KZ-1 člen 36a, 38, 90, 90/1, 90/1-4, 235, 235/2, 253, 253/1. ZKP člen 383, 383/1, 391, 394, 394/1. ZUP člen 1, 3, 139. ZDR člen 135.
kaznivo dejanje overitve lažne vsebine - zakonski znaki kaznivega dejanja - opis kaznivega dejanja - konkretizacija zakonskih znakov - blanketna norma - blanketni predpis - dopolnilna norma - poslovna listina - lažna poslovna listina - dolžnost organa - zastaranje kazenskega pregona - tek rokov v času veljavnosti posebnih ukrepov zaradi epidemije SARS-Cov-2 (COVID-19) - preizkus sodbe sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti
Iz biti kaznivih dejanj po prvem odstavku 253. člena in prvem oziroma drugem odstavku 235. člena KZ-1 je mogoče kot enega izmed temeljnih zakonskih znakov izluščiti lažnost nekega podatka, ki ga pristojni organ potrdi oziroma storilec vpiše v poslovno listino ali tako lažno listino uporabi kot resnično. Tako mora biti opis teh kaznivih dejanj usmerjen v zatrjevanje neresničnosti konkretno navedenega podatka ob spremljajočih okoliščinah (denimo navedba organa in vrste postopka, pomena tega podatka kot dokaza v predmetnem postopku oziroma opredelitev poslovne listine ter zakonske podlage za njeno izdajo). Ne zahteva pa se opredelitev tudi resničnega podatka, saj ni nujno lažna zgolj neka vrednost, temveč je lahko izmišljen celoten obstoj nekega dejstva. V takem primeru že pojmovno ni mogoče navesti pravega podatka.
Upoštevaje načelo omejenosti kazenskopravne represije je tako bit predmetnega kaznivega dejanja izpolnjena zgolj v primeru, ko mora pristojni organi izdati javno listino izključno na podlagi podatkov, ki jih navaja stranka postopka, ne pa tudi v primeru, ko lahko organ te podatke ugotavlja oziroma preverja sam. V slednjem primeru je namreč dolžnost organa, da v okviru svoje pristojnosti po uradni dolžnosti ugotovi ali preveri pravilnost podatkov in tako prepreči izdajo listine z lažno vsebino.
Po oceni pritožbenega senata tako blanketna dispozicija v smislu poslovne listine ni ustrezno zapolnjena z dopolnilnim predpisom, saj je konkretna poslovna listina (plačilna lista) opredeljena napačno. Blanketna kazenskopravna norma in dopolnilna norma iz drugega predpisa tvorita tisto pravno celoto, ki jo sodišče uporabi glede na ugotovljeno dejansko stanje, opis dejanja pa mora vsebovati vsa odločilna dejstva, ki kaznivo dejanje konkretizirajo. Napačna navedba dopolnilne norme ima tako za posledico, da dejanje, opisano pod točko IV. obtožbe, ni kaznivo.
ZPP člen 7, 8, 184, 212, 286, 286/2, 339, 339/2, 339/2-8. SPZ člen 43, 269, 269/2.
pridobitev lastninske pravice - priposestvovanje lastninske pravice - družbena lastnina - dobroverna lastniška posest - uporaba materialnega prava - tek priposestvovalne dobe - dobra vera - sprememba tožbe - širjenje tožbene podlage - dokazna ocena - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka
Tožnica je svoj tožbeni zahtevek uskladila z izvedenskim mnenjem izvedenca mag. D. D., določila je številko novo odmerjene parcele in navedla njeno točno izmero glede na mnenje izvedenca. S tem ni povečala obstoječega zahtevka niti ni spremenila njegove istovetnosti, zato ne gre za spremembo tožbe (184. člen ZPP).
Tožnica med postopkom ni nedopustno širila trditvene podlage glede tega, kolikšen del zemljišča in na kakšen način ga je uporabljala v času priposestvovalne dobe. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da navedbe tožnice v vlogi z dne 11.11.2019 in na ogledu niso zavlekle reševanja spora in jih je zato pravilno upoštevalo. Tožnica je v teh navedbah le pojasnila, kako je uporabljala del zemljišča, ki ga je izvedenec označil kot gozd in gozdni rob.
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da so izpolnjeni vsi pogoji za priposestvovanje lastninske pravice s strani tožnice na delu sporne parcele. Pravilno je pojasnilo, da priposestvovanje pred 25.7.1997 (uveljavitev ZLNDL) ni moglo začeti teči. Na sporni parceli je bila namreč v zemljiški knjigi vpisana družbena lastnina.
V zvezi z dobro vero tožnice in njenega bivšega moža pritožbeno sodišče ugotavlja, da je Vrhovno sodišče RS že večkrat poudarilo, da zgolj dejstvo, da npr. ni bilo izstavljeno zemljiškoknjižno dovolilo (v obravnavani zadevi je sicer bilo izstavljeno), da ni bil plačan davek na promet z nepremičninami in da ni prišlo do vpisa nepremičnine v zemljiško knjigo, ne zadošča za oceno, da pridobitelj ni bil dobroveren. Prav tako za presojo dobre vere ni pomembno, kje se nahaja izvirnik pogodbe. Dobrovernost tudi ni samodejno izključena, če je bila prodajna pogodba sklenjena v nasprotju s tedaj veljavnimi predpisi o tem, na koga je mogoče prenesti pravico uporabe. SPZ za priposestvovanje zahteva dobrovernost lastniškega posestnika ter potek časa (drugi odstavek 269. člena SPZ). Dobroverni lastniški posestnik je tisti, ki ne ve niti ne more vedeti, da ni lastnik stvari, saj je v opravičljivi zmoti, ker misli, da so se stekle vse predpostavke za pridobitev lastninske pravice. Za dobroverno lastniško posest se tudi ne zahteva, da bi moral biti pravni naslov veljaven. Priposestvovanje sanira tako ničnost kot izpodbojnost pravnega posla. V tem se dobroverna lastniška posest razlikuje od dobroverne zakonite posesti, ki je lahko temeljila le na veljavnem pravnem poslu. Glede na to, da tožnici in njenemu pravnemu predniku v teku priposestvovalne dobe nihče ni oporekal posesti sporne nepremičnine (ki je temeljila na pogodbi o odplačnem prenosu pravice uporabe), sta bila tožnica in njen bivši mož nedvomno dobroverna lastniška posestnika sporne parcele.
OBLIGACIJSKO PRAVO - STANOVANJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00045596
ZPP člen 458. SPZ člen 115. SZ-1 člen 29, 68, 68/1, 68/3.
spor majhne vrednosti - stroški uporabe skupne stvari - solastnina na skupnih delih - idealni delež solastnika - pogodba o medsebojnih razmerij - način obračunavanja stroškov - stroški ogrevanja - odstop od pogodbe - upravnik stavbe v etažni lastnini - pooblastila upravnika
Toženec ni dokazal konsenza o drugačni porazdelitvi stroškov sistema skupnega ogrevanja, pri čemer ne izpodbija skupne površine stavbe in površine njegovega stanovanja.
Možnost odstopa od pogodbe o dobavi toplote je izključena v primeru zahteve posameznega odjemalca toplote na skupnem odjemnem mestu, s tem, da toženec ni izkazal, da je izstopil iz sistema skupnega ogrevanja ali da bi sklenil nov sporazum o spremembi rabe skupnih delov, ki ni odvisen od velikosti solastniških deležev etažnih lastnikov v smislu določb drugega odstavka 29. člena SZ-1 in 115. člena SPZ.
Sodišče prve stopnje je odločitev o povrnitvi pravdnih stroškov stranskima intervenientoma pravilno oprlo na določbo prvega odstavka 158. člena ZPP, ki določa, da mora tožeča stranka, ki umakne tožbo, povrniti nasprotni stranki pravdne stroške, razen če jo je umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek.
pravica do pokojnine - ponovna odmera - potek roka
Od pravnomočnosti odločbe o priznanju pravice do starostne pokojnine z dne 11. 7. 2008, do vložene zahteve za ponovno odmero pokojnine dne 4. 12. 2018, je preteklo več kot 10 let. Rok iz 183. člena ZPIZ-2 je, ne glede na navedene razloge potekel in je zahteva prepozna, zato jo je tožena stranka pravilno zavrgla.
ZUTD člen 59, 59/1, 59/2.. BMKSZ člen 4, 7, 25.. URS člen 8.
denarno nadomestilo za brezposelnost - izpolnjevanje pogojev - zavarovalna doba - seštevanje zavarovalnih dob
Ker je bila tožnica ob nastanku brezposelnosti mlajša od 30 let, je že na podlagi zavarovalne dobe dopolnjene v Sloveniji v trajanju 6 mesecev, izpolnila pogoje določene v drugem odstavku 59. člena ZUTD in seštevanje zavarovalnih dob na podlagi 25. člena MBKSZ ni potrebno.
otroški dodatek - pogoji za priznanje - dejansko življenje v Republiki Sloveniji
Sodišče prve stopnje je ob upoštevanju vseh okoliščin konkretnega primera pravilno štelo, da je otrok B.B. v relevantnem obdobju dejansko živela v Srbiji, kjer je opravljala večino svojih aktivnosti, bistvenih za dosego življenjskih ciljev, primernih njeni starosti in statusu. Zato je utemeljeno zaključilo, da pri B.B. ni izpolnjen eden izmed kumulativno zahtevanih pogojev določenih v 73. členu ZSDP-1 za priznanje pravice do otroškega dodatka.
Za oprostitev odgovornosti mora imetnik nevarne stvari v skladu s 153. členom OZ dokazati, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca, ki ga ni mogel pričakovati in se njegovim posledicam ni mogel izogniti ali jih odvrniti.
postopek proti mladoletnikom - seja senata - glavna obravnava - neposredno izvajanje dokazov - načelo neposrednosti - načelo kontradiktornosti - kršitev pravice do obrambe - pravica do poštenega sojenja
Ker se na seji senata dokazi ne izvajajo neposredno, se mora glavna obravnava razpisati tudi, če pride v poštev nezavodski vzgojni ukrep, gre pa za zapleteno dejansko stanje, ki ga bo treba razčiščevati z zasliševanjem mladoletnika, prič ali izvedencev. Senat za mladoletnike je kršil mladoletnikovo pravico do obrambe in do poštenega sojenja, saj bi glede na težo očitanih kaznivih dejanj, mladoletnikovo zanikanje le-teh, dejstvo, da sta bila pri teh dejanjih mladoletnik in oškodovanka sama, njun opis dogodkov pa je kontradiktoren ter predlog obrambe za neposredno zaslišanje oškodovanke in mladoletnikove mame, moral opraviti glavno obravnavo in na njej v skladu z načelom neposrednosti in kontradiktornosti izvesti vse potrebne dokaze.
Navedbe družbe izkazujejo le njen ekonomski interes, ki je v tem, da naj tožniku odškodnino plača toženka, nasprotuje pa ugoditvi celotnemu zahtevku po višini in povsem prereka trditve tožnika glede svoje odgovornosti. S tem ne izkazuje pravnega interesa, da v predmetni pravdi zmaga tožnik, kar je po določbi prvega odstavka 199. člena ZPP odločilna okoliščina za udeležbo intervenientna na tožnikovi strani.
izvršljivost odločbe - zakonske zamudne obresti od stroškov postopka - kdaj pride dolžnik v zamudo - zamudne obresti
Potrebno je razlikovati med izvršljivostjo (pravnomočnostjo in iztekom paricijskega roka) in nastopom zamude (zapadlosti) stroškovne terjatve, o kateri je odločeno s sodno odločbo. Za zapadlost in s tem za nastop zamude s plačilom stroškov postopka je bistveno, da dolžnik svoje obveznosti, ki izhaja iz sodne odločbe, v roku, ki mu je bil s sodno odločbo določen za izpolnitev te obveznosti, ni izpolnil (prvi odstavek 299. člena OZ). Bistveni predpostavki za nastop njegove zamude, in s tem s sodno odločbo določene njegove obveznosti plačila zakonskih zamudnih obresti, sta tako zapadlost in neizpolnitev.
ZZUSUDJZ člen 3, 3/2. KZ-1 člen 90, 90/1, 90/1-4, 91, 91/3, 91/4.
zastaranje kazenskega pregona - začasni ukrepi v zvezi s sodnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni SARS-COV-2 (COVID-19) - tek rokov v času veljavnosti posebnih ukrepov zaradi epidemije SARS-Cov-2 (COVID-19) - zadržanje zastaranja - pretrganje teka zastaralnega roka
ZZUSUDJZ je v 3. členu urejal tek rokov v sodnih zadevah, pri čemer je v drugem odstavku 3. člena predpisal, da roki v sodnih zadevah ne tečejo, razen v sodnih zadevah, ki se obravnavajo kot nujne. Po večinski, zaenkrat dostopni sodni praksi, se kot pravilnejša nakazuje razlaga, da se navedena zakonska določba glede zadržanja teka rokov v nenujnih zadevah nanaša tako na procesne kot tudi na materialne roke, kamor spada tudi rok za zastaranje kazenskega pregona; situacijo v času epidemije, ko so sodišča poslovala v omejenem obsegu in so naroke opravljala v nujnih zadevah, je mogoče razumno navezati na določbo tretjega odstavka 91. člena KZ-1, ki predpisuje, da zastaranje ne teče v času, ko se pregon po zakonu ne sme začeti ali nadaljevati. Sodišče druge stopnje k odločitvi sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu dodaja, da je ZZUSUDJZ začel veljati 29. 3. 2020 in je veljal do 31. 5. 2020, upoštevaje sklep Vlade Republike Slovenije o ugotovitvi prenehanja razlogov za začasne ukrepe v zvezi s sodnimi, upravnimi in drugimi javnopravnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni SARS-CoV-2 (COVID-19), ki je začel veljati 1. 6.2020. Upoštevaje razlago, da zastaranje kazenskega pregona zoper osumljenega A. A. zaradi očitanega kaznivega dejanja ni teklo v času od 29. 3. 2020 do 31. 5. 2020 (zadržanje zastaranja kazenskega pregona), je torej 10-letni zastaralni rok, glede na opis kaznivega dejanja v zahtevi za opravo preiskave, potekel 3. 9. 2020.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00046922
KZ-1 člen 50, 51, 308, 308/3.
kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - omilitev kazni - priznanje krivde - posebne olajševalne okoliščine - teža kaznivega dejanja
Okrožna državna tožilka v pritožbi trdi, da je sodišče zagrešilo kršitev Kazenskega zakonika po 5. točki 372. člena ZKP, vendar nima prav. Ta kršitev ni podana, ker sodišče z omilitvijo zaporne kazni ni prekoračilo pravice, ki jo ima po zakonu. Za očitano kršitev gre le tedaj, če sodišče izreče kazensko sankcijo zunaj zakonskih meja ali če izreče kazensko sankcijo, ki jo zakon ne pozna ali ne izreče kazenske sankcije, ki bi jo po zakonu moralo. V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje zaporno kazen omililo v mejah 51. člena KZ-1.
Res je, kar navaja pritožnica, da je omilitev kazni fakultativna, vendar to ne pomeni, da je v obravnavani zadevi omilitev zaporne kazni prevedla do "izkrivljanja prava" kot trdi pritožnica. Že na splošno namreč velja, da je priznanje krivde, ki ga sodišče preveri in sprejme, institut, ki omogoča, da se kazenski postopek pred sodiščem hitro konča, saj ni glavne obravnave in gre dejansko za poenostavljen kazenski postopek, ki je splošno uveljavljen v svetu in je bil že v času sprejetja novele ZKP-K (iz leta 2011) v skladu s priporočilom Sveta Evrope po poenostavitvi kazenskih postopkov R (87) 18.
V opisu očitanega kaznivega dejanja se niti ne zatrjuje, da naj bi obdolženec oškodovanko z lažnivim prikazovanjem dejanskih okoliščin spravil v zmoto, v posledici česar naj bi mu oškodovanka posodila denar. Strinjati se je potrebno z višjo državno tožilko, da je bil obdolženec partner njene hčerke, zaradi česar mu je zaupala, vendar zgolj njegova obljuba, da ji bo vrnil denar čez mesec dni, ko bo prejel plačo, tudi po presoji pritožbenega sodišča, ne zadošča za zaključek o obstoju znakov kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1.
utemeljen sum - ponovitvena nevarnost - zdravstveni razlogi storilca - podaljšanje pripora med preiskavo
Neutemeljeni so prav tako očitki obrambe, ki se nanašajo na presojo pripornega razloga ponovitvene nevarnosti. Pritožbeno sodišče sprejema zaključek sodišča prve stopnje, da ugotovljene dejanske okoliščine objektivne (teža, način in okoliščine izvršitve kaznivega dejanja) in subjektivne (storitev kar dveh kaznivih dejanj zoper isto oškodovanko, neučinkovitost milejših ukrepov prepovedi približanja, kršitev prepovedi nadlegovanja po komunikacijskih sredstvih, vztrajnost in odločnost pri izvrševanju nasilja) narave izkazujejo povsem realno in konkretno nevarnost, da bo obdolženec, če bi bil izpuščen na prostost s takšnimi oziroma podobnimi kaznivimi dejanji nadaljeval.
Uredba (ES) št. 1896/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2006 o uvedbi postopka za evropski plačilni nalog člen 1, 18, 26. ZPP člen 151, 154, 155, 156, 156/1.
potrebni stroški - evropski plačilni nalog - potrdilo o izvršljivosti plačilnega naloga - pravočasnost zahteve za povrnitev stroškov
Ker sodišče prve stopnje ni ravnalo tako, kot določa 18. člen Uredbe in potrdila o izvršljivosti ni nemudoma izdalo in poslalo tožeči stranki, je treba šteti njeno vlogo z dne 5. 11. 2020 za potreben strošek postopka, enako tudi vlogo z dne 26. 11. 2020, ker o njeni stroškovni zahtevi ni odločilo.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00043644
KZ-1 člen 49, 49/1, 49/2, 73, 308, 308/3.
kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - preizkus odločbe glede primernosti kazenske sankcije - stranska denarna kazen - stranska kazen izgon tujca iz države - priznanje krivde - odmera kazni - obteževalne in olajševalne okoliščine - nevarnost in teža kaznivega dejanja
Tako obdolžencu izrečena zaporna kazen, kot tudi stranska denarna kazen ter stranska kazen izgon tujca iz države, so bile obdolžencu izrečene ob obilnem upoštevanju olajševalnih okoliščin, predvsem tudi ob upoštevanju dejstva, da je obdolženec krivdo po obtožnici priznal in obžaloval, sodišče je pri odmeri kazni upoštevalo tudi obdolženčevo dosedanjo nekaznovanost ter njegov ekonomsko-socialni položaj ter okoliščino, da je obdolženec brez redne zaposlitve in brez rednih dohodkov in premoženja, pri čemer je dolžan skrbeti za dva mladoletna otroka, kar vse v pritožbi še posebej izpostavlja obdolženčev zagovornik.