Pravna oseba in zasebniki lahko uvažajo opremo - stroje po znižani carinski stopnji kot je predpisana v carinski tarifi, če je oprema namenjena posodobitvi ali razširitvi obstoječe proizvodnje blaga ali nudenja storitev, oziroma da gre za novo naložbo, čeprav je oprema večnamensko uporabna.
Namen obnove postopka je, da se odpravijo morebitne pomanjkljivosti dejanskega stanja, na katerem temelji prejšnja odločba, zato se kvalificiranost predlaganega dokaza ocenjuje le glede na dejansko stanje, na katerem je zasnovana odločba.
POSEBNI POGOJI ZA ZAVAROVANJE MOTORNIH VOZIL člen 18.
kasko zavarovanje - prenos zavarovanja na kupca avtomobila
Določbo 18. člena Posebnih pogojev za kombinirano zavarovanje motornih vozil - AK - 1991 (v nadaljevanju pogoji), v kateri je določeno, da se pravice in dolžnosti iz zavarovalne pogodbe ne prenesejo na novega lastnika, razen če se s kupoprodajno pogodbo ne sklene drugače, pa tožena stranka povsem korektno citira, vendar pa jo, kot sta presodili že sodišči druge in prve stopnje, zmotno razlaga. Kot ugotavlja sama tožena stranka, je prodajna pogodba konsezualen kontrakt. V obravnavani pravdni zadevi je bilo ugotovljeno, da sta M. B. in tožeča stranka prodajno pogodbo brez dvoma sklenila in o sklenitvi pogodbe tudi obvestila toženo stranko. Iz ugotovitev sodišč druge in prve stopnje izhaja, da ob prodaji pogodbeni stranki v pisni pogodbi z dne 9.10.1991 nista izrecno navedli, da se prenaša na novega lastnika tudi zavarovanje, da pa je prodajalec kljub temu ob sklenitvi pogodbe izročil kupcu (tožeči stranki) tudi vse zavarovalne police. Te so bile s strani kupca predložene tudi toženi stranki, ki je po ugotovitvah sodišča druge in prve stopnje vnesla novega kupca (tožečo stranko) v računalnik, na polici št. 0000292, ki jo je tožeči stranki izročil prejšnji lastnik, pa natipkala ime novega lastnika (tožeče stranke). Nadalje je bilo v postopku pred nižjima sodiščema tudi ugotovljeno, da je tožena stranka tožeči stranki po sklenitvi prodajne pogodbe (sklenjena je bila 9.10.1991) ravno na podlagi police št. 0000292 izplačala dne 24.1.1992 odškodnino za škodo, ki je tožeči stranki na kupljenem vozilu nastala v mesecu decembru leta 1991 (tedaj pred 11.7.1992 in s tem pred nastopom zavarovalnega primera, ki je predmet te pravdne zadeve). Ob upoštevanju vseh navedenih pravnoodločilnih dejstev so tudi po presoji revizijskega sodišča pravno zmotne trditve tožene stranke, da pogoji iz 18. člena pogojev niso izpolnjeni le zato, ker prenos zavarovanja v prodajni pogodbi z dne 9.10.1991 ni izrecno naveden.
Kadar je narava terjatve takšna, da vtoževani znesek predstavlja začasen obračun in se terjatev povečuje do končnega obračuna (ob dedovanju), uporaba določb ZOR o izpodbijanju dolžnikovih pravnih dejanj ni utemeljena.
Ker ZDen vzpostavitev lastninske pravice na podržavljenem stavbnem zemljišču izrecno veže na pravico uporabe prejšnjega lastnika, je samo v tem primeru mogoča vzpostavitev lastninske pravice na podlagi 31. člena ZDen. To velja tudi v primeru, ko pravica uporabe še ni bila predmet dedovanja, saj zapuščina po samem zakonu preide na dediče v trenutku zapustnikove smrti.
Po določbi 51. člena Zakona o zdravstveni dejavnosti so zdravstveni delavci dolžni varovati kot poklicno skrivnost podatke o zdravstvenem stanju posameznika. Dolžnosti varovanja poklicne skrivnosti lahko zdravstvenega delavca razreši prizadeta oseba sama ali sodišče, za mladoletne osebe in osebe pod skrbništvom pa starši oziroma skrbniki.
Sicer je sprejemanje dokazne presoje res vezano na formalni okvir, ki ga določajo postopkovne določbe, med drugim predvsem v 219. do 276. členu ZPP. Toda pri izbiri in določanju dokazne vrednosti posameznih dokazil sodišča v sistemu proste presoje dokazov niso vezana na kakšna procesna pravila, kot jih razume revident. Bistveno pri tem je, da so bili vsi uporabljeni dokazi izpeljani po pravilih zakona (o pravdnem postopku) in da sta te dokaze sodišči druge in prve stopnje presodili po načelu proste presoje dokazov v smislu 8. člena ZPP. Pravilnost ugotovitev dejanskega stanja, katerega preizkus revizija z obravnavanimi revizijskimi izvajanji očitno poskuša doseči, pa ni v dovoljeni presoji revizijskega sodišča (tretji odstavek 385. člena ZPP).
tožba na izpraznitev stanovanja - nezakonita uporaba stanovanja - vojaško stanovanje
Na veljavnost določb temeljne ustavne listine in ustavnega zakona za izvedbo te listine ni vplival trimesečni moratorij, dogovorjen s tako imenovano brionsko deklaracijo, kot zmotno meni revident, ker z njim ni bilo vzpostavljeno formalnopravno stanje pred 25.6.1991.
Suspenzivno naravo imajo le nekatere točke priloge I, ki pa se izrecno nanašajo na posamezna ožja področja delovanja oziroma na konkretne ukrepe, česar pa ni mogoče raztegniti na stanovanjsko področje, kot to poskuša doseči revizija. Poenostavljeno povedano:
skupna deklaracija na vsebino pravne ureditve, ki jo določa prvi odstavek 9. člena ustavnega zakona o izvrševanju temeljne ustavne listine, se za čas moratorija ni spremenila. Drugačna revizijska izvajanja so zato brez pravne podlage. Na pravno presojo spora pa tudi ni mogel vplivati v reviziji navedeni pravilnik o merilih, načinu in postopku za dodeljevanje stanovanj z dne 17.12.1991, tako glede na datum njegove veljavnosti kot dejstva, da je urejal postopek zamenjave stanovanj med dvema imetnikoma stanovanjske pravice in zgolj za zakonito pridobljena stanovanja.
Na podlagi povedanega se pokaže, da je pravno pravilen zaključek sodišč druge in prve stopnje, da stanovanjski organ bivše JLA po 25.6.1991 ni mogel več pravno veljavno razpolagati s stanovanji na območju Republike Slovenije, da toženec zato na podlagi odločbe z dne 22.8.1991 ni mogel pridobiti nobenih pravic na spornem stanovanju, da zato le-tega zaseda brez veljavnega pravnega naslova in da ga mora zato izprazniti na podlagi določb 58. člena stanovanjskega zakona.
služnostna pravica - ustanovitev stvarne služnosti - nepremičnina, ki je družbeno sredstvo - motenje izvrševanja stvarne služnosti - konfesorna tožba
Sodišči druge in prve stopnje sta ugotovili, da sta obe sosednji zemljišči pravdnih strank, to je gospodujoče in služeče v družbeni lasti in da je bila parcela (št. 11/1), na kateri imata sedaj toženca pravico uporabe, vse do leta 1982 "družbeno sredstvo v družbenopravni osebi", na katerem se po določilu 55. člena zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR) stvarna služnost ni mogla priposestvovati. Dalje pa sta nižji sodišči še ugotovili, da tožeča stranka ni dokazala niti trditve, da je bila sporna služnost ustanovljena s pravnim poslom (51. člen ZTLR), medtem ko podlage za presojo domnevnih obličnostno pomanjkljivih dogovorov o ustanovitvi služnosti pa do konca glavne obravnave tudi ni uveljavljala. V postopkih na drugi in prvi stopnji ugotovljeno dejansko stanje ni potrdilo, da ima tožeča stranka v korist parc. št. k.o. M. T. in na kateri ima pravico uporabe, služnostno pravico poti v breme sosednje parcele št., na kateri imata pravico uporabe toženca. Zato ni mogel biti utemeljen zahtevek tožnikov, da naj se prepove tožencema, da bi jih ovirala pri izvrševanju sporne služnostne pravice. Sprejeta odločitev v postopkih na drugi in prvi stopnji, da se tožbeni zahtevek tožnikov zavrne, je glede na povedano materialnopravno pravilna, saj ni imela opore v 57. členu ZTLR.
ZOR člen 45, 45/1, 45/4, 45/5, 79, 79/1, 210, 210/4.
sklenitev pogodbe - predpogodba - ara in odstopnina - vračanje in vštevanje are - neupravičena pridobitev - odpadla in neuresničena podlaga
Take ugotovitve so tudi po presoji revizijskega sodišča utemeljevale zaključek nižjih sodišč, da sta pravdni stranki 6.2.1990 sklenili kupoprodajno predpogodbo (ki nalaga po prvem odstavku 45. člena zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR - zgolj obveznost skleniti pozneje glavno pogodbo) in da ta med pravdnima strankama ne ustvarja nobene obveznosti več, ker skladno z določili četrtega in petega odstavka 45. člena ZOR pozneje ni prišlo do sklenitve kupne pogodbe, toženca pa sta svojo nepremičnino tudi že leta 1991 prodala tretjemu. Pravilen je tudi zaključek, da dogovor o ari s predpogodbo ni združljiv, ker se ara daje v znamenje, da je pogodba sklenjena (prvi odstavek 79. člena ZOR). Glede na povedano in ker s predpogodbo nastane zgolj obveznost skleniti pogodbo, ne nastane pa z njo obveznost iz pogodbe, ki sta jo stranki nameravali skleniti, pomeni, da sta toženca zneska 15.000 DEM (kot aro) in 25.000 DEM (kot delno plačilo kupnine) prejela glede na podlago, ki se ni uresničila, zaradi česar sta skladno z določilom četrtega odstavka 210. člena ZOR dolžna ta prejeta denarna sredstva vrniti tožniku kot plačniku.
določitev krajevne pristojnosti po višjem sodišču - delegacija iz smotrnosti
Dejstvo, da je prvotožnik zaposlen pri pristojnem sodišču kot sodni izvršitelj, predstavlja tehten razlog za postopanje po določbi 68. člena ZPP. Vrhovno sodišče je zato za odločanje v tej pravdni zadevi določilo drugo stvarno pristojno sodišče iz istega sodnega okrožja.
odgovornost pri nesreči, ki jo povzročijo premikajoča se motorna vozila - deljena odgovornost - prepoved povzročanja škode
Toženec zaradi vinjenosti ni bil sposoben reagirati tako, da bi preprečil nesrečo v okoliščinah, ko je nevaren položaj s svojo nepravilno vožnjo povzročil tožnik. S tem je toženec ravnal v nasprotju s splošno obveznostjo preprečevanja škode (16. člen ZOR), ki se v prometu odraža kot pravilo defenzivne vožnje. Zato je tudi on soodgovoren za škodo.
revizija - dovoljenost revizije - vrednost spornega predmeta
Zakon o pravdnem postopku kot bivši zvezni predpis se v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ul. RS št. 1/91-I) do sprejetja ustreznih predpisov v Republiki Sloveniji smiselno uporablja kot republiški predpis, kolikor ne nasprotuje pravnemu redu Republike Slovenije. Predmet varstva po določbi 3. točki 4. odstavka 382. člena ZPP, je bila enotnost jugoslovanskega trga in zato že iz tega razloga ni več možna njena uporaba. Glede na družbene, politične in pravne spremembe pa tudi ni možna taka smiselna uporaba navedene zakonske določbe, da bi se štela kot predmet varstva enotnost slovenskega trga, saj taka razlaga ne bi bila v skladu z novim pravnim redom Republike Slovenije. Ne glede na vse pojasnjeno pa je potrebno poudariti, da zatrjevane kršitve predkupne pravice tožnika kot imetnika stanovanjske pravice pri sklenitvi kupoprodajne pogodbe med toženci glede 1/2 solastnega deleža na spornem stanovanju niti ni mogoče uvrstiti v tisto vrsto premoženjskih sporov, ki bi lahko kršili enotnost slovenskega trga.
ZPP (1977) člen 201, 195, 195/1.ZOR člen 109, 12. ZSR člen 60, 60/1, 60/3.SZ člen 128, 128/2, 148, 148/2.
sosporniki - enotno sosporništvo - obstoj pravde - odtujitev stvari, o kateri teče pravda - privatizacija stanovanj - odklonitev sklenitve prodajne pogodbe - družinska hiša v gradnji - sklenitev najemne pogodbe z dosedanjim imetnikom stanovanjske pravice
Kadar je ugotovitev ničnosti vsebovana v tožbenem zahtevku, mora biti ta naperjen proti vsem pogodbenim strankam. Ni mogoče z učinkom pravnomočnosti odločiti o ničnosti pogodbe samo zoper eno pogodbeno stranko, zoper drugo pa ne, saj gre za nujno in enotno sosporništvo (201.čl. Zakona o pravdnem postopku - v nadaljnjem ZPP) in je odločitev lahko samo enotna za obe pogodbeni stranki.
revizija - izpodbijanje dejanske podlage v reviziji
Čeprav revidenta formalno opredeljujeta uveljavljanje revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava, pa iz njunih trditev jasno izhaja, da gre vsebinsko za uveljavljanje razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Revidenta namreč izpodbijata prepričljivost in verodostojnost izpovedi zaslišanih prič, kar naj bi potrdil predlagani dokaz za ogled na kraju samem, ne dopuščata možnosti, da bi v njuni odsotnosti in kljub polnemu parkirišču katero drugo vozilo povzročilo škodo, zatrjujeta upravičen sum glede pravilno ugotovljenega dejanskega stanja itd. Takih trditev ni mogoče opredeliti drugače kot izpodbijanje pravilnosti in popolnosti ugotovljenega dejanskega stanja, uveljavljanje tega razloga pa po izrecni določbi tretjega odstavka 385. člena ZPP na revizijski stopnji ni mogoče.
imetnik pravice do uporabe - pravica do vselitve in proste razpolage s stanovanjem
Zakonodajalec je ob uveljavitvi SZ zatečeni položaj reševal tako, da je v 155. členu določil obveznost tistega, ki je imetniku pravice uporabe dodelil zasebno stanovanje v uporabo, da mu v roku enega leta priskrbi drugo primerno stanovanje in določil pravico lastnika do vselitve in proste razpolage s stanovanjem po preteku enega leta od uveljavitve SZ. Res pa zakonodajalec ni dovolj jasno opredelil zavezanca za priskrbitev drugega primernega stanovanja, zaradi česar tudi ni bilo dovolj jasno, kdo vse je pravzaprav naslovnik oziroma nosilec teh pravic in obveznosti. Iz zakonskega teksta je jasno izhajalo le, da so bili to tisti, ki so bili vseljeni v zasebna stanovanja v prvem povojnem obdobju z odločbo in tisti, ki so bili v ta stanovanja vseljeni do leta 1982 (ko je stopil v veljavo prej citirani ZSR) v primerih, ko lastnik ni sam oddal praznega stanovanja, pa ga je zato oddal stanovanjski organ. Glede na namen zakonodajalca "reafirmirati polno pravico lastnikov stanovanj" pa je v krog upravičencev iz 155. člena SZ potrebno šteti vse, ki so pridobili pravico trajne uporabe na zasebnem stanovanju, ta njihova pravica pa je hkrati pomenila omejitev lastnikove pravice razpolaganja s stanovanjem. Zato v navedeni krog upravičencev ne spadajo samo primeri, ko je prišlo do takoimenovanih administrativnih dodelitev stanovanj, ki so se začela leta 1945 z Uredbo o stanovanjih in poslovnih prostorih (Uradni list Slovenskega narodnoosvobodilnega sveta in Narodne vlade Slovenije, št. 8/45) in končale leta 1959 z Zakonom o stanovanjskih razmerjih (Ul. FLRJ št. 16/59), temveč primeri vseh razmerij med lastniki zasebnih stanovanj in imetniki pravice do uporabe, ki so bila ustvarjena v nasprotju z lastnikovo voljo. To pa so tudi primeri, ko je lastnik praznega stanovanja moral oddati stanovanje s pogodbo, ker bi mu ga sicer oddal stanovanjski organ, primeri zamenjav stanovanj, katerim se lastnik ni mogel upreti, primeri "dedovanja" pravice do uporabe ter primeri trajne uporabe stanovanj v zasebni lasti iz časa pred letom 1945 na podlagi vsakokrat veljavnih stanovanjskih predpisov.
Taka razlaga zakonodajalčeve volje je bila potrjena z novelo SZ iz leta 1994. Novelirani drugi odstavek 156. člena je dopolnil 155. člen SZ. Lastnik ima pravico do vselitve in proste razpolage s svojim stanovanjem, imetnik pravice do uporabe tega stanovanja pa pravico, da mu tisti, ki mu je to pravico dodelil (drugi odstavek 155. člena SZ) oziroma občina, na območju katere je stanovanje ali stanovanjska hiša (drugi odstavek 156. člena SZ) priskrbi oziroma zagotovi drugo primerno stanovanje.
ZNP člen 9, 10, 10/3, 37, 118, 118/3. ZPP (1977) člen 333.
postopek za delitev stvari in skupnega premoženja - predhodno vprašanje - napotitev na pravdo - pravnomočnost odločbe nepravdnega sodišča - pravnomočno razsojena stvar
Iz kronološkega prikaza teka nepravdnega postopka je ugotoviti, da je tožnik kot nasprotni udeleženec v nepravdnem postopku uveljavljal dejstva, ki so kazala na spornost višine njegovega solastninskega deleža in s tem tudi višine deležev ostalih udeležencev nepravdnega postopka. Po določilu tretjega odstavka 118. člena ZNP pa mora sodišče, če obstoji med udeleženci spor o predmetu delitve oziroma o velikosti njihovih deležev, napotiti na pravdo prizadetega udeleženca ustrezno določbam 9. in 10. člena ZNP. Če sodišče tako ne postopa in odloči v nepravdnem postopku, pravnomočnost odločbe nepravdnega sodišča ni ovira, da se o zadevnem zahtevku ne bi mogla sprožiti pravda (tretji odstavek 10. člena ZNP). Taka procesnopravna situacija, ne da bi se še posebej poudarjalo dejstvo, da je bila tožbena podlaga v tej pravdi stvarnopravna in ne dednopravna, na kateri temelji določitev solastninskih deležev v sklepu o dedovanju (ki je bil podlaga za razdružitev solastnine v nepravdnem postopku), potrjuje pravilnost zaključka, da nepravdni sklep o razdružitvi solastnega premoženja pravdnih strank, ni mogel predstavljati procesne ovire za dopustnost tožbe v tem sporu. Drugačno procesnopravno stališče sodišča druge stopnje tako nima podlage v določbah zakona o pravdnem postopku (člen 333) ali zakona o nepravdnem postopku (tretji odstavek 10. člena ZNP) ter je zato pobijani sklep sodišča druge stopnje nezakonit.
zakup - razveza ali sprememba pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin - predpostavke za razvezo - okoliščina, znane ob sklenitvi pogodbe - čas, ki je potreben za zastaranje - splošni zastaralni rok
Dejstvo, da tožena stranka ni pridobila dovoljenja za redno obratovanje, tako da je lahko obratovala le v obsegu, mnogo manjšem od predvidenega, ne predstavlja spremenjenih okoliščin v smislu 1. odst. 133.čl. ZOR. Toženi stranki je bilo vnaprej znano, da lahko obratuje samo na podlagi ustreznih dovoljenj. Če jih ni pridobila vnaprej pred sklenitvijo zakupne pogodbe, je to opustitev, katere posledice mora nositi sama (2. odst. 133.čl. ZOR). Gre namreč za okoliščine, na katere bi morala tožena stranka računati.
Zmotna uporaba materialnega prava se kaže v napačni pravni presoji spora. Ta je podana, kadar sodišče na ugotovljeno dejansko stanje ne uporabi določb materialnega prava, ki bi jih moralo uporabiti. Po oceni revizijskega sodišča očitek zmotne uporabe materialnega prava ni utemeljen. Predmet pravne presoje so bila pravno odločilna dejstva, uveljavljana v tožbi in ki so predstavljala dejansko podlago sodbe zaradi izostanka. Dejstva kot so, da je bila med pravdnima strankama sklenjena najemna pogodba za poslovni prostor, da je bila dogovorjena mesečna najemnina po 1.500 DEM v tolarski protivrednosti in da toženec najemnine za tri mesece (junij, julij in avgust 1994) ni plačal, so utemeljevala na drugi in prvi stopnji sprejeto odločitev. Namreč udeleženci v obligacijskem razmerju so dolžni izpolniti svojo obveznost in odgovarjajo za njeno izpolnitev (prvi odstavek 17. člena zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR), najemnik pa je dolžan plačati dogovorjeno najemnino za najeti lokal (po določbah zakona o poslovnih stavbah in prostorih in po določbah ZOR, ki urejajo zakup, posebno 583. člen ZOR).