poslovodstvo – povrnitev škode – odškodnina – odškodninska odgovornost članov poslovodstva – stečaj - stečajni postopek – poplačilo terjatve - regres člana poslovodstva – odškodninska tožba - preuranjenost tožbe
Sodišče lahko odloči o odškodninski odgovornosti članov poslovodstva po 42. členu ZFPPIPP in članom poslovodstva naloži v plačilo povrnitev škode, še preden je v stečajnem postopku znana višina poplačila terjatev stečajnih upnikov iz stečajne mase.
odgovornost prokurista – odškodnina – skrbnost dobrega strokovnjaka – nakup delnic - due diligence - podlage odškodninske odgovornosti – protipravnost – vzročna zveza - gospodarski spor - bistvena kršitev določb pravdnega postopka - obravnava pred sodiščem druge stopnje – izvedba glavne obravnave pred sodiščem druge stopnje - ugotovitev dejanskega stanja - ocena dokaza, izvedenega pred sodiščem prve stopnje
Sodišče druge stopnje je dokazno oceno glede neobstoja vzročne zveze in nastanka škode naredilo na podlagi dokazov, ki s strani sodišča prve stopnje niso bili presojani oziroma jih sodišče prve stopnje ni ocenjevalo v zvezi z navedenima predpostavkama odškodninske odgovornosti.
Izvedba pritožbene obravnave od novele ZPP-D dalje ni več izjema, temveč pravilo (prvi odstavek 347. člena ZPP). Tudi v primerih, kadar sodišče prve stopnje posamezen dokaz izvede, a ga ne oceni oziroma se do njega ne opredeli, pride v poštev smiselna uporaba 347. člena ZPP o obligatorni izvedbi pritožbene obravnave. Na seji senata takih dokazov ni mogoče ocenjevati.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VS4002517
OZ člen 505, 505/3. ZPP člen 286, 286/4.
dopuščena revizija - prodajna pogodba - prodaja blaga - kritna prodaja - prodaja blaga s popustom - razlika do cele kupnine - primeren rok prodaje - primeren način prodaje - škoda zaradi prodaje s popustom - odškodnina - dokazovanje - predlaganje dokazov - prekluzija - krivda za zamudo s predlaganjem dokazov - izvedenec -
Način kritne prodaje blaga je bil primeren in opravljen v skladu z drugim in tretjim odstavkom 505. člena OZ (v primernem roku, na primeren način in po obvestitvi tožeče stranke). Način kritne prodaje (prodaja določenega blaga s 70 % popustom) je bil glede na ugotovitve sodišč prve in druge stopnje, da si je tožena stranka prizadevala najti ugodnejšega kupca in da višje kupnine ni mogla doseči, primeren. Ob tem Vrhovno sodišče poudarja, da tudi v primeru neprimerne oprave kritne prodaje prodajalec ne izgubi pravice do povrnitve škode, kot trdi revidentka, temveč lahko nasprotna stranka zahteva (le) ustrezno zmanjšanje odškodnine.
Ne držijo revizijske navedbe, da je z navedenimi popusti tožena stranka povečala nastalo škodo. Ravno obratno: s tem se je škoda zmanjšala. Ker je opravila kritno prodajo blaga, je škoda, ki ji je nastala, manjša za kupnino, ki jo je dobila na podlagi kritne prodaje. S tem je zadostila tudi svoji dolžnosti prizadevati si zmanjšati nastalo škodo (četrti odstavek 243. člena OZ).
URS člen 26. OZ člen 147, 148. ZDDPO člen 39, 40. ZPP člen 339, 339/2-14, 339/2-15.
pravica do povrnitve škode - odgovornost države za delo upravnega organa - davčni organ - skrbnost dobrega strokovnjaka - davki - davčna osnova - podlage odškodninske odgovornosti - protipravnost - krivda
Zmotna materialnopravna presoja davčnih organov, zaradi katere je bila izdana sodba Upravnega ter nato še Vrhovnega sodišča, ki sta razsodili v korist tožeče stranke ter odpravili odločbi davčnih organov, namreč ne izpolnjuje pravnega standarda protipravnosti ravnanja tožene stranke. Tožeča stranka ni uspela izkazati kvalificirane kršitve tožene stranke, v smislu namerne oziroma zavestno napačne materialnopravne razlage predpisa.
Avtonomna razlaga zakona, kot jo je v konkretnem primeru podal davčni organ, tako sama po sebi ne kaže na arbitrarnost odločanja niti na neskrbnost njegovega ravnanja, saj je organ, skladno z naravo njegovega dela, v predvidenem, zakonitem postopku, med katerim je argumentirano odgovarjal na očitke tožeče stranke ter se argumentirano zavzemal za drugačno pravno razlago (ne povsem jasne) norme.
dopuščena revizija - družba z omejeno odgovornostjo (d. o. o.) - izključitev družbenika iz družbe - razlogi za izključitev družbenika - utemeljeni razlogi
Pritrditi je mogoče revidentki, da pod utemeljene razloge v smislu tretjega odstavka 501. člena ZGD-1 ne sodi le krivdno ravnanje družbenika. Razlikovanje med krivdnimi in nekrivdnimi razlogi na odločitev v tej zadevi ne vpliva. Odločilno je le, ali ravnanja, ki jih toženi stranki očita tožeča stranka, predstavljajo utemeljen razlog za izključitev iz družbe, ne pa tudi, ali je tožena stranka pri tem ravnala krivdno ali ne. Niso samo krivdna ravnanja tista, ki bi lahko predstavljala utemeljen razlog za izključitev. Za takšno razlikovanje namreč v zakonu ni najti podlage.
Teorija zastopa stališče, da izvajanje pravic v skladu z zakonom ali družbeno pogodbo (ob predpostavki, da ne gre za njihovo zlorabo) ne more biti utemeljen razlog za izključitev družbenika tudi, če gre na škodo drugim družbenikom oziroma se ostali družbeniki z odločitvami ne strinjajo. Temu stališču Vrhovno sodišče pritrjuje. Izključitev družbenika je namreč izjema od pravila ter skrajno sredstvo in ne mehanizem za maščevanje družbeniku. Izključitveni razlog utemeljujejo le ravnanja, ki so dovolj „groba“ oziroma resna. Ob tem Vrhovno sodišče opozarja, da ima nezadovoljni družbenik v skladu z zakonom pravico do izstopa iz družbe.
Sklenitev sodne poravnave, četudi v obdobju izpodbojnosti, samo po sebi ni dejanje, ki bi imelo objektivne znake izpodbojnega pravnega dejanja.
Da bi bila sklenitev sodne poravnave izpodbojna, ker sta v posledici njene sklenitve toženca izkoristila dano možnost in pridobila položaj ločitvenih upnikov v stečajnem postopku, bi morale obstajati dodatne okoliščine, ki bi utemeljevale, da je stečajni dolžnik sodno poravnavo s tožencema sklenil prav z namenom, da jo priviligira. Za tak primer bi lahko šlo, če bi tožnici trdili in dokazali, da stečajni dolžnik z njima, za razliko od ostalih bivših družbenikov, ni hotel skleniti sodne poravnave, sami pa sta bili to pripravljeni storiti.
OZ člen 39, 112, 112/1, 112/2, 114. ZPP člen 155, 155/1.
spremenjene okoliščine - izpolnjena pogodba – kauza - prodaja nepremičnine – nameravana uporaba nepremičnine - nepremičnina, na kateri se pričakuje možnost gradnje - namen gradnje - običajno tveganje pri nepremičninskih poslih - omemba namena v pogodbi – riziko nameravane uporabe nepremičnine – stroški pravdnega postopka – stroški odvetnika – potrebni stroški – zastopanje po več odvetnikih
Navkljub izpolnitvi pogodbenih obveznosti upoštevanje spremenjenih okoliščin izjemoma pride v poštev, še zlasti, če gre za primer, ko ena pogodbena stranka zatrjuje, da se ne da doseči namena pogodbe. Takšen izjemen primer predstavlja prodaja nepremičnine, na kateri se v prihodnosti pričakuje možnost gradnje.
Pri pogodbi o prodaji nepremičnine, na kateri se v prihodnosti pričakuje možnost gradnje, je treba upoštevati, da takšna pogodba običajno vsebuje element negotovosti, ki je v tem, da ob njeni sklenitvi praviloma še ni znano, ali oziroma kdaj bo zemljišče zazidljivo oziroma ali bo gradnja mogoča. V takšnem primeru spremenjene okoliščine niso nekaj nepričakovanega; zato bi jih morala pogodbena stranka, ki nosi riziko njihovega nastanka, upoštevati že ob sklenitvi pogodbe in se ustrezno zaščititi. Gre namreč za riziko, ki predstavlja običajno tveganje pri nepremičninskih poslih.
Glede na to, da riziko nameravane uporabe praviloma nosi kupec, zgolj omemba kupčevega namena ne zadošča za prenos rizika na prodajalca, temveč bi moralo iz prodajne pogodbe izhajati, da v določenem konkretnem primeru riziko nameravane uporabe izjemoma nosi prodajalec.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - DELOVNO PRAVO
VS3006083
ZDSS-1 člen 5.
spor o pristojnosti - stvarna pristojnost - odškodnina - odškodninski spor - plačilo odškodnine - nesreča pri delu
Drugi toženec ni pravna oseba s sedežem v Republiki Sloveniji, ki bi opravljala zavarovalne posle (in pridobila ustrezna dovoljenja ter nastopala tudi v ustrezni pravno organizacijski obliki), temveč gre za gospodarsko družbo, ki se ukvarja s proizvodnjo konstrukcij in njihovih delov. Spor med tožnikom in drugim tožencem, pri katerem tožnik ni bil v delovnem razmerju, zato ni niti spor iz delovnega razmerja niti spor med delavcem in delodajalcem. Prav tako zanj ni mogoče uporabiti pravila o atrakciji pristojnosti delovnega sodišča (po drugem odstavku 5. člena ZDSS-1), saj drugi toženec ni zavarovalnica, ki bi v odškodninskem sporu, za katerega je pristojno delovno sodišče, nastopala kot sospornik prvega toženca.
ZPIZ-1 člen 66, 68. Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško člen 22.
invalid III. kategorije - nadomestilo za invalidnost - pogoji – gostota zavarovalne dobe - mednarodni sporazum o socialni varnosti - zavarovalna doba pri tujem nosilcu zavarovanja
Pri odločitvi o tem, ali tožnik izpolnjuje pogoj minimalne zavarovalne oziroma pokojninske dobe, predpisane za pridobitev pravice do invalidske pokojnine, se ni mogoče izogniti določbam 22. člena Sporazuma: ker je tožnik dopolnil zavarovalni dobi po pravnih predpisih tako Slovenije kot Hrvaške, se pri ugotavljanju pogojev za pridobitev pravice do invalidske pokojnine le-ti seštejeta.
pogodba o zaposlitvi za določen čas - transformacija pogodbe o zaposlitvi za določen čas - transformacija - zakoniti razlog - obseg sodne presoje - trditveno in dokazno breme
V obravnavanem primeru je bil razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi s tožnico za določen čas v pogodbi o zaposlitvi z dne 11. 3. 2010 jasno in določno opredeljen (nadomeščanje porodniške odsotnosti delavke P. P.). V takem primeru je lahko obseg sodne presoje omejen le na obstoj razloga za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas, ki je opredeljen v pogodbi o zaposlitvi. Delodajalec mora dokazati, da je ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi obstajal zakonit razlog za sklenitev pogodbe za določen čas. Če tak, zakonsko dopusten, razlog v pogodbi jasno navede, ne more kasneje v sodnem postopku zatrjevati, da naj bi bil razlog dejansko nek drug.
Sodišče druge stopnje presoje ni moglo graditi le na tem, da na posnetkih kamer niso vidne stvari, ki naj bi jih prevažal in metanja stvari preko ograje ter da tožnik ni bil neposredno zaloten pri pobiranju odvrženih stvari. Izostanek neposrednega dokaza o tem, da je tožnik odvrgel baker preko ograje in ga ponoči prišel iskat, ne pomeni, da tega dejstva ne morejo potrditi drugi dokazi. Četudi kak dokaz sam zase nima zadostne dokazne moči, jo ima lahko skupek več dokazov, če zaključena veriga ustvarja celotno sliko.
pravica do zdravljenja - dokazovanje – izvedenec - postavitev novega izvedenca – obseg revizijske presoje
Nasprotja med izvedenčevim mnenjem in izpovedbo revidentkine nevrologinje sta nižji sodišči obrazložili tako, da sta svoje ugotovitve o revidentkinem zdravstvenem stanju oprli na izvedensko mnenje, ki je bilo podano pisno, z zaslišanjem izvedenca na glavni obravnavi in s pisno dopolnitvijo mnenja.
Nižji sodišči sta ravnali pravilno, ker od tržne cene gramoza 950,00 SIT nista odšteli stroškov izkopa. Takšno stališče je v skladu z načelom popolne odškodnine in vzpostavitve prejšnjega stanja. V predmetni zadevi ne gre za vračanje premoženjske koristi oškodovancu, temveč za izravnavo premoženjskega prikrajšanja, ki naj tožnici omogoči vzpostavitev položaja, kakršnega je imela pred škodnim dogodkom. Ta namen je mogoče udejanjiti le tako, da gramoz kupi na trgu in zanj plača tržno ceno, v kateri so všteti tudi stroški izkopa.
Neutemeljene so revizijske navedbe o dejanjih majhnega pomena, ki naj ne bi zadoščala za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Gre za delavca na delovnem mestu prodajalca, ki je bil ves čas v stiku z denarjem in za katerega se je v krajšem časovnem obdobju ugotovilo, da prav pri poslovanju s strankami in pri tem z denarjem ni ravnal tako, kot so od njega zahtevala interna navodila delodajalca.
odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - prenehanje potreb po delu
Nižji sodišči sta jasno ugotovili, da je prišlo pri toženi stranki do prenehanja potreb po tožnikovem delu iz ekonomskih in organizacijskih razlogov in da je tožena stranka ugotovila, da je prenehala potreba po enem od treh izvajalcev na delovnem mestu strokovni sodelavec nabave. Ker je bilo preostalo tožnikovo delo najlažje razporediti na druge sodelavce, je tožena stranka utemeljeno ugotovila, da je podan utemeljen poslovni razlog za odpoved tožnikove pogodbe o zaposlitvi.
odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - ukinitev delovnega mesta - diskriminacija
Delovno mesto tožnice je bilo ukinjeno, razlog za to je bila drugačna organizacija dela kontrole kakovosti. Ukinitev delovnega mesta torej ni bila fiktivna in sodišče ni ugotovilo, da bi bila izvedena z namenom tožnico obravnavati diskriminatorno.
URS člen 32. ZUPJS člen 4, 10, 12. ZZZDR člen 123.
državna štipendija - pravica do državne štipendije - premoženjski cenzus
Položaj polnoletnega otroka, ki po razvezi staršev ni bil dodeljen v varstvo in vzgojo ter samostojno živi v drugem stanovanju v samskem gospodinjstvu, ni mogoče izenačevati s položajem otrok, ki so bili dodeljeni v varstvo in vzgojo, saj imajo take polnoletne osebe že na podlagi 32. člena Ustave RS pravico do svobodne izbire prebivališča. Zato je sodišče druge stopnje zmotno presodilo, da se v smislu določb 3. točke drugega odstavka 10. člena ZUPJS tudi tožničin materialni položaj ugotavlja skupaj z materialnim položajem njenega očeta, ne glede na to, ali živita v istem stanovanju in skupnem gospodinjstvu ali ne.
ZSPJS člen 2, 7, 7/5, 9, 9/3, 13, 13/2. ZDR člen 42. ZJU člen 21, 21/1. ZObr člen 5, 89, 89/2. ZPP člen 380, 380/2. Uredba o uvrstitvi formacijskih dolžnosti in nazivov v Slovenski vojski v plačne razrede člen 4.
pripadnik Slovenske vojske - razporeditev - dejansko delo - razlika v plači - vojak - formacija - formacijska dolžnost - plačilo za dejansko opravljeno delo – plača po dejanskem delu - razvrstitev v plačilni razred
Če je tožnik v resnici opravljal drugo delo, kakor tisto, ki naj bi ga opravljal v formacijski dolžnosti, v katero je bil razporejen, potem mu pripada plačilo za delo, ki ga je dejansko opravljal, čeprav tožena stranka nima sistematizirane ustrezne formacijske dolžnosti, ki bi ta dela obsegala.
Če bi se ugotovilo, da je tožnik dejansko opravljal delo in naloge letalskega inženirja, potem je jasna tudi višina plače, ki bi mu za to delo pripadala. Uvrstitev posameznih formacijskih dolžnosti v plačne razrede namreč določa uredba in formacija ne more uvrstiti posameznih formacijskih dolžnosti v drugačne plačne razrede.