-4 dni pred izvedbo osebnega razgovora s tožnikom. Vendar pa toženka navedenega ni presojala z vidika, ali to dejstvo pomembno povečuje verjetnost, da tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite, saj o tem tožnika ni izprašala, četudi je sama na zapisnik osebnega razgovora s tožnikom zabeležila, da je bil tožnik konkretnega dne vznemirjen in odsoten pri podajanju odgovorov na vprašanja.
Naloga toženke ni navajati dejstva namesto tožnika, če pa jih tožnik (nepopolno) navede, pa ga mora pozvati, da nepopolne trditve navede oz. jih pojasni, kar je skladno z načelom materialne resnice.