ZMed člen 26, 26/1, 28, 31, 31/1. URS člen 39, 40, 74.
mediji - popravek - pravica do popravka - objava popravka - aktivna legitimacija - zainteresirana oseba - svoboda izražanja - finančne težave - avtonomija medija - odgovorni urednik
Povezava med osrednjim sporočilom prispevka in vlogo tožnika v prispevku omenjenih pravnih osebah je preveč oddaljena in prešibka, da bi šlo za tak poseg v pravice in interese tožnika, ki bi utemeljeval poseg v ustavne pravice nasprotne stranke, in sicer v pravico do svobodnega izražanja in s tem povezano avtonomijo izdajateljev medijev in odgovornih urednikov, ki je varovana v okviru svobodne gospodarske pobude. Izhodiščni pogoj iz prvega odstavka 26. člena ZMed torej ni izpolnjen.
prikriti preiskovalni ukrepi - izvajanje ukrepov - tajno opazovanje - odredba prikritih preiskovalnih ukrepov - obrazloženost odredbe - utemeljeni razlogi za sum - hudodelsko združevanje - predlog za izločitev dokazov
Zagovorniki neutemeljeno nasprotujejo sočasni odreditvi ukrepov po šestem odstavku 149.a člena, 150. členu in 151. členu ZKP. Odrejeni ukrepi se medsebojno ne izključujejo, zato ni ovire, da se ne bi izvajali sočasno. Z ukrepom prisluškovanja v konkretno določenem vozilu po 151. členu ZKP se je zbirala komunikacija osumljencev in neidentificiranih oseb v delovnem vozilu, ki so ga osumljenci uporabljali za izvrševanje kaznivih dejanj (med drugim napotki in navodila, ki jih je izvrševalcem kaznivih dejanj v delovnem vozilu podajal obtoženi C. C.). Takšne komunikacije znotraj vozila z ostalima odrejenima ukrepoma (tajno opazovanje in nadzor elektronskih komunikacij na mobilnem telefonu obtoženega A. A.) ni mogoče pridobiti. Ker pritožba izpostavlja, da življenje ljudi v predmetnem postopku ni bilo ogroženo, ter preiskovalni sodnici očita, da se do tega v odredbi ni opredelila, pritožbeno sodišče še pripominja, da ogroženost človeških življenj ni pogoj za (sočasno) odreditev prikritih preiskovalnih ukrepov.
V trenutku izdane odredbe preiskovalne sodnice so obstajali utemeljeni razlogi za sum, da osumljenci izvršujejo kaznivo dejanje hudodelskega združevanja po 294. členu KZ-1. Čeprav naj bi obtoženci (tedaj osumljenci) predhodno že izvršili posamezna kazniva dejanja, to ne pomeni, da se v trenutku izdaje odredbe niso mogli hudodelsko združevati z namenom izvrševanja novih kaznivih dejanj. Očitanega kaznivega dejanja hudodelskega združevanja ne utemeljujejo očitki o že izvršenih kaznivih dejanjih velike tatvine in prikrivanja, temveč ugotovitve preiskovalne sodnice, da so osumljenci še vedno aktivni, da se združujejo in delujejo v organizirani kriminalni združbi, ki ima namen izvršiti kazniva dejanja. Namen njihovega združevanja ob presoji preiskovalne sodnice seveda ni bil izvršitev kaznivih dejanj velike tatvine in prikrivanja, ki so že bila izvršena, temveč izvršitev drugih oziroma novih kaznivih dejanj.
Četudi je policija ob ukrepu tajnega opazovanja uporabila GPS napravo, to ne pomeni nezakonitega izvajanja odrejenega ukrepa. V odredbah državne tožilke je zapisano, da izvajanje ukrepa tajnega opazovanja zoper A. A. dovoljuje s ponavljajočim opazovanjem, s fotografiranjem, z video snemanjem, tako da bo osredotočeno na spremljanje položaja, gibanja in aktivnosti osumljenca. Iz navedenega torej izhaja dovoljenje tožilke, da policija izvaja (tudi) tajno opazovanje s spremljanjem položaja in gibanja osumljencev, kamor po vsebini spada uporaba GPS naprav. Stališče, da bi morala biti uporaba sledilnih naprav izrecno zapisana v odredbi, je zmotno, saj so GPS naprave zgolj pripomočki za tajno opazovanje, kot je pojasnil tudi zaslišan I. I., način opazovanja, ki ga GPS naprava zasleduje, to je spremljanje položaja in gibanja, pa je bil v odredbi jasno zapisan in dovoljen.
ZDR-1 člen 156.. ZObr člen 97f, 97f/2.. ZSSloV člen 53, 53/2.
odškodnina za neizkoriščene dni tedenskega počitka - misija - vojska
Tudi pri sestankih na proste dneve, ki so bili namenjeni krajši seznanitvi (briefing) s strani nadrejenih glede izvedbe nalog naslednjega dne in so trajali od pol ure do ene ure, ne gre za kršitev pravice do izrabe prostega dneva tedenskega počitka.
spor o pristojnosti - odločanje v sporu o pristojnosti - gospodarska zbornica - zbornica kot stranka - gospodarski spor - stvarna pristojnost - krajevna pristojnost
Tožeča stranka je organizirana v pravnoorganizacijski obliki gospodarske zbornice. Po 1. točki prvega odstavka 481. člena ZPP se skladno s subjektivnim kriterijem za gospodarski spor šteje vsak spor, v katerem sta obe stranki gospodarska družba, zavod, zadruga, država ali samoupravna lokalna skupnost. Če nastopajo v sporu druge pravne osebe, ne gre za gospodarski spor. Ker v konkretni zadevi kot tožeča stranka nastopa gospodarska zbornica (ki ni med izrecno naštetimi pravnimi osebami v 1. točki prvega odstavka 481. člena ZPP), prav tako pa ne gre za spor iz 482. do 484. člena ZPP, obravnavani spor ni gospodarski spor.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO DRUŽB - SODNE TAKSE
VSL00048772
URS člen 14, 22. ZGD-1 člen 399, 399/1.
doplačilo sodne takse - sklep o uporabi bilančnega dobička - sprememba sklepa skupščine - oblikovalni zahtevek - izpodbijanje sklepa skupščine - vrednost spornega predmeta - dajatveni in oblikovalni tožbeni zahtevek - pravica do sodnega varstva - enako varstvo pravic v postopku pred sodiščem - slabo premoženjsko stanje - oprostitev plačila sodne takse - brezplačna pravna pomoč
Tožbeni zahtevek, s katerim lahko družbenik izpodbija sklep o uporabi bilančnega dobička, je po svoji pravni naravi oblikovalni zahtevek, saj spreminja pravno razmerje, vzpostavljeno z izpodbijanim sklepom o uporabi bilančnega dobička. Z uspehom v postopku bi tožnik dosegel spremembo skupščinskega sklepa o uporabi bilančnega dobička na način, da bi na podlagi spremenjenega skupščinskega sklepa tožnik bil udeležen pri delitvi dobička v skladu s svojim deležem v družbi. Vendar pa se zahtevek za spremembo sklepa o uporabi bilančnega dobička nujno nanaša na celoten minimalni delež osnovnega kapitala - 4 %, v konkretnem primeru torej na znesek 113.040,50 EUR. Spremenjeni skupščinski sklep bo tako veljal za vse družbenike, ne le za tožnika. Zato takega zahtevka ni mogoče enačiti z (dajatvenim) odškodninskim zahtevkom, s katerim ena stranka neposredno zahteva od druge stranke določeno dajatev, opustitev ali dopustitev.
Pravica do sodnega varstva ne pomeni, da mora biti dostop do sodišča brezplačen, posameznikom, ki jim je zaradi slabega premoženjskega stanja tak dostop bistveno otežen, pa so na voljo instituti, kot so oprostitev plačila sodne takse ali brezplačna pravna pomoč.
V zvezi z obstojem utemeljenega suma, da je obdolženec storil očitano mu kaznivo dejanje, je sodišče prve stopnje pravilno izpostavilo, da ta izhaja iz sklepa o uvedbi preiskave, ki sicer še ni pravnomočen, in vseh dokazov na katerih slednji temelji in na dokazih, ki so bili dosedaj izvedeni tekom preiskave. Te dokaze je sodišče prve stopnje povzelo v točkah 8. do 15. obrazložitve izpodbijanega sklepa in glede na tam povzeto vsebino dokazov, zlasti pa glede na dejstvo, da je obdolženec v obširnem zagovoru priznal storitev očitanega mu kaznivega dejanja, zaključek sodišča prve stopnje o izkazanosti utemeljenega suma ni vprašljiv, pa tudi obrambi se glede obstoja utemeljenega suma glede na pritožbene navedbe ne porajajo večji dvomi in so ti zaključki pritožbeno neizpodbijani.
pogodba o leasingu - kršitev obveznosti iz pogodbe o leasingu - odstop od pogodbe o leasingu - pozitivni pogodbeni interes - splošni pogoji za zavarovanje avtomobilske odgovornosti - nemožnost izpolnitve za katero stranka odgovarja
Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da je ustrezna pravna podlaga tožbenega zahtevka določba (tretjega odstavka) 117. člena OZ v zvezi z določilom sedme alineje točke VII.1.2. Splošnih pogojev. Leasingojemalec po prevzemu predmeta leasinga prevzame tudi rizik njegovega naključnega uničenja ali poškodovanja. To pomeni, da kraja predmeta leasinga sama po sebi ni pomenila razloga za prenehanje Pogodbe. Na mesto odtujenega vozila bi stopila zavarovalnina, katere namen je, da oškodovanca postavi v položaj, kot da do škodnega dogodka (kraje) ne bi prišlo. V obravnavani zadevi pa zaradi toženčeve opustitve obveznosti zavarovanja pred krajo tega položaja ni bilo mogoče vzpostaviti.
spori iz družinskega razmerja - stiki otroka s staršem - določitev stikov med staršem in otrokom - določitev preživnine za otroka - preživnina za mladoletnega otroka - starejši mladoletnik - materialne zmožnosti staršev - pridobitne zmožnosti staršev - nevezanost sodišča na postavljene zahtevke
Ker nima obveznosti samo dekletov oče, ampak ima šolske in izvenšolske obveznosti tudi A., je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, ki je na podlagi pooblastila iz drugega odstavka 421. člena ZPP odločilo, da stiki med A. in njenim očetom izven okvirov, ki so določeni v izpodbijani sodbi, potekajo po dogovoru, in sicer na željo in pobudo A., ki jo sama poda očetu, saj je glede na starost k stikom, ki jih morebiti ne bi želela, ali kraju izvedbe stikov, ne bo mogoče prisiliti.
Dolžnosti prispevati k preživljanju mladoletne hčerke, se oče ne more razbremeniti z navedbo, da bi hčerka lahko znižala preživninsko obveznost, če bi poleg šolanja delala in si tako izboljšala življenjski standard. Otroke so namreč do polnoletnosti, oziroma dokler se šolajo, do dopolnjenega 26. leta, dolžni preživljati njihovi starši.
povrnitev nepremoženjske škode - višina denarne odškodnine - odmera odškodnine za nepremoženjsko škodo - načelo individualizacije višine odškodnine - načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine - poškodba pri delu - opeklina - telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem - duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti - strah - skaženost - invalidnina - upoštevanje invalidnine pri odmeri odškodnine - začetek teka zamudnih obresti - odmera pravdnih stroškov
Invalidnina se ne odšteva od odškodnine, ampak se kot ena od okoliščin primera iz 179. člena OZ upošteva pri odmeri pravične denarne odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti.
Med strankama temelj tožbenega zahtevka ni bil sporen in iz tega naslova niso nastali posebni stroški, zato je sodišče prve stopnje napačno delilo uspeh strank posebej na temelj in posebej na višino.
ZPND člen 19, 19/1, 19/3, 22, 22d, 22d/3, 22f, 22f/3.
ukrepi za preprečevanje nasilja v družini - ukrep prepovedi približevanja in vzpostavljanja stikov - začetek veljavnosti - časovna omejitev trajanja ukrepov - podaljšanje ukrepa - predlog za podaljšanje - rok za podajo predloga - pogoji za podaljšanje
V izrečenem ukrepu ni bilo navedeno, da je časovni trenutek začetka veljavnosti izrečenih ukrepov za varstvo pred nasiljem vročitev sklepa nasilnežu, kar pomeni, da je (ex parte izdani) sklep začel veljati takoj, kar je tudi edino logično, saj se ukrep izreče, ker je treba žrtev nujno, torej takoj, zaščititi. Tudi ni logično, da bi časovno sklep za udeležence veljal različno (tudi žrtev se mora zavedati njegove časovne omejenosti), povsem možno pa je, da ga različni udeleženci prejmejo v različnem časovnem trenutku.
Za podaljšanje ukrepov morajo biti podani enaki razlogi kot za njihov izrek, torej povzročanje nasilja s telesno poškodbo žrtve ali prizadejanjem škode na njenem zdravju, ali drugačen protipraven poseg v njeno dostojanstvo ali druge osebnostne pravice, poleg tega pa mora biti izkazano še, da že izrečeni ukrepi niso zalegli.
ZPP člen 339, 339/2-8, 356, 362, 362/1. OZ člen 421, 421/2.
odstop terjatev - ugovor neizpolnitve - odpoved pravici do ugovora - uveljavljanje ugovorov iz temeljnega posla - opredelitev do relevantnih navedb stranke - sklepčnost trditev - nespoštovanje napotkov Vrhovnega sodišča
Sodišče je v obrazložitvi zapisalo, da je tožena stranka z Izjavo tožeči stranki zagotavljala obstoj terjatev za dodatna dela; v skladu z materialnopravno razlago Izjave to pomeni, da je sodišče štelo, da tožena stranka ni mogla več uveljavljati ugovora neizpolnitve, saj se je temu ugovoru odpovedala.
Takšno izhodišče je napačno, saj izhaja iz materialnopravne razlage Izjave, ki ni pravilna. Tožena stranka namreč z Izjavo ni zagotovila obstoja terjatev na način, da bi izgubila ugovor neizpolnitve.
ZFPPIPP-UPB8 člen 390, 390/2.. ZIZ-UPB4 člen 196, 197, 197/1, 197/1-3, 198.
preživninska terjatev - prednostna terjatev - osebni stečaj - izvršba - sklep o poplačilu - vpliv začetka stečajnega postopka na izvršilni postopek
Določba drugega odstavka 390. člena ZFPPIPP daje upniku preživninske terjatve podlago, da vodi ločeno izvršbo mimo stečajnega postopka tudi na premoženje dolžnika, ki je predmet stečajne mase (v takem primeru isti predmet predstavlja hkrati stečajno maso in predmet izvršbe). Ocena, ali bo kljub stečajnemu postopku vodil izvršbo, je tako prepuščena upniku preživninske terjatve kot prednostne terjatve iz 390. člena ZFPPIPP, pri čemer v izvršilnem postopku zaradi poplačila prednostnih terjatev veljajo splošna pravila izvršilnega postopka. Kateri upniki se poplačajo iz kupnine in vrstni red poplačila terjatev sta določena v 196., 197. in 198. členu ZIZ.
plačilni nalog - zavrženje ugovora - taksa za pritožbo - zamuda roka
Sodišče prve stopnje je tožnikov ugovor zoper plačilni nalog zavrglo kot prepozen. Tožnik je zoper sklep o zavrženju tožbe vložil pritožbo. Ker ob vložitvi pritožbe ni plačal takse, mu je sodišče 15. 4. 2021 (tega datuma fikcije vročitve tožnik ne izpodbija) vročilo plačilni nalog za plačilo takse za pritožbo, tožnik pa je 29. 4. 2021 zoper plačilni nalog vložil ugovor, kar je bilo prepozno. Po prvem odstavku 34. a člena ZST-1 je namreč zoper plačilni nalog dopusten ugovor v 8 dneh od vročitve, po tretjem odstavku istega člena pa se ugovor zaradi zamude 8-dnevnega roka kot prepozen zavrže.
V kolikor bi sledili stališču zagovornice, da je mogoče preizkus alkoholiziranosti odrediti zgolj vozniku, ki ga je policist neposredno zaznal med vožnjo motornega vozila v cestnem prometu oziroma zelo kratek čas po ustavitvi in prenehanju vožnje, policisti ne bi smeli obravnavati povzročiteljev prometnih nesreč, ki zapustijo kraj prometne nesreče (kot je izpostavilo že Višje sodišče v Mariboru v sodbi PRp 143/2018), kar bi bilo nedopustno.
Bistvena okoliščina je, da je pravnomočni sklep o potrjeni poenostavljeni prisilni poravnavi izvršilni naslov. Sam obstoj slednjega pa ne pomeni tudi prenehanja terjatve in ne onemogoča pridobitve še enega izvršilnega naslova. Vendar pa se z več izdanimi izvršilnimi naslovi za eno (isto) terjatev kaže objektivna nevarnost, da upnik doseže izvršbo zoper več (solidarno odgovornih) dolžnikov, kar lahko privede do tega, da upnik pridobi več, kot dejansko znaša njegova terjatev. Sodna praksa je zato oblikovala rešitev, skladno s katero mora sodišče, ki v zadevi odloča kasneje, upoštevati predhodno izdan izvršilni naslov zoper enega solidarnega dolžnika tako, da v svoji sodbi zoper drugega solidarnega dolžnika upošteva obstoj solidarne zaveze do zneska, do katerega je pravnomočno že zavezan prvi solidarni dolžnik – do te višine odgovarja drugi dolžnik solidarno s prvim, za morebitno obveznost nad tem zneskom pa drugi samostojno.
etažna lastnina - vpis etažne lastnine - posamezni del stavbe
Po 15.a členu Zakona o zemljiški knjigi (v nadaljevanju ZZK-1) se namreč oblikovanje etažne lastnine vpiše tako, da se vpiše stavba in VSI njeni posamezni deli, pri vsakem posameznem delu pa lastninska pravica kot njen osnovni pravni položaj v korist osebe kot imetnika IN delež solastnine na splošnih skupnih delih stavbe v etažni lastnini.
premoženjskopravni zahtevek - odločitev o premoženjskopravnem zahtevku - standard ustrezne obrazloženosti - pomanjkljiva obrazložitev sodbe - razlogi o odločilnih dejstvih - absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka
Pravni sklep o obstoju kaznivega dejanja in obdolženčevi krivdi, ki temelji na kazenskopravni normi, sam po sebi ne zadostuje tudi za pravni sklep o civilnopravnih posledicah. Sodišče lahko šele na podlagi presoje konkretnega primera, ob upoštevanju vseh določb civilnega materialnega prava, sprejme pravilno odločitev o premoženjskopravnem zahtevku. To presojo pa mora na konkreten način in z zadostno jasnostjo v sodbi obrazložiti. Navesti mora formalne pravne vire, na temelju katerih je izpeljalo svojo odločitev, ugotovljena dejstva in dokaze, iz katerih ta dejstva izhajajo ter utemeljitev oblikovanja zgornje in spodnje premise pravnega silogizma ter podreditev spodnje premise zgornji.
ukrepi za varstvo koristi otroka - začasna odredba - pogoj za izdajo začasne odredbe - ogroženost otroka - dodelitev otrok v varstvo in vzgojo - stiki med starši in otroki - največja korist otroka - način izvrševanja stikov - začasno omejevanje stikov - stiki pod nadzorom strokovnih delavcev - sodni izvedenec - izvedenec klinične psihologije - sum storitve kaznivega dejanja - dokazni postopek - pravice in dolžnosti staršev - izjava otroka - čustven odziv - samovolja - posebne okoliščine - izvršitev odločbe o stikih - kršitev začasne odredbe - denarna kazen
Starši imajo glavno in enako odgovornost za varstvo in vzgojo otroka ter njegov razvoj, koristi otroka so njihova poglavitna skrb, država pa jim nudi pomoč pri izvajanju njihove odgovornosti. To velja tudi po razpadu družine, zato pritožbeno sodišče pritrjuje izhodišču sodišča prve stopnje, da v konkretnem primeru ni razlogov za omejitev stikov predlagatelja z njegovimi hčerkami, temveč je v največjo korist otrok, da ohranjajo intenziven in obsežen stik z obema staršema.
Ob urejenih stikih je jasno, da vzgojo in varstvo izvaja tisti od staršev, pri katerem otrok takrat živi. Da bi bilo v to razmerje potrebno poseči z začasno odredbo, bi morale obstajati posebne okoliščine.
pomanjkljiva trditvena podlaga - konkretizacija tožbenih navedb - denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo - poučitev o procesnih pravicah - prava neuka stranka
Tožnica bi kot pravno priznano škodo morala glede na poškodbe, za katere zatrjuje, da so posledica ravnanja toženke, navesti kakšne fizične bolečine, duševne bolečine zaradi strahu in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je trpela. Vendar glede navedenih oblik pravno priznane škode tožnica ni podala ustreznih dejstev, ki bi utemeljevala nastanek pravno priznane škode, kar je sodišče prve stopnje tudi ustrezno pojasnilo v izpodbijani sodbi.
spor o pristojnosti - krajevna in stvarna pristojnost - subjektivni kriterij za gospodarski spor
Skladno s subjektivnim kriterijem se za gospodarski spor šteje vsak spor, v katerem sta obe stranki gospodarska družba, zavod, zadruga, država ali samoupravna lokalna skupnost. Če nastopajo v sporu druge pravne osebe, ne gre za gospodarski spor. Ker v konkretni zadevi kot tožnik nastopa fizična oseba (ki ni med izrecno naštetimi pravnimi osebami v 1. točki prvega odstavka 481. člena ZPP), prav tako pa ne gre za spor iz 482. do 484. člena ZPP, saj tožnik od tožene stranke zahteva plačilo tožniku odstopljene terjatve, obravnavani spor ni gospodarski spor.