S predlogom za izvršbo upnik od davčnega organa oziroma od države zahteva povrnitev stroškov pravnega zastopanja, ki so mu nastali v zvezi s postopkom, v katerem je država kot davčni upravičenec skušala zavarovati svojo terjatev iz naslova upnikove davčne obveznosti. Širše gledano stroški zastopanja davčnega zavezanca predstavljajo (posebne) stroške davčnega postopka, ki se jih obravnava kot davek v širšem pomenu besede. Upnik tako po pojasnjenem uveljavlja zahtevek iz naslova vrnitve davka, tega pa ni mogoče doseči v izvršilnem postopku (ne v davčnem ne v sodnem), kot si zmotno razlaga upnik, temveč je ta institut posebej urejen v ZDavP-2 v 2. podpoglavju z naslovom „Vračilo davka“. Odločanje o vračilu davka je pridržano organom, ki odločajo na matičnem področju, torej davčnim organom, zadeva pa tako ne sodi v sodno pristojnost, temveč gre za upravno zadevo.
Ker pri postopku vračila davka ne gre za izvršbo, ampak za posebni davčni upravni postopek, upnik sodne pristojnosti ne more utemeljevati na določbah 288. člena ZUP z navedbami, da je kot predmet izvršbe predlagal nepremičnino v lasti dolžnika.
Pritožba sicer pravilno opozarja, da kontradiktornost postopka z izmenjavo vlog pred odločanjem o predlogu za izvršbo na način, kot je to izvedlo sodišče prve stopnje, v ZIZ ni predvidena, saj sodišče načeloma sklep o izvršbi izda na podlagi navedb iz predloga upnika in se kontradiktornost vzpostavi šele v kasnejših fazah postopka. Vendar pa relativna kršitev določb izvršilnega postopka, storjena z izmenjavo vlog pred odločitvijo o predlogu za izvršbo, na pravilnost ugotovitve, da zadeva sploh ne spada v sodno pristojnost, ni v ničemer vplivala.
V zvezi z obstojem utemeljenega suma, da je obdolženec storil očitano mu kaznivo dejanje, je sodišče prve stopnje pravilno izpostavilo, da ta izhaja iz sklepa o uvedbi preiskave, ki sicer še ni pravnomočen, in vseh dokazov na katerih slednji temelji in na dokazih, ki so bili dosedaj izvedeni tekom preiskave. Te dokaze je sodišče prve stopnje povzelo v točkah 8. do 15. obrazložitve izpodbijanega sklepa in glede na tam povzeto vsebino dokazov, zlasti pa glede na dejstvo, da je obdolženec v obširnem zagovoru priznal storitev očitanega mu kaznivega dejanja, zaključek sodišča prve stopnje o izkazanosti utemeljenega suma ni vprašljiv, pa tudi obrambi se glede obstoja utemeljenega suma glede na pritožbene navedbe ne porajajo večji dvomi in so ti zaključki pritožbeno neizpodbijani.
stečajni postopek nad pravno osebo - začetek stečajnega postopka - upravičeni predlagatelj - trajnejša nelikvidnost - obstoj terjatve - terjatev iz naslova ddv - terjatev, ugotovljena s pravnomočno odločbo (judikatna terjatev) - izvršilni naslov - ustavna pritožba
Obstoj izvršilnega naslova ni procesna predpostavka za začetek stečajnega postopka na upnikov predlog, kaj šele izčrpanost prav vseh pravnih sredstev.
O terjatvi upnice iz naslova plačila DDV je pravnomočno odločeno. Dejstvo, da je pritožnica leta 2018 vložila Ustavno pritožbo, o kateri Ustavno sodišče še ni odločilo, ni pravno odločilno. Stečajno sodišče ni pristojno presojati pravilnosti sodbe, s katero je odločeno o terjatvi.
pogodba o leasingu - kršitev obveznosti iz pogodbe o leasingu - odstop od pogodbe o leasingu - pozitivni pogodbeni interes - splošni pogoji za zavarovanje avtomobilske odgovornosti - nemožnost izpolnitve za katero stranka odgovarja
Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da je ustrezna pravna podlaga tožbenega zahtevka določba (tretjega odstavka) 117. člena OZ v zvezi z določilom sedme alineje točke VII.1.2. Splošnih pogojev. Leasingojemalec po prevzemu predmeta leasinga prevzame tudi rizik njegovega naključnega uničenja ali poškodovanja. To pomeni, da kraja predmeta leasinga sama po sebi ni pomenila razloga za prenehanje Pogodbe. Na mesto odtujenega vozila bi stopila zavarovalnina, katere namen je, da oškodovanca postavi v položaj, kot da do škodnega dogodka (kraje) ne bi prišlo. V obravnavani zadevi pa zaradi toženčeve opustitve obveznosti zavarovanja pred krajo tega položaja ni bilo mogoče vzpostaviti.
ukrepi za varstvo koristi otroka - začasna odredba - pogoj za izdajo začasne odredbe - ogroženost otroka - dodelitev otrok v varstvo in vzgojo - stiki med starši in otroki - največja korist otroka - način izvrševanja stikov - začasno omejevanje stikov - stiki pod nadzorom strokovnih delavcev - sodni izvedenec - izvedenec klinične psihologije - sum storitve kaznivega dejanja - dokazni postopek - pravice in dolžnosti staršev - izjava otroka - čustven odziv - samovolja - posebne okoliščine - izvršitev odločbe o stikih - kršitev začasne odredbe - denarna kazen
Starši imajo glavno in enako odgovornost za varstvo in vzgojo otroka ter njegov razvoj, koristi otroka so njihova poglavitna skrb, država pa jim nudi pomoč pri izvajanju njihove odgovornosti. To velja tudi po razpadu družine, zato pritožbeno sodišče pritrjuje izhodišču sodišča prve stopnje, da v konkretnem primeru ni razlogov za omejitev stikov predlagatelja z njegovimi hčerkami, temveč je v največjo korist otrok, da ohranjajo intenziven in obsežen stik z obema staršema.
Ob urejenih stikih je jasno, da vzgojo in varstvo izvaja tisti od staršev, pri katerem otrok takrat živi. Da bi bilo v to razmerje potrebno poseči z začasno odredbo, bi morale obstajati posebne okoliščine.
ukrepi za preprečevanje nasilja v družini - ukrepi po zpnd - nasilje v družini - podaljšanje ukrepa - odvisnost od alkohola - zdravljenje odvisnosti od alkohola - napotitev na zdravljenje
Namen ukrepov za preprečevanje nasilja v družini je takoj zaščiti žrtve pred nasiljem ter jim na ta način olajšati pot do trajnejših rešitev, npr. s sprožitvijo ustreznih postopkov za ureditev razmerij. Ni pa domet ukrepov po 19. členu ZPND ureditev vseh spornih razmerij med udeleženci postopka.
Tudi za podaljšanje ukrepov, ki jih izreče sodišče povzročitelju nasilja na podlagi 19. člena ZPND, mora biti izkazano tako ravnanje, ki ga kot nasilje v družini opredeljuje 3. člen ZPND, poleg tega pa še, da že izrečeni ukrepi niso zalegli.
Pri napotitvi povzročitelja nasilja v razne programe po 19.a členu ZPND ne gre za kršitelju izrečeno prepoved ali zapoved določenega ravnanja, ki bi v primeru kršitve zahtevala sankcioniranje.
vožnja vozila v cestnem prometu v času trajanja začasnega odvzema vozniškega dovoljenja - skrajna sila - dokazi za utemeljen sum
Vendar pa zagovornica utemeljeno opozarja, da je obdolženec v zagovoru zatrjeval tudi, da se je za vožnjo motornega vozila kljub začasnemu odvzemu vozniškega dovoljenja odločil zato, ker se je zelo slabo počutil in doma ni imel več zdravil, zaradi česar se je zbal za svoje zdravje in življenje in se odpeljal proti Zdravstvenemu domu L., ker je ocenil, da bo zlo, ki bo nastalo z vožnjo, manjše od zla, ki je grozilo njegovemu zdravju, s čimer je smiselno zatrjeval ravnanje v skrajni sili po 32. členu Kazenskega zakonika (KZ-1), ki se v postopku o prekršku smiselno uporablja na podlagi 8. člena ZP-1. Do tega dela zagovora, ki je pravno pomemben za ugotovitev odgovornosti za storjeni prekršek, pa se sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe v ničemer ni opredelilo, zaradi česar so utemeljeni pritožbeni očitki, da je podana bistvena kršitev določb postopka o prekršku iz 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1.
V takem primeru, ko morata obtoženca nastopiti zaporni kazni po pravnomočni in izvršljivi sodbi v drugi kazenski zadevi, je ponovitveno nevarnost in begosumnost mogoče odpraviti tako, da pristojno sodišče obtoženca iz pripora prerazporedi na prestajanje zaporne kazni (peti odstavek 18. člena ZIKS-1).
DRUŽINSKO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00046833
DZ člen 151, 151/4.
začasna odredba v družinskih sporih - izvajanje starševske skrbi - nadomestitev soglasja starša - sporazumno odločanje staršev o izvrševanju roditeljske pravice - vpis v šolo - otrok s posebnimi potrebami - varstvo koristi otroka
Vprašanje, kje se otrok šola in kje bo živel, je v skladu s sodno prakso vprašanje izvrševanja roditeljske pravice, zato se morata o njem starša sporazumeti, če sporazuma ni, o tem odloči sodišče.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO DRUŽB - SODNE TAKSE
VSL00048772
URS člen 14, 22. ZGD-1 člen 399, 399/1.
doplačilo sodne takse - sklep o uporabi bilančnega dobička - sprememba sklepa skupščine - oblikovalni zahtevek - izpodbijanje sklepa skupščine - vrednost spornega predmeta - dajatveni in oblikovalni tožbeni zahtevek - pravica do sodnega varstva - enako varstvo pravic v postopku pred sodiščem - slabo premoženjsko stanje - oprostitev plačila sodne takse - brezplačna pravna pomoč
Tožbeni zahtevek, s katerim lahko družbenik izpodbija sklep o uporabi bilančnega dobička, je po svoji pravni naravi oblikovalni zahtevek, saj spreminja pravno razmerje, vzpostavljeno z izpodbijanim sklepom o uporabi bilančnega dobička. Z uspehom v postopku bi tožnik dosegel spremembo skupščinskega sklepa o uporabi bilančnega dobička na način, da bi na podlagi spremenjenega skupščinskega sklepa tožnik bil udeležen pri delitvi dobička v skladu s svojim deležem v družbi. Vendar pa se zahtevek za spremembo sklepa o uporabi bilančnega dobička nujno nanaša na celoten minimalni delež osnovnega kapitala - 4 %, v konkretnem primeru torej na znesek 113.040,50 EUR. Spremenjeni skupščinski sklep bo tako veljal za vse družbenike, ne le za tožnika. Zato takega zahtevka ni mogoče enačiti z (dajatvenim) odškodninskim zahtevkom, s katerim ena stranka neposredno zahteva od druge stranke določeno dajatev, opustitev ali dopustitev.
Pravica do sodnega varstva ne pomeni, da mora biti dostop do sodišča brezplačen, posameznikom, ki jim je zaradi slabega premoženjskega stanja tak dostop bistveno otežen, pa so na voljo instituti, kot so oprostitev plačila sodne takse ali brezplačna pravna pomoč.
spori iz družinskega razmerja - stiki otroka s staršem - določitev stikov med staršem in otrokom - določitev preživnine za otroka - preživnina za mladoletnega otroka - starejši mladoletnik - materialne zmožnosti staršev - pridobitne zmožnosti staršev - nevezanost sodišča na postavljene zahtevke
Ker nima obveznosti samo dekletov oče, ampak ima šolske in izvenšolske obveznosti tudi A., je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, ki je na podlagi pooblastila iz drugega odstavka 421. člena ZPP odločilo, da stiki med A. in njenim očetom izven okvirov, ki so določeni v izpodbijani sodbi, potekajo po dogovoru, in sicer na željo in pobudo A., ki jo sama poda očetu, saj je glede na starost k stikom, ki jih morebiti ne bi želela, ali kraju izvedbe stikov, ne bo mogoče prisiliti.
Dolžnosti prispevati k preživljanju mladoletne hčerke, se oče ne more razbremeniti z navedbo, da bi hčerka lahko znižala preživninsko obveznost, če bi poleg šolanja delala in si tako izboljšala življenjski standard. Otroke so namreč do polnoletnosti, oziroma dokler se šolajo, do dopolnjenega 26. leta, dolžni preživljati njihovi starši.
povrnitev nepremoženjske škode - višina denarne odškodnine - odmera odškodnine za nepremoženjsko škodo - načelo individualizacije višine odškodnine - načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine - poškodba pri delu - opeklina - telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem - duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti - strah - skaženost - invalidnina - upoštevanje invalidnine pri odmeri odškodnine - začetek teka zamudnih obresti - odmera pravdnih stroškov
Invalidnina se ne odšteva od odškodnine, ampak se kot ena od okoliščin primera iz 179. člena OZ upošteva pri odmeri pravične denarne odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti.
Med strankama temelj tožbenega zahtevka ni bil sporen in iz tega naslova niso nastali posebni stroški, zato je sodišče prve stopnje napačno delilo uspeh strank posebej na temelj in posebej na višino.
zavrženje zahteve - novi dokazi - obnova kazenskega postopka
Novi dokazi v smislu določbe 3. točke prvega odstavka 410. člena ZKP niso tisti dokazi, ki so bili že predlagani tekom kazenskega postopka, pa jih sodišče ni sprejelo ali morebiti takšni, na katerih sodišče ni gradilo svoje dokazne ocene o odločilnih dejstvih.
Po ustaljeni sodni praksi celo naznanitev kaznivega dejanja po naravi stvari ne predstavlja nobene od izvršitvenih oblik kaznivega dejanja žaljive obdolžitve (obrekovanja). V naravi trditve je, da izraža določeno prepričanje tistega, ki nekaj trdi. Pri obdolženki pa je šlo 30. 12. 2016 za potrjevanje nečesa, do česar sta policista na intervenciji prišla na podlagi lastnih zaznav.
ponovitvena nevarnost - pripor - utemeljen sum - druga zadeva
Sodišče se pri presoji ponovitvene nevarnosti brez, da bi samo opravilo presojo utemljenega suma, v utemeljitev utemeljenega suma ne bi smelo sklicevati na zadevo, v kateri postopek še ni pravnomočno uveden in s tem utemeljen sum formalno ni dognan.
prikriti preiskovalni ukrepi - izvajanje ukrepov - tajno opazovanje - odredba prikritih preiskovalnih ukrepov - obrazloženost odredbe - utemeljeni razlogi za sum - hudodelsko združevanje - predlog za izločitev dokazov
Zagovorniki neutemeljeno nasprotujejo sočasni odreditvi ukrepov po šestem odstavku 149.a člena, 150. členu in 151. členu ZKP. Odrejeni ukrepi se medsebojno ne izključujejo, zato ni ovire, da se ne bi izvajali sočasno. Z ukrepom prisluškovanja v konkretno določenem vozilu po 151. členu ZKP se je zbirala komunikacija osumljencev in neidentificiranih oseb v delovnem vozilu, ki so ga osumljenci uporabljali za izvrševanje kaznivih dejanj (med drugim napotki in navodila, ki jih je izvrševalcem kaznivih dejanj v delovnem vozilu podajal obtoženi C. C.). Takšne komunikacije znotraj vozila z ostalima odrejenima ukrepoma (tajno opazovanje in nadzor elektronskih komunikacij na mobilnem telefonu obtoženega A. A.) ni mogoče pridobiti. Ker pritožba izpostavlja, da življenje ljudi v predmetnem postopku ni bilo ogroženo, ter preiskovalni sodnici očita, da se do tega v odredbi ni opredelila, pritožbeno sodišče še pripominja, da ogroženost človeških življenj ni pogoj za (sočasno) odreditev prikritih preiskovalnih ukrepov.
V trenutku izdane odredbe preiskovalne sodnice so obstajali utemeljeni razlogi za sum, da osumljenci izvršujejo kaznivo dejanje hudodelskega združevanja po 294. členu KZ-1. Čeprav naj bi obtoženci (tedaj osumljenci) predhodno že izvršili posamezna kazniva dejanja, to ne pomeni, da se v trenutku izdaje odredbe niso mogli hudodelsko združevati z namenom izvrševanja novih kaznivih dejanj. Očitanega kaznivega dejanja hudodelskega združevanja ne utemeljujejo očitki o že izvršenih kaznivih dejanjih velike tatvine in prikrivanja, temveč ugotovitve preiskovalne sodnice, da so osumljenci še vedno aktivni, da se združujejo in delujejo v organizirani kriminalni združbi, ki ima namen izvršiti kazniva dejanja. Namen njihovega združevanja ob presoji preiskovalne sodnice seveda ni bil izvršitev kaznivih dejanj velike tatvine in prikrivanja, ki so že bila izvršena, temveč izvršitev drugih oziroma novih kaznivih dejanj.
Četudi je policija ob ukrepu tajnega opazovanja uporabila GPS napravo, to ne pomeni nezakonitega izvajanja odrejenega ukrepa. V odredbah državne tožilke je zapisano, da izvajanje ukrepa tajnega opazovanja zoper A. A. dovoljuje s ponavljajočim opazovanjem, s fotografiranjem, z video snemanjem, tako da bo osredotočeno na spremljanje položaja, gibanja in aktivnosti osumljenca. Iz navedenega torej izhaja dovoljenje tožilke, da policija izvaja (tudi) tajno opazovanje s spremljanjem položaja in gibanja osumljencev, kamor po vsebini spada uporaba GPS naprav. Stališče, da bi morala biti uporaba sledilnih naprav izrecno zapisana v odredbi, je zmotno, saj so GPS naprave zgolj pripomočki za tajno opazovanje, kot je pojasnil tudi zaslišan I. I., način opazovanja, ki ga GPS naprava zasleduje, to je spremljanje položaja in gibanja, pa je bil v odredbi jasno zapisan in dovoljen.
ZDR-1 člen 36, 109, 109/1, 110, 110/1, 110/1-4, 110/2.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - neupravičen izostanek z dela - neobveščanje delavca o izostanku
Po pravilni oceni sodišča prve stopnje tožnik ni z ničemer dokazal, da bi bil v spornem času bolan oziroma v samoizolaciji, s svojim nepojasnjenim izostankom je docela kršil obveznost obveščanja (36. člen ZDR-1), pri čemer pa je spreminjal tudi že same navedbe o tem, koga in kdaj naj bi obvestil o izostanku, zaradi česar ga je sodišče ocenilo kot toliko manj verodostojnega.
ZPP člen 81, 274, 181.. ZDSS-1 člen 6, 47.. ZSPJS člen 42.
kolektivni delovni spor - zavrženje predloga - procesna nesposobnost
Ustavno sodišče je z odločbo U-I-249/10 naložilo nasprotnemu udeležencu, da v roku dveh let od objave v uradnem listu (to je bilo 13. 4. 2012) odpravi ugotovljena neskladja z ustavo v 1. do 10. odstavku 42. člena ZSPJS in 2. členu Zakona o spremembi ZSPJS. Ker nasprotni udeleženec tega ni storil, skuša predlagatelj doseči ugotovitev, da Aneks št. 10 h KPJS iz leta 2017 in Aneks št. 12 h KPJS iz leta 2018 nista veljavna. Le v tem delu bi po pravilnem opozorilu pritožbe po vsebini načeloma lahko šlo za kolektivni delovni spor iz 6. člena ZDSS-1 (o veljavnosti kolektivne pogodbe), vendar pa tega ni možno doseči v sporu zoper nasprotnega udeleženca, ki ni stranka kolektivne pogodbe in tudi sicer ne more biti nasprotni udeleženec tovrstnega kolektivnega delovnega spora (47. člen ZDSS-1). Pritožba torej neutemeljeno vztraja, da bi bilo možno v kolektivnem delovnem sporu s predlogom zoper nasprotnega udeleženca (ker ni odpravil navedenega neskladja) doseči ugotovitev, da sta aneksa h KPJS neveljavna. Poleg tega ne v kolektivnem ne v kakšnem drugem sporu ni sodnega varstva za ugotovitev dejstva, da neskladje z ustavo ni bilo odpravljeno. Zato je sodišče predlog pravilno zavrglo (274. člen ZPP).
ZFPPIPP-UPB8 člen 390, 390/2.. ZIZ-UPB4 člen 196, 197, 197/1, 197/1-3, 198.
preživninska terjatev - prednostna terjatev - osebni stečaj - izvršba - sklep o poplačilu - vpliv začetka stečajnega postopka na izvršilni postopek
Določba drugega odstavka 390. člena ZFPPIPP daje upniku preživninske terjatve podlago, da vodi ločeno izvršbo mimo stečajnega postopka tudi na premoženje dolžnika, ki je predmet stečajne mase (v takem primeru isti predmet predstavlja hkrati stečajno maso in predmet izvršbe). Ocena, ali bo kljub stečajnemu postopku vodil izvršbo, je tako prepuščena upniku preživninske terjatve kot prednostne terjatve iz 390. člena ZFPPIPP, pri čemer v izvršilnem postopku zaradi poplačila prednostnih terjatev veljajo splošna pravila izvršilnega postopka. Kateri upniki se poplačajo iz kupnine in vrstni red poplačila terjatev sta določena v 196., 197. in 198. členu ZIZ.