Kadar delavec dokaže, da je opravljal naloge višje vrednotenega delovnega mesta, je upravičen do plačila razlike v plačilu za delo, saj mu mora delodajalec na podlagi 44. člena ZDR-1 zagotoviti ustrezno plačilo za opravljeno delo. To pomeni, da delavcu pripada razlika v osnovni plači med obema delovnima mestoma in posledično tudi razlika v pripadajočih dodatkih.
Pri plačilu za opravljanje višje vrednotnega dela na podlagi 44. člena ZDR-1 ne gre za napredovanje oziroma za sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto z višjo osnovno plačo. Gre zgolj za odpravo protipravnega stanja s priznanjem razlike v plačilu za delo, ker tožnica od uvedbe univerzalnih okenc ni imela sklenjene ustrezne pogodbe o zaposlitvi in je posledično prejemala prenizko plačilo za delo.
Obveznost delodajalca, da delavcu zagotovi ustrezno plačilo za opravljeno delo, ni omejena le na čas, ko delavec opravlja delo, ampak tudi na čas, ko je delavec z dela upravičeno odsoten, saj mu za čas upravičene odsotnosti z dela pripada ustrezno nadomestilo plače.
Kadar delavec dokaže, da je opravljal naloge višje vrednotenega delovnega mesta, je upravičen do plačila razlike v plačilu za delo, saj mu mora delodajalec na podlagi 44. člena ZDR-1 zagotoviti ustrezno plačilo za opravljeno delo. To pomeni, da delavcu pripada razlika v osnovni plači med obema delovnima mestoma in posledično tudi razlika v pripadajočih dodatkih. V zvezi z dodatki je med strankama sporen dodatek za izravnavo.
Če se delavcu prizna razlika v plači na podlagi 44. člena ZDR-1, to ne pomeni, da je delavec s tem napredoval oziroma sklenil pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto z višjo osnovno plačo. Gre zgolj za odpravo protipravnega stanja, ker tožnica ni imela sklenjene ustrezne pogodbe o zaposlitvi in je posledično prejemala prenizko plačilo za delo. Tožnica bi od uvedbe univerzalnih okenc morala imeti s toženko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto sodelavec I in prejemati plačilo za delo za to delovno mesto, saj se od takrat glede na ugotovitev sodišča prve stopnje delo med obema delovnima mestoma ni več razlikovalo.
Delavec, ki dokaže, da je v določnem obdobju opravljal višje vrednoteno delo, je za celotno to obdobje upravičen do višjega plačila za delo, tudi za čas, ko dela ni opravljal iz upravičenih razlogov.
Kadar delavec dokaže, da je opravljal naloge višje vrednotenega delovnega mesta, je upravičen do plačila razlike v plačilu za delo, saj mu mora delodajalec na podlagi 44. člena ZDR-1 zagotoviti ustrezno plačilo za opravljeno delo. To pomeni, da delavcu pripada razlika v osnovni plači med obema delovnima mestoma in posledično tudi razlika v pripadajočih dodatkih.
Pri plačilu za opravljanje višje vrednotnega dela na podlagi 44. člena ZDR-1 ne gre za napredovanje oziroma za sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto z višjo osnovno plačo. Gre zgolj za odpravo protipravnega stanja s priznanjem razlike v plačilu za delo, ker tožnica od uvedbe univerzalnih okenc ni imela sklenjene ustrezne pogodbe o zaposlitvi in je posledično prejemala prenizko plačilo za delo.
Delavec je zaradi protipravnega ravnanja delodajalca v predhodnem obdobju, ker mu ni zagotavljal ustreznega plačila, prikrajšan tudi v obdobju upravičenih odsotnosti z dela, saj prejema nadomestilo plače glede na predhodno prejeto plačilo za delo.
Pri priznanju denarne socialne pomoči, zaradi narave pravice, ne zadostuje zgolj prizadevanje za izboljšanje materialnega položaja, to se mora v določenem obdobju tudi odraziti. Status samozaposlene osebe sam po sebi ne izključuje upravičenosti do DSP, vendar neuspeh dejavnosti ne pomeni nadaljnje avtomatične upravičenosti do DSP, saj se pri upravičenosti preverjajo dejanski dohodki in premoženje. Pri presoji je skladno z 28. členom ZSVarPre ključno, da oseba ni sama povzročila slabega materialnega položaja, kar vključuje neupravičeno zavračanje ali izogibanje zaposlitvi ali aktivnostim zaposlitev.
Odločitev o tem, ali bo upoštevalo prepozno pritožbo, je v postopkih za varstvo koristi otroka pridržana sodišču druge stopnje. Sodišče prve stopnje mora prepozno pritožbo posredovati višjemu sodišču in to je tisto, ki presodi, ali so izpolnjeni pogoji za njeno vsebinsko obravnavanje ali pa se pritožba kot prepozna zavrže.
Sodna odločba je izvršljiva, če je postala pravnomočna in če je potekel rok za prostovoljno izpolnitev obveznosti (prvi odstavek 19. člena ZIZ). Če rok za izpolnitev obveznosti v sodni odločbi ni določen, to kljub navedeni določbi ne pomeni takšne pomanjkljivosti izvršilnega naslova, ki bi preprečevala dovolitev izvršbe na podlagi takšnega izvršilnega naslova. Vendar pa mora navedeno pomanjkljivost v skladu z izrecno določbo drugega odstavka 21. člena ZIZ odpraviti izvršilno sodišče, ki mora v sklepu o izvršbi določiti rok za prostovoljno izpolnitev obveznosti, izvršbo pa dovoliti šele po poteku roka, torej za primer, da dolžnik obveznosti v danem roku ne bo prostovoljno izpolnil. Z določitvijo izpolnitvenega roka dolžnik tako dobi dodatno možnost prostovoljne izpolnitve obveznosti, šele v primeru neizpolnitve pa je terjatev prisilno izterjana. Sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi tega ni upoštevalo, ampak je s sklepom o izvršbi izvršbo dovolilo, ne da bi dolžnicama predhodno določilo rok za prostovoljno izpolnitev obveznosti. Navedeno kršitev je po izdaji sklepa o izvršbi (v primeru vložitve pravočasnega ugovora) mogoče sanirati le z razveljavitvijo sklepa o izvršbi in ponovno odločitvijo o predlogu za izvršbo v novem sklepu o izvršbi, izdanem ob upoštevanju drugega odstavka 21. člena ZIZ.
V točki II izreka sodbe P 12/2021 dolžnicama ni bilo naloženo nerazdelno plačilo zneska 86.400,00 EUR zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 3. 2021, ampak je bila dolžnicama v plačilo naložena deljiva obveznost (tako tudi sodba VSRS II Ips 61/2025 z dne 4. 2. 2026, točka 25 obrazložitve). V izvršilnem naslovu (tudi pred njegovo spremembo s sodbo VSRS) zato ni bilo podlage, da se izvršba zoper obe dolžnici dovoli za izterjavo celotnega zneska 86.400,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 3. 2021 dalje, ampak za dovolitev izvršbe zoper posamezno dolžnico zgolj za izterjavo polovice tega zneska (tj. 43.200,00 EUR) s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.
Presoja, kdaj gre za graje vredno ravnanje oziroma diskriminacijo je objektivna, tj. kaj po splošnih družbenih merilih šteje za takšno ravnanje. Zato ne zadošča, kako je takšno ravnanje subjektivno doumel tožnik, kar izpostavlja v pritožbi s tem, ko navaja, da je komandirjevo izjavo razumel, da je pomen sindikalnega zaupnika z njegovim nastopom izničen.
Prav tako je za presojo trpinčenja oziroma diskriminacije tožnika nebistveno, kakšen je bil odnos komandirja A.A. do svojih (ostalih) podrejenih. Presoja se namreč nanaša le na posameznega delavca, tj. tistega, ki v konkretnem sporu zatrjuje, da je takšno ravnanje usmerjeno zoper njega oziroma da je deležen neenake obravnave.
Dobra vera je posameznikovo subjektivno zavedanje o tem, da je lastnik nepremičnin. Ob tem, da je tožnik nepremičnine kupoval postopoma in mu je bilo povsem jasno njihovo lastništvo (če bi bile že njegove, potrebe po nadaljnjem nakupu ne bi bilo), pa je zaključek, da v dobri veri ni mogel biti, materialno pravno pravilen.
Preventivno ravnanje vzdrževalca cest (preden dejansko pride do nevarnosti za udeležence v prometu zaradi zastoja vode v podvozu) ima lahko podlago zgolj v njegovem pričakovanju, da bo podvoz zalila voda. Zastajanje vode v podvozu v primeru obilnega deževja za vzdrževalca cest načeloma ni nepričakovan dogodek, vendar to ne pomeni, da je toženec v danih okoliščinah ravnal v nasprotju z dolžno skrbnostjo (torej protipravno). Njegova odškodninska odgovornost bi bila podana, če bi bile izkazane okoliščine, na podlagi katerih bi toženec ob dolžni skrbnosti moral in mogel pričakovati, da bo spornega večera poplavilo prav obravnavani podvoz.
Pri zdravstvenem zavarovanju oseb v tujini zavarovalni primer ne nastane šele z upravičenčevim (zavarovančevim) plačilom stroškov zdravljenja, temveč že s samim nastankom teh stroškov.
Sodnik, ki je na seji senata dne 11. 11. 2025 sodeloval pri izdaji izpodbijane sodbe, ni sodeloval niti na prvem naroku za glavno obravnavo dne 23. 11. 2023, niti na drugem naroku, ki je bil opravljen 1. 10. 2024. Razen tega na obeh opravljenih narokih nista sodelovala sodnika porotnika, ki sta dne 11. 11. 2025 sodelovala pri izdaji izpodbijane sodbe, izdane po opravljeni seji senata. Glede na navedeno je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 1. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je pri izdaji sodbe sodeloval sodnik in tudi sodnika porotnika, ki nista sodelovala na glavni obravnavi. Gre za absolutno bistveno kršitev določb postopka, na katero pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.
ZDSS-1 v č.) točki 6. člena med kolektivne delovne spore resda umešča tudi spor o zakonitosti stavke, ki ga lahko v skladu s prvim odstavkom 48. člena tega zakona sproži, kdor ima po zakonu pravico organizirati stavko in zoper katerega je stavka organizirana. Citirani določbi pa ne preprečujeta, da v primeru nesproženega tovrstnega kolektivnega delovnega spora ne bi bilo dopustno v aktivnostih delavca, ki se nanašajo na organizacijo in sodelovanje v stavki, prepoznati protipravnega ravnanja, ga pravno kvalificirati kot hujšo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja v smislu 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 in iz tega razloga podano izredno odpoved nato presojati v individualnem delovnem sporu.
Po literaturi je družba dolžna družbeniku le omogočiti vpogled v listine v poslovnih prostorih družbe. Zato družbenik ne more zahtevati, da mu družba izroči fotokopije zahtevanih listin ali da mu jih celo pošlje po pošti. To pomeni, da zahtevek na posredovanje knjige izdanih računov v elektronski obliki ni materialnopravno utemeljen.
Nosilec podatkov ni pomemben, zato je možnost vpogleda vključena tudi v vse oblike zapisov na elektronskih nosilcih podatkov.
Neutemeljena je pritožbena trditev, da bi moralo sodišče prve stopnje na vsak način zaslišati tujce, ki sta jih obdolženca nezakonito spravila čez mejo države, saj tega dokaza ni bilo mogoče izvesti zaradi njihove nedosegljivosti, iz razlogov, ki jih je navedlo v sodbi, pa njihovih izpovedb, pridobljenih v nujnih preiskovalnih dejanjih, pravilno ni uporabilo v dokazne namene. Zaslišanje tujcev tako ni bilo mogoče, a glede na številnost in trdnost zbranih dokazov, ki potrjujejo krivdo obeh obdolžencev, to ni bilo nujno potrebno.
Položaj, ko posameznik ni izvedenec oziroma ko ta status izgubi med kazenskim postopkom, je namreč treba razlikovati od položaja, ko določene osebe ni dopustno postaviti za izvedenca v konkretni zadevi (251. člen ZKP) oziroma ko je med konkretnim postopkom iz teh razlogov izločen. Razrešitev posameznika kot sodnega izvedenca v upravnem postopku zato ne pomeni že sama po sebi, da sodišče v konkretni zadevi na njegovo izvedensko delo ne sme opreti sodbe.
Bistveno je, da je obdolženec zavestno in namenoma na seznam vpisal osebe, ki na izobraževanju niso bile prisotne, s čimer je ustvaril neresnično vsebino, namenjeno uporabi kot verodostojen dokaz o udeležbi.
Upoštevaje obrazloženo se zato kot pravilen in prepričljiv izkaže prvostopenjski zaključek, da se je obdolženec zavedal neresničnosti listine. Kljub temu pa je obdolženec seznam izročil pristojni osebi z namenom, da se na njegovi podlagi izdajo potrdila o usposabljanju z značajem javne listine, kar kaže na obdolženčevo hotenje, da se ponarejena listina uporabi kot prava.
Vrhovno sodišče RS je v novejših odločbah, v katerih je obravnavalo odškodninske zahtevke iz naslova imisij, ki so posledica avtocestnega prometa, pojasnilo, da mora sodišče presoditi, ali so imisije prekomerne (škodni dogodek), ali je izkazano protipravno ravnanje (opustitev) državnega organa v zvezi z izvajanjem oblasti, ali je nastala pravno priznana škoda in ali je podana vzročna zveza med ravnanjem in škodo. Pri tem je treba civilno pravna pravila odškodninskega prava prilagoditi javno pravni odgovornosti države za ravnanja njenih organov pri izvajanju oblastne funkcije. Ob presoji protipravnosti ravnanja tožene stranke se je treba vprašati, kaj bi morala storiti oz. kaj bi lahko storila, da bi imisije zmanjšala. Treba je upoštevati zmožnosti države tako v dejanskem kot finančnem smislu, vprašati se je treba tudi, kako bi ukrep posegel v pravice tistih, ki imajo od uporabe sporne ceste koristi. Državi ne gre kar počez očitati, da ni preprečila nastanka katerekoli škode. Treba je tehtati med družbeno koristnostjo avtoceste in priznanimi interesi tožnikov.
Tožnica je k dvigu agregata sicer res pristopila voljno, z namenom, da za potrebe poslovanja trgovine zagotovi preskrbo z elektriko. Kljub temu pa je pravilno prvostopenjsko stališče, da je izhajajoč iz dogodka kot celote silo, ki je zaradi teže agregata delovala na telo tožnice ob dvigu le-tega, šteti za od njene volje in hotenja neodvisen, enkraten, nenaden zunanji dogodek v smislu prvega odstavka 5. člena SP, ki je v enaki meri kot osteoporoza prispeval k nastanku škodne posledice, to je zloma ledvenega vretenca L1, tožnica pa v takšno škodno posledico ni privolila.
Če je z zavarovalno pogodbo določeno, na kakšen način vplivajo prej prisotne degenerativne spremembe na zdravstveno stanje po poškodbi in s tem na višino zavarovalnine, v skladu z načelom pogodbene svobode strank (3. člen OZ) veljajo določbe zavarovalne pogodbe. Če take določbe ni, pa to ne pomeni, da zavarovalnica ni dolžna izplačati zavarovalnine v obsegu, v katerem je prišlo do realizacije zavarovalnega primera. V tem primeru je namreč sodišče tisto, ki ugotovi, v kakšni meri je stanje zavarovanca posledica nezgode in v kakšni meri so nastale poškodbe posledica drugih dejavnikov.
V kolikor bi imela toženka namen iz zavarovalnega kritja izločiti škodne posledice, ki so lahko posledica dviga oziroma držanja težjega bremena oziroma bremena določene teže, bi morala to skladno z določbo 2. točke prvega odstavka 521. člena Zakon o zavarovalništvu ZZavar-1 v SP posebej predvideti.
Sicer pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da upoštevanje otrokovega mnenja ne pomeni, da v družinskih postopkih odločajo otroci (niti ni dopustno breme odločanja prenesti na pleča mld. otrok, kot si smiselno prizadeva predlagateljica v pritožbi). Odloča sodišče, pri čemer upošteva vse okoliščine primera, tudi otrokovo mnenje, nato pa glede na stopnjo ogroženosti otroka in upoštevajoč otrokove koristi, ki niso zgolj kratkoročne, ampak tudi dolgoročne, odloči o sprejemu ukrepa za varstvo koristi otroka.
Sodišče druge stopnje tudi ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče sledilo mnenju CSD, kot je razumno pojasnjeno v 6., 7. in 8. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa, pritožbeno sodišče pa navedeno odločitev sprejema kot ustrezno in v skladu s tako načelom najmilejšega ukrepa iz 156. člena DZ kakor v skladu s pravilom, da če ogroženost ni več izražena v določeni intenziteti in je mogoče določiti širši obseg stikov, naj se ta širši obseg stikov tudi zagotovi (kar v obravnavani zadevi velja za mld. A. A. , ne pa za mld. B. B. ).
Glede stikov z mladoletnim B. B. pod nadzorom CSD nasprotni udeleženec graja odločitev sodišča, da ni določilo, da se pri stikih pod nadzorom vključi strokovna podpora v obliki psihoterapevta, kot je predlagano v uradnem zaznamku psihologinje CSD C. C. z dne 30. 9. 2025 (l. št. 568). Sodišče druge stopnje meni, da ta pritožbeni očitek sicer ni zanemarljiv in je lahko pravno upošteven, saj ga je podala psihologinja CSD, ki ima posebna strokovna znanja in ki je opažala, da so se pri stikih pod nadzorom pojavljale težave, da je mladoletni B. B. zavračal stike, ni želel sodelovati v razgovoru in jih tudi samovoljno predčasno zapustil.
Sodišče druge stopnje sicer ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče storilo napako, ko je slepo sledilo navedbam CSD, da „neposredno izvrševanje stikov s skladu z ureditvijo teden-teden … ni izvršljivo“ in da je „edina opcija, da pride do ponovne vzpostavitve stikov in krepitve zaupanja med očetom in mld. A. A., da se le ti izvajajo pod nadzorom“. Sodišče prve stopnje je namreč spregledalo določbo 226. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ), v skladu s katero se izpolnitev nenadomestnega dejanja prisilno izvrši z izrekanjem denarnih kazni, s čemer se poskuša vplivati na voljo zavezanca (v tem primeru matere, ki mld. otroka očitno ne pripravi na stik in, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, stike aktivno preprečuje, kar je v tem postopku izkazano s stopnjo verjetnosti).