spor majhne vrednosti - vročanje - fikcija vročitve - nesporno dejansko stanje - prekluzija
Že sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi obširno, pravilno in v celoti obrazložilo vse dejanske in pravne (procesne) vidike v zvezi z vročanjem dopolnitve tožbe v odgovor toženki ter posledično presojo, da je bil toženkin odgovor prepozen in je zato (skupaj s prilogo) pri presoji utemeljenosti tožbenega zahtevka neupošteven. Toženka je na dopolnitev tožbe odgovorila prepozno in zato neupoštevno.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00045684
ZKP člen 129.a.. KZ-1 člen 86, 86/8, 87, 87/1.
denarna kazen - sprememba denarne kazni v kazen zapora - predlog za nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist - zavrženje predloga
Ker je v obravnavani zadevi že pravnomočno odločeno, da se zaradi neplačila izrečena denarna kazen izvrši tako, da se obsojencu določi 1 mesec in 20 dni zapora, te kazni ni mogoče več izvršiti z delom v splošno korist. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje ravnalo prav, ko je predlog obsojenca za nadomestitev zaporne kazni z delom v splošno korist zavrglo, čeprav bi ga moglo zavreči kot nedovoljenega in ne kot prepoznega.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00046088
KZ-1 člen 49, 49/2, 245, 245/1, 245/2, 245/3, 247, 247/1, 247/3.. ZKP člen 92, 95, 95/1.
kaznivo dejanje pranja denarja - uporaba ponarejenega negotovinskega plačilnega sredstva - kazenska sankcija - načelo individualizacije kazenskih sankcij - olajševalne okoliščine - skrb za mladoletne otroke - obžalovanje - priznanje krivde - obteževalne okoliščine - stroški kazenskega postopka
Sodišče prve stopnje je ravnalo napačno in v nasprotju z uveljavljeno sodno prakso, ko ni upoštevalo kot olajševalne okoliščine dejstva, da ima obtoženec enega mladoletnega otroka za katerega mora skrbeti. Po ustaljeni sodni praksi je skrb za mladoletne otroke olajševalna okoliščina, razloga za odstop od sodne prakse pritožbeno sodišče ne vidi, zato ocenjuje, da je sodišče prve stopnje ravnalo napačno, ko je ni upoštevalo.
Pritožnica se sklicuje na to, da so bile v podobnih in hujših primerih izrečene nižje kazni ter pogojne obsodbe. Vendar ne gre za primerljive primere z obravnavanim. V kazenskem pravu velja načelo individualizacije kazenskih sankcij, kar pomeni uporabo takšne kazenske sankcije, ki je v sorazmerju z nevarnostjo konkretnega kaznivega dejanja in ki je prilagojena storilčevi osebnosti. Zato izrečene kazenske sankcije ni mogoče označiti kot arbitrarne v smislu kršitve 14. člena Ustave Republike Slovenije.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00048101
KZ-1 člen 158, 158/1.
oprostilna sodba - zasebna tožba - kaznivo dejanje razžalitve - zakonski znaki - pravica do svobode izražanja - pravica do časti in dobrega imena
Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je v konkretnem primeru obdolženka svoje prepričanje gradila na dejanski podlagi ter je rezultat svojih razmišljanj posredovala sinu, so na mestu zaključki v izpodbijani sodbi, da bi bilo ob ugotovljeni nezlorabi svobode govora, neživljenjsko omejiti materino pravico, da sinu izrazi svoje mišljenje (čeprav na bolj oster in manj obziren, a njihov običajen način komunikacije) v tako nerazumni meri nasproti pravici do časti in dobrega imena zasebne tožilke. Na pritožbene navedbe, da je bil z zapisano izjavo presežen še sprejemljiv nivo govora in da je sodišče tisto, ki bi moralo povedati, da je tak nivo zlasti v družinskih odnosih nedopusten in nesprejemljiv pa je odgovorilo že sodišče prve stopnje, ko je poudarilo, da je pri odločanju izhajalo tudi iz obstoječe sodne prakse in upoštevalo, da tudi bistveno bolj ostre, zaničevalne in javno izražene besede niso bile opredeljene kot razžalitve in da je še toliko manj mogoče kot takšno označiti izjavo obdolženke v okoliščinah obravnavanega primera.
stečajni postopek nad pravno osebo - pravni interes za pritožbo - nedovoljena pritožba
Upnica nima pravnega interesa za pritožbo zoper izpodbijani sklep, saj so bile upnici v tem stečajnem postopku priznane vse njene terjatve po šestem odstavku 296. člena ZFPPIPP, ki jih je zatrjevala in ki izhajajo iz njenega Seznama izvršilnih naslovov.
Oškodovanci kot procesni subjekti imajo v kazenskem postopku zoženo pravico do pritožbe zoper različne odločbe sodišča. Po določbi prvega odstavka 399. člena ZKP se smejo zoper sklepe sodišča, izdane na prvi stopnji, pritožiti stranke in osebe, katerih pravice so prekršene, in sicer vselej, kadar ni v ZKP izrecno določeno, da ni pritožbe. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje izločilo povzemanje vsebine predhodno izločene izjave obdolženega Z. P., podane v obliki zapisnika o sprejemu ustne ovadbe oziroma predloga za pregon, ker le-ta ni bil poučen o pravicah iz četrtega odstavka 148. člena ZKP. Ker oškodovanci v obravnavanem primeru niso stranke kazenskega postopka, prav tako pa z izpodbijanim sklepom niso bile kršene njihove pravice, pri čemer pooblaščenci niti ne obrazložijo, v katere pravice oškodovancev bi se naj s sklepom posegalo, oškodovanci do vložitve pritožbe zoper sklep niso upravičeni.
poziv sodišča k dopolnitvi tožbe - dopolnitev tožbe po izvršilnem postopku na podlagi verodostojne listine - sestavine tožbe - nepopolna tožba - zavrženje tožbe
Vloga z dne 24. 2. 2020, naslovljena na Okrajno sodišče v Ljubljani, Centralni oddelek za verodostojno listino, ne vsebuje vseh potrebnih sestavin tožbe (180. člen ZPP), da bi bilo omenjeno vlogo mogoče obravnavati kot dopolnitev tožbe, pa tudi ne določa noben predpis, zaradi česar ni mogoč zaključek, da 'ponovna dopolnitev' ni bila potrebna.
ZIZ člen 38, 38/5. Pravilnik o opravljanju službe izvršitelja (2003) člen 38, 53, 54.
izvršba na premičnine - stroški izvršitelja - prostovoljno plačilo
Ker na dan prevzema gotovinskih plačil dolžnika izvršitelj ni opravljal nobenih izvršilnih dejanj, temveč je zgolj prevzel prostovoljno plačilo od dolžnika, navedeni stroški v zvezi s prevzemom teh gotovinskih plačil za predmetni postopek niso bili potrebni, ker izvršitelj do njih glede na določbo 53. v zvezi s 54. členom Pravilnika o opravljanju službe izvršitelja ni upravičen, saj ob prostovoljni izpolnitvi obveznosti ter prevzemu te izpolnitve ni opravljal nobeno izvršilno dejanje (38. člen Pravilnika).
Izvršilni postopek je glede na določbe ZIZ sestavljen iz dveh faz, in sicer faze dovolitve ter faze oprave izvršbe. Pri tem v fazi dovolitve izvršbe dolžnikovo premoženjsko stanje ne preprečuje dovolitve izvršbe, je pa socialni položaj dolžnika varovan v postopku oprave izvršbe, in sicer z določbami o omejitvi izvršbe pri posameznem izvršilnem sredstvu (pri izvršbi na denarna sredstva pri organizacijah za plačilni promet ter plačo konkretno z določbo 101., 102. in 137. člena ZIZ).
spor majhne vrednosti - sodba na podlagi pripoznave - neupravičen izostanek z naroka - zahteva za izvedbo naroka - zahteva za izločitev sodnika - oprava naroka - izdaja sodbe - obvestitev stranke o zavrnitvi predloga za preložitev naroka
Sodišče prve stopnje je izpodbijano sodbo na podlagi pripoznave v sporu majhne vrednosti izdalo na podlagi določbe 3. odstavka 454. člena ZPP. Po tej določbi izda sodišče sodbo na podlagi pripoznave, če je izvedbo naroka zahtevala tožena stranka, pa na narok ne pride, čeprav je bila v redu vabljena.
Toženec razpravljajoči sodnici, ki je kljub njegovi zahtevi za izločitev dne 30. 9. 2020 opravila razpisan narok v njegovi odsotnosti, neutemeljeno očita kršitev iz 1. odstavka 74. člena ZPP. Določba 74. člena ZPP namreč pooblašča sodnika, da lahko kljub zahtevi za izločitev po 6. točki 70. člena ZPP opravlja nadaljnja dejanja, razen izdaje odločbe, s katero se postopek pred sodiščem konča. Ker je bila torej njegova zahteva za izločitev razpravljajoče sodnice iz razloga po 6. točki 70. člena ZPP zavrnjena kot neutemeljena pred izdajo izpodbijane sodbe na podlagi pripoznave, obstoja kakšnih drugih izločitvenih razlogov iz 1. do 5. točke 70. člena ZPP pa toženec tudi v pritožbi ne navaja, zatrjevana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 2. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ni podana.
Zakon tudi ne predpisuje obveznosti sodišča, da bi moralo o sprejetem sklepu, da prošnji za preložitev naroka ne bo ugodilo, obvestiti stranko, ki je preložitev predlagala, takšna pa je tudi ustaljena in enotna sodna praksa sodišč, ki je že zavzela stališče, da se mora stranka, če ne prejme obvestila o preklicu naroka, le-tega udeležiti, ker sicer sam odgovarjajo za morebitne posledice izostanka z naroka.
Posledic neopravičenega izostanka z naroka 3. odstavek 454. člena ZPP ne veže zgolj na poravnalni oziroma prvi narok za glavno obravnavo, zato sta pravna teorija in tudi sodna praksa že zavzeli stališče, da posledice izostanka nastopijo zaradi izostanka iz kateregakoli naroka.
Tožnica je v času od maja 2018 do konec julija 2018 na kliniki B., skupaj z zobozdravnico D.D., obravnavala pacientko E.E. brez napotne listine in mimo čakalnega seznama ter za opravljene storitve, ki niso bile evidentirane in obračunane ZZZS, pacientki obračunalo storitve brez pravne podlage ter prejela in si protipravno prilastila denar v skupnem znesku 920,00 EUR, zato je podan razlog za odpoved, določen v 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, kršitev obveznosti iz delovnega razmerja pa ima vse znake kaznivega dejanja podkupnine po drugem odstavku 261. člena KZ-1.
osebni stečaj - ugotovitev neobstoja terjatve - ugotovitev neobstoja ločitvene pravice - pravnomočna sodba - hipotekarni dolžnik - stečajni postopek
Pravnomočna sodba o neobstoju terjatve in ločitvene pravice na določenem premoženju stečajnega dolžnika ima prednost pred kasnejšo odločitvijo izvršilnega sodišča po 280. členu ZFPPIPP, čeprav slednje preverja le pravočasnost prijave terjatve in ločitvene pravice, ne spušča pa se v veljavnost nastanka ločitvene pravice in je to je stvar pravdnega postopka, ki teče zaradi prerekanja ločitvene pravice v stečajnem postopku in napotitve na pravdo ter zato sklep izvršilnega sodišča ni pravnomočna odločba o obstoju ločitvene pravice, ki bi preprečevala odločanje o njenem dejanskem obstoju v pravdnem postopku. Kot kaže je zakonodajalec pri ubeseditvi 280. člena ZFPPIPP izhajal iz prepričanja, da bo časovno odločitev izvršilnega sodišča vedno pred odločitvami pravdnega sodišča v zvezi s prerekanjem terjatev in ločitvenih pravic upnikov. Vendar je v tem primeru izjemoma pravdno sodišče prehitelo odločitev izvršilnega sodišča.
Kljub zatrjevanemu dejstvu oškodovankinega odhoda iz skupnosti na naslovu ..., nevarnost ponovitve kaznivih dejanj ni v ničemer zmanjšana, saj kot je poudarilo, v tej skupnosti živijo še druge potencialne žrtve, sploh pa po sodbi pritožbenega sodišča za vsak obdolžencu očitana kazniva dejanja tudi ni zahtevano neposredno sobivanje, torej fizična navzočnost storilca in žrtve. Takšna utemeljitev obdolženčeve ponovitvene nevarnosti, kljub oškodovankini izselitvi, za obdolženca logično ne more biti ugodna, gotovo pa ni nedopustna.
Za nastop fikcije je tako odločilno kdaj je bilo naslovniku puščeno obvestilo o prispelem pisanju in iztek 15-dnevnega roka, kar pomeni na zadnji dan 15-dnevnega roka.
ZIZ člen 19, 19/1, 21, 21/1, 21/2, 55, 55/1, 55/1-3, 55/2. ZPP člen 313.
izvršba na podlagi izvršilnega naslova - paricijski rok - primernost izvršilnega naslova za izvršbo - izvršljivost - odločanje o ugovoru zoper sklep o izvršbi - določitev roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti
Sodišče prve stopnje ni prekoračilo odločanja o vsebini in obsegu predloga za izvršbo na podlagi pravnomočnega izvršilnega naslova, v katerem paricijski rok ni določen. Tudi izvršilni naslov, v katerem paricijski rok ni določen, je dopusten in primeren izvršilni naslov. Vendar pa mora sodišče v takšnem primeru paricijski rok določiti v skladu z 21. členom ZIZ ob smiselni uporabi določbe 313. člena ZPP.
Kadar sodišče paricijskega roka po določbi 21. člena ZIZ ne določi v sklepu o izvršbi, to sicer lahko sanira pri odločitvi o dolžnikovem ugovoru, vendar le na način, da ugovoru dolžnika ugodi in dolžniku določi rok za prostovoljno izpolnitev obveznosti, hkrati pa ga opozori, da v kolikor v navedenem roku sam ne bo prostovoljno izpolnil obveznosti po izvršilnem naslovu, bo dovolilo predlagano izvršbo.
URS člen 2, 33, 156. KZ-1 člen 186. ZOPNI člen 4, 4-10, 5, 27, 27/3. ZPP člen 8, 286a, 292, 339, 339/2, 339/2-14.
premoženje nezakonitega izvora - odvzem premoženja nezakonitega izvora - nesorazmernost - protiustavnost zakona - pravica do zasebne lastnine - izvor premoženja - dokazovanje - pasivna legitimacija - kataloško kaznivo dejanje - finančna preiskava - protipravna premoženjska korist - nesorazmerna premoženjska korist - metoda izračuna - dokazna ocena - pomanjkljiva in neobrazložena dokazna ocena - kršitev metodološkega napotka - ugovor prekluzije - ponovna ocena dokazov - nova glavna obravnava pred sodiščem prve stopnje
Sodišče mora v skladu s 156. členom URS postopek prekiniti in začeti postopek pred Ustavnim sodiščem, če pri odločanju meni, da je zakon, ki bi ga moralo uporabiti, protiustaven. Sodišče postopka ni dolžno prekiniti vedno, kadar katera od strank to zahteva, pač pa je dolžno resne in ustrezno obrazložene navedbe strank glede domnevne protiustavnosti vzeti na znanje in pretehtati njihovo utemeljenost. Po mnenju tožencev drugi odstavek 5. člena v zvezi s tretjim odstavkom 27. člena ZOPNI posega v pravico do zasebne lastnine iz 33. in 2. člena URS, ker od njih terja, da dokazujejo zakonit izvor premoženja iz preteklosti. Sodišče druge stopnje v navedenem ne najde nobenega neskladja z URS. Ravno nasprotno. Pri ugotavljanju nesorazmernosti med obsegom premoženja in dohodki, zmanjšanimi za davke in prispevke iz obdobja preiskovanja, ne gre izhajati zgolj iz finančne preiskave, ki je bila opravljena, temveč širše. Iz razloga, da neko premoženje ni bilo predmet finančne preiskave, tožencem ni mogoče odreči možnosti, da dokazujejo zakonitost izvora svojega premoženja. Ravno s preprečevanjem možnosti, da toženci dokažejo zakonit izvor premoženja iz preteklosti, bi bilo nesorazmerno poseženo v njihovo ustavno pravico do zasebne lastnine.
Čeprav se tožbeni zahtevek ne glasi na prvega toženca, je njegova pasivna legitimacija podana. Sodišče prve stopnje se je pri tem pravilno oprlo na odločbo VSL I Cpg 573/2016, iz katere izhaja, da je pri zahtevku v skladu z ZOPNI, tudi če se noben del zahtevka izrecno ne glasi na osebo, katere izvor premoženja je zatrjevan kot nezakonit, toženec tudi oseba, ki naj bi imela tako premoženje, ki naj bi s takim premoženjem razpolagala in glede katere naj bi bili podani razlogi za sum, da je storila kataloško kaznivo dejanje. Predmetni postopek izvira iz ravnanj prvega toženca, ki je storil kataloško kaznivo dejanje, prav tako je bil eden od udeležencev finančne preiskave.
Metoda neto vrednosti, ki je bila uporabljena za izračun očitnega nesorazmerja po ZOPNI, je ustrezna. Po 5. členu ZOPNI je premoženje nezakonitega izvora, če ni dokazano, da je bilo pridobljeno iz zakonitih dohodkov oziroma na zakonit način. Določba drugega odstavka navedenega člena vzpostavlja domnevo, da premoženje ni bilo pridobljeno iz zakonitih dohodkov oziroma na zakonit način, če je podano očitno nesorazmerje med njegovim obsegom in dohodki, zmanjšanimi za davke in prispevke, ki jih je oseba, zoper katero teče postopek po tem zakonu, plačala v obdobju, v katerem je bilo premoženje pridobljeno. Z jezikovno in namensko razlago navedene določbe je mogoče ugotoviti, kako se določi višina nezakonito pridobljenega premoženja (razkorak med dohodki in premoženjem tožencev, s katerim so razpolagali v določenem časovnem obdobju, t. j. v obdobju izvedbe finančne preiskave).
Toženci utemeljeno nasprotujejo dokazni oceni sodišča prve stopnje, ki je nenatančna, neprepričljiva in pomanjkljiva. Katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega dokaznega postopka (8. člen ZPP). Sodišče prve stopnje tega metodološkega napotka ni v celoti upoštevalo.
Obrazložitev dokazne ocene mora biti takšna, da izčrpno in poglobljeno ter z razumno argumentacijo prepriča stranke in sodišče druge stopnje. Sodišče prve stopnje bi moralo pojasniti, katerim dokazom verjame in katerim ne ter za to navesti ustrezne razloge. Podana dokazna ocena tudi ne teži k sintezi, saj sodišče prve stopnje nosilnih dokazov ni v zadostni meri ocenilo v odnosu s preostalimi izvedenimi dokazi.