prenehanje uporabe radijskih frekvenc - začasna odredba - izpolnjevanje pogojev za izdajo - nastanek težko popravljive škode
Razloge in dokaze, da so izpolnjeni pogoji za izdajo začasne odredbe po 1. odstavku 69. člena ZUS, mora stranka navesti že v predlogu za izdajo začasne odredbe. Pavšalno zatrjevanje tožeče stranke, da ji bi z izvršitvijo odločbe nastala težko popravljiva škoda, ni dokaz o tem, zato začasne odredbe, po presoji pritožbenega sodišča, ni mogoče izdati. Razloga, da tudi v primeru uspeha v tem upravnem sporu ne bo mogla dobiti nazaj odvzete frekvence, ker jo bo tožena stranka oddala drugemu, pa tožeča stranka v pritožbenem postopku ne more uspešno uveljaviti, ker ga ni navedla že v predlogu za izdajo začasne odredbe.
razmerja med razvezanima zakoncema po razvezi zakonske zveze - preživljanje zakonca - preživnina - bistveno poslabšanje socialnega položaja zakonca - možnosti preživninskega zavezanca
Po presoji Vrhovnega sodišča določbe 81. člena ZZZDR ni mogoče razumeti tako, da se lahko ob razvezi zakonske zveze določi znesek za preživljanje le v primeru, ko gre za popolnoma nepreskrbljenega zakonca in/ali zakonca, ki sploh nima nobenih sredstev za življenje (in si jih sam tudi ne more pridobiti), ampak jo je treba uporabiti tudi v primerih, ko se zaradi razveze zakonske zveze socialni in premoženjski položaj enega od zakoncev bistveno spremeni (poslabša). Pravno pomembno je, da toženka živi v ZR Nemčiji. Tam sta imela s tožnikom tudi zadnje skupno prebivališče. Od toženke ni mogoče zahtevati, naj zaradi razveze zakonske zveze spremeni kraj stalnega prebivanja in se preseli celo v drugo državo, kjer naj bi bilo življenje cenejše (v obravnavanem primeru v Republiko Hrvaško). Pri odločanju o tem, ali ji je treba ob razvezi zakonske zveze določiti preživnino v breme tožnika kot bivšega zakonca, je treba zato upoštevati tudi to dejstvo.
Ob pravilni uporabi 81. člena ZZZDR se položaj zakonca samo zaradi razveze zakonske zveze vendarle ne bi smel bistveno poslabšati. To seveda velja le ob pogoju, da drugi zakonec plačevanje preživnine zmore.
pripor - ponovitvena nevarnost - varnost ljudi - neogibnost pripora - milejši ukrepi - obdolženčeva pravica do molka - zahteva za varstvo zakonitosti - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja
S tem ko sta sodišči ugotovili, da je pripor še vedno neogibno potreben za varnost ljudi, sta posredno odgovorili tudi na vprašanje, zakaj v tem primeru hišni pripor (199.a člen ZKP), ki se odredi le, kadar pripor ni neogibno potreben, ne pride v poštev in tega nista bili dolžni še posebej utemeljevati.
Obtoženčeva pravica do molka, ki mu jo zagotavljata ustava in zakon, ni bila kršena oziroma "uporabljena v njegovo škodo", s tem ko je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so zaradi obtoženčevega zanikanja kaznivega dejanja njegovi dobavitelji, ki so še vedno na prostosti, ostali neodkriti. S tem je sodišče želelo zgolj poudariti, da je, kljub takšnem načinu obtoženčeve obrambe, še vedno izkazana tudi ena od okoliščin, pomembnih za podaljšanje pripora.
zahteva za varstvo zakonitosti - dovoljenost - zahteva vložena zoper sklep o predlogu za odpravo pripora
Ker sodišči prve in druge stopnje z izpodbijanima odločbama nista odločali niti o odreditvi niti o podaljšanju pripora, pač pa o predlogu obrambe, da naj se obtoženec izpusti na prostost, zoper takšno odločitev glede na določbo 4. odstavka 420. člena ZKP vložitev zahteve za varstvo zakonitosti ni dovoljena.
bistvena kršitev določb kazenskega postopka - nasprotje med izrekom in razlogi sodbe - zahteva za varstvo zakonitosti - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja
Presoja, ali obstoji nasprotje med izrekom in razlogi sodbe (bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP).
podlaga za denacionalizacijo - napake volje - sila, grožnja ali zvijača državnega organa oziroma predstavnika oblasti - sklenitev darilne pogodbe - ugotavljanje splošnih družbenih razmer
Za obstoj podlage iz 5. člena ZDen ne zadostuje le ugotovitev o tedanjih splošnih družbenih razmerah. Ugotovljene morajo biti tudi take okoliščine pri sklepanju konkretnega pravnega posla, ki pomenijo silo, grožnjo ali zvijačo državnega organa oziroma predstavnika oblasti. Ker v obravnavani zadevi take okoliščine pri sklepanju darilne pogodbe z dne 26.6.1962 niso bile ugotovljene, je zahteva za denacionalizacijo neutemeljena.
ZS člen 58. ZSR člen 16.ZPP člen 180, 180/2, 367, 367/2, 377. ZPP (1977) člen 40, 40/3, 186.
pridobitev stanovanjske pravice - trajno prenehanje uporabe stanovanja - stanovanjska pravica zakonca - vojaško stanovanje - razpolaganje z vojaškimi stanovanji v času moratorija - stanovanjska pravica na prejšnjem stanovanju - pridobljene pravice - zakup vojaškega stanovanja - dovoljenost revizije - vrednost spornega predmeta - zavrženje revizije
Toženka se kljub odločbi z dne 4.9.1991 ni skupaj z možem izselila iz garsonjere, pač pa je ostala v njej in jo določen čas vsaj do decembra 1991, ko je garsonjero oddala v podnajem, še uporabljala. Zato je na podlagi 16. člena ZSR na garsonjeri pridobila stanovanjsko pravico (ob pogoju, da jo je pred tem imel njen mož). Pri stanovanjskih sporih ob prehodu v novo stanovanjsko ureditev so namreč pravno pomembne tiste okoliščine, ki so obstajale ob uveljavitvi novega SZ, torej 19.10.1991. Kdor je takrat imel položaj imetnika stanovanjske pravice, ga zaradi kasnejšega ravnanja ni mogel izgubiti po določbah prej veljavnega ZSR. Ravnanje, ki ga toženki očitata obe sodišči, pa je prav njena oddaja garsonjere v podnajem in prenehanje uporabe garsonjere šele v decembru 1991.
zahteva za varstvo zakonitosti - rok za vložitev - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja
S tem ko obsojenec v zahtevi ne uveljavlja nobene kršitve zakona, pač pa zgolj izraža posplošeno kritiko na način vodenja predkazenskega in kazenskega postopka ter nestrinjanje z odločitvami sodišča, ki da ni izvedlo vseh dokazov, uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (2. odstavek 420. člena ZKP).
zahteva za varstvo zakonitosti - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja
Z navedbami v zahtevi za varstvo zakonitosti vložnica izpodbija dejanske zaključke, ki jih je sodišče sprejelo v zvezi z obravnavanimi kaznivimi dejanji, s čimer uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Iz tega razloga zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (2. odstavek 420. člena ZKP).
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS21980
KZ člen 17, 22, 22/1, 127, 127/1.ZKP člen 420, 420/2, 424, 424/1.
kazniva dejanja zoper življenje in telo - umor - poskus umora - krivda - eventualni naklep - zahteva za varstvo zakonitosti - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja - obseg preizkusa kršitev zakona
Za poskus kaznivega dejanja umora zadostuje tudi krivdna oblika eventualnega naklepa.
ZKP člen 362, 362/1, 368, 368/1, 420, 420/2, 421, 421/3.
pritožba zoper sodbo sodišča prve stopnje - napoved pritožbe - pravni pouk o dolžnosti napovedi pritožbe - napoved pritožbe pred razglasitvijo sodbe - zahteva za varstvo zakonitosti - rok za vložitev zahteve - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja
Napoved pritožbe mora biti podana izrecno in to po razglašeni sodbi. Najave pritožbe za primer neugodne sodbe pred njenim izrekom ni mogoče šteti kot napovedi.
razmerja med zakoncema po razvezi zakonske zveze - dolžnost preživljanja zakonca - pravica do preživnine - nepreskrbljenost zakonca
Zaradi razveze zakonske zveze se socialne, premoženjske in druge razmere tožnika niso prav nič spremenile. Z rednim delom je tožnik prenehal veliko let pred razvezo zakonske zveze (v letu 1986), ob razvezi je dobil izplačan delež na ustvarjenem skupnem premoženju, po ugotovitvah obeh sodišč zdravstvenih težav nima, že v času trajanja zakonske zveze je opravljal le občasna priložnostna dela, kar počne tudi po razvezi, k stroškom preživljanja obeh otrok, ki redno študirata in sta oba hudo slušno prizadeta, pa nič ne prispeva.
Ko sodišče odloča o tožbenem zahtevku, ni vezano na uporabo prava, ki ga ponujajo procesni udeleženci. Uporaba materialnega prava je stvar sodne presoje. Vendar pa je sodišče vezano na meje postavljenih zahtevkov in na dejstva in dokaze, s katerimi se ta dokazujejo, torej na trditveno podlago tožbe (2. člen in prvi odstavek 7. člena ZPP).
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS21797
KZ člen 183, 183/1, 183/4.ZKP člen 178, 178/5, 420, 420/2.
kazniva dejanja zoper spolno nedotakljivost - spolni napad na otroka - prizadeti spolno nedotakljivost osebe - izvajanje dokazov - zaslišanje prič - navzočnost zagovornika pri zaslišanju prič - zahteva za varstvo zakonitosti - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja
Pri dejanjih iz 4. odstavka 183. člena KZ ni dotikanja teles, pač pa gre za različna spolno nedostojna ravnanja oziroma dejanja, ki so namenjena zadovoljitvi storilčeve spolne pohote pred otrokom, kot tudi za zadovoljevanje takšne pohote s tem, da otrok opravlja določena spolna dejanja. Zato zatrjevanje obsojenčevega zagovornika, da prijemanje deklet za zadnjico, otipavanje po njihovih prsih, polaganje roke dekleta na obsojenčevo spolovilo in ravnanje obsojenca, ko se je slekel do golega in se gol ulegel na deklico, ne pomeni kaznivih dejanj po 1. ampak po 4. odstavku 183. člena KZ, ni utemeljeno.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS21778
KZ člen 9, 217, 217/1.ZC člen 1, 1-2.ZKP člen 420, 420/2.
kazniva dejanja zoper premoženje - goljufija - ček - čas storitve kaznivega dejanja - zahteva za varstvo zakonitosti - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja
Obsojenec je z lažnivim prikazovanjem izmamil od oškodovancev podpisane čekovne blankete kot pogoj, da jim bo sploh uredil posojilo. Ker je bil spoznan za krivega kaznivega dejanja goljufije in ne kaznivega dejanja ponarejanja vrednostnih papirjev po 3.
odstavku 250. člena KZ, se vprašanje, ali je šlo pri podpisanih čekovnih blanketih za ček po določbah Zakona o čeku, ne nanaša na enega od zakonskih znakov kaznivega dejanja.
kazniva dejanja zoper uradno dolžnost in javna pooblastila - izsiljevanje izpovedi - sostorilstvo
Pri sostorilstvu gre torej za sodelovanje dveh ali več oseb, pri katerem vsakdo sam neposredno uresničuje del zakonskih znakov kaznivega dejanja. Zato ni potrebno, da bi vsak sostorilec uresničil vse znake dejanskega stanja kaznivega dejanja.