obnova postopka - zavrženje predloga - novo dejstvo - nov dokaz
Pritožbeno sodišče pritrjuje presoji, da tožnik v predlogu za obnovo postopka z dopolnitvijo ni navedel novih dejstev niti ni predložil novih dokazov v smislu 10. točke 394. člena ZPP, zaradi česar je sodišče prve stopnje njegov predlog z dopolnitvijo na podlagi prvega odstavka 398. člena ZPP utemeljeno zavrglo.
ZVO-1 člen 4. Uredba o metodologiji za oblikovanje cen storitev obveznih občinskih gospodarskih javnih služb varstva okolja (2012) člen 21, 21/2. Odlok o oskrbi s pitno vodo v Občini Kamnik (2009) člen 11, 11/1, 11/2, 30a/1, 30a/3. Odlok o odvajanju in čiščenju komunalnih in padavinskih odpadnih voda v Občini Kamnik (2009) člen 30. Odlok o odvajanju komunalne in padavinske odpadne vode v Občini Kamnik (2018) člen 36, 36/5, 38, 38/1.
neupravičena obogatitev - plačilo komunalnih storitev - oskrba s pitno vodo - interno vodovodno omrežje - vodovodna cev - popravilo poškodovane stvari - odvajanje in čiščenje odpadnih voda - cena storitev - metodologija oblikovanja cen - merilno mesto - razlaga predpisa - namenska razlaga
Iz dobavljene pitne vode je nastala komunalna odpadna voda, zato se je, v skladu z veljavno zakonodajo, cena opravljanja storitev odvajanja in čiščenja odpadne vode oblikovala glede na količino komunalnih odpadnih voda le v primeru, če bi imel uporabnik nameščeno merilno napravo, ki bi merila količine odpadnih voda.
Do odpisa vodarine je lahko upravičen le uporabnik, ki mu ni mogoče očitati premajhne skrbnosti oziroma malomarnosti glede nastanka okvare, takšna skrbnost pa se od njega pričakuje tudi pri sanaciji okvare.
razveljavitev potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti sklepa o izvršbi - načelo kontradiktornosti - pravica do izjave v postopku
Sodišče mora v predlagalnem postopku pred odločitvijo seznaniti nasprotno stranko o vloženem predlogu in ji dati možnost, da se izjavi o predlagani razveljavitvi (spremembi) potrdila o pravnomočnosti ali izvršljivosti.
odprava nepravilnosti pri opravljanju izvršbe - rubež premičnin - gostinski lokal - dokazno breme - predmeti izvzeti iz izvršbe - glavna dejavnost
Dolžnik je zatrjeval, da je dejavnost gostinstva njegova glavna dejavnost v višini 95 % (3. točka obrazložitve sklepa). Ker je upnik nasprotoval obrazloženi trditvi dolžnika in je ta postala sporna, je bilo dokazno breme, da je glavna dejavnost dolžnika res gostinstvo (95 % in da zanjo nujno potrebuje zarubljene predmete) na dolžniku.
plačilo takse kot procesna predpostavka - domneva umika ugovora zoper sklep o izvršbi - zavrnitev predloga za oprostitev plačila sodne takse - začetek teka roka za plačilo sodne takse
Zaključek, da dolžnik v danem roku sodne takse ni plačal je preuranjen, saj do dne izdaje sklepa sodišča prve stopnje 8 dnevni rok za plačilo sodne takse še ni iztekel.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE SKUPNOSTI
VSL00048493
ZPP člen 1. ZPVPJN člen 1, 1/1, 1/2. ZJN-2 člen 57, 57/1, 57/1-8, 57/2, 63a, 63a/1, 63a/1-1. OZ člen 5, 6, 10, 346. Uredba Sveta (ES) št. 1083/2006 z dne 11. julija 2006 o splošnih določbah o Evropskem skladu za regionalni razvoj, Evropskem socialnem skladu in Kohezijskem skladu in razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1260/1999 člen 98, 98/1, 98/2. Uredba Sveta (ES, Euratom) št. 2988/95 z dne 18. decembra 1995 o zaščiti finančnih interesov Evropskih skupnosti člen 3, 3/1, 3/3. Uredba (EU) št. 1303/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. decembra 2013 o skupnih določbah o Evropskem skladu za regionalni razvoj, Evropskem socialnem skladu, Kohezijskem skladu, Evropskem kmetijskem skladu za razvoj podeželja in Evropskem skladu za pomorstvo in ribištvo, o splošnih določbah o Evropskem skladu za regionalni razvoj, Evropskem socialnem skladu, Kohezijskem skladu in Evropskem skladu za pomorstvo in ribištvo ter o razveljavitvi Uredbe Sveta (ES) št. 1083/2006 člen 152, 152/1.
sofinanciranje iz sredstev kohezijske politike evropske skupnosti - sredstva evropske kohezijske politike - revizija evropskih strukturnih skladov - nadzor nad namensko porabo sredstev - finančni vpliv kršitve na proračun Evropske skupnosti - smernice COCOF - pogodba o sofinanciranju - trditveno in dokazno breme - finančni popravek - pristojnosti Državne revizijske komisije - kršitev pravil javnega naročanja - obstoj škode - podzakonski predpis - zastaralni rok - splošni zastaralni rok - splošni petletni zastaralni rok - obrestni zahtevek
Po določbi prvega odstavka 98. člena Uredbe št. 1083/2006 imajo države članice prvostopenjsko odgovornost za preiskovanje nepravilnosti na podlagi dokazov o večji spremembi, ki vpliva na naravo okoliščin izvajanja ali nadzora projektov ali operativnih programov in povzroči izvajanje potrebnih finančnih popravkov. Po določbi prvega pododstavka drugega odstavka istega člena izvede država članica potrebne finančne popravke v povezavi s posameznimi ali sistemskimi nepravilnostmi, ki so odkrite v delovanju projektov ali operativnih programov, popravki države članice pa obsegajo preklic celote ali dela javnega prispevka iz operativnega programa, država pa upošteva naravo in resnost nepravilnosti ter finančno izgubo sklada. Ta določba, ki hkrati določa tudi merila, predstavlja neposredno podlago za odmero finančnih popravkov.
Ker je pogoj za finančni popravek škodovanje oz. možnost škodovanja sredstvom EU, škoda, ki bi nastala tožnici, ni pogoj za izrek finančnega popravka.
Glavni namen postopkov oddaje javnih naročil je gospodarna nabava blaga, storitev in gradenj, kar v prvi vrsti pomeni dosego (naj)nižje cene. Ugotovljene nepravilnosti v postopku javnega naročanja tako že same po sebi ustvarijo domnevo možnosti nastanka škode za proračunska sredstva. Stranka zato s trditvami o izvedenih finančnih popravkih zaradi ugotovljenih nepravilnosti, v katerih so implicitno zajete tudi trditve o škodi na proračunskih sredstvih, zadosti (svojemu) trditvenemu bremenu glede škodljivega vpliva na porabo proračunskih sredstev.
ZFPPIPP člen 121, 121/1. ZPP člen 11, 154, 155, 155/1, 156.
predlog za začetek postopka prisilne poravnave - zavrnitev predloga - sklep o stroških postopka - potrebni pravdni stroški - presoja vseh okoliščin - objektivno merilo - učinkovito varstvo interesov - umik vloge
Pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki, upošteva sodišče samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo. O tem, kateri stroški so bili potrebni in koliko znašajo, odloči sodišče po skrbni presoji vseh okoliščin. Obseg potrebnih stroškov mora ostati v razumnih okvirjih, saj se mora v skladu s prvim odstavkom 11. člena ZPP postopek opraviti brez zavlačevanja in s čim manjšimi stroški. Merilo za določitev obsega stroškov, ki se povrnejo, je objektivno. Obseg stroškov, ki jih mora po načelu uspeha stranki povrniti nasprotna stranka, se skrči na tisto najmanjšo mero, ko je še mogoče učinkovito varstvo interesov stranke. Pri tem pa se seveda ne sme zaiti v drugo skrajnost, da ne bi bila stranki odvzeta pravica do sodnega varstva in pravica do izjave v postopku.
Pritožniki pravilno opozarjajo, da je sodišče prve stopnje dolžniku priznalo tako stroške za ugovor zoper predlog za začetek postopka kot tudi za sestavo vloge z dne 21. 3. 2017, čeprav je dolžnik s prvo vlogo zgolj predložil pooblastilo, z drugo vlogo pa vsebinsko ugovarjal predlogu za začetek postopka upniške prisilne poravnave. Zato bi sodišče moralo pravilno dolžniku za obe vlogi skupaj, ki po svoji vsebini predstavljata ugovor zoper predlog za začetek postopka, priznati 3000 točk po Odvetniški tarifi.
pogoji za prekinitev postopka - bodoče negotovo dejstvo - napotitev dediča na pravdo
Pritožbeno sodišče se strinja s predlagateljico, da je odločitev sodišča prve stopnje preuranjena, ker se sodišče pri razlogih prekinitve postopka sklicuje na bodoče dejstvo, ki do izdaje izpodbijanega sklepa (8. 9. 2020) sploh še ni nastalo.
prekinitev zapuščinskega postopka in napotitev na pravdo - spor o obsegu zapuščine - izročilna pogodba - soglasje dedičev - zakonska domneva - darilo - darilo dediču - manj verjetna pravica - napotitveni sklep - vezanost na vsebino napotitvenega sklepa - vsebina napotitvenega sklepa - oblikovanje tožbenega zahtevka
Zapustnik, ki je oče petih otrok, je s svojim sinom E. E. sklenil dve izročilni pogodbi, obe v notarskem zapisu, zadnja je bila tudi zemljiškoknjižno realizirana. Po določilu 547. člena OZ je izročilna pogodba veljavna le tedaj, če se z njo strninjajo vsi izročiteljevi potomci, posvojenci in njihovi potomci, ki bi bili po zakonu poklicani, da po njem dedujejo, v primeru nestrinjanja pa se izročeni deli premoženja štejejo za darila in se z njimi ravna kot z darili, ki jih je prednik dal dedičem (prvi odstavek 550. člena OZ). V obravnavani zadevi ni sporno, da ostali štirje otroci zapustnika niso sodelovali pri sklepanju izročilne pogodbe in svojega soglasja k izročitvi premoženja niso podali. Sodišče prve stopnje je zato pravilno ocenilo, da je glede na zakonsko domnevo o darilu manj verjetna pravica pritožnika in ga zato napotilo na pravdo.
Stranka na vsebino napotitvenega sklepa ni vezana ter lahko tožbo vloži tudi glede drugih spornih dejstev. Predvsem pa mora sama (ne glede na sklep zapuščinskega sodišča) paziti na pravilno oblikovanje tožbenega zahtevka in v tem okviru tudi na ustrezno pasivno legitimacijo. Vsebina napotitvenega sklepa tako stranke ne omejuje, da vloži tožbo zoper vse tiste dediče, za katere meni, da morajo glede na vsebino zahtevka sodelovati na pasivni strani.
ZIZ člen 19, 19/1, 21, 21/1, 21/2, 55, 55/1, 55/1-3, 55/2. ZPP člen 313.
izvršba na podlagi izvršilnega naslova - paricijski rok - primernost izvršilnega naslova za izvršbo - izvršljivost - odločanje o ugovoru zoper sklep o izvršbi - določitev roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti
Sodišče prve stopnje ni prekoračilo odločanja o vsebini in obsegu predloga za izvršbo na podlagi pravnomočnega izvršilnega naslova, v katerem paricijski rok ni določen. Tudi izvršilni naslov, v katerem paricijski rok ni določen, je dopusten in primeren izvršilni naslov. Vendar pa mora sodišče v takšnem primeru paricijski rok določiti v skladu z 21. členom ZIZ ob smiselni uporabi določbe 313. člena ZPP.
Kadar sodišče paricijskega roka po določbi 21. člena ZIZ ne določi v sklepu o izvršbi, to sicer lahko sanira pri odločitvi o dolžnikovem ugovoru, vendar le na način, da ugovoru dolžnika ugodi in dolžniku določi rok za prostovoljno izpolnitev obveznosti, hkrati pa ga opozori, da v kolikor v navedenem roku sam ne bo prostovoljno izpolnil obveznosti po izvršilnem naslovu, bo dovolilo predlagano izvršbo.
Izvršba na dolžnikova denarna sredstva pri organizacijah za plačilni promet je bila s sklepom prvostopenjskega sodišča ustavljena, saj je sodišče prve stopnje z vpogledom v register transakcijskih računov fizičnih oseb ugotovilo, da dolžnik nima odprtega transakcijskega računa pri nobeni organizaciji za plačilni promet. Prav tako je bila ustavljena izvršba na premičnine, saj rubež premičnin ni bil uspešen, ker se pri dolžniku niso našle stvari, ki so lahko predmet izvršbe.
Upnik je zato upravičeno poizvedoval ali je dolžnik lastnik kakšne nepremičnine, da bi lahko predlagal drugo izvršilno sredstvo (t. j. izvršbo na nepremičnine), da bi prišel do poplačila svoje terjatve.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00043513
KZ-1 člen 42, 228, 228/1, 228/2. ZOPOKD člen 4. ZKP člen 76, 76/3, 269, 269/1, 269/1-2.
kaznivo dejanje poslovne goljufije - odgovornost pravne osebe za kaznivo dejanje - opis dejanja v obtožnem aktu
Najbolj natančna označba okoliščin iz 2. točke prvega odstavka 269. člena ZKP je standard za najboljši možni približek popolni označbi okoliščin.
Alternativno predpisana aktivni in pasivni način izvršitve domnevno storjenega kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena Kazenskega zakonika še ne pomeni, da se načina pojmovno izključujeta.
Končno, v popravljeni obtožnici je pravna podlaga za odgovornost pravne osebe ustrezno navedena, pri čemer je posebej opozoriti na besedilo prvega odstavka 42. člena KZ-1 in na uvodno besedilo 4. člena Zakona o odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja, po kateri je lahko storilec kaznivega dejanja le fizična oseba.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - STANOVANJSKO PRAVO
VSL00047016
OZ člen 18, 18/1, 58, 275, 434, 434/1, 434/2, 434/3, 610, 610/1. ZPP člen 312, 312/1, 314, 314/1, 355, 355/1. SPZ člen 115.
poslovni prostor - najemna pogodba - prodaja nepremičnine - obratovalni stroški - zavezanec za plačilo obratovalnih stroškov - aktivna stvarna legitimacija - pasivna stvarna legitimacija - prevzem izpolnitve - plačilo najemnine - podnajemna pogodba - obstoj najemne pogodbe - pomanjkljiva oblika - konvalidacija - zmotna uporaba materialnega prava - pritožbena obravnava - delna sodba izdana na pritožbenem sodišču
SPZ (člen 115) kot zavezanca za plačilo obratovalnih stroškov določa lastnika posamezne etažne enote in ne najemnika. Najemnika kot zavezanca za plačilo tovrstnih stroškov ne določa niti ZPSPP. Res je sicer, da se lastnik (dolžnik) in najemnik (tretji) lahko dogovorita, da bo slednji izpolnil lastnikovo (dolžnikovo) obveznost nasproti upravičencu do plačila obratovalnih stroškov (upniku). Vendar pa je takšen dogovor med lastnikom in najemnikom mogoče šteti le kot dogovor o prevzemu izpolnitve (prvi odstavek 434. člena OZ). V tem primeru najemnik odgovarja lastniku, če ne izpolni pravočasno obveznosti upniku in ta zahteva izpolnitev do lastnika (drugi odstavek 434. člena OZ). Vendar najemnik ne prevzema dolga in tudi ne pristopa k dolgu, zato, tudi če bi bila tožeča stranka upnik za plačilo obratovalnih stroškov, nasproti toženi stranki kot najemnici zadevnih prostorov ne bi imela nobene pravice (tretji odstavek 434. člena OZ).
Ker je podnajemna pogodba po vsebini najemna pogodba (le da jo tretji namesto z lastnikom sklene z najemnikom), pisno najemno pogodbo pa sta pravdni stranki že imeli sklenjeno, po presoji pritožbenega sodišča ni mogoče šteti, da do preoblikovanja najemnega razmerja v podnajemnega ni prišlo zgolj zato, ker pravdni stranki po prodaji zadevni prostorov nista sklenili nove (pisne) podnajemne pogodbe. Sklepanje takšne pogodbe bi bilo v resnici nesmiselno, saj se dejansko ni nič spremenilo – če bi pravdni stranki sklepali novo podnajemno pogodbo, bi se eventualno spremenil le naslov, ostala pogodbena določila pa bi ostala enaka. Tudi sicer odsotnost pisne podnajemne pogodbe v konkretnem primeru ne vpliva na njeno veljavnost, glede na to, da je med pravdnima strankama obstajalo soglasje za nadaljevanje najemnega razmerja in da je skladno z njim tožena stranka te prostore še po prodaji uporabljala, tožeči stranki pa za uporabo ves čas trajanja najemnega razmerja v pretežni meri plačevala najemnino in obratovalne stroške (58. člen OZ).
URS člen 2, 33, 156. KZ-1 člen 186. ZOPNI člen 4, 4-10, 5, 27, 27/3. ZPP člen 8, 286a, 292, 339, 339/2, 339/2-14.
premoženje nezakonitega izvora - odvzem premoženja nezakonitega izvora - nesorazmernost - protiustavnost zakona - pravica do zasebne lastnine - izvor premoženja - dokazovanje - pasivna legitimacija - kataloško kaznivo dejanje - finančna preiskava - protipravna premoženjska korist - nesorazmerna premoženjska korist - metoda izračuna - dokazna ocena - pomanjkljiva in neobrazložena dokazna ocena - kršitev metodološkega napotka - ugovor prekluzije - ponovna ocena dokazov - nova glavna obravnava pred sodiščem prve stopnje
Sodišče mora v skladu s 156. členom URS postopek prekiniti in začeti postopek pred Ustavnim sodiščem, če pri odločanju meni, da je zakon, ki bi ga moralo uporabiti, protiustaven. Sodišče postopka ni dolžno prekiniti vedno, kadar katera od strank to zahteva, pač pa je dolžno resne in ustrezno obrazložene navedbe strank glede domnevne protiustavnosti vzeti na znanje in pretehtati njihovo utemeljenost. Po mnenju tožencev drugi odstavek 5. člena v zvezi s tretjim odstavkom 27. člena ZOPNI posega v pravico do zasebne lastnine iz 33. in 2. člena URS, ker od njih terja, da dokazujejo zakonit izvor premoženja iz preteklosti. Sodišče druge stopnje v navedenem ne najde nobenega neskladja z URS. Ravno nasprotno. Pri ugotavljanju nesorazmernosti med obsegom premoženja in dohodki, zmanjšanimi za davke in prispevke iz obdobja preiskovanja, ne gre izhajati zgolj iz finančne preiskave, ki je bila opravljena, temveč širše. Iz razloga, da neko premoženje ni bilo predmet finančne preiskave, tožencem ni mogoče odreči možnosti, da dokazujejo zakonitost izvora svojega premoženja. Ravno s preprečevanjem možnosti, da toženci dokažejo zakonit izvor premoženja iz preteklosti, bi bilo nesorazmerno poseženo v njihovo ustavno pravico do zasebne lastnine.
Čeprav se tožbeni zahtevek ne glasi na prvega toženca, je njegova pasivna legitimacija podana. Sodišče prve stopnje se je pri tem pravilno oprlo na odločbo VSL I Cpg 573/2016, iz katere izhaja, da je pri zahtevku v skladu z ZOPNI, tudi če se noben del zahtevka izrecno ne glasi na osebo, katere izvor premoženja je zatrjevan kot nezakonit, toženec tudi oseba, ki naj bi imela tako premoženje, ki naj bi s takim premoženjem razpolagala in glede katere naj bi bili podani razlogi za sum, da je storila kataloško kaznivo dejanje. Predmetni postopek izvira iz ravnanj prvega toženca, ki je storil kataloško kaznivo dejanje, prav tako je bil eden od udeležencev finančne preiskave.
Metoda neto vrednosti, ki je bila uporabljena za izračun očitnega nesorazmerja po ZOPNI, je ustrezna. Po 5. členu ZOPNI je premoženje nezakonitega izvora, če ni dokazano, da je bilo pridobljeno iz zakonitih dohodkov oziroma na zakonit način. Določba drugega odstavka navedenega člena vzpostavlja domnevo, da premoženje ni bilo pridobljeno iz zakonitih dohodkov oziroma na zakonit način, če je podano očitno nesorazmerje med njegovim obsegom in dohodki, zmanjšanimi za davke in prispevke, ki jih je oseba, zoper katero teče postopek po tem zakonu, plačala v obdobju, v katerem je bilo premoženje pridobljeno. Z jezikovno in namensko razlago navedene določbe je mogoče ugotoviti, kako se določi višina nezakonito pridobljenega premoženja (razkorak med dohodki in premoženjem tožencev, s katerim so razpolagali v določenem časovnem obdobju, t. j. v obdobju izvedbe finančne preiskave).
Toženci utemeljeno nasprotujejo dokazni oceni sodišča prve stopnje, ki je nenatančna, neprepričljiva in pomanjkljiva. Katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega dokaznega postopka (8. člen ZPP). Sodišče prve stopnje tega metodološkega napotka ni v celoti upoštevalo.
Obrazložitev dokazne ocene mora biti takšna, da izčrpno in poglobljeno ter z razumno argumentacijo prepriča stranke in sodišče druge stopnje. Sodišče prve stopnje bi moralo pojasniti, katerim dokazom verjame in katerim ne ter za to navesti ustrezne razloge. Podana dokazna ocena tudi ne teži k sintezi, saj sodišče prve stopnje nosilnih dokazov ni v zadostni meri ocenilo v odnosu s preostalimi izvedenimi dokazi.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00043765
ZPP člen 8, 214, 254. OZ člen 9.
izpolnitev pogodbene obveznosti - določitev roka za izpolnitev obveznosti - dodaten rok za izpolnitev - najem vozila - rok za vračilo - zamuda z izpolnitvijo - vrnitev vozila - odtujitev vozila - dokaz z izvedencem - kršitev razpravnega načela - trditvena podlaga
Med strankama je nesporno, da je bil njun dogovor, da si toženec izposodi sporno vozilo za namen potovanja na Sardinijo. Glede na pravilne ugotovitve sodišča prve stopnje o dogovoru med pravdnima strankama, da mora toženec vozilo vrniti, ko se vrne z dopusta s Sardinije čez približno dva tedna oziroma konec avgusta 2011, je sodišče pravilno zaključilo, da je rok za vračilo vozila pričel teči z dnem izposoje oziroma sredi avgusta 2011 ter se je iztekel po dveh oziroma (glede na trditev tožnika o podaljšanju roka za en teden) treh tednih. Ker je bil rok za vračilo dogovorjen že ob sklenitvi pogodbe, je sodišče pravilno navedlo, da tožnikovo dodatno pozivanje k vračilu vozila za nastop toženčeve zamude ni bilo potrebno.
izvršba na nepremičnine - cenitveno poročilo - pripombe - tržna vrednost nepremičnine
Ker iz razlogov sodišča prve stopnje izhaja, da je cenilec opravil terenski ogled, torej je upošteval lego zemljišča ter da ocenjena vrednost 25 let starega vinograda ustreza realnemu stanju, pritožba zgolj s ponavljanjem pripomb na cenitev, na katere je cenilec glede na razloge izpodbijanega sklepa argumentirano odgovoril, zaključkov sodišča prve stopnje o strokovnosti, pravilnosti in kompetentnosti njegovega cenitvenega poročila ne more izpodbiti.
preprečevanje nasilja v družini - nasilje v družini - pojem nasilja v družini - psihično nasilje - ukrepi za preprečevanje nasilja v družini - utemeljenost predloga po zpnd - začasni ukrepi - standard verjetnosti - verjetno izkazana dejstva - pravice žrtev po zpnd - teža kršitve - trajanje ukrepa
Sodišče izreče ukrepe, ki so določeni v 19. členu ZPND, (tudi) v primeru, če je povzročitelj nasilja protipravno posegel v dostojanstvo ali druge osebnostne pravice žrtev in ne zgolj takrat, ko je žrtev telesno poškodoval ali ji je prizadejal škodo na zdravju (3. člen ZPND). Zakonska opredelitev nasilja je tudi ravnanje, s katero povzročitelj nasilja povzroči pri žrtvi strah, ponižanje, ogroženost ali duševno stisko, ne glede na to, ali so nastale telesne poškodbe (peti odstavek 3. člena ZPND). Če so te zakonske predpostavke izkazane, sodišče izreče ukrepe le v primeru, če je žrtev vložila predlog v šestih mesecih, od kar je povzročitelj nasilja zadnjič posegel v dostojanstvo ali druge osebnostne pravice žrtve (četrti odstavek 22.b člen ZPND).
Srž spora so nerazčiščeni odnosi med prvo predlagateljico in nasprotnim udeležencem, ki se kažejo skozi njuno neprimerno komunikacijo, ki je obojestransko žaljiva in jima povzroča duševne stiske, kar se posledično odraža tudi v neizvajanju stikov nasprotnega udeleženca z drugo predlagateljico. Pomembno je tudi dejstvo, da iz ravnanj prve predlagateljice ne izhaja, da bi bila zaradi ravnanj nasprotnega udeleženca ogrožena oziroma da bi doživljala strah, kar bi narekovalo potrebo po zaščiti prvo predlagateljice z ukrepi po ZPND.
Kljub zatrjevanemu dejstvu oškodovankinega odhoda iz skupnosti na naslovu ..., nevarnost ponovitve kaznivih dejanj ni v ničemer zmanjšana, saj kot je poudarilo, v tej skupnosti živijo še druge potencialne žrtve, sploh pa po sodbi pritožbenega sodišča za vsak obdolžencu očitana kazniva dejanja tudi ni zahtevano neposredno sobivanje, torej fizična navzočnost storilca in žrtve. Takšna utemeljitev obdolženčeve ponovitvene nevarnosti, kljub oškodovankini izselitvi, za obdolženca logično ne more biti ugodna, gotovo pa ni nedopustna.