Preseganje cenzusa, ki ga za podelitev republiške priznavalnine določa zakon, ne more biti podlaga za ukinitev republiške priznavalnine, ki je bila podeljena po 2. odstavku 6. člena Zakona o republiških priznavalninah, torej ne glede na cenzus iz 1. odst. 6. čl. tega zakona.
zakoniti dediči - zakonec - izguba dedne pravice - prenehanje življenjske skupnosti z zapustnikom
Toženka ni izgubila dedne pravice, ker niso podani razlogi iz 3. točke drugega odstavka 22. člena ZD, ki zahtevajo trajno prenehanje življenjske skupnosti in krivdo toženke. Ob toženkinem odhajanju in vračanju je vprašljivo že trajno prenehanje življenjske skupnosti, vsekakor pa ni mogoče zaključiti, da je toženka po svoji krivdi zapustila moža, ker se je odselila. Tudi zadnjič je toženka odšla v Globodol iz objektivnih razlogov, zaradi porušene harmonije med zakoncema in ne zaradi tega, da bi zlonamerno zapustila moža.
privatizacija stanovanj - nezakonita vselitev - pravica do odkupa stanovanja po 149. členu SZ
Obveznost tožene stranke, da proda stanovanje tožniku, izhaja iz 149. člena v povezavi s 117. členom Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ, Ur.l. RS, št. 18/91 - 23/96). Navedena določba SZ izhaja iz prejšnje ureditve stanovanjskih razmerij in upošteva določena dejanska in pravna razmerja, ki so po prejšnjem Zakonu o stanovanjskih razmerjih (v nadaljevanju ZSR, Ur.l. SRS, št. 35/82 in 13/84) lahko pripeljala do enakega varstva, kot jo je nudila odločba po 10. členu ZSR. To ureditev je zakonodajalec upošteval tudi v SZ. Upošteval tako, da je določeni kategoriji oseb, ki je v času uveljavitve SZ v stanovanjih v družbeni lastnini bivala brez predpisane odločbe, pod določenim pogojem vendarle omogočil odkup stanovanja. S tem je zasledoval namen privatizacije, to pa je prodaja zasedenih stanovanj. Zanjo je v 149. členu SZ predpisal le še dodatni pogoj, in sicer potek dveh let pred uveljavitvijo SZ (poleg pogojev iz 117. člena).
Za kršitev zasebnosti gre tedaj, ko se javnosti sporočajo določena dejstva in okoliščine iz človekovega življenja in je človek označen tako, da je razpoznaven. Toda v danem primeru ni šlo za razkritje tožnikove zasebnosti, ker ta javnosti ni bil razpoznaven. Zamenjava tožnikovega imena in priimka v časopisu ni vplivala na razpoznavnost tožnika, zlasti ne, ker iz objave vseh nočnih dogodkov izhaja, da so objavljena imena kršilcev nočnega miru in ni mogoče razbrati, da gre v tožnikovem primeru za osebo s priimkom M. in imenom R. Zamenjava priimka in imena, ki je povzročila, da sta bila v kratkem sporočilu o dogodku objavljena tožnikov priimek in začetnica imena ni povečala tožnikove razpoznavnosti.
odgovornost za škodo od nevarne dejavnosti - nesreča pri delu - objektivna odgovornost - domneva vzročnosti - kdo odgovarja za škodo - delna oprostitev odgovornosti - dejanje oškodovanca (sokrivda oškodovanca) - krivdna odgovornost - povrnitev negmotne škode - denarna odškodnina - duševne bolečine zaradi smrti bližnjega
Nakladanje in razkladanje ter odprema proizvodov tožene stranke z vagoni ali tovornjaki na omejenem prostoru (skladišču) je nevarna dejavnost. Nevarna dejavnost zato, ker se v enem prostoru srečujejo vagoni na industrijskem tiru s tovornjaki, ki ta tir prečkajo, na obe vrsti vozil pa se naklada in razklada težak tovor, kar vse onemogoča popolno varnost delavcev, ki tam delajo. Če pa gre za nevarno dejavnost, je odgovornost tožene stranke objektivna (173. in 174. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju ZOR). Svoje odgovornosti se lahko v celoti ali delno oprosti le, če dokaže, da je oškodovanec izključno ali delno kriv za nastalo škodo (2. in 3.
odstavek 177. člena ZOR).
Prepoved opravljanja dela na določen način ali z določenim sredstvom obenem zavezuje tistega, ki delo organizira, da takšen pristop k delu tudi v resnici prepreči. Tožena stranka pa ni poskrbela za pravilno organiziran odvoz blaga. S tem je posegla v ostale faze delovnega procesa v tem skladišču. Da bi delavci lahko pravočasno nakladali in razkladali, in s tem izvrševali svojo delovno dolžnost, bi morali imeti na razpolago tudi ustrezen delovni prostor in zagotovljen pravočasen odvoz že naloženih vozil. V času nezgode pa v skladišču ni bilo ne premikalnega vodje, ne lokomotive, in tudi ne E. K.
nadrejenega delavca (med postopkom nesporna dejstva). Slednji je namreč sprožil verigo poznejših dejanj, ki so povzročila škodo.
Sodišči sta ugotovili, da je prav on pred začetkom nakladanja na tovornjak na nedovoljen način (z viličarjem) organiziral potiskanje vagonov, da je omogočil prihod tovornjaka, ki pa potem (zaradi neočiščene kopice snega in večje teže) ni mogel odpeljati iz skladišča.
upravni postopek - obrazložitev odločbe - napredovanje v naziv
Pristojni organ mora dejansko stanje in razloge, ki glede na dejansko stanje narekujejo odločitev, navedeno v izreku odločbe (2. odst. 209. čl. ZUP) obrazložiti. Tožena stranka je to določbo kršila, ker ne navaja, katerih izmed v tožnikovi zahtevi za napredovanje naštetih drugih strokovnih del in naknadno predloženih dokazil ni upoštevala in iz katerih razlogov.
Odločba o priglasitvi starega orožja po 18. členu Zakona o orožju se izda lahko le osebi, ki je tako orožje nabavila na zakonit način od osebe, ki je tako orožje zakonito posedovala, torej je imela zanj odločbo, izdano na podlagi že navedene zakonske določbe (listino za posest tega orožja).
delovno razmerje pri delodajalcu - razporeditev na drugo delovno mesto
Potrebno pa bi bilo, da bi revidentka, če je tožnico razporejala na delovno mesto, za katero se zahteva nižja stopnja stokovne izobrazbe (za stopnjo nižje delovno mesto, kot je to opredelila revidentka v svojih listinah), imela za to podlago v splošnem aktu. Ta akt (pravilnik o delovnih razmerjih) trajne razporeditve na delovna mesta, za katera se zahteva nižja strokovna izobrazba od delavčeve, ne pozna, saj je možna samo začasna razporeditev na tako delovno mesto (60. člen pravilnika). Pri izjemni trajni razporeditvi pa mora obvezno biti dano delavčevo soglasje (tretji odstavek 59. člena pravilnika). Ker tožnica soglasja za sporno razporeditev ni dala, jo na tako delovno mesto trajno, po določbi 17. člena ZTPDR, ki naj bi po navedbah revidentke bila uporabljena, ni bilo mogoče razporediti (18. člen ZTPDR tako ureja drug postopek, ki v spornem primeru ni bil zatrjevan).
delovno razmerje pri delodajalcu - odgovornost za delovne obveznosti - disciplinska odgovornost
Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožničinemu zahtevku in je odločbi disciplinskih organov tako spremenilo, da je tožnici na podlagi drugače ugotovljene kvalifikacije kršitve delovnih obveznosti disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja spremenilo v ukrep javni opomin. Sodišče druge stopnje je na pritožbo toženca sodbo spremenilo in zavrnilo zahtevek. Odločitev je obrazložilo s tem, da so disciplinski organi preklicali pogojno odložitev izvršitve disciplinskega ukrepa za eno od prejšnjih kršitev. Ker je tožnica storila hujšo kršitev delovnih obveznosti v preizkusni dobi, je prepuščeno disciplinskim organom ali bodo pogojno odložitev ukrepa preklicali ali bodo izrekli drug ukrep.
ZPP (1977) člen 332, 332/1, 332/1-4, 354, 354/2, 354/2-6.
sodba na podlagi izostanka - kršitev določb pravdnega postopka
Čeprav je pogoj za izdajo sodbe zaradi izostanka, določen v 4. točki 332. člena ZPP, po vsebini materialnopravne narave, je v zakonu opredeljena kot procesna predpostavka. Njeno neupoštevanje zato pomeni bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki je glede na določbo 6. točke drugega odstavka 354. člena ZPP absolutne narave.
Sklicevanje na četrti odstavek 382. člena ZPP, da je revizija dovoljena tudi zoper sklep o izdaji začasne odredbe ni utemeljeno, ker je treba upoštevati tudi prvi odstavek 400. člena ZPP, po katerem je dovoljena revizija le zoper sklep, s katerim je postopek pravnomočno končan. Z izdajo sklepa o začasni odredbi pa postopek ni pravnomočno končan.
delovno razmerje pri delodajalcu - disciplinska odgovornost - hujša kršitev delovne obveznosti
Poskus storitve kaznivega dejanja majhne tatvine ni kaziv, zato niso podani elementi hujše kršitve delovne obveznosti, ki se stori z dejanjem, ki pomeni kaznivo dejanje.
ZDR (1990) člen 103. ZDSS člen 14. ZPP (1977) člen 370, 370/3.
delovno razmerje pri delodajalcu - prenehanje delovnega razmerja - nova dejstva in dokazi - ugovorni postopek pri delodajalcu
Ker je bila tožniku izdana odločba direktorja tožene stranke, ne da bi mu bila dana v tem ugotovitvenem postopku možnost, da sam navaja dejstva, ki vplivajo na pridobitev ali spremembo njegovih pravic, je tudi po presoji revizijskega sodišča nujno - zaradi ustavnega načela enakega varstva pravic - upoštevati nova dejstva, ki jih delavec uveljavlja v zahtevi za varstvo pravic in ki so nastala do izteka ugovornega roka. Po presoji revizijskega sodišča bi moral delavski svet tožene stranke ob zatrjevanem dejstvu, da ima tožnik nezaposleno ženo, prijavljeno na zavodu za zaposlovanje, ravnati skladno določilu iz 103. člena ZDR v zvezi s 14. členom ZDSS in tretjim odstavkom 370. člena ZPP. Ker delavski svet v postopku odločanja o varstvu pravic pri svoji odločitvi, s katero je kljub zatrjevanemu, za pravilno odločitev pravno pomembnemu dejstvu, vzdržal v veljavi odločitev prvostopnega organa, ni ravnal skladno določilu 103. člena ZDR, je njegov sklep nezakonit tudi iz formalnih razlogov.
delovno razmerje pri delodajalcu - prenehanje delovnega razmerja - prenehanje potreb po delavcih zaradi nujnih operativnih razlogov - trajni presežek
Revizijsko sodišče sodi, da se v primeru, če so izdelana vnaprej določena merila za ugotavljanje delovne uspešnosti, ta lahko ugotavlja tudi v različnih časovnih obdobjih. Pogoj pa je, da so delovna mesta podobna ali vsaj primerljiva, ocenjevalni kriteriji pa enaki, saj je le tako možna objektivna ocena uspešnosti na tem delu. Če niso izpolnjeni ti pogoji, pa je ugotavljanje uspešnosti v različnih časovnih obdobjih res nemogoče, ker ni bistvenega elementa primerljivosti.
delovno razmerje pri delodajalcu - disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja - hujša kršitev delovne obveznosti - nezakonito razpolaganje z družbenimi sredstvi
Očitek revizije, da v ravnanju tožnika - ki denarja ni odnesel iz prostorov tožene stranke - ni zaznati elementov dejanskega stanu prilastitve, ne drži. Za prilastitev stvari je odločujoče, da delavec z odvzemom onemogoči razpolaganje prejšnjemu imetniku, saj preide stvar v storilčevo dejansko razpolaganje. Pri tem ni pomembno, da je stvar odnešena iz prostora, kjer je bila vzeta, zadošča, da jo delavec spravi v žep, v skrinjico ali podobno oziroma da jo sicer loči od drugih stvari.
Sodišče je na podlagi določbe 7. člena ZPP v zvezi s 14. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. list RS, št. 19/94 - ZDSS), s katero je uzakonjeno načelo materialne resnice, dolžno ugotoviti dejansko podlago odločbe in zato tudi samo skrbeti za izvedbo dokazov, ki po njegovi oceni pripomorejo k ugotavljanju resnice (tretji in četrti odstavek). Vendar pa glede na načelo proste dokazne presoje iz 8. člena ZPP sodišče samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost, zato ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlagajo stranke. Sodišče druge stopnje se je zato v okviru preizkusa pravilnosti in zakonitosti prvostopnega sklepa v mejah razlogov iz drugega odstavka 365. člena ZPP pravilno oprlo na ugotovljeno dejansko podlago. Ob dejanski ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je tožnica vsaj v marcu 1993 zvedela za domnevno kršitev svoje pravice, je imelo pritožbeno sodišča za svojo pravno pravilno presojo oporo tudi v določbi drugega odstavka 80. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja.
KPND člen 39. ZPP (1977) člen 385, 385/1, 385/1-3, 354, 354/2, 354/2-13, 354, 354/1, 395, 395/2.
delovno razmerje pri delodajalcu - plače in drugi prejemki - bistvena kršitev določb pravdnega postopka - zmotna uporaba materialnega prava
Sodišče prve stopnje je ugodilo tožnikovemu zahtevku in je razveljavilo del dokončne odločbe toženca na podlagi katere je bila tožniku znižana plača, ker izobrazba, ki jo je imel, ni ustrezala zahtevam delovnega mesta. Sodišče druge stopnje je na pritožbo toženca odločbo prvega sodišča spremenilo in je zahtevek zavrnilo. Menilo je, da je nepravilno stališče sodišča prve stopnje, da bi toženec lahko znižal plačo, če bi imel tožnik nižjo stopnjo izobrazbe od zahtevane, ne bi je pa smel znižati, ker je imel tožnik višjo stopnjo izobrazbe od zahtevane, čeprav ni ustrezala delovnemu mestu. Ker ni imel zahtevane izobrazbe, njegov zahtevek ni utemeljen.
Reviziji tožnika je sodišče ugodilo zaradi bistvene kršitve določb postopka, kot tudi zmotne uporabe materialnega prava in je razveljavilo odločbo sodišča druge stopnje. Materialno pravo je bilo kršeno tudi, ker ni bilo zavzeto stališče do 39. člena splošne kolektivne pogodbe za negospodarstvo.
zahteva za varstvo zakonitosti - zahteva za sodno varstvo - kazen - dejansko stanje
1) Zahteve za varstvo zakonitosti ne more vložiti kaznovani ali njegov zagovornik. 2) Z zahtevo za sodno varstvo ni mogoče izpodbijati primernosti izrečene kazni in tudi ne uveljavljati zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.