ZFPPIPP člen 235, 235/3, 383, 383/4, 384, 384/3, 384/3-2.
postopek osebnega stečaja nad dolžnikom - predlog upnika za začetek postopka osebnega stečaja - ugovor dolžnika zoper predlog za začetek stečajnega postopka - domneva insolventnosti - epidemija
Sodišče prve stopnje je utemeljilo sklep o začetku postopka osebnega stečaja na domnevi insolventnosti dolžnika iz tretjega odstavka 235. člena ZFPPIPP, ki določa, da če dolžnik izjavi, da z upnikovim predlogom za začetek postopka soglaša, ali če v 15 dneh po prejemu ne vloži niti ugovora iz drugega odstavka tega člena niti zahteve iz prvega odstavka 236. člena tega zakona, velja, če se ne dokaže drugače, da je dolžnik insolventen. Domneva insolventnosti iz tretjega odstavka 235. člena ZFPPIPP je torej izpodbojna, kar pomeni, da ima dolžnik v primeru, če ni pravočasno ugovarjal proti predlogu upnika za začetek postopka osebnega stečaja in če sodišče pred izdajo sklepa o začetku postopka ni opravilo druge presoje insolventnosti dolžnika v smislu četrtega odstavka 383. člena ZFPPIPP, možnost s pritožbo zoper sklep dokazati, da ni insolventen.
Sodišče prve stopnje ni sledilo predlogu upnika, da pozove stečajnega dolžnika, da predloži popis svojega premoženja in prejemkov skladno s 384. členom ZFPPIPP, vendar je imel dolžnik možnost, da v pritožbi zoper sklep navede premoženje in vrednost tega, ter s tem utemelji svoje nasprotovanje postopku osebnega stečaja, česar pa ni storil. Iz podatkov spisa tudi ne izhaja, da je dal sodišču poročilo o stanju svojega premoženja. Smiselno se v pritožbi sklicuje le na svoj poslovni delež v podjetju, katerega pa ni imenoval, niti ni navedel vrednosti poslovnega deleža. Trdi le, da podjetje normalno posluje. Pritožbeno sodišče zgolj na podlagi te trditve dolžnika ne more slediti njegovemu predlogu, da naj upošteva, da pravna oseba posluje normalno in da na podlagi tega dejstva zavrne kot neutemeljene upnikove trditve o insolventnosti dolžnika kot njenega lastnika. Drugih trditev v zvezi s svojimi prihodki ali premoženjem dolžnik v pritožbi prav tako ni navedel. S tem pa se izkaže, da s pritožbo ni uspel izpodbiti domneve insolventnosti kot pogoja za začetek postopka osebnega stečaja.
Zahtevek je ugotovitvene narave, za ugotovitvene zahtevke pa je obstoj pravnega interesa nujna procesna predpostavka, ki jo je treba izkazati tako pri uveljavljanju zahtevka na ugotovitev ničnosti pogodbe (181. člen ZPP) kot pri uveljavljanju zahtevka na ugotovitev ničnosti vpisa v sodni register (41. člen ZSReg). Zavarovanje terjatev iz ugotovitvenih tožb že pojmovno ni mogoče, saj ima ugotovitvena tožba za posledico le izdajo ugotovitvene sodbe, s katero sodišče zgolj ugotovi, ali obstaja oziroma ne obstaja določena pravica ali določeno pravno razmerje (in toženi stranki ne naloži nobene dajatve oz. storitve). Ugotovitvena sodba se zato ne izvrši, pač pa se izčrpa že s samo pravnomočnostjo.
Splošni družbeni oziroma javni interes ne prestavlja interesa, ki se na podlagi ZPP in ZSReg zahteva od vložnika ugotovitvene tožbe. Pravni interes tožeče stranke, ki je zasebna družba in ne nosilec javnega interesa, se mora odražati v sferi njenih pravic oziroma njenih pravnih razmerij.
Stališče tožnikov, da je tožbeni zahtevek primerljiv z zahtevkom na izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila in da je zato potrebno tožbenemu zahtevku ugoditi, pritožbeno sodišče ne sprejema, saj soglasje enega od solastnikov za uvedbo upravnega postopka ni razpolagalni pravni posel, pač pa predstavlja zgolj solastnikovo strinjanje, da se na podlagi elaborata, ki ga je izdelalo geodetsko podjetje, uvede upravni postopek. Če soglasja ni, ker se solastnik ne strinja z elaboratom, je potrebno bodisi elaborat popraviti, tako da se bodo z njim strinjali vsi solastniki in nato ponovno zahtevati uvedbo upravnega postopka, bodisi predlagati delitev nepremičnine v nepravdnem postopku, ni pa moč tega soglasja zahtevati v pravdnem postopku.
sodna ureditev meje - potek meje - katastrski podatek - meja med javnim dobrim in zasebnim zemljiščem - potek meje po podatkih zemljiškega katastra - kriterij močnejše pravice
Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da je mejo med zemljiščem, ki je javno dobro, in zemljiščem, ki je v zasebni lasti, mogoče določiti le po kriteriju močnejše pravice. Ker je javno dobro stvar, ki jo lahko uporablja vsakdo, je praviloma izven pravnega prometa in na njem ni mogoče pridobiti lastninske pravice s priposestvovanjem. Sodna praksa je enotna, da je treba iz navedenih razlogov pri ureditvi meje med javnim dobrim in zemljiščem v zasebni lasti upoštevati stanje v katastru. Izjeme od tega pravila so mogoče le v primeru napake ali pomanjkljivosti v katastru, kar mora biti posebej ugotovljeno.
izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj - odstop od vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe - sklep o soglasju k uresničitvi odstopne pravice - subjektivne meje pravnomočnosti
Stečajno sodišče v postopku izdaje soglasja k odstopu ne odloča o pravici ali o pravni koristi sopogodbenika stečajnega dolžnika iz pogodbe, od katere je stečajni dolžnik odstopil. V stečajnem postopku se varujejo zgolj pravice in koristi stečajnih upnikov s ciljem čim ugodnejšega poplačila njihovih terjatev, zato tretje osebe, med katere spada tudi sopogodbenik stečajnega dolžnika, niso stranke stečajnega postopka in zato nimajo pravice do udeležbe v postopku izdaje soglasja stečajnega sodišča k odstopni izjavi upravitelja.
V primeru, ko je sopogodbenik stečajnega dolžnika hkrati tudi njegov upnik, ki je s pravočasno prijavo terjatve pridobil položaj stranke v stečajnem postopku pa pravnomočen sklep o izdaji soglasja k odstopu učinkuje na stranke stečajnega postopka.
Zaradi kompleksnosti poslovnega razmerja med pravdnima strankama in ob upoštevanju skupnega namena strank, določenega v pogodbi, je treba pogodbeno razmerje med strankama obravnavati celostno in ga ni mogoče cepiti na posamezne dele, kot si je prizadevala tožena stranka. Vse s pogodbo dogovorjene obveznosti in pravice pogodbenih strank so povezane, soodvisne in med seboj celo pogojene.
Z izdajo zemljiškoknjižnega dovolila, v posledici katerega je tožena stranka pridobila solastniška deleža na stanovanjih tožeče stranke je prišlo do zmanjšanja čiste vrednosti premoženja stečajnega dolžnika, saj dolžnik v zameno za priznanje solastništva od tožene stranke ni ničesar prejel.
Zmotno je pritožbeno stališče, da se položaj ločitvenih upnikov zaradi dolžnikove odtujitve nepremičnine, na kateri imajo ločitveno pravico, ne more poslabšati.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00051295
KZ-1 člen 158, 158/3, 160, 160/1, 160/4. ZKP člen 25, 25/1-1, 445.
kazniva dejanja zoper čast in dobro ime - žaljiva obdolžitev - zakonski znaki kaznivega dejanja - opis kaznivega dejanja - eno kaznivo dejanje - enovito kaznivo dejanje - sprememba opisa kaznivega dejanja s strani sodišča - ne bis in idem - elektronska pošta - zasebna komunikacija - stvarna pristojnost - dokaz resnice - razžalitev - zaničevalni namen - konkretizacija zakonskih znakov - določenost oškodovanca - obvestilo o seji pritožbenega senata
Obstoj zaničevalnega namena se ugotavlja šele v primeru, ko obdolženec dokaže resničnost svoje trditve ali, da je imel utemeljen razlog verjeti v resničnost tistega, kar je trdil ali raznašal ter mora sodišče prve stopnje opraviti še nadaljnjo presojo, ali je obdolženec z žaljivimi trditvami morebiti izpolnil zakonske znake kaznivega dejanja razžalitve po 158. členu KZ-1, torej ali so bila dejstva izrečena v obliki žaljive vrednostne ocene oziroma na žaljiv način.
postopek poenostavljene prisilne poravnave - prekinitev postopka zaradi odločanja o predlogu za začetek postopka poenostavljene prisilne poravnave
Če dolžnik v roku za izjavo o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka ne zahteva odložitve odločanja o tem predlogu, uvedba ali začetek postopka poenostavljene prisilne poravnave ne predstavljata ovire za odločanje o predlogu za začetek stečajnega postopka.
Odvetniška tarifa (2015) člen 12, 12/2, 13. ZPP člen 154. Odvetniška tarifa (2015) tarifna številka 18.
odmera pravdnih stroškov - vrednost spornega predmeta - vrednost storitve po Odvetniški tarifi - sprememba vrednosti točke
Prvo sodišče je pravilno odmerilo pravdne stroške tožnice. Ob vložitvi tožbe je znašala vrednost spornega predmeta 5.625,00 EUR, ki se med postopkom ni spremenila. Vrednost začetne storitve (sestave tožbe) je glede na takratno vrednost točke 0,459 EUR znašala 400 točk (tar. št. 18 OT). Vrednost točke se je kasneje spremenila, in sicer znaša od 6. 4. 2019 0,60 EUR (13. člen OT). Ta sprememba ni vplivala na pravico tožnice, da je po višini upravičena zahtevati povrnitev pravdnih stroškov, upoštevajoč tarifo, veljavno ob uvedbi postopka, ter vrednost točke v času plačila, to je v času izdaje izpodbijanega sklepa 15. 1. 2021, ko je nastala terjatev za povrnitev stroškov stranke, ki je uspela v sporu (12. člen OT).
OZ člen 190, 191, 192, 193, 194, 195, 196, 197, 198. SPZ člen 48, 54. ZZLPPO člen 6.
neupravičena pridobitev - obogatitev - korist - vlaganja v nepremičnino - prirast - prehod koristi - trditvena podlaga - pravna podlaga - zmotna uporaba materialnega prava
S tem ko se je sodišče prve stopnje osredotočilo le na potencialno večvrednost zadevnih nepremičnin za njihove solastnike, je preozko razlagalo pojem obogatitve oziroma koristi. Tožeča stranka je sicer med drugim zatrjevala, da se je vrednost teh nepremičnin povečala najmanj v višini vloženih sredstev, vendar to ne pomeni, da je v obravnavanem primeru možno obogatitev razumeti zgolj v luči določb SPZ o nepremičninski prirasti. Sodišče mora namreč po uradni dolžnosti preizkusiti utemeljenost tožbenega zahtevka po vseh pravnih podlagah, ki bi utegnile biti relevantne z vidika dejstev, na katera tožeča stranka opira svoj zahtevek. V predmetni zadevi je odločilno, da je tožeča stranka, misleč, da je 3,47 odstotni solastnik zadevnih nepremičnin, zagotavljala sredstva, potrebna za njihovo investicijsko vzdrževanje in investicije vanje, v višini, ki odpade na ta solastniški delež, nakar se je s sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 16/2015 z dne 5.3.2015 izkazalo, da ta solastniški delež pripada toženi stranki, zaradi česar tožeča stranka od tožene zahteva povrnitev teh sredstev. Pri tem pa je potrebno upoštevati še, da se lahko obogatitev oziroma korist kaže tudi kot prihranek lastnih sredstev. Glede na pojasnjeno bi tako sodišče prve stopnje moralo problematiko konkretnega primera presojati skozi širše zasnovano vsebino določb OZ o neupravičeni pridobitvi.
pogodbena razširitev odgovornosti - načelo vestnosti in poštenja
Iz trditvene podlage tožnice je razvidno, da zneski glob, ki bi jih plačala kot kazen za prekrške zaradi neustrezne organizacija dela v zvezi s sanitarno sečnjo, torej zaradi zamude rokov, določenih v posameznih C odločbah, predstavljajo njeno škodo. Odgovornost za to škodo pa sta stranki z dogovorom iz tretjega odstavka 7. člena vsake od pogodb prenesli na toženko. Zakonsko podlago za tako pogodbeno določilo predstavlja 241. člen OZ, ki nosi naslov Pogodbena razširitev odgovornosti.
O tem, da je tožnica kot strokovnjak s področja upravljanja gozdov v lasti RS ob sklenitvi vsakokratne pogodbe vedela, da naročenih del v pogodbeno določenih rokih ne bo mogoče izvesti, ne gre dvomiti. Zavedala se je torej, da toženka ni imela možnosti preprečiti nastanka škode, ki bi jo tožnica eventualno utrpela s plačilom globe za prekršek zaradi zamude v zvezi z izvršitvijo del po posameznih C odločbah. Vendar možnosti nastanka te škode se je zavedala tudi toženka. To izhaja že iz dejstva, da je npr. eno od pogodb podpisala kar dva dni po preteku izpolnitvenega roka. Upoštevajoč zavedanje toženke, da dogovorjenih del ne bo zaključila v pogodbeno določenih rokih, pa ugotovitve, povzete v 13. točki te obrazložitve, ne zadoščajo za presojo, da je tožnica pri sklepanju pogodb, v razmerju do toženke ravnala v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja.
Dogovarjanje pravdnih strank o tem, da bo iz posojenega denarja vzpostavljena proizvodnja izdelkov iz gliv, še ne daje podlage za zaključek, da pravdni stranki nista imeli pogodbene volje za nastanek posojilnih pogodb, temveč za nastanek družbene pogodbe.
dodatni osnovni seznam preizkušenih terjatev - začetek stečaja - vknjižba hipoteke in zaznamba neposredne izvršljivosti - končni seznam preizkušenih terjatev
Stečajni upravitelj do izdelave končnega seznama preizkušenih terjatev očitno še ni bil obveščen o pravnomočnosti sklepa zemljiške knjige o dovolitvi vpisa zaznambe izvršbe in vknjižbe hipoteke ter ju zato še ni uvrstil nanj, kar pa ne pomeni, da ne bo moral izdelati dodatni osnovni seznam v skladu s tretjim odstavkom 298.a člena ZFPPIPP. Sodišče prve stopnje tega ni preverjalo in upnik utemeljeno navaja, da je odločitev preuranjena.
omejitev pravice do prisotnosti pri izvajanju dokazov - sprejem osebe na zdravljenje v psihiatrično bolnišnico v oddelek pod posebnim nadzorom - sprejem na zdravljenje brez privolitve v nujnih primerih - pogoji za pridržanje na zdravljenju pod posebnim nadzorom brez privolitve - psihiatrično zdravljenje v oddelku pod posebnim nadzorom - duševna bolezen - shizofrenija - ogrožanje življenja in zdravja
Nasprotna udeleženka v bolezen nima uvida in je do nje nekritična oziroma jo zanika, zato opušča zdravila, s tem pa prihaja do neobvladljivega vedenja, občutkov ogroženosti in motene realnosti, zaradi česar je ogroženo njeno zdravje in zdravje osemmesečnega otroka.
Pritožbeno sodišče pritrjuje zaključkom izpodbijanega sklepa, da so podani vsi pogoji za pridržanje iz 39. člena ZDZdr. Pritožnica, ki je ob zaslišanju vztrajala, da ni bolna, z lastno oceno svojega zdravstvenega stanja pravilnosti sprejetih zaključkov ne more omajati.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - STANOVANJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSC00072365
SPZ člen 67, 67/1, 118, 118/1, 118/2, 118/4. SZ-1 člen 9, 9/1, 9/2, 25, 25/1, 29, 29/1, 30, 30/1, 48, 48/1. OZ člen 190, 190/1, 197, 199.
spor majhne vrednosti - razmerja med etažnimi lastniki - upravnik večstanovanjske stavbe - potrebna večina etažnih lastnikov - neupravičena obogatitev - verzijski zahtevek - obratovalni stroški - stroški upravljanja - stroški vodenja rezervnega sklada
Predmetna stavba, v kateri je toženec etažni lastnik, ima 7 posameznih delov in da sta v njej več kot dva etažna lastnika. Glede na navedbe tožeče stranke, da je Pogodbo o opravljanju podpisala velika večina etažnih lastnikov in sicer etažni lastniki, katerih solastniški deleži znašajo 74,80%, pa le-ta ni bila veljavno sklenjena, saj bi jo morali podpisati vsi etažni lastniki. SPZ in SZ-1 etažne lastnike namreč obvezujeta k določitvi upravnika le v primeru, kadar ima nepremičnina več kot dva etažna lastnika in več kot osem posameznih delov, kar za konkreten primer ne pride v poštev, saj ima le-ta le 7 posameznih delov. Če določitev upravnika ni obvezna, je po naravi stvari za njegovo določitev potrebno soglasje vseh solastnikov in manjšinskega solastnika k sklenitvi pogodbe o upravljanju ni mogoče prisiliti. Ker Pogodba o upravljanju ni bila veljavno sklenjena, je sodišče prve stopnje utemeljenost tožbenega zahtevka tožeče stranke presojalo še po pravilih, ki urejajo neupravičeno obogatitev.
Neplačani del vtoževanih računov zajema tako stroške obratovanja (stroški skupne elektrike in priključne moč, ki jih je tožeča stranka plačala iz svojih sredstev za toženca, kot tudi stroške upravljanja in stroške vodenja rezervnega sklada, t.j. storitev, ki jih je izvajala tožeča stranka kot lastno storitev. Gre torej za različne stroške, ki pa nimajo enake narave in se zato presojajo na različnih pravnih podlagah. Sodna praksa je povsem enotna, da gre pri zahtevku za povračilo stroškov obratovanja, ki jih je tretjim (dobaviteljem) tožeča stranka plačala za toženca iz lastnih sredstev, za verzijski zahtevek, t.j. zahtevek, ki temelji na določilu 197. člena OZ, določa pa, da ima tisti, ki za drugega kaj potroši, kar bi bil ta dolžan storiti po zakonu, pravico zahtevati od njega povračilo. Drugače pa je z zahtevkom, s katerim tožeča stranka zahteva plačilo za storitve, ki jih je opravila sama. Ta ima lahko podlago v veljavni pogodbi ali pa, če so za to izpolnjeni pogoji, v pravilih o poslovodstvu brez naročila, ki so urejena v določbah od 199. do 203. člena OZ.
V skladu s 197. členom OZ je tožeča stranka od toženca upravičena zahtevati povračilo tistih stroškov, ki jih je zanj plačala dobavitelju električne energije.
V tej zadevi tožeča stranka ni navedla niti tega, da poslov upravljanja in vodenja rezervnega sklada, ki sta po njenih navedbah, v tem konkretnem primeru obsegali obračun prispevka v rezervni sklad, delno plačevanje obratovalnih in vzdrževalnih stroškov ter opravo njihove razdelitve, pa tudi naročanje storitev oziroma dobav pri izvajalcih storitev oziroma dobaviteljih, delitev njihovih izstavljenih računov in plačevanje teh računov, ni mogoče odložiti, ker bi sicer nastala škoda, oziroma da obstaja konkretna nevarnost škode, ki jo želi tožeča stranka preprečiti s svojim ravnanjem, ali da škoda že nastaja, niti tega, da bi bila brez njenega ravnanja zamujena sicer očitna korist za toženca.
Tožbeni zahtevek tožeče stranke v delu, ki se nanaša na plačilo stroškov upravljanja in vodenja rezervnega sklada, glede na trditveno podlago tožeče stranke ni utemeljen niti na podlagi Pogodbe o upravljanju, ker je ta neveljavna, niti na podlagi določb o poslovodstvu brez naročila, zato ga je kot takega potrebno zavrniti.
ZDR-1 člen 84, 84/1, 85, 85/1, 89, 89/1, 89/1-1, 89/2.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - izbira delavca
V primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga posameznim delavcem delodajalcu sicer ni potrebno navesti razlogov za izbiro delavcev, ki jim je podana odpoved pogodbe, legitimno pa svojo izbiro gradi tudi na posameznih razlogih, s katerimi zasleduje težnjo po uspešnosti dela in poslovanja, če gre pri tem za na delu utemeljene razloge. Zasledovanje težnje po uspešnosti dela pa utemeljuje tudi izbiro tistega delavca, ki se mu pogodba o zaposlitvi odpove iz poslovnega razloga, ki je pred tem prejel več pisnih opozoril pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga po prvem odstavku 85. člena ZDR-1 kot drugi delavci.
ZNP-1 člen 59, 59/1, 59/2. DZ člen 265, 265/1, 265/3.
postopek za postavitev odrasle osebe pod skrbništvo - postopek za postavitev pod skrbništvo in postopek za postavitev skrbnika - demenca - začasni skrbnik - Center za socialno delo (CSD)
Sodišče je pravilno ocenilo, da so izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 265. člena DZ za postavitev začasnega skrbnika nasprotni udeleženki, saj je treba zavarovati njene pravice in koristi, ki jih sama ni zmožna.
dodatni sklep o dedovanju - kasneje najdeno premoženje - dedna izjava - odpoved dediščini - nepreklicnost dedne izjave
Sklep o dedovanju rešuje vprašanje, kdo je dedič za vse zapustnikovo premoženje, ne glede na to, ali se je v zapuščinskem postopku zanj vedelo ali ne, ali se ga je obravnavalo v celoti ali ne, in ne glede na to, ali je v celoti opisano v sklepu o dedovanju ali ne. Zaradi tega sodišče, če se pojavi novo premoženje, tudi ne opravi nove zapuščinske obravnave, ampak samo z novim sklepom razdeli to premoženje na podlagi prejšnjega sklepa o dedovanju (221. člen ZD).
Odpoved dediščini je izjava volje, ki jo poda dedič po zapustnikovi smrti o tem, da noče biti dedič. Dedič izjavo lahko poda najkasneje do konca postopka na prvi stopnji, torej do izdaje sklepa o dedovanju (133. člen ZD). Dedič se lahko odpove dedovanju le v svojem imenu ali pa tudi v imenu svojih potomcev in zaradi jasnosti mora sodišče dediča, ki podaja takšno izjavo, na to posebej opozoriti (5. odstavek 208. člena ZD). Odpoved v korist določenega dediča pa ne šteje za odpoved dediščini, temveč za izjavo o odstopu svojega dednega deleža (2. odstavek 136. člena ZD). Vrhovno sodišče Republike Slovenije je sprejelo načelno pravno mnenje (VSS 2-3/70, stran 8 in ZSO, 15.4.1970, stran 227), da se odpoved dediščini v korist določenega dediča šteje za izjavo o odstopu deleža na znanem zapuščinskem premoženju, ne pa tudi o odstopu deleža na pozneje najdenem premoženju. Določilo 221. člen ZD ureja dedovanje pozneje najdenega premoženja in jo je potrebno razlagati upoštevajoč citirano načelno pravno mnenje. To pomeni, da mora sodišče ob izdaji novega sklepa o razdelitvi pozneje najdenega premoženja najprej oceniti, ali je bila dana dedna izjava po vsebini odpoved dediščini - v tem primeru razdeli novo najdeno premoženje na podlagi prejšnjega sklepa o dedovanju, ali pa gre za izjavo o sprejemu dediščine in odstopu dednega deleža sodediču. V tem primeru sodišče odstopa glede novo najdenega premoženja ne more upoštevati, zato mora kot dediča po zapustniku upoštevati tudi dediča, ki je podal takšno izjavo o sprejemu dediščine in odstopu dednega deleža sodediču.