CIVILNO PROCESNO PRAVO - STVARNO PRAVO - ZEMLJIŠKA KNJIGA
VSK00043648
ZPP člen 8, 339, 339/1.. ZZK-1 člen 243.
izbrisna tožba - zahtevek za vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja - sklepčnost zahtevka - celovita presoja dokazov - vestna in skrbna presoja dokazov - dvom v dokazno oceno sodišča prve stopnje - pritožbena obravnava - prenos lastništva - geodetska napaka - pravnoposlovna pridobitev lastninske pravice na nepremičnini - dobrovernost pridobitelja - raziskovalna dolžnost kupca - načelo dobre vere in zaupanja v zemljiško knjigo
Čeprav se dobra vera domneva, ne zadostuje, da pridobitelj preveri le zemljiškoknjižno stanje nepremičnine in ker so v konkretnem primeru obstajali jasni zunanji prepoznavni znaki, da dejanska posestna razmerja ne ustrezajo zemljiškoknjižnemu stanju, bi moral toženec kot skrbni pridobitelj dodatno preveriti možnost obstoja izvenknjižnih stvarnih pravic na nepremičnini. Ker tega ni storil, o njegovi dobri veri ni mogoče govoriti.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00044997
KZ-1 člen 20, 20/2, 37, 211, 211/1. ZKP člen 277, 277/1, 277/1-1, 434, 434/1, 437, 437/1.
napeljevanje h kaznivemu dejanju - kaznivo dejanje goljufije - opis kaznivega dejanja - konkretizacija - napeljevanje - zavrženje obtožnega predloga - opisano dejanje ni kaznivo dejanje - materialni vsebinski preizkus obtožnega akta - formalni preizkus obtožnega akta
Napeljevanje je naklepno vplivanje na drugega, ki pri njem povzroči odločitev, da izvrši dejanje, ki ima znake kaznivega dejanja in je protipravno. Ravnanje napeljevalca mora biti takšno, da je zmožno pri storilcu izzvati odločitev za kaznivo dejanje. Navedena oblika udeležbe se lahko stori s prepričevanjem, obljubljanjem, zahtevanjem, ukazovanjem, provociranjem in podobnimi dejanji, s katerimi se vpliva na odločanje drugega. Zgolj navedba, da sta napeljevalca "predlagala" napeljevanima osebama določeno ravnanje ne kaže na vplivanje napeljevalcev na napeljevani osebi, da se odločita za izvršitev kaznivega dejanja. Izraz "predlagati", tudi ob odsotnosti navedbe abstraktnega zakonskega znaka (napeljevanja), vsebinsko ne pove nič konkretneje, zato je treba vsebino takega pojma, da bi bila njegova konkretizacija objektivno in subjektivno določna ter v tem pogledu tudi preverljiva, opredeliti v obliki in vsebini tistih in takih ravnanj, ki določajo njegovo pojavno obliko v realnosti.
Vloga je namreč nerazumljiva, če iz nje ni razvidno, na kaj se sploh nanaša oziroma kaj stranka zahteva od sodišča. Po tej ugotovitvi je sodišče prve stopnje vlagateljico pozvalo, da vlogo v določenem roku ustrezno popravi tako, da bo le-ta jasna in razumljiva in bo iz nje razvidno, kaj želi od sodišča, pri čemer jo je hkrati tudi opozorilo na vse zakonske posledice, v kolikor tega ne bo storila.
Navedbe družbe izkazujejo le njen ekonomski interes, ki je v tem, da naj tožniku odškodnino plača toženka, nasprotuje pa ugoditvi celotnemu zahtevku po višini in povsem prereka trditve tožnika glede svoje odgovornosti. S tem ne izkazuje pravnega interesa, da v predmetni pravdi zmaga tožnik, kar je po določbi prvega odstavka 199. člena ZPP odločilna okoliščina za udeležbo intervenientna na tožnikovi strani.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00046922
KZ-1 člen 50, 51, 308, 308/3.
kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - omilitev kazni - priznanje krivde - posebne olajševalne okoliščine - teža kaznivega dejanja
Okrožna državna tožilka v pritožbi trdi, da je sodišče zagrešilo kršitev Kazenskega zakonika po 5. točki 372. člena ZKP, vendar nima prav. Ta kršitev ni podana, ker sodišče z omilitvijo zaporne kazni ni prekoračilo pravice, ki jo ima po zakonu. Za očitano kršitev gre le tedaj, če sodišče izreče kazensko sankcijo zunaj zakonskih meja ali če izreče kazensko sankcijo, ki jo zakon ne pozna ali ne izreče kazenske sankcije, ki bi jo po zakonu moralo. V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje zaporno kazen omililo v mejah 51. člena KZ-1.
Res je, kar navaja pritožnica, da je omilitev kazni fakultativna, vendar to ne pomeni, da je v obravnavani zadevi omilitev zaporne kazni prevedla do "izkrivljanja prava" kot trdi pritožnica. Že na splošno namreč velja, da je priznanje krivde, ki ga sodišče preveri in sprejme, institut, ki omogoča, da se kazenski postopek pred sodiščem hitro konča, saj ni glavne obravnave in gre dejansko za poenostavljen kazenski postopek, ki je splošno uveljavljen v svetu in je bil že v času sprejetja novele ZKP-K (iz leta 2011) v skladu s priporočilom Sveta Evrope po poenostavitvi kazenskih postopkov R (87) 18.
Glede na navedeno stališče Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, se pritožbeno sodišče strinja s sodiščem prve stopnje, da to, da je obdolženec kot direktor in edini družbenik gospodarske družbe K. d.o.o. naročil samostojnemu podjetniku S. K. s.p. izgradnjo vlake in izdal naročilnico ter mu lažno zagotavljal, da bo družba K. d.o.o. naročena dela po njihovi izvedbi v dogovorjenem roku plačala, obvezo plačila pa potrdil z izjavo o dobro opravljenem delu, so elementi slehernega civilnopravnega razmerja in za konkretizacijo zakonskega znaka preslepitve ne zadoščajo. Tudi očitek v obtožnici, da naj bi obdolženec zamolčal, da družba na svojem poslovnem naslovu ne posluje in ne sprejema pošte, tega zakonskega znaka ne more zapolniti, saj zgolj iz tega dejstva, ni mogoče jasno in nedvoumno razbrati, da če bi oškodovanec za to vedel, z obdolžencem posla ne bi sklenil. Nadaljnji očitek obdolžencu kot direktorju družbe, da ni plačal izstavljenega računa, čeprav je podjetje K. d.o.o. na računu imelo prilive in je poravnavalo druge obveznosti, obdolženec pa je tudi iz računa podjetja dvigoval denar, ne predstavlja konkretizacije zakonskega znaka preslepitve. To, da naj bi obdolženec v telefonskih pogovorih oškodovancu po zapadlosti računa obljubljal plačilo, zaradi česar naj oškodovanec ne bi takoj vložil predloga za izvršbo, prav tako ne more predstavljati zakonskega znaka preslepitve pri izvajanju pogodbe, saj je oškodovanec kot samostojni podjetnik vedel, da lahko v primeru neplačila računa, zoper dolžnika takoj vloži izvršbo in ga obdolženec s takšnimi obljubami nikakor ni mogel preslepiti, da bodo obveznosti izpolnjene.
denarna kazen - rok za plačilo denarne kazni - obročno plačilo denarne kazni
V skladu z določbo petega odstavka 47. člena KZ-1 sme sodišče v upravičenih primerih do poteka roka za plačilo dovoliti, da lahko obsojenec plača denarno kazen v obrokih, pri čemer rok za plačilo ne sme biti daljši od dveh let.
zahteva za plačilo za dopolnitev izvedenskega mnenja
Sodišče druge stopnje je torej (že) v svojem prvem sklepu, v katerem je presojalo, do kolikšne nagrade in do povrnitve katerih stroškov je (po izdelavi osnovnega mnenja) upravičen izvedenec, opozorilo, da izvedencu nagrada za pisno mnenje v skladu s prvim odstavkom 249. člena ZPP pripada takoj, ko opravi svoje delo. Takšno je enotno stališče sodne prakse. Kot je enotna sodna praksa, da izvedenca pripada nagrada za pisno mnenje takoj, ko napravi in sodišču posreduje pisno mnenje, je enotna tudi o vprašanju, da za dopolnitev mnenja na podlagi pripomb strank izvedencu pripada nagrada le, če presega nalogo, ki jo je sodišče naložilo izvedencu s prvotnim sklepom. Izvedensko delo je treba obravnavati kot celoto, kar pomeni, da izvedenčevih odgovorov (zgolj) na pripombe strank k mnenju, ni mogoče enačiti z izdelavo dopolnilnega mnenja. Če je torej sodišče od izvedenca v okviru istega obsega naloge (glede na pripombe strank) zahtevalo, da v zvezi z že opravljenim delom poda določena pojasnila, slednji do nagrade in morebitnih dodatnih stroškov ni upravičen.
zahteva za sodno varstvo zoper plačilni nalog prekrškovnega organa - nedovoljena pritožba - zavrženje pritožbe kot nedovoljene - rok za vložitev zahteve za sodno varstvo
60 dnevni rok za vložitev ustavne pritožbe zoper sodbo prvostopenjskega sodišča ZSV 271/2019, z dne 3. 9. 2020, je pričel teči prvi dan po vročitvi te sodbe storilcu A. A., to je dne 23. 9. 2020 in je iztekel dne 23. 11. 2020 ob 24.00 uri (na dan izteka 60 dnevnega roka za vložitev ustavne pritožbe je bila sobota, zato se iztek roka prenese na prvi delovni dan). Odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up-991/17-31, U-I-304/20-9, z dne 17. 12. 2020, je bila objavljena v Uradnem listu Republike Slovenije 5/21 dne 14. 1. 2021. Zaradi navedenega niso izpolnjeni pogoji iz 5. točke izreka navedene odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije, ki dovoljujejo pritožbo iz drugega odstavka 66. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1), ki jo lahko vlagatelj zahteve za sodno varstvo vloži v roku 45 dni po objavi te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije zoper odločitev sodišča o zahtevi za sodno varstvo, zoper katero pritožba ni bila dovoljena. Rok za vložitev ustavne pritožbe zoper sodbo prvostopenjskega sodišča je tako potekel pred objavo ustavne odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije.
izvršljivost odločbe - zakonske zamudne obresti od stroškov postopka - kdaj pride dolžnik v zamudo - zamudne obresti
Potrebno je razlikovati med izvršljivostjo (pravnomočnostjo in iztekom paricijskega roka) in nastopom zamude (zapadlosti) stroškovne terjatve, o kateri je odločeno s sodno odločbo. Za zapadlost in s tem za nastop zamude s plačilom stroškov postopka je bistveno, da dolžnik svoje obveznosti, ki izhaja iz sodne odločbe, v roku, ki mu je bil s sodno odločbo določen za izpolnitev te obveznosti, ni izpolnil (prvi odstavek 299. člena OZ). Bistveni predpostavki za nastop njegove zamude, in s tem s sodno odločbo določene njegove obveznosti plačila zakonskih zamudnih obresti, sta tako zapadlost in neizpolnitev.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00044625
KZ-1 člen 57, 57/2, 57/3, 196. ZKP člen 367, 367/4.
kršitev temeljnih pravic delavcev - določitev posebnega pogoja v pogojni obsodbi - posebni pogoj - premoženjskopravni zahtevek v kazenskem postopku - uveljavljanje premoženjskopravnega zahtevka - neto in bruto plača - pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da bo izrečena pogojna obsodba tudi brez določitve posebnega pogoja v zadostni meri vplivala na obdolženca, da kaznivih dejanj ne bo ponavljal.
ugovor tretjega - stroški odgovora upnika na ugovor tretjega - tožba za ugotovitev nedopustnosti izvršbe na predmetu izvršbe
Upnik vse do vložitve ugovora tretjega ni bil (in ni mogel biti) seznanjen z dejstvom, da sta zarubljena viličarja last tretjega. V ugovoru pa je tretji svojo lastninsko pravico na predmetu izvršbe zatrjeval in izkazoval zgolj s predložitvijo pogodb, sklenjenih z dolžnikom, za najem spornih viličarjev, medtem ko je v kasnejši izločitveni pravdi svojo lastninsko pravico (uspešno) izkazal tudi s predložitvijo računov o nakupu spornih viličarjev od svojega dobavitelja. Glede na to ni mogoče trditi, da je tretji že v izvršilnem postopku ponudil natančne informacije in dokazila o svoji stvarnopravni pravici na predmetu izvršbe. Upniku tako ni mogoče očitati neskrbnosti in slabe vere ob nasprotovanju ugovoru tretjega. Posledično mu tudi ni mogoče na temelju šestega odstavka 38. člena ZIZ naložiti v plačilo stroškov, ki so v postopku nastali tretjemu.
utemeljen sum - ponovitvena nevarnost - zdravstveni razlogi storilca - podaljšanje pripora med preiskavo
Neutemeljeni so prav tako očitki obrambe, ki se nanašajo na presojo pripornega razloga ponovitvene nevarnosti. Pritožbeno sodišče sprejema zaključek sodišča prve stopnje, da ugotovljene dejanske okoliščine objektivne (teža, način in okoliščine izvršitve kaznivega dejanja) in subjektivne (storitev kar dveh kaznivih dejanj zoper isto oškodovanko, neučinkovitost milejših ukrepov prepovedi približanja, kršitev prepovedi nadlegovanja po komunikacijskih sredstvih, vztrajnost in odločnost pri izvrševanju nasilja) narave izkazujejo povsem realno in konkretno nevarnost, da bo obdolženec, če bi bil izpuščen na prostost s takšnimi oziroma podobnimi kaznivimi dejanji nadaljeval.
Obsojenec s svojo sicer skopo pritožbo namreč ne izpodbija odločitve prvostopnega sodišča, saj vsebinsko ne graja odločitve, da se mu zaradi neplačila denarne kazni določi 15-dnevna kazen zapora. Predlaga namreč le odlog izvršitve zaporne kazni, kar pa ne more biti predmet tega pritožbenega postopka. Navedbe, kot jih obsojenec navaja v pritožbi zoper izpodbijano sodbo, bo moral pritožnik namreč uveljavljati v postopku izvršitve kazni zapora.
Pravdna stranka mora izročiti sodišču vloge v toliko izvodih, kolikor je treba za sodišče in nasprotno stranko. Pritožbeno sodišče zato sprejema tudi stališče pritožbe, da druga toženka ni nasprotna stranka v razmerju do prve toženke, temveč je nasprotna stranka v razmerju do prve toženke le tožnik.
prepovedano prehajanje meje ali ozemlja države - zakonski znaki kaznivega dejanja - obteževalne okoliščine
Pridobitev določene premoženjske koristi je motiv, ki je po drugi strani simbiotično povezan z ekonomskimi razmerami na strani oseb, ki so za to, da jih storilci kaznivih dejanj spravijo v določeno državo, pripravljeni plačati, pogosto tudi visoke zneske, ki dejansko lahko pomenijo njihovo ekonomsko izkoriščanje. Zato je pritožniku moč pritrditi, da je zasledovanje določene premoženjske koristi na strani storilcev tovrstnega kaznivega dejanja vkorporirano v določbo tretjega odstavka 308. člena KZ-1. Ko je tako dejanje storjeno v svojstvu člana hudodelske združbe, kot je bilo to v obravnavanem primeru, pa je podana hujša oblika kaznivega dejanja iz šestega odstavka 308. člena KZ-1. Ker gre pri obeh okoliščinah za znaka kaznivega dejanja, teh okoliščin ni moč in upravičeno dodatno upoštevati še kot obteževalnih, razen kolikor bi v zvezi s tem bila ugotovljena bodisi višina pridobljenega premoženjske koristi, ki bi bila lahko nesorazmerno velika, bodisi veliko število prevažanih tujcev, bodisi kakšne druge okoliščine izvršenega kaznivega dejanja, ki pa jih prvostopenjsko sodišče ni navajalo.
izrek enotne kazni z upoštevanjem druge sodbe - izvršitev izrečene kazni zapora v obsegu neopravljenega dela - ugoditev pritožbi
Ob izreku enotne kazni v odločbi o kazenski sankciji je že bila upoštevana kazenska sankcija po sodbi Okrožnega sodišča na Ptuju I K 46690/2016 z dne 20. 9. 2018. S tem, ko je bila sodba Okrožnega sodišča na Ptuju I K 46690/2016 z dne 20. 9. 2018 upoštevana pri izreku enotne kazni v kasnejši sodbi Okrožnega sodišča v Slovenj Gradcu V K 40393/2017 z dne 14. 1. 2019, pa je v odločbi o kazenski sankciji izgubila svojo samostojnost in v tem delu prenehala obstajati, zato sodišče prve stopnje za izdajo izpodbijanega sklepa o izvršitvi kazni sedem mesecev zapora v obsegu neopravljenega dela v splošno korist (420 ur) ni imelo pravne podlage.
Stališče pritožnice, da v obravnavanem primeru ni šlo za besede, ki bi bile sposobne objektivno povzročiti občutek strahu za življenje oškodovanke, ni pravilno. Konkretna obdolženčeva ravnanja so bila objektivno zmožna doseči občutek obdolženkine ogroženosti in so bila uperjena proti obdolženkini telesni celovitosti. Glede na to, da ji je rekel, da je pokvarjena prasica, se jo dotaknil z rokami v predelu ramen, ji govoril da tam nima kaj početi in ji grozil, da jo bo ubil, je tako grožnjo šteti za resno.
Pritožbeni očitek sodišču prve stopnje, da je to za reševanje konkretnega primera uporabilo povsem drugo pravo od tistega, ki ga je kot relevantno predstavilo v programu vodenja postopka s tem, ko je uporabilo določbe 4. in 8. člena OZ in ne določbe 41. člena ZDR-I, na katero se je sklicevala tožena stranka, kar naj bi posledično predstavljalo ustavno nedopustno sodbo presenečenja, tako ni utemeljen. Drži sicer, da sodišče v programu vodenja postopka teh konkretnih določb OZ ni navedlo, vendar s tem kakšne kršitve ni zagrešilo, saj je program vodenja postopka namenjen zgolj racionalni predstavitvi vodenja postopka in sodišče nanj ni vezano v smislu, da drugih določb, če se za uporabo teh pokaže potreba, ne bi smelo uporabiti.
ugovor po izteku roka - obrazloženost ugovora - predlog za ustavitev izvršbe
Ker iz razlogov izpodbijanega sklepa izhaja, da je dolžnik v ugovoru po izteku roka zatrjeval zgolj dejstva, ki se nanašajo na nemožnost izterljivosti terjatve (torej da ne prejema rubljivih denarnih prejemkov ter da je izvršba na nepremičnine že ustavljena), je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da dolžnik dejstev in dokazov, ki se nanašajo na samo terjatev ni navedel, saj je navedel le dejstva, ki se nanašajo na predmet izvršbe.