zahteva za sodno varstvo - prepozna vloga - zamuda roka - tek rokov - epidemija
Izdani plačilni nalog ni imel priloge, da je zadeva nujna in da procesni roki tečejo in se zato šteje, da so procesni roki začeli teči šele s 1. 6. 2020. To pa pomeni, da 8. 6. 2020 vložena zahteva za sodno varstvo zoper plačilni nalog ni prepozna, kot je zmotno zaključilo sodišče prve stopnje.
SPZ člen 33, 33/2.. ZIZ člen 272, 272/1, 272/2, 272/2-3.
motenje posesti - ureditvena začasna odredba - pogoji za izdajo začasne odredbe - verjeten obstoj terjatve - možnost vzpostavitve prejšnjega stanja
Sodišče prve stopnje je predlog glede na zatrjevane dejanske okoliščine pravilno obravnavalo kot institut ureditvene začasne odredbe. V skladu z zahtevanimi materialnopravnimi predpostavkami za izdajo ureditvene začasne odredbe je pravilno presojalo verjeten obstoj terjatve ter verjeten obstoj ene izmed alternativno določenih predpostavk iz 2. ali 3. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ.
III. kategorija invalidnosti - nadomestilo za invalidnost - status zavarovanca - tuj pokojninski sistem
Osebe, ki so invalidsko upokojene, glede na določbe ZPIZ-2 v Republiki Sloveniji nimajo statusa zavarovanca iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja temveč imajo status upokojenca. V tem primeru tudi če je tožnik v Republiki Avstriji vključen v sistem obveznega zavarovanja kot upokojenec na podlagi 8. člena avstrijskega Zakona o splošnem socialnem zavarovanju, kot to v pritožbi navaja tožnik, to nikakor ne pomeni, da je navedeni status izenačen s statusom zavarovanca upoštevaje določbe ZPIZ-2 v Republiki Sloveniji. Sodišče prve stopnje je tako pravilno štelo, da tožnik v Republiki Sloveniji ni vključen v obvezno zavarovanje. V tem primeru pa se je bil dolžan v roku 30 dni po priznanju pravic iz naslova invalidskega zavarovanja, prijaviti pri Zavodu RS za zaposlovanje.
Ker se tožnik v roku 30 dni po priznanju pravic iz naslova invalidnosti ni prijavil pri Zavodu RS za zaposlovanje, je sodišče prve stopnje tožnikov tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo.
odvzem poslovne sposobnosti - delni odvzem poslovne sposobnosti - procesna sposobnost - pravdna sposobnost - zasebni tožilec - vložitev zasebne tožbe - skrbnik - naknadna odobritev
Ker je namen odvzema poslovne sposobnosti za nastopanje v sodnih postopkih v tem, da se procesno nesposobni stranki v celoti onemogoči samostojno opravljanje procesnih dejanj, so procesna dejanja, ki jih opravi procesno nesposobna oseba sama, neobstoječa oziroma nična ter kot takšna nimajo pravnega učinka. Zato naknadna skrbnikova odobritev strankinega dejanja že pojmovno ni mogoča in z njo nično procesno dejanje ne more konvalidirati.
ZKP člen 18, 18/2, 149a, 149a/3. URS člen 23, 23/1.
prikriti preiskovalni ukrepi - tajno opazovanje in sledenje - kumulativno določeni pogoji - uporaba tehničnih sredstev in metod - nadzor območja - zaseda - sporazum o priznanju krivde - priznanje soobdolženca - priznanje soobtoženca kot dokaz - obdolženec kot priča v istem postopku - načelo nepristranosti in objektivnosti sojenja - nepristranskost sodnika - dvom v nepristranost sodnika
Postavitev zasede po tem, ko je obtoženec območje gozdička že zapustil, jasno kaže na to, da je bilo delovanje policije vseskozi usmerjeno v nadzorovanje določenega javnega območja in ni bilo osredotočeno na določene osebe, predvsem pa med tem nadzorom, ki je trajal zgolj nekaj ur, policija ni uporabila nikakršnih tehničnih sredstev.
Sodišče prve stopnje dokaznih zaključkov ni oprlo na priznanje soobtoženca, niti se ni sklicevalo na predhodno sodbo, ki je bila izdana zoper soobtoženca, temveč jo je zgolj bežno omenilo. Poleg tega izpoved C. C. ni predstavljala odločilnega dokaza, saj je sodišče prve stopnje o vpletenosti obtoženega B. B. sklepalo na podlagi drugih izvedenih dokazov. Tako razlogi izpodbijane sodbe ne vzbujajo upravičenega dvoma v nepristranskost predsednice senata.
zahteva za sodno varstvo - pritožba zoper sodbo - nedovoljena pritožba - odločba Ustavnega sodišča
V času izdaje izpodbijanega sklepa je bila odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju storilčeve pritožbe sicer pravilna in zakonita. Vendar pa je po izdaji izpodbijanega sklepa v Uradnem listu RS, št. 5/2021 z dne 14. 1. 2021 bila objavljena odločba Ustavnega sodišča RS, št. Up-991/17-31, U-I-304/20-9 z dne 17. 12. 2020, s katero je Ustavno sodišče RS odločilo, da se do odprave ugotovljene protiustavnosti ne uporablja besedilo iz drugega odstavka 66. člena ZP-1, ki se glasi: ″če je bila izrečena višja globa od najnižje predpisane za prekršek ali če je bila izrečena globa, ki je predpisana v večkratniku ali v odstotku (četrti in peti odstavek 17. člena), ali če sta bila izrečena odvzem predmetov ali odvzem premoženjske koristi v vrednosti, ki presega 400,00 EUR.″
Pri odgovoru na vprašanje, ali opis v zadostni meri konkretizira zakonski znak preslepitve je potrebno izhajati iz celotnega opisa kaznivega dejanja oziroma vseh obdolženčevih ravnanj, kot se mu očitajo v tenorju obtožbe. Bistvo očitka obdolžencu je, da je kaznivo dejanje poslovne goljufije izvršil z dvema izvršitvenima načinoma, in sicer pri sklenitvi posla s prikrivanjem, da obveznosti ne bodo izpolnjene (ko je kljub zadostnim sredstvam zamolčal, da računov ne bo plačal) in ob izvajanju posla s prikazovanjem, da bo obveznosti izpolnil, s tem ko je bil s strani družbe M. d.o.o. tri mesece po njegovi izdaji plačan le en račun in s tem pri oškodovancu utrjena zmota, da bodo plačani tudi drugi računi. Pri tem ni zanemarljivo, da iz opisa kaznivega dejanja izhaja, da je bil ta prvi račun plačan dne 11. 4. 2014, kar je po izdaji računa št. 140665 z dne 31. 3. 2014 in pred izdajo ostalih računov, ki so navedeni v tenorju obtožbe, s čimer je po oceni pritožbenega sodišča v zadostni meri konkretizirano, da je s takim ravnanjem oškodovano družbo prepričal, da bo poravnal vse nadaljnje račune, zaradi česar je ta nadaljevala z izpolnjevanjem svojih obveznosti v skladu z poslovnim dogovorom. Pri tem tudi ne gre prezreti, da iz opisa tudi izhaja, da kljub večkratnemu opominjanju zapadlih obveznosti ni poravnal, temveč je to zgolj obljubljal. Glede na tak opis njegovih ravnanj zato v obravnavanem primeru ni mogoč zaključek, da gre za vsebinsko izpraznjen opis dejanja, pri katerem bi izostala konkretizacija preslepitvenih ravnanj. Pri prikrivanju, da obveznosti kljub zadostnim sredstvom ne bodo izpolnjene, gre za pasivno obliko preslepitve in se po naravi stvari tak očitek ne more manifestirati navzven, vendar pa je v obravnavanem primeru pasivna oblika preslepitve dopolnjena še z aktivnim ravnanjem in drugimi spremljajočimi dejanskimi okoliščinami (obljube o plačilu), ki njegovemu ravnanju jasno in nedvoumno dajejo obeležje preslepitve in je tako mogoče sklepati na obdolženčev namen, da (vseh) obveznosti ne bo poravnal. Tako je zakonski znak preslepitve dovolj določno konkretiziran in zato ni mogoče pritrditi razlogom sodišča prve stopnje, da gre zgolj za enostavno civilnopravno neizpolnitev obveznosti.
začetek postopka osebnega stečaja - trditveno in dokazno breme - insolventnost dolžnika - neobstoječa terjatev
Upnik je izpolnil trditveno in dokazno breme, da ima na temelju Pogodbe do pritožnika terjatev in da le-ta kot porok zamuja z njenim plačilom več kot dva meseca. To so pravno pomembna dejstva, ki jih je upnik uspešno zatrjeval in z listinskimi dokazi tudi izkazal. S tem se je procesno breme zatrjevanja in dokazovanja o nasprotnem prevalilo na pritožnika. Upnik je uspel terjatev, ki je bila zaradi dolžnikovega prerekanja hkrati pogoj insolventnosti, dokazati do stopnje prepričanja.
kaznivo dejanje nevarne vožnje v cestnem prometu - zakonski znaki kaznivega dejanja - opis dejanja - predrzna vožnja v cestnem prometu - predrzna ali brezobzirna vožnja - vožnja brez ustreznega vozniškega dovoljenja - prepoved vožnje motornega vozila - stranska kazen - denarna kazen - višina dnevnega zneska - prekršek - kršitev pravila o prednosti
Po 3. točki prvega odstavka 324. člena KZ-1 je predrzna vožnja glede stopnje ogrožanja zavarovane dobrine ekvivalent tako brezobzirni vožnji, kot tudi vožnji motornega vozila, ki ga voznik nima pravice voziti. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je obdolženec, ki je obravnavano vožnjo z osebnim avtomobilom opravil kljub temu, da je vedel, da nima vozniškega dovoljenja in torej nima pravice voziti osebnega avtomobila, kršil pa je tudi pravila o prednosti pri vključevanju z neprednostne na prednostno cesto in nato trčil v oškodovančevo vozilo, s čimer je povzročil neposredno nevarnost za življenje in telo najmanj dveh oseb, uresničil vse znake kaznivega dejanja nevarne vožnje po 3. točki prvega odstavka 324. člena KZ-1.
Ravnanje, ko obdolženec ob zavedanju, da nima veljavnega vozniškega dovoljenja ter da se nahaja na neprednostni cesti, vozila ni ustavil pri stop znaku, kaže na njegovo resno in zavestno ignoriranje prometnih predpisov.
ZŠtip-1 člen 2, 6, 87, 87/1, 92, 92-2, 97, 97-7, 99, 99/5.. ZŠtip-1B člen 99, 99/5.. ZS člen 3.. OZ člen 240.. URS člen 57.. ZUPJS člen 42, 43.
vračilo štipendije - višja sila
Pritožbeno sodišče je v istovrstni zadevi, kot je obravnavana, že zavzelo stališče, da je v 5. odstavku 99. člena ZŠtip-1 šlo za pravno praznino, in jo zapolnilo z ustreznimi razlagalnimi argumenti. Poleg teleološke razlagalne metode je uporabilo analogijo legis in argument a simili ad simile - sklepanje od podobnega na podobno, ko sta si neposredno normativno urejeni in neurejeni primer v bistvenih lastnostih podobna. Ker ZŠtip-1 ni urejal oprostitve odgovornosti, če je do zamude v izpolnitvi obveznosti prišlo iz razlogov, ki jih štipendist ni mogel preprečiti, odpraviti niti se jim izogniti, je v skladu s 3. členom ZS uporabilo 240. člen OZ. Upoštevalo je, da je v 3. členu ZŠtip-1 višja sila definirana kot vsak nepredvidljiv izjemen dogodek ali okoliščina zunaj nadzora dodeljevalca štipendij ali štipendista, ki enemu ali drugemu preprečuje izpolnitev obveznosti, ker dogodka ali okoliščine ni bilo mogoče pričakovati, predvideti ali nanj računati ali se mu izogniti ali ga odvrniti. To mora logično veljati tudi glede nemožnosti pravočasnega pridobivanja merodajnih podatkov za magistrsko raziskovalno nalogo zaradi potekajoče reorganizacije in združevanja koncerna v obdobju priprave magistrske naloge. Razlog zagotovo sodi v okoliščino iz 3. člena ZŠtip-1, ki ga štipendist ne more odvrniti.
Pritožba ima prav, da je potrebno v skladu z določbo drugega odstavka 21. člena Zakona o odvetniški tarifi - ZOdvT in 2b točko tarifne številke 18 OT, po kateri vrednost storitve v sporu o osebnih in stvarnih služnostih znaša 300 točk, v zvezi z 2. točko 29. člena ZST, po kateri je vrednost zahtevka (spora) za odmero takse v sporih o stvarnih služnostih določena fiksno v višini 1.500,00 EUR in je ta po določbi četrtega odstavka tarifne številke 1 ZST določena v fiksni višini 800 točk, odvetniške storitve v sporu iz stvarnih služnosti odmeriti po 2b točki tarifne številke 18 OT, ne pa po 1. točki tarifne številke 18 OT, kot je to zmotno storilo prvostopno sodišče.
Ker je iz nespornih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jih tožnik ne izpodbija razvidno, da revizije ni vložil po odvetniku, prav tako ni zatrjeval oziroma predložil dokazila, da bi imel opravljen pravniški državni izpit, je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 91. člena ZPP predlog za dopustitev revizije tožeče stranke utemeljeno zavrglo.
ZPIZ-2 člen 7, 7-30, 29, 131, 161, 161/1, 161/1-12.. ZPKri člen 3, 6, 6/1, 6/2, 6/3, 7, 7-23.. URS člen 2, 30.
delna pokojnina - pokojninska doba - pokojninska doba brez dokupa - poprava krivic
Pritožbeno sodišče v celoti soglaša s stališčem, ki ga je zavzelo sodišče prve stopnje, da pokojninska doba po ZPKri glede namena, ki ga zakon zasleduje, v celoti ustreza opredelitvi pojma pokojninske dobe brez dokupa po ZPIZ-2. Pri pokojninski dobi, priznani na podlagi ZPKri gre za obdobje, ki je po tem socialnem predpisu priznano kot obdobje obvezne vključitve v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Gre za pokojninsko dobo brez dokupa, saj doba priznana po ZPKri ni doba, ki bi bila dokupljena oziroma ne gre za obdobje, ki bi se štelo v zavarovalno dobo ob pogoju plačila prispevkov. Ne gre niti za obdobja iz 131. člena ZPIZ-2, niti za posebno dobo po ZPIZ-2.
V primerih, ko pritožbena obrazložitev ni v zvezi s predmetom odločitve, jo sodišče druge stopnje ne more/sme preizkusiti. Tedaj bi namreč preizkusilo nekaj, o čemer ni bilo odločeno in s tem očitno prekoračilo pooblastilo iz prvega odstavka 383. člena ZKP, ki je izrecno omejeno na sodbo ter na naštete kršitve določb kazenskega postopka ali kršitve kazenskega zakona, če so te v obdolženčevo škodo.
Drži trditev pritožbe, da se obt. T. V. za kaznivo dejanje, opisano pod točko 2) izreka izpodbijane sodbe na podlagi drugega v zvezi s prvim odstavkom člena 217 KZ-1 očita storitev kaznivega dejanja prikrivanja iz malomarnosti, ne pa z direktnim naklepom, kar je inkriminacija po prvem odstavku člena 217 KZ-1, zato je sodišče prve stopnje (točka 5 izpodbijane sodbe) pri tehtanju vseh okoliščin storitve tega kaznivega dejanja napačno štelo, da je obt. T. V. vsa kazniva dejanja, ki se mu očitajo z izpodbijano sodbo storil z direktnim naklepom, kot najvišjo obliko krivde.
ZDZdr člen 74, 74/1, 75, 75/1, 77, 77/1, 78, 78/1.
pogoji za sprejem na zdravljenje brez privolitve - obstoj duševne motnje - trajanje ukrepa
Eden od pogojev za izrek ukrepa sprejema na varovani oddelek socialno varstvenega zavoda je obstoj duševne motnje pri zadržani osebi. Pri tem pa sam vzrok njenega nastanka oziroma poslabšanja ni pravno odločilno dejstvo,
Namen izrečenega ukrepa sprejema na varovani oddelek socialno varstvenega zavoda je odvrniti ugotovljeno ogrožanje zaradi vzrokov iz 1. odstavka 74. člena ZDZdr, zato je tudi samo trajanje izrečenega ukrepa po ZDZdr odvisno od njegove potrebnosti. Drugače povedano, ukrep je potreben toliko časa, dokler obstaja ogrožanje, ki je posledica duševne motnje, zaradi katere ima oseba hudo moteno presojo realnosti in sposobnosti obvladovanja svojega ravnanja. Ker zgolj oprava diagnostičnih nevroloških in ginekoloških pregledov ter izvedba potrebnih operativnih ali kakšnih drugih medicinskih posegov pri zadržani osebi, četudi bi bilo ugotovljeno, da tovrstna bolezenska stanja predstavljajo vzrok poslabšanja ugotovljene duševne motnje, same po sebi še ne omogočajo sklepanja, da potreba po izrečenem ukrepu ne obstaja več, saj se mora učinek tovrstnega zdravljenja in medicinskih posegov odražati tudi v duševnem stanju zadržane osebe, pritožnica neutemeljeno izpodbija tudi čas trajanja namestitve nasprotne udeleženke na varovani oddelek socialno varstvenega zavoda in se neutemeljeno zavzema zgolj za maksimalno dvomesečni čas trajanja tega ukrepa s sklicevanjem na lastno laično časovno prognozo trajanja diagnostičnega nevrološkega postopka in predvidene ginekološke operacije.
ZST-1 člen 34a, 34a/7, 35, 35/1. ZS člen 83a. ZPP člen 105a. Odredba o posebnih ukrepih iz 83.a člena Zakona o sodiščih zaradi razglašene epidemije nalezljive bolezni COVID-19 na območju Republike Slovenije (2021) točka 2. Odredba o posebnih ukrepih iz 83.a člena Zakona o sodiščih zaradi razglašene epidemije nalezljive bolezni COVID-19 na območju Republike Slovenije (2020) točka 2.
tek rokov - procesni rok - epidemija - tek rokov v času veljavnosti posebnih ukrepov zaradi epidemije SARS-Cov-2 (COVID-19) - nujna zadeva - sodne takse - plačilo sodne takse - oprostitev, odlog in obročno plačilo sodnih taks - prošnja za obročno plačilo - zavrženje predloga
Pritožba utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje prezrlo relevantne določbe odredbe. Ta je začela veljati 16. 11. 2020 in v njej je navedeno, da procesni roki v nenujnih zadevah – mednje se uvršča tudi predmetna zadeva – in v zadevah, ki se v skladu s tretjim odstavkom te točke ne štejejo za nujne, ne tečejo. Procesni roki v teh primerih začnejo teči prvi naslednji dan po javno objavljenem preklicu predsednika Vrhovnega sodišča RS.
kaznivo dejanje goljufije - oprostilna sodba - dejanje ni dokazano - kupoprodajna pogodba za nakup stanovanja - razumen dvom
Odločilna dejstva, izpostavljena v razveljavitvenem sklepu višjega sodišča z dne 24. 4. 2019, je sodišče prve stopnje ugotovilo in razjasnilo v celoti in popolno, kolikor je bilo to mogoče, izvedene dokaze in zagovora obdolžencev je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa zanesljivo in razumno zaključilo, da ni dokazano, da sta obdolženca storila dejanje na način, kot se jima očita v obtožbi in da je glede tega podan vsaj razumen dvom. Utemeljeno je zato v dvomu odločilo v korist obdolžencev in ju oprostilo obtožbe.