družinsko nasilje - začasna odredba - izselitev iz skupnega stanovanja zaradi nasilja - ogroženost otroka
Podana ogroženost otrok in varstvo njihovih koristi sama po sebi ne narekujeta izdajo predlagane začasne odredbe, ker mora za izdajo odredbe o izselitvi nasilnega člana iz skupnega stanovanja po osmi alineji prvega odstavka 162. člena DZ obstajati oz. biti za verjetno izkazano nasilje družinskega člana za katerega se zahteva izselitev iz skupnega stanovanja.
Sodišče prve stopnje je zavrženje tožbe, predmet katere je zgolj zahtevek za odpravo odredb toženke o odvzemu vodstvenih pooblastil in nalog z dne 14. 12. 2018 in o začasnem opravljanju drugega dela z dne 21. 12. 2018, oprlo na stališče o tožničinem pomanjkanju pravnega interesa, namesto na stališče o nedopustnem tožbenem zahtevku.
Pritožba logično uveljavlja, da sta imeli navedeni odredbi vpliv na tožničin delovnopravni status, kar pa ne zadostuje za njuno presojo v sodnem sporu. Zoper tovrstne akte delodajalca namreč delavec nima sodnega varstva.
Dokazno breme za dejstvo, da ni vozil, je na lastniku vozila. Ob taki porazdelitvi dokaznega bremena načelo materialne resnice nima enakega pomena kot sicer, prav tako pa ima tudi razpravno načelo prednost pred preiskovalnim.
ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14, 339/2-13. SZ-1 člen 71, 71/1.
etažna lastnina - upravnik - dobava električne energije - zadržanje sredstev
Toženkina obveznost do tožnice ne temelji (le) na podlagi omenjene pogodbe, ampak na podlagi samega Stanovanjskega zakona (SZ-1). Prvi odstavek 71. člena SZ-1 namreč v primerih, kot je obravnavani, omogoča možnost neposrednega zahtevka tretje osebe za plačilo terjatve iz pogodbe z etažnimi lastniki zoper upravnika. Po navedeni zakonski določbi mora upravnik brez odlašanja izpolniti zapadle denarne obveznosti tretjim osebam iz pogodb glede upravljanja večstanovanjske stavbe, glede na prejeta plačila od vsakega posameznega etažnega lastnika.
spor majhne vrednosti - načelo kontradiktornosti - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje - tek rokov v času veljavnosti posebnih ukrepov zaradi epidemije SARS-Cov-2 (COVID-19) - odredba predsednika VSRS o posebnih ukrepih zaradi nastanka pogojev po 83. a členu ZS
Utemeljene so pritožbene navedbe, da je bila po obrazloženem ugovoru toženke v izvršbi dopolnitev tožbe s strani tožnice vročena toženki v morebitni odgovor v roku 8 dni na dan 6. 11. 2020; da bi se navedeni rok sicer iztekel 14. 11. 2020, a se zaradi dejstva, da je šlo za soboto (ki je poleg nedelje dela prost dan), takrat ni iztekel; in da se zaradi omenjene odredbe, ker gre za nenujno zadevo, rok ni iztekel niti v ponedeljek 16. 11. 2020, ampak šele 1. 2. 2021, ko je bila omenjena odredba preklicana. Zaključek sodišča prve stopnje, da toženka ni odgovorila na dopolnitev tožbe, in posledična izdaja sodbe dne 27. 11. 2020 iz razloga neprerekanih dejstev (ter tudi dokazov) sta glede na povedano zmotna in, kot pravilno ugotavlja pritožnica, pomenita absolutno bistveno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (kršitev načela kontradiktornosti), saj toženki z nezakonitim postopanjem ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem.
Tako obrazložitev sodišča pritožba utemeljeno graja in pravilno ugotavlja, da lahko sodišče take zaključke sprejme šele po presoji dokazov po opravljenem dokaznem postopku na glavni obravnavi. Prvi odstavek 437. člena ZKP določa, da sodnik zavrže obtožni predlog, če spozna, da je podan kakšen od razlogov za ustavitev postopka, ki so določeni v 1. do 3. točki prvega odstavka 277. člena tega zakona; če pa so bila opravljena preiskovalna dejanja, pa tudi iz razloga iz 4. točke prvega odstavka omenjenega člena. Določbe tega člena se torej nanašajo na predhodni preizkus obtožnega predloga, ki ga opravi sodnik po uradni dolžnosti takoj po prejemu obtožnega predloga. Gre za materialni preizkus obtožnega akta o tem, ali je podan kakšen razlog iz 277. člena ZKP za zavrženje obtožnega akta ali za ustavitev postopka.
ZDR-1 člen 33, 34, 37, 109, 109/2, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2.. ZJU člen 93, 33, 33/1.. ZPol člen 1, 5.. KZ-1 člen 143.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev delovnih obveznosti - znaki kaznivega dejanja - zloraba osebnih podatkov
Pritožba neutemeljeno navaja, da je očitano kršitev možno šteti zgolj kot lažjo, ne kot težjo kršitev delovne obveznost. Sodna praksa je do tovrstnih kršitev, ko delavec izrabi možnost službenega vpogleda v podatke za zasebne namene, stroga. Teža te kršitve je v zlorabi podatkov, ki so sicer potrebni za izvajanje delodajalčeve dejavnosti.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - organizacijski razlog - zmotna uporaba materialnega prava
Sodišče prve stopnje bi moralo ob pravilni uporabi materialnega prava presoditi, da je tožena stranka dokazala organizacijski razlog v smislu določbe 1. alineje prvega odstavka 98. člena ZDR‑1, zaradi katerega je prenehala potreba po opravljanju dela, ki ga je tožnica opravljala na podlagi pogodbe o zaposlitvi. V skladu z navedeno določbo je razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu s strani delodajalca, med drugim tudi prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi organizacijskih razlogov. Sprememba organizacije dela ni bila navidezna in ni prekrivala nekih drugih razlogov, kot je to trdila tožnica. Pogoj za zakonitost odpovedi namreč ni v tem, da delodajalec v celoti preneha opravljati določene naloge, temveč da se delo delavca dejansko preneha izvajati pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. To pa se zgodi tudi, če pride do drugačne organizacije s posledično razporeditvijo del in nalog dotedanjega delovnega mesta med druge izvajalce oziroma delavce na drugih delovnih mestih. Bistvo reorganizacije je v tem, da zaradi spremenjenega načina dela isti obseg dela opravi manjše število zaposlenih.
ZPP člen 14. OZ člen 131, 131/1, 299, 347, 353, 353/1, 378. KZ-1 člen 90, 90/1, 90/1-3, 228, 228/2.
vezanost civilnega sodišča na kazensko obsodilno sodbo - kaznivo dejanje poslovne goljufije - protipravno ravnanje - opomin na izpolnitev - ugovor zastaranja - zastaranje občasnih dajatev - zastaranje kazenskega pregona
Pravdno sodišče je v primeru identičnega stanja v skladu s 14. členom ZPP vezano na ugotovitev obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca. Vezanost pravdnega sodišča na sodbo kazenskega sodišča pri identičnem dejanskem stanju pomeni vezanost na ugotovitev tistih dejstev, od katerih je bila v kazenskem postopku odvisna odločitev, da obstaja kaznivo dejanje in kazenska odgovornost, kar pomeni, da sodba pravdnega sodišča glede obstoja civilnopravne odgovornosti ne sme vsebovati ugotovitev, ki so v nasprotju z ugotovitvami, ki so tvorile podlago za izdajo obsodilne sodbe v kazenskem postopku. Pravdno sodišče teh dejstev, ki ob enem tvorijo podlago o obstoju civilne odgovornosti, ne sme ugotoviti drugače oziroma ne sme ugotoviti toliko drugače, da bi s tem prišlo v nasprotje z odločitvijo kazenskega sodišča.
V primeru očitka enega kaznivega dejanja z več izvršitvenimi oblikami oziroma ravnanji (ali očitkom izrečenih besed, kot v obravnavanem primeru), lahko sodišče posamezne očitke oziroma ravnanja zgolj izpusti iz izreka, vendar mora pri tem v obrazložitvi sodbe pojasniti razloge za takšno ravnanje, na primer, da ti očitki obdolžencu niso dokazani. V obravnavanem primeru je pojasnilo sodišča o tem izostalo. S tem pa sodišče s svojo sodbo ni popolnoma rešilo predmeta obtožbe, kar pomeni bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 7. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, hkrati pa odsotnost razlogov v obrazložitvi sodbe glede pomanjkljivega izreka po modificirani obtožbi pomeni tudi pritožbeno utemeljeno zatrjevano bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.
začasna odredba - pogoji za izdajo začasne odredbe - verjetnost izkazane terjatve - obstoj izvenzakonske skupnosti - skupno prebivališče
Tožeča stranka zatrjuje, da sta toženca v izvenzakonski skupnosti in da je premoženje, ki je napisano na toženko, skupno premoženje ter želi to ugotovitev zaradi izvršbe na to premoženje. Pri tem ponudi le dokaz izpiske iz evidence o prebivališču, ki ne potrdi navedb, da je sporno stanovanje kupljeno v času, ko sta toženca imela skupno prebivališče. Drugih dokazov ne ponudi, zato je predlagana začasna odredba pravilno zavrnjena.
povrnitev nepremoženjske škode - višina odškodnine - pravična odškodnina - enotna odškodnina - načelo individualizacije in objektivne pogojenosti višine odškodnine - telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem - duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti - mesečna renta - prispevki za socialno varnost
Teža utrpelih poškodb, intenzivnost in trajanje tako prestanih kot bodočih telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, kakor tudi specifičnosti tožnikovega primera (njegova starost ob škodnem dogodku, življenjske aktivnosti pred škodnim dogodkom, služba, in podobno), narekujejo, da pravična odškodnina za navedeno škodo, ob pravilni uporabi materialnega prava (179. in 182. člen Obligacijskega zakonika) predstavlja 50.000,00 EUR oziroma 42,3 povprečnih mesečnih neto plač za zaposleno osebo v Republiki Sloveniji. Pravilna pa je nadaljnja toženkina graja glede plačila prispevkov od mesečne rente. Skladno z 2. členom Zakona o prispevkih za socialno varnost, toženka kot zavarovalnica, ni zavezanka za plačilo prispevkov za socialno varnost.
Sodišče prve stopnje s tem, da je upoštevalo zamudno sodbo iz postopka istega sodišča prve stopnje št. Pd 93/2015, ni ravnalo arbitrarno. V navedenem postopku je bil z zamudno sodbo tožniku kot delodajalcu naložen obračun plač in nadur toženca za čas od julija do oktobra 2014, obračun davkov in prispevkov ter plačilo neto zneskov tožencu iz tega postopka (v citiranem postopku tožnik). Navedena zamudna sodba je postala pravnomočna 5. 12. 2015 in izvršljiva 21. 12. 2015, zato je veljaven pravni temelj za plačilo oziroma za prisilno izterjavo naloženega. Tako ni izpolnjen pogoj iz prvega odstavka 190. člena OZ glede neobstoja (ali odpada) pravnega temelja. Poleg tega tožnik ni dokazal niti drugega pogoja, namreč, da je bil toženec na njegovo škodo obogaten (da je svojo obveznost prostovoljno izpolnil ali da je bila pravnomočna zamudna sodba prisilno izvršena).
etažna lastnina - razpolaganje s skupnim delom stavbe - delitev - dvorišče - funkcionalno zemljišče k stavbi
Etažni lastniki lahko na določenem delu zemljišča ukinejo solastninsko skupnost oziroma status skupnega dela, vendar pod pogojem, da ta del zemljišča (zaradi svoje narave in namena) ni nujno potreben za celotno nepremičnino.
V predmetni zadevi ni pravno odločilno, ali je bila parcela funkcionalno zemljišče stavbe, temveč vprašanje, ali sta prva toženka in D.P. (tedanja etažna lastnika) na tem zemljišču pravno veljavno ukinila solastnino in status skupnega dela. Sodišče prve stopnje ugotovilo, da ta del zemljišča ni sodil med t.i. nujne skupne dele, zato je odgovor na to vprašanje pozitiven. Razpolaganje s tem delom ni bilo v nasprotju z določbo četrtega odstavka 105. člena SPZ.
Če javnega prevoza ni na razpolago (kar velja v tožnikovem primeru, ko uveljavlja za določene dele poti kilometrino, pri čemer gre za razdaljo 13,6 kilometra, torej za več kot eno uro pešpoti oziroma več kot eno uro dnevne časovne izgube), to pomeni, da je na podlagi drugega odstavka 5. člena Aneksa upravičen do stroškov le v višini kilometrine, kot mu jih je toženka izplačevala.
odklop električne energije - odklop objekta iz električnega omrežja - regulacijska začasna odredba - nevarnost težko nadomestljive škode
Sodišče prve stopnje je utemeljeno izdalo regulacijsko začasno odredbo. Odklop električne energije lastnika transformatorske postaje, ki ni elektro podjetje, lahko pomeni težko nadomestljivo škodo, saj podjetje brez elektrike ne more delati.
podaljšanje pripora ob vložitvi obtožnice - utemeljen sum - ponovitvena nevarnost
Za podaljšanje pripora po vloženi obtožnici je potrebno opraviti presojo, ali so dokazi, ki so bili izvedeni v preiskavi, stopnjo utemeljenega suma omajali do te mere, da bi bilo potrebno pripor zoper obdolženca odpraviti.
krivdno povzročeni stroški kazenskega postopka - dejansko vprašanje - COVID-19 - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
Eno od temeljnih pravil zakonske ureditve stroškov kazenskega postopka je, da jih mora ne glede na izid postopka povrniti tisti, ki jih je povzročil po svoji krivdi. Kdaj gre za stroške, ki jih je procesni udeleženec povzročil po svoji krivdi, je dejansko vprašanje. Kdaj so stroški zakrivljeni, je dejansko vprašanje, ki ga sodišče presoja od primera do primera. Na splošno pa velja, da stroški niso zakrivljeni, če je procesni udeleženec storil vse, kar je bil po zakonu dolžan storiti oziroma kadar so mu objektivne okoliščine, ki se jim ni bilo mogoče izogniti, preprečevale da se izogne nastanku nepotrebnih stroškov.
IZVRŠEVANJE KAZENSKIH SANKCIJ - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00044720
ZKP člen 129a, 129a/2. ZIKS-1 člen 12.
predlog za nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist - zavrženje predloga - nepravočasnost predloga
Takšne ugotovitve sodišča prve stopnje, ki je svojo odločitev glede teka roka za vložitev predloga za nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist pravilno oprlo na drugi odstavek 129.a člena ZKP, pritožnik ne more omajati. Neutemeljeno je namreč pritožnikovo zavzemanje za razlago drugega odstavka 129.a člena ZKP v smislu določbe 12. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju ZIKS-1), po kateri lahko sodišče dopusti izvršitev kazni zapora z zaporom ob koncu tedna tudi na predlog obsojenca, ki že prestaja kazen zapora. Navedeno namreč skladno z drugim odstavkom 12. člena ZIKS-1 velja zgolj za nadomestitev kazni zapora z zaporom ob koncu tedna, brez ustrezne pravne podlage pa takšne določbe ni mogoče širiti na nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist, ker bi se s tem na nedopusten način prevzemala vloga zakonodajalca. Določbe 129.a člena ZKP ter 12. in 12.a člena ZIKS-1, na katere se sklicuje pritožnik, pa ne omogočajo sklepa, da lahko obsojenec tudi po preteku petnajstdnevnega roka iz drugega odstavka 129.a člena ZKP, ko je že na prestajanju kazni, poda predlog za alternativno izvrševanje kazni zapora na način, da se mu kazen zapora nadomesti z delom v splošno korist.1 Pritožnik s tosmernimi navedbami zato ne more biti uspešen. Tudi sicer pa ni prezreti, da se obsojenec nahaja na prostosti, zato bi se tudi njegova (sicer zmotna) interpretacija citiranih določb izkazala kot neutemeljena, predlog pa kot preuranjen.
Pritožba tožene stranke utemeljeno opozarja, da bi sodišče moralo opraviti predlagane poizvedbe pri FURS, tožnikovih delodajalcih in pri bankah, pri katerih je imel tožnik odprte račune. Sodišče je dokazne predloge zavrnilo z obrazložitvijo, da je že tožnik sam predložil vse podatke glede svojih prejemkov iz delovnega razmerja in drugih naslovov v relevantnem obdobju od 17. 5. 2018 do 3. 2. 2020, za katero mu je bilo priznano delovno razmerje. Takšno razlogovanje ni pravilno, saj ni mogoče preveriti, ali so to dejansko vsi prejemki, ki jih je v obravnavanem obdobju tožnik prejel in jih je treba odšteti od pripadajočega nadomestila plače tožnika. Posledično je najmanj preuranjena odločitev sodišča v delu, ki se nanaša na dosojeno reparacijo.