Po presoji sodišča je prvostopenjski organ informativni izračun dohodnine za leto 2015 povsem pravilno skladno s tretjim odstavkom 267. člena ZDavP-2 štel za dokončno odločbo o odmeri dohodnine za leto 2015. V skladu s tretjim odstavkom 267. člena ZDavP-2 po poteku roka za vložitev ugovora in če davčni zavezanec rezident nanj ne ugovarja, velja informativni izračun dohodnine za odločbo o odmeri dohodnine. V tem primeru velja, da se je zavezanec odpovedal pritožbi. Davčni zavezanec lahko popravi davčno napoved najpozneje od izdaje odmerne odločbe, kot to določa 64. člen ZDavP-2.
Tožnik je vlogo – ugovor, v kateri je napovedal dohodke iz tujine in uveljavljal stroške v zvezi z delom, vložil po tem, ko mu je bila že izdana odmerna odločba in tako tožnikove vloge – ugovora zoper informativni izračun dohodnine za leto 2015 tudi po mnenju sodišča ni mogoče šteti za napoved na podlagi samoprijave po prvem odstavku 63. člena ZDavP-2, kot to napačno meni tožnik.
Izpodbijana odločba nima obrazložitve o tem, zakaj, glede na to, da gre v obravnavanem primeru za montažni tipski objekt (Jelovica, TIP MHS 8-40), tlorisne površine in višine stavbe ni mogoče uskladiti z gradbenim dovoljenjem, zato je ni mogoče preizkusiti.
Z odobritvijo obravnavanega pravnega posla med prodajalcem in tožnikom zakonski namen predkupne pravice predkupnim upravičencem kmetijskih zemljišč ne bi bil dosežen, kar je tožena stranka obrazložila z ustreznimi argumenti (velikost prodajanih zemljišč, njihova lokacija v bližini zemljišč prizadete stranke in oddaljena od prebivališča tožnika, brez neposrednega dostopa).
Tožbene navedbe, da tožnik nima znanj in pooblastil, kakršna ima OLAF, in da zato napake carinskih organov ni mogel odkriti, ne prestanejo resnega preizkusa. Preverba vseh okoliščin uvoza in pridobitev dodatnih podatkov pri izvoznikih sta na deklarantu, torej tožniku, še toliko bolj, kolikor obstajajo kakšni razlogi za sum ali druge okoliščine, ki narekujejo povečano opreznost; ravno deklarant ima neposredno možnost preverjanja vseh okoliščin, zato je prvenstveno na deklarantu tudi zavrnitev sprejema mandata, kolikor ni gotov v vse okoliščine, v nasprotnem primeru pač nosi odgovornost.
ZKZ člen 23, 23/1, 24, 24/1, 21/1-1, 24/1-2, 24/1-3, 24/1-4.
odobritev pravnega posla - promet s kmetijskimi zemljišči - prednostni upravičenec - status kmeta - pomemben del dohodka - možnost izjave o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev
Očitno je, da je prvostopenjski organ opravljal poizvedbe zaradi ugotavljanja, ali bi A.A. z izvajanjem kmetijske dejavnosti na pridobljenih zemljiščih dosegala pomemben del dohodka. Vendar pa o ugotovitvah, ki jih je napravil na podlagi teh poizvedb, pred izdajo odločbe ni obvestil tožnice.
Sodišče se tudi strinja s tožnico, da mora za dokazovanje, ali tožnica kot lastnica kmetijskega zemljišča to zemljišče obdeluje sama ali s pomočjo drugih, je za to obdelovanje ustrezno usposobljena in iz kmetijske dejavnosti pridobiva pomemben del dohodka (1. alineja prvega odstavka 24. člena ZKZ) in za dokazovanje, da bo A.A. kot pridobiteljica kmetijskih zemljišč na teh zemljiščih pridobivala pomemben del dohodka (4. točka drugega odstavka 23. člena ZKZ-1), veljati enak dokazni standard, sicer bi bile osebe, ki uveljavljajo status kmeta po različnih podlagah, neenakopravno obravnavane. Stališče drugostopenjskega organa, da je v prvem primeru dokazni standard prepričanje, v drugem pa upravni organ preveri le verjetnost izjave osebe, da bo pridobivala pomemben del dohodka, je tako napačno.
Ustavno sodišče je ocenilo, da je z vidika jezikovne in namenske razlage mogoča interpretacija drugega stavka drugega odstavka 6. člena ZEKom-1 tako v pomenu, da se upoštevajo vsi operaterjevi letni prihodki za zagotavljanje omrežij oziroma izvajanje storitev (ker ima operater sedež na ozemlju RS in so v tem smislu vsi njegovi prihodki nastali – bili fakturirani v RS), kot tudi, da so mišljeni le tisti prihodki, ki so bili ustvarjeni z uporabo komunikacijske infrastrukture na ozemlju RS. Niti jezikovna niti namenska razlaga tako ne dajeta podlage za sklep, kako bi bilo treba razumeti in uporabiti drugi stavek drugega odstavka 6. člena ZEKom-1. In ker druge uveljavljene metode razlage (sistematična, logična, zgodovinska, pravu EU zvesta razlaga) ne pripomorejo k zadostni predvidljivosti drugega stavka drugega odstavka 6. člena ZEKom-1, dejstvo, da obstajata (vsaj) dve enako verjetni razlagi zakonske določbe, po presoji Ustavnega sodišča pomeni, da so naslovniki izpostavljeni arbitrarni negotovosti. 2. člen Ustave pa na področju javnih dajatev prepoveduje takšne norme, ki davkoplačevalcem onemogočajo razumno in racionalno načrtovanje osebnih in poslovnih dejavnosti. Ker je bil drugi stavek drugega odstavka 6. člena ZEKom-1 torej nejasen, je bil po ugotovitvi Ustavnega sodišča v neskladju (že) z 2. členom Ustave.
Ker izpodbijana odločba torej temelji na neustavni določbi drugega stavka drugega odstavka 6. člena ZEKom-1, je sodišče, upoštevaje odločitev Ustavnega sodišča, zaradi zmotne uporabe materialnega prava na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo tako, da je izpodbijano odločbo odpravilo in, kot ZUS-1 določa v takem primeru, zadevo vrača toženki v ponoven postopek, v katerem je toženka vezana na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava (tretji in četrti odstavek 64. člena ZUS-1).
Uredba (EU) št. 1305/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. decembra 2013 o podpori za razvoj podeželja iz Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja (EKSRP) in razveljavitvi Uredbe Sveta (ES) št. 1698/2005 člen 31,31/4. Uredba (EU) št. 1306/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. decembra 2013 o financiranju, upravljanju in spremljanju skupne kmetijske politike in razveljavitvi uredb Sveta (EGS) št. 352/78, (ES) št. 165/94, (ES) št. 2799/98, (EC) No 814/2000, (ES) št. 1290/2005 in (ES) št. 485/2008 člen 60. Pogodba o Evropski uniji (PEU) člen 52, 349, 355. ZKme-1 člen 5, 17. ZKZ člen 33. URS člen 74. Uredba o ukrepih kmetijsko-okoljska-podnebna plačila, ekološko kmetovanje in plačila območjem z naravnimi ali drugimi posebnimi omejitvami iz Programa razvoja podeželja Republike Slovenije za obdobje 2014-2020 člen 135, 141, 141/11.
neposredna plačila v kmetijstvu - program razvoja podeželja - zavrnitev zahtevka - pogoji za pridobitev sredstev - kmet - kmetijsko gospodarstvo
Kot ''umetno ustvarjene pogoje'' po 60. členu Uredbe (EU) št. 1306/2013/EU sodišče razume tisto ravnanje, s katero tožnik prikaže, da izpolnjuje pogoje iz Uredbe OMD, vendar ne z namenom, kot ga zasleduje Uredba OMD. Enako oziroma podobno je tožniku pojasnil termin ''umetno ustvarjeni pogoji'' tudi drugostopni organ, da umetno ustvarjeni pogoji ne pomenijo kršitve črke predpisa, nasprotujejo pa namenu oziroma cilju, zaradi katerega so postavljeni, zato ne morejo uživati pravnega varstva.
Organ tožniku ne nalaga ukinitev posameznih KMG (in združitve v eno KMG) zaradi njihovega poslovnega sodelovanja z namenom optimizacije, temveč mu očita poslovanje vseh treh KMG kot dejansko obstoječe organizacijske in gospodarske celote glede na navedene povezave oziroma ugotovljena ravnanja. S tem pa tudi kršitev drugega odstavka 12. člena Izvedbene uredbe Komisije (EU) št. 809/2014. Ta določa, da lahko upravičenec, ki zaprosi za pomoč in/ali podporo na podlagi katerega koli neposrednega plačila na površino ali ukrepa za razvoj podeželja, vloži samo eno zbirno vlogo na leto) v zvezi z a) in b) točko prvega odstavka 4. člena Uredbe (EU) št. 1307/2013/EU, ki opredeljujeta pojma ''kmet'' in ''kmetijsko gospodarstvo''.
ZVin člen 36/1, 41/1. ZUP člen 214/1. Pravilnik o označevanju in embalaži vina (2010) člen 10/2. Pravilnik o vinu z oznako priznanega tradicionalnega poimenovanja - cviček (2000) člen 19/1.
inšpekcijski postopek - ukrep vinarskega inšpektorja - obrazložitev odločbe - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
V skladu z drugim odstavkom 3. člena ZIN se glede vseh vprašanj, ki niso urejena z ZIN uporablja ZUP. Obrazložitev mora vsebovati navedbo dejanskega stanja s presojo dokazov, pravne predpise in razloge, ki so glede na ugotovljeno dejansko stanje narekovali odločitev, navedeno v izreku. Odločba pritožbenega organa, ki je meritorna, saj je pritožbeni organ spremenil izrečen inšpekcijski ukrep je glede na predhodno povedano neobrazložena, saj se pritožbeni organ ni opredelil do tožnikovih dokaznih predlogov in do navedb tožnika. Če obrazložitev upravnega akta nima z zakonom prepisane vsebine, stranki ni dana možnost, da razloge izpodbija in ji tudi ni dana možnost za učinkovito pravno varstvo.
Na podlagi četrtega odstavka 29. člena ZIN v primeru, če ne gre za nujne in neodložljive ukrepe (kot je to bilo tudi v predmetni zadevi) v primeru iz tretjega odstavka 29. člena ZIN pred izdajo odločbe vroči zavezancu zapisnik in ga pozove, da se v določenem roku, ki ne sme biti krajši od 48 ur pisno ali ustno izjavi o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah. Po preteku tega roka inšpektor izda odločbo, ne da bi bilo potrebno dodatno zaslišanje stranke. Zakonite odločbe v predmetnem postopku ni mogoče izdati, ne da bi bila ugotovljena dejstva in okoliščine, na katera zakon ali podzakonski predpis navezuje določene pravne posledice in ne da bi bila strankam dana možnost, da uveljavijo in zavarujejo svoje pravice oz. pravne koristi. Z uspehom dokazovanja je treba stranko seznaniti pred izdajo odločbe.
ZDoh-2 člen 45, 137. Uredba o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja (2006) člen 3.
dohodnina - odmera dohodnine - zaposlitev pri tujem delodajalcu - odbitek v tujini plačanega davka - stroški prehrane - stroški prevoza na delo - obrazložitev odločbe
Prvostopenjski organ v svoji obrazložitvi ni pojasnil, katera je „najkrajša običajna cestna povezava“, tj. zakaj je upošteval razdaljo 44 km v eno smer in ne razdalje 75 km, kot jo je tožnik navedel v svoji napovedi za odmero akontacije dohodnine in ugovoru zoper informativni izračun. Navedba, da je preveril v spletnih aplikacijah dolžino najkrajše običajne cestne povezave in ugotovil, da ta v eno smer znaša 44 km, po mnenju sodišča ne zadostuje. Zlasti ob upoštevanju, da je, tožnik priglasil drugačno razdaljo med običajnim prebivališčem in mestom opravlja dela. Zanemariti tudi ne gre, da je toženka z odločbo o odmeri akontacije dohodnine za leto 2016 upoštevala celotne napovedane stroške tožnika in razdaljo 150 km dnevno za prevoz na delo in z dela ter da je tožnik že vse od leta 2012 uveljavljal potne stroške prevoza na delo in z dela v razdalji 150 km dnevno, ki so mu bili po neprerekanih navedbah tožbe vedno priznani v priglašeni višini.
ZDDV-1 člen 76b. Direktiva Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost člen 205. ZDavP-2 člen 74/4.
davek na dodano vrednost (DDV) - solidarna odgovornost za plačilo ddv - izogibanje plačilu davka - objektivne okoliščine - goljufiv namen - odbitek vstopnega DDV
Po 76b. členu ZDDV-1, ki se uporablja v obravnavanem primeru, je vsak davčni zavezanec, identificiran za namene DDV v Sloveniji, solidarno odgovoren za plačilo DDV, če iz objektivnih okoliščin izhaja, da je vedel oziroma bi moral vedeti, da sodeluje pri transakcijah, katerih namen je izogibanje plačilu DDV (prvi odstavek 76b. člena ZDDV-1). Če davčni organ ugotovi, da je dobava blaga ali storitev sestavni del transakcij, katerih namen je izogibanje plačilu DDV, davčnega zavezanca, ki sodeluje v teh transakcijah, obvesti o obstoju teh okoliščin in njegovi solidarni odgovornosti za plačilo DDV, če bo še naprej udeležen v takih transakcijah. Od dneva prejema obvestila davčnega organa se šteje, da je davčni zavezanec vedel, da z nakupom sodeluje pri transakcijah, katerih namen je izogibanje plačilu DDV (drugi odstavek 76b. člena ZDDV-1).
Med stranskim udeležencem in upravno stvarjo, ki je predmet upravnega postopka, mora obstajati določeno razmerje. Materialni predpis je tisti, ki ureja to povezanost s tem, ko določa, kdo ima pravico, obveznost ali neposredno pravno korist v konkretni upravni zadevi (29. točka odločbe Ustavnega sodišča RS, št. U-I-165/09).
Ker je bil drugi stavek drugega odstavka 6. člena ZEKom-1 nejasen, je bil po ugotovitvi Ustavnega sodišča v neskladju (že) z 2. členom Ustave.
Ker izpodbijana odločba temelji na neustavni določbi drugega stavka drugega odstavka 6. člena ZEKom-1, je sodišče, upoštevaje navedeno odločitev Ustavnega sodišča, zaradi zmotne uporabe materialnega prava na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo tako, da je izpodbijano odločbo odpravilo in, kot ZUS-1 določa v takem primeru, zadevo vrača toženki v ponoven postopek.
pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - finančni kriterij - premoženje prosilca - vrednost nepremičnine - kršitev pravice do izjave
Iz upravnega spisa ne izhaja, da bi bila tožniku v obravnavani zadevi pred izdajo izpodbijane odločbe dana možnost, da se izjasni o dejstvih in okoliščinah, ki jih je toženka ugotovila po uradni dolžnosti in so bistvenega pomena za odločitev.
Toženka bi morala namreč tožniku omogočiti, da poda izjavo o ugotovljeni vrednosti zemljišč, ki so vplivale na zavrnitev njegove prošnje za dodelitev BPP oziroma mu omogočiti dokazovanje drugačne vrednosti tega premoženja. Odsotnost navedenega procesnega dejanja je imela vpliv na zakonitost odločitve tudi iz razloga, ker tožniku ni bila dana možnost dokazovanja pravno relevantnih okoliščin iz tretjega odstavka 14. člena ZBPP.
Ker izpodbijana odločba, izdana v obnovljenem postopku, temelji na neustavni določbi drugega stavka drugega odstavka 6. člena ZEKom-1, jo je treba iz tega razloga v celoti odpraviti.
akt, ki se lahko izpodbija s tožbo v upravnem sporu - skrbništvo - postavitev skrbnika za poseben primer - ni upravni akt po ZUS1
Predmet obravnavanega upravnega spora je sklep, s katerim je toženka tožniku kot prosilcu za BPP postavila začasnega zastopnika. S tem pa po presoji sodišča ni vsebinsko odločila o kakšni materialnopravno določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnika, tj. o pravici do BPP, za katero je zaprosil. Gre zgolj za vmesno oziroma procesno odločitev, ki jo je toženka sprejela v okviru postopka odločanja o glavni stvari, torej v okviru primarnega (glavnega) upravnega postopka, in je namenjena izključno zakonitemu poteku tega postopka.
brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - finančni kriterij - vrednost premoženja
Skupna upoštevana vrednost poslovnih deležev v gospodarskih družbah, ki jih ima v lasti tožnik, presega z zakonom določeno vrednost premoženja iz 27. člena ZSVarPre, ki znaša 18.852,00 EUR, zato tožena stranka, ni ugotavljala višine ostalega premoženja in dohodkov, pa tudi ne, ali prosilec izpolnjuje objektivni pogoj za dodelitev BPP, ki mora biti sicer izpolnjen kumulativno.
Ustavno sodišče je ocenilo, da je z vidika jezikovne in namenske razlage mogoča tako interpretacija drugega stavka drugega odstavka 6. člena ZEKom-1, ki jo ponuja tožnik, kot tudi interpretacija, pri kateri vztraja toženka. Niti jezikovna niti namenska razlaga tako ne dajeta podlage za sklep, kako bi bilo treba razumeti in uporabiti drugi stavek drugega odstavka 6. člena ZEKom-1. In ker druge uveljavljene metode razlage (sistematična, logična, zgodovinska, pravu EU zvesta razlaga) ne pripomorejo k zadostni predvidljivosti drugega stavka drugega odstavka 6. člena ZEKom-1, dejstvo, da obstajata (vsaj) dve enako verjetni razlagi zakonske določbe, po presoji Ustavnega sodišča pomeni, da so naslovniki izpostavljeni arbitrarni negotovosti. 2. člen Ustave pa na področju javnih dajatev prepoveduje takšne norme, ki davkoplačevalcem onemogočajo razumno in racionalno načrtovanje osebnih in poslovnih dejavnosti. Ker je bil drugi stavek drugega odstavka 6. člena ZEKom-1 torej nejasen, je bil po ugotovitvi Ustavnega sodišča v neskladju (že) z 2. členom Ustave. Zato je izpodbijano odločbo treba v celoti odpraviti, saj temelji na neustavni določbi drugega stavka drugega odstavka 6. člena ZEKom-1.
Ker je za drugi stavek drugega odstavka 6. člena ZEKom-1, ki je veljal ob izdaji izpodbijane odločbe, Ustavno sodišče ugotovilo, da je bil neustaven, toženka nanj svoje odločitve o odmeri plačila v ponovnem postopku ne bo mogla več opreti. Brez zakonite osnove, kateri prihodek upoštevati pri naložitvi obveznosti zadevnega letnega plačila, odločbe, s katero bi bila takšna obveznost naložena oziroma ki bi se na takšno obveznost nanašala, namreč v skladu z načeli ustavnosti in zakonitosti v konkretnem ponovnem postopku pred toženko tožniku ne bi bilo mogoče izdati.
koncesija - ustavitev postopka po objavi javnega razpisa - pravica javnega partnerja do neizbire
Iz prvega odstavka 59. člena ZJZP jasno izhaja, da je odločitev o sklenitvi javno-zasebnega partnerstva tudi po objavi javnega razpisa izključno na javnem partnerju.
ZKP člen 530. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 3.
postopek za izročitev obdolžencev in obsojencev - pogoji za izročitev - odločitev ministra za pravosodje - kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin s strani države prosilke
Zahtevana stroga presoja zakonitosti v delu, kjer tožnik zatrjuje verjetnost kršitve zaradi osebnih okoliščin, je bila izvedena, saj je toženka proučila vse predložene dokaze, s katerimi je tožnik dokazoval grožnje, izsiljevanje in druga kazniva dejanja na račun tožnika in njegovih družinskih članov ter njegovega premoženja, s strani dveh sodelavcev ruske policije. Toženka je na podlagi seznanitve s predloženimi dokazi sicer ugotovila, da verjame, da so bili tožnik in njegova družina tarča posameznih incidentov v zvezi z grožnjami in napadi na njihov dom in premoženje ter da je dogodke v obliki izsiljevanj, groženj in fizičnih napadov, ki jih je obdolženi opisoval v svojih izjavah, mogoče šteti za verjetne, ni pa obstoj zatrjevanih dokazov, tudi po presoji sodišča, v zadostni meri izkazal verjetnosti kršitve 3. člena EKČP, to je povezanosti oziroma vpletenosti ruske policije oziroma z njimi povezanimi oseb v opisane incidente, kar bi odločilno vplivalo na presojo verjetnosti kršitve 3. člena EKČP. To velja toliko bolj zato, ker je bil zoper oba policijska sodelavca, ki naj bi bila vpletena v kazniva dejanja zoper tožnika in njegove družinske člane, uveden kazenski postopek, kar kaže na pripravljenost in zavzemanje ruskih preiskovalnih organov, da se storilci takšnih dejanj zlorabe pooblastil, zaposlenih v organih ruske policije, odkrijejo in kazensko preganjajo. Iz navedenega razloga tudi po presoji sodišča zatrjevane osebne okoliščine ne dokazujejo kršitve pravice iz 3. člena EKČP.
energetika - omrežnina - pogodbeno razmerje - napačna uporaba materialnega prava - vrnitev preveč plačanih sredstev - preplačilo
Toženka je pri uporabi določb OZ, na katere je oprla svojo odločitev in na njihovi podlagi presojala utemeljenost zahtevka za povrnitev preveč plačane omrežnine od 1. 1. 2013, spregledala, da v letu 1983 ali 1980, ko naj bi sporno pogodbeno razmerje (ki mu manjka obličnost) nastalo, določbe OZ še niso veljale, pač pa je v času, ko naj bi bila sporna pogodba, katere nastanek tožnica zanika, veljal ZOR. OZ je začel veljati 1. 1. 2002, glede na 1060. člen OZ, pa se določbe OZ ne uporabljajo za obligacijska razmerja, ki so nastala pred uveljavitvijo tega zakona. Toženka je v obravnavani zadevi uporabila za ugotavljanje obstoja obligacijskega razmerja pogodbe, ki naj bi bila sklenjena med strankami v letu 1980 ali 1983 (kdaj natančno iz izpodbijane odločbe ne izhaja), napačno pravno podlago. Od odgovora na vprašanje, ali je bila sklenjena pogodba med strankama, pa je odvisna odločitev o zahtevku tožnice.