Tožnica v pritožbi neutemeljeno navaja, da je obstoj verjetnosti terjatve izkazan s stopnjo verjetnosti; da je s stopnjo verjetnosti izkazano, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 22. 2. 2021 zaradi vsebinske neutemeljenosti nezakonita. Odpoved je toženka podala iz razloga, določenega v 2. alineji pravega odstavka 110. člena ZDR-1, zaradi naklepoma ali iz hude malomarnosti storjenih hujših kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, in ne zaradi izostankov z dela v smislu razloga za odpoved, določenega v 4. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Očitala ji je, da je zaradi malomarne najave odpovedi stanovanj za delavce v tujini povzročila škodo v višini 1.600,00 EUR, da se ni odzivala na klice in sporočila drugih delavcev ter da ni pošiljala vlog oziroma prijav za delavce in da je dne 15. 2. 2021 ob 8.00 uri brez pojasnila in opravičljivega razloga zapustila delovno mesto, pri čemer ni hotela predati gesel za dostop niti napisati dopisa glede delovnih viz. Ugotavljanje in presoja, ali je tožnica navedena ravnanja storila ter ali ta ravnanja predstavljajo hujše kršitve obveznosti iz delovnega razmerja, sta mogoča šele po kontradiktorno izvedenem dokaznem postopku, kot je pravilno utemeljilo sodišče prve stopnje.
tedenski počitek - misija - vojak - odškodnina za neizrabljene dni tedenskega počitka
Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da tožniku tedenski počitek ni bil zagotovljen, glede na to, da se je na dneve, ki so bili v evidencah zabeleženi kot prosti, udeleževal sestankov. V zvezi s temi sestanki je pravilna materialnopravna presoja sodišča prve stopnje, da v okoliščinah konkretnega primera udeležba na sestankih v zvezi s podajanjem informacij za nadaljnje delo (izdelava načrta aktivnosti za prihajajoči teden, pošiljanje poročil v Slovenijo), pomeni nezagotovitev tedenskega počitka pripadniku.
Ker tožnica vloge v roku ni popravila oziroma dopolnila tako, da bi bila primerna za obravnavo, jo je sodišče prve stopnje skladno s 108. členom ZPP, pravilno zavrglo.
ugotovitev očetovstva - tožba za ugotovitev očetovstva - ugotovitev očetovstva po smrti domnevnega očeta - rok za vložitev tožbe - prepozna tožba - pravna praznina
Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da pravna praznina glede roka za vložitev tožbe za ugotovitev očetovstva ne more pomeniti časovno neomejene pravice vložiti tožbo, saj načelo pravne varnosti narekuje, da sporna razmerja ne morejo biti negotova v nedogled. Brez kakršenkoli časovne omejitve bi bil tožnik (in druge osebe v njegovem položaju) tudi neupravičeno privilegiran glede na osebe, ki bi to pravico uveljavljale kasneje. Pravilna je odločitev, da tudi za tožnika velja 5 letni subjektivni rok, to je rok 5 let, odkar je izvedel za okoliščine, pomembne za vložitev tožbe. Te okoliščine pa so tiste, ki dajejo realno podlago za sum, da je oče upravičenega tožnika točno določena oseba.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00063076
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 3/1, 4, 4/2. ZVPot člen 22, 23, 23/2, 24. OZ člen 39, 86, 87, 112, 119. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8, 347, 347/2.
potrošniška kreditna pogodba - potrošniška hipotekarna kreditna pogodba - posojilo v tuji valuti - dolgoročni kredit v CHF - valutno tveganje - valuta denarne obveznosti (valutna klavzula) - varstvo potrošnikov - varstvo potrošnikov po evropskem pravu - ničnost pogodbe - nedopustna pravna podlaga - oderuška pogodba - kršitev pojasnilne dolžnosti - nejasni pogodbeni pogoji - nepošten pogodbeni pogoj - pojasnilna dolžnost banke - vsebina pojasnilne dolžnosti - svoboda urejanja obligacijskih razmerij - načelo vestnosti in poštenja - slaba vera banke - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - aleatorna pogodba - posledice ničnosti pogodbe - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - pomanjkljiva obrazložitev odločbe - zavrnitev dokaznih predlogov - zavrnitev dokaznega predloga z zaslišanjem prič - vnaprejšnja dokazna ocena - pravica do izjave v postopku - pritožbena obravnava
Po 22. členu ZVPot morajo biti pogodbeni pogoji jasni in razumljivi, nepošteni pogodbeni pogoji so nični, kar predstavlja implementacijo Direktive v domači pravni red, zato je treba pri njihovi razlagi upoštevati tudi njene določbe. Po 1. točki tretjega člena Direktive za nedovoljenega velja pogodbeni pogoj, o katerem se stranki nista dogovorili posamično, če v nasprotju z zahtevo dobre vere v škodo potrošnika povzroči znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank. Iz presoje poštenosti pogojev sta izvzeta glavni predmet pogodbe, kakor tudi presoja ustreznosti med ceno in plačilom za izmenjane storitve in blago, vendar le, če sta zapisana v jasnem in razumljivem jeziku. SEU je v zadevi C-186/16 z dne 20. 9. 20178 sprejelo stališče, da pogodbeno določilo o valuti vračila v kreditni pogodbi predstavlja glavni predmet pogodbe, saj gre za bistveni del pogodbenega razmerja. Presoji poštenosti je lahko podvrženo samo, če ni bilo zadoščeno zahtevi po njegovi jasnosti in razumljivosti, ki pa je izpolnjena le, če je toženka izpolnila svojo pojasnilno dolžnost.
Namen predpogodbene pojasnilne dolžnosti banke je v zaščiti potrošnikov pred tveganji na način, da se jim omogoči, da ob poznavanju vseh pomembnih dejstev sprejmejo racionalno oziroma preudarno odločitev. V zvezi z vsebino bankine pojasnilne dolžnosti je Sodišče EU že sprejelo stališče, da je bila banka dolžna potrošniku predstaviti kredit v tuji valuti na način, da je lahko na podlagi natančnih in razumljivih meril ocenil celoten strošek posojila. Banka je dolžna potrošniku posredovati vsaj informacijo, kako bi na obroke za odplačilo posojila vplivala zelo velika depreciacija zakonitega plačilnega sredstva države članice, kjer ima posojilojemalec stalno prebivališče, in povečanje tujih obrestnih mer. V skladu z navedenim stališčem mora biti potrošnik jasno obveščen, da s podpisom posojilne pogodbe, izražene v tuji valuti, prevzema tečajno tveganje, ki ga bo ob devalvaciji valute, v kateri prejema dohodke, morda težko nosil. Če potrošnik ne prejema dohodkov v valuti kredita, je banka dolžna navesti tudi mogoče spremembe menjalnih tečajev in tveganja v zvezi s sklenitvijo posojila v tuji valuti.
Če te zahteve iz prakse SEU in VS RS primerjamo z informacijami, ki jih je tožnikoma pred sklenitvijo kreditne pogodbe dal uslužbenec tožene stranke, lahko ugotovimo, da z njegove strani podane informacije tožnikoma niso omogočale, da bi sprejela racionalno oziroma preudarno odločitev. Informacije, ki jima jih je posredoval, so zelo splošne, iz njih nista izvedela nič drugega, kar je bilo razvidno iz pogodbe ali informaciji, ki jih imajo banke na spletu. Po drugi strani pa jima ni ponudil za sprejem preudarne odločitve pomembnih informacij.
Po prepričanju pritožbenega sodišča pa je ravnanje tožene stranke tudi v nasprotju z načelom dobre vere. Iz izpovedbe obeh tožnikov je razvidno, da je bil njun namen, da skleneta kreditno pogodbo, da s kreditom financirata nakup stanovanja, oba sta tudi pojasnila, da sta bila zadovoljna, da sta sploh dobila kredit in da nista potrošnika, ki bi tvegala. Kot sta prepričljivo izpovedala, bi v primeru, da bi jima tožena stranka predstavila kakšno je tveganje, ki ga prevzemata, in da lahko obrok kredita v CHF, ki sta ga bila glede na njune plače zmožna odplačevati, dvigne tudi na višino obroka, kot bi bil pri kreditu v EUR, ki pa ga nista mogla odplačevati, resno razmislila in se za kredit v CHF ne bi odločila. Tožnica je ob tem še izpovedala, da bi v tem primeru raje iskala druge možnosti, npr. poskusila bi si sposoditi denar pri sorodnikih, ali pa stanovanja tudi ne bi kupila. Tožena stranka je v 16. točki obrazložitve navedene informacije v času pogajanj s tožnikoma poznala, pa jima jih ni posredovala, pri čemer to sodišče dvomi, da bi razumen potrošnik, katerega namen bi bil zgolj nakup stanovanja in ki ne bi tvegal, ki bi mu bile te informacije ustrezno predstavljene, v okviru individualnih pogajanj sprejel takšne pogodbene pogoje. Tožena stranka zato ni mogla razumno pričakovati, da bi tožnika ob razkritju vseh potrebnih informacij v okviru individualnih pogajanj sprejela pogodbene pogoje, ki jih je vsebovala sporna kreditna pogodba. Sodna praksa se je že izrekla, da gre v takem primeru za ravnanje v nasprotju z dobro vero. Še zlasti, če je bilo (kljub poznavanju dolgoletnega trenda rasti tečaja CHF in dejstva, da gre za stanovanjski kredit, ki se običajno odplačuje daljše obdobje – v konkretnem primeru 15 let) tožnikoma predstavljeno, da se bo obrok lahko le minimalno spreminjal (kar izhaja iz njunih izpovedb, kateri pa potrjuje letak na prilogi). V zvezi z letakom je potrebno pojasniti, da ga banka tožnikoma sicer ni ponudila kot promocijsko gradivo, a bi bila banka vendarle dolžna računati na učinek, ki ga je imel - zavajajoče prepričanje varčevalcev, da je trdnost CHF zanje ugodna, da povzroča relativno stabilnost obrokov ipd.
Ker tožena stranka ob sklepanju pogodbe ni ravnala v skladu z načelom vestnosti in poštenja, je glede pogodbenega pogoja, ki se nanaša na valuto vračila v kreditni pogodbi, podano znatno neravnotežje v smislu prvega odstavka 3. člena Direktive. To pa pomeni, da je kreditna pogodba nična.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00044602
ZPP člen 2, 2/1, 188, 188/2, 337, 337/1, 458, 458/1. OZ člen 239, 239/1, 299, 299/1, 375, 375/1, 378, 378/1, 381, 619.
gospodarski spor majhne vrednosti - podjemna pogodba - pritožbeni razlogi v postopku v sporu majhne vrednosti - relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - izpodbijanje dejanskega stanja - nedovoljen pritožbeni razlog - dokazni predlog nasprotne stranke - procesne obresti - prepoved obrestovanja obresti - pritožbene novote - delni umik tožbe
Tožena stranka izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki jo je mogoče grajati le, če je bila opravljena brez upoštevanja napotkov iz 8. člena ZPP ali če je vsebinsko neprepričljiva. V prvem primeru gre za relativno bistveno kršitev določb postopka, v drugem pa za zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ki nista dovoljena pritožbena razloga v sporu majhne vrednosti (prvi odstavek 458. člena ZPP).
Tožena stranka ne more uspeti s sklicevanjem na neizvedene dokaze nasprotne stranke. Vsaka stranka mora namreč za svoje trditve ponuditi svoje dokaze.
Obresti so po svojem nastanku stranska terjatev, ki ne izgubi svoje narave, če je pripisana h glavnici. Tako kapitalizirane zapadle obresti, pripisane h glavnici, niso neka nova glavnica, od katere bi lahko tekle zakonske zamudne obresti, še preden je bil pri sodišču vložen zahtevek za njihovo plačilo (prvi odstavek 375. člena v zvezi s 381. členom OZ).
zavrženje tožbe - zamuda roka - materialni prekluzivni rok
Rok 30 dni za vložitev tožbe je materialni prekluzivni rok in s potekom takega roka pravica zahtevati ugotovitev nezakonitosti prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi preneha.
Pred sodiščem prve stopnje med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je tožnica ob približno 23.00 uri naredila obhod okoli stavbe, da preveri sum, ki ga je zaznala sodelavka, da se zunaj nekdo nahaja, kot tudi ni bilo sporno, da tožnica niti predhodno niti po obhodu ni obvestila varnostne službe ali dežurne ekipe oziroma dežurne medicinske sestre. Protokol upravljanje s tveganji - incidenti določa, da se o incidentu obvesti dežurnega zdravnika in dežurno medicinsko sestro, pri čemer je sodišče prve stopnje iz zapisnika o internem strokovnem nadzoru z dne 19. 8. 2019 ugotovilo še obstoj ustnih navodil, da se o zaznavi dogajanja izven stavbe obvesti varnostno službo in/ali dežurno medicinsko sestro. Tožnica tega ni storila, s čimer je protokol oziroma navodila toženke kršila, hkrati pa je, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje, kršila predpise s področja varnosti in zdravja pri delu, konkretno 12. člen ZVZD-1 in temeljno obveznost delavca, ki je bila povzeta v njeni pogodbi o zaposlitvi, da bo vestno opravljala delo na delovnem mestu, za katero je sklenila pogodbo o zaposlitvi, ki jo sicer določa prvi odstavek 33. člena ZDR-1.
BREZPLAČNA PRAVNA POMOČ - CIVILNO PROCESNO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00044610
ZBPP člen 31a. ZPP člen 365, 365-2. ZNP člen 37. ZNP-1 člen 216.
postopek vzpostavitve etažne lastnine - stroški nasprotnega udeleženca - udeleženci postopka za vzpostavitev etažne lastnine - etažni lastniki večstanovanjske stavbe - kritje stroškov iz sredstev sodišča - upravičenec do brezplačne pravne pomoči - razdelitev stroškov - delitev po solastniških deležih - predlog za oprostitev plačila stroškov postopka
Dejstvo, da se strošek, ki odpade na drugega od etažnih lastnikov, krije iz sredstev sodišča, ne vpliva na obstoj in višino obveznosti osmega predlagatelja. Za presojo, ali je ta etažni lastnik upravičen do brezplačne pravne pomoči, je pristojna služba za brezplačno pravno pomoč, ki mu jo je odobrila.
gospodarski spor majhne vrednosti - podjemna pogodba - obvezne sestavine tožbe - sklepčnost tožbe po višini - odpravljiva nesklepčnost tožbe - materialno procesno vodstvo - nadomestitev pomanjkljive trditvene podlage
Med pravdnima strankama ni sporno, da sta se dogovorili za plačevanje po urni postavki. Ker pa iz trditvene podlage tožnika ni razvidno niti število ur, ki jih je opravil za toženko, niti cena teh ur, drži presoja sodišča prve stopnje, da je tožba po višini nesklepčna. Brez teh navedb namreč ni mogoče presoditi utemeljenosti teh dveh zahtevkov po višini.
Tožba je nesklepčna takrat, kadar iz trditvene podlage ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka. Po višini pa je nesklepčna takrat, kadar iz trditvene podlage ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka po višini.
Ta tožba je obremenjena z odpravljivo nesklepčnostjo. Vendar pa sodišče prve stopnje v tem postopku ni bilo zavezano izvajati materialnega procesnega vodstva, saj je tožnik med postopkom pred sodiščem prve stopnje navedel, da je obračunavanje po urni postavki razvidno iz vtoževanih računov.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00045967
KZ-1 člen 73, 308, 308/3 .
kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - prekršek - zakonski znaki kaznivega dejanja - sostorilstvo - kazenska sankcija - odvzem predmetov
Pritožnik nima prav, ko poudarja, da se določba tretjega odstavka 308. člena KZ-1 prekriva z določbo 146. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju: ZTuj-2), ki naj bi enako dejanje določala kot prekršek. Obravnavano kaznivo dejanje se od prekrška razlikuje po tem, da poleg zakonskih znakov prekrška vsebuje še druge elemente zakonskega dejanskega stanu, ki so lastni le kaznivemu dejanju, prekršku pa ne, kar je razvidno že iz vsebine obeh navedenih določb. Za prekršek se kaznuje posameznik, ki omogoči ali pomaga tujcu (oziroma posameznik, ki drugemu omogoči ali pomaga), da tujec vstopi, potuje v tranzitu ali prebiva na ozemlju R Slovenije v nasprotju s prvim ali drugim odstavkom 15. člena tega zakona (prvi in drugi odstavek 146. člena ZTuj-2). Tretji odstavek 308. člena KZ-1 pa inkriminira ukvarjanje storilca s tem, da tujce, ki nimajo dovoljenja za vstop v Republiko Slovenijo ali prebivanje v njej, nezakonito spravlja na njeno ozemlje, jih po njem prevaža ali jim pomaga pri skrivanju ali kdor enega ali več takih tujcev za plačilo nezakonito spravi čez mejo ali ozemlje države ali omogoči nezakonito prebivanje na njem. V primeru kaznivega dejanja gre torej za več alternativno določenih izvršitvenih ravnanj, in sicer za ukvarjanje z nezakonitim spravljanjem tujcev na ozemlje R Slovenije, prevažanje le-teh, pomoč pri skrivanju ter nezakonito spravljanje čez mejo ali ozemlje države ali omogočanje nezakonitega prebivanja na njem enega ali več tujcev za plačilo, česar vse prekrškovna določba ne vsebuje.
SPZ člen 119, 119/2, 119/6. SZ-1 člen 42, 42/1, 42/3, 44, 44/3.
aktivna legitimacija upravnika v zvezi s plačilom v rezervni sklad - neplačevanje v rezervni sklad - obveznost plačila v rezervni sklad - izterjava vplačil v rezervni sklad - nesklepčnost tožbenega zahtevka - poseben transakcijski račun - oblikovanje tožbenega zahtevka
Upravnik ima aktivno procesno legitimacijo za izterjavo vplačil v rezervni sklad, pod pogojem, da zahteva plačilo na poseben račun, na katerem se ta sredstva zbirajo. Ker s tožbenim zahtevkom ni zahteval plačila sredstev rezervnega sklada na poseben račun (kar bi bila dopustna oblika posrednega mandatnega zastopanja), mu toženec vtoževanega zneska ni dolžan plačati.
Upravnik ima že na podlagi zakona aktivno procesno legitimacijo za izterjavo vplačil v rezervni sklad (tretji odstavek 44. člena SZ-1, šesti odstavek 119. člena SPZ). Skladno s prvim odstavkom 42. člena SZ-1 (in drugim odstavkom 119. člena SPZ) mora upravnik zagotoviti, da se vsa vplačila etažnih lastnikov v rezervni sklad vodijo na posebnem transakcijskem računu.
Upravnik lahko izvaja vplačila etažnih lastnikov preko svojega transakcijskega računa, vendar mora najkasneje v roku 10 dni od vplačila posameznega etažnega lastnika odvesti sredstva, vplačana za namen rezervnega sklada, na transakcijski račun rezervnega sklada (tretji odstavek 42. člena SZ-1). Ta tehnična olajšava pa velja le za primer izvensodnega plačevanja sredstev rezervnega sklada, v primeru sodnega uveljavljanja plačila sredstev rezervnega sklada je treba zahtevati plačilo sredstev rezervnega sklada izključno na račun iz prvega odstavka 42. člena SZ-1. V razmerju med upravnikom in etažnimi lastniki je dopustna le takšna oblika posrednega mandatnega zastopanja, pri kateri upravnik v sodnem postopku nastopa v svojem imenu, s tožbenim zahtevkom pa zahteva plačilo na poseben račun, na katerem se vodijo sredstva rezervnega sklada. Le v takšnem primeru se šteje, da so etažni lastniki na upravnika prenesli svoja materialnopravna upravičenja v zvezi z izterjavo sredstev rezervnega sklada. Sodba, na podlagi katere bi upravnik uspel s tožbenim zahtevkom, da mu je etažni lastnik dolžan plačati sredstva rezervnega sklada, bi imela za zastopane etažne lastnike le posredni učinek, saj bi moral upravnik nanje prenesti pridobljene koristi. Takšna oblika posrednega mandatnega zastopanja bi bila v nasprotju s kogentno določbo prvega odstavka 42. člena SZ-1.
Vprašanje, ali zahteva tožeča stranka plačilo sredstev rezervnega sklada na poseben račun, torej neposredno v korist etažnih lastnikov, sodi v okvir pravilne uporabe materialnega prava, zato se je sodišče prve stopnje z njim utemeljeno ukvarjalo. Sklepčnost pomeni niz trditev o pravno relevantnih dejstvih, ki ob pravilni uporabi materialnega prava sodišču omogočajo izrek s tožbo predlagane pravne posledice. Šele če stranka poda takšne trditve, se njihova resničnost lahko preizkuša v dokaznem postopku. Če stranka trditev o pravno relevantnih dejstvih ne poda, ne gre za nesporne trditve, pa tudi izvajanje dokazov je nepotrebno.
ZVPot člen 1, 1/2, 3, 3/2. OZ člen 300, 300/1, 301, 301/2.
varnost potrošnikov - zagotavljanje elektronskih komunikacijskih omrežij oziroma storitev - dobava blaga oz. oprava storitev - neplačilo računov - pisni opomin - zamuda z izpolnitvijo - nastanek zamude - naknaden rok - upniška zamuda - tek zakonskih zamudnih obresti
Po drugem odstavku 3. člena ZVPot mora upnik potrošnika pri pogodbah o zagotavljanju javnih storitev in dobrin, ki zamudi z izpolnitvijo obveznosti, s pisnim opominom pozvati k izpolnitvi obveznosti in mu določiti naknadni rok za izpolnitev, ki ne sme biti krajši od 15 dni, če drug zakon ne določa daljšega roka. Ponudnik storitve mora potrošniku v primeru zamude z izpolnitvijo obveznosti določiti naknadni rok za izpolnitev, kar pa pomeni, da je ta lahko v zamudi šele, če svoje obveznosti ne izpolni v naknadnem roku. Dokler tožnica ni na predpisan način obvestila toženke o njeni obveznosti, ni prišla v zamudo. Tožnica kot upnica je torej s svojim ravnanjem preprečila pravilno in pravočasno izpolnitev obveznosti (prvi odstavek 300. člena OZ), zato je bila v upniški zamudi. Posledica upniške zamude pa je, da v tem času ne tečejo obresti (drugi odstavek 301. člena OZ). To pa pomeni, da je bilo njihovo vtoževanje od dneva, ko naj bi po trditvah tožnice oba računa zapadla, neutemeljeno.
začasna odredba - ugovor zoper začasno odredbo - stroški postopka v zvezi z začasno odredbo - stroški ugovornega postopka - končni uspeh stranke v pravdi
Odločitev sodišča prve stopnje, da so stroški ugovornega postopka v zvezi z začasno odredbo del (nadaljnjih) pravdnih stroškov, o katerih bo odločeno glede na uspeh v pravdi, je pravilna.
pravica do pritožbe - nepravilen pravni pouk o pritožbi - napačen pravni pouk glede roka za pritožbo - pravica do pravnega sredstva - kršitev pravice do pravnega sredstva - pravica do izjave
Prvo sodišče je s tem, ko je določilo napačen (prekratek) pritožbeni rok v pravnem pouku izpodbijane sodbe, storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka. Pravica do pritožbe je ustavna pravica (25. člen Ustave RS) in ena izmed temeljnih pravic v postopkih, v katerih se odloča o pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih strank. To pravico je s procesnega vidika mogoče realizirati v celoti le tedaj, če je stranka pravilno seznanjena z vsemi elementi pravnega sredstva (pritožbe), kar je stvar popolnega in pravilnega pravnega pouka v odločbi, ki se izpodbija s pravnim sredstvom (pritožbo). Sem spada tudi navedba pravilnega pritožbenega roka v pravnem pouku. Napačen pravni pouk nikoli ne sme biti v škodo stranki, ki uveljavlja pravico do pravnega sredstva.
Zakonodajalec je torej breme stroškov v primeru tožbe družbenika iz 503. člena ZGD-1 naložil družbi, ki ni stranka postopka in v korist katere je predvideno sodno varstvo. Po pravilnem stališču tožnice iz odgovora na pritožbo mora družba družbeniku, ki je vložil tožbo, povrniti stroške v vsakem primeru, tudi če je tožba neutemeljena. Šele, če se ugotovi, da je tožba neutemeljena (če je toženi zahtevek pravnomočno zavrnjen), sme družba (ob nadaljnjem pogoju, da izkaže obstoj splošnih predpostavk odškodninske odgovornosti) zahtevati povrnitev stroškov od družbenika, ki je takšno tožbo vložil. To pa pomeni, da v obravnavani zadevi (za odločitev o predlogu tožnice) ni odločilno sicer temeljno načelo pri odločanju o stroških postopka (načelo uspeha v postopku iz 154. člena ZPP), ki velja v razmerju med strankama sodnega spora in na katerega se pritožnika neuspešno sklicujeta. V povezavi s tem tudi ni najti utemeljene pravne podlage, ki bi terjala presojo sodišča, da se stroški zastopanja po pooblaščencu, ki so del stroškov postopka, ne bi smeli izplačati iz predujma takrat, ko so nastali (ko je bila storitev opravljena) oziroma, da bi se morali izplačati iz predujma (šele) ob koncu postopka.
Iz podatkov spisa izhaja, da sta tožnika vložila tožbo P 40/2020 kot nasprotno tožbo v zadevi prvega sodišča P 9/2020 (za slednjo je glede na podatke spisa očitno stvarno pristojno prvo sodišče). Ker je za zadevo P 40/2020 glede na vrednost spornega predmeta stvarno pristojno drugo sodišče, tožnika te tožbe v nobenem primeru ne bi mogla vložiti kot nasprotne tožbe v zadevi prvega sodišča P 9/2020. Prvo sodišče je torej ravnalo pravilno, ko je nasprotno tožbo tožnikov izločilo iz zadeve P 9/2020 in jo vpisalo v P vpisnik z novo opravilno številko ter nato izdalo izpodbijani sklep o svoji stvarni nepristojnosti.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00044974
KZ-1 člen 235, 235/1, 235/2, 249, 249/1, 249/4. ZKP člen 39, 39/2, 39/2-2, 372, 372-1, 354, 354/1. ZDDV-1 člen 3, 44, 44-7, 44-8, 45, 63, 63/1.
opis kaznivega dejanja - objektivna in subjektivna identiteta - davek na dodano vrednost (DDV) - dodeljeni sodnik
Obrambno izpostavljanje abstraktnega opisa očitanih kaznivih dejanj temelji na nerazumevanju dejstva, da je sodišče prve stopnje ta del očitka, za razliko od tožilstva, le oblikovalo na način, da se iste karakteristike izvršitvenih ravnanj obtoženih ne ponavljajo, pač pa jih je združilo v enoten povzetek, nakar je v konkretnem opisu, sledeč tožilskemu očitku za vsakogar od obtoženih, določno navedlo razlikovalne elemente sicer enakega načina delovanja vsakega od njiju. Prvostopenjsko sodišče na ta način ni izreklo sodbe v nasprotju z določbo prvega odstavka člena 354 ZKP; sodba se nanaša na obtoženi osebi in na dejanji, ki sta bili obseženi v vloženi obtožnici, kar pomeni, da je podana objektivna in subjektivna identiteta obtožnega akta in sodbe ter ustavno zagotovljena jamstva iz člena 29 Ustave RS, zlasti pravica do učinkovite obrambe, ter pravica do prepovedi ponovnega sojenja o isti stvari iz člena 31 Ustave RS, obtoženim v ničemer niso mogla biti okrnjena.
Sprememba naziva omenjene gospodarske družbe s strani sodišča prve stopnje v ničemer ne vpliva na določnost opredelitve subjekta, kateremu je bil vstopni davek na dodano vrednost neopravičeno vrnjen; sprememba naziva gospodarske družbe po uradni dolžnosti predstavlja samo prilagoditev njenega imena glede na čas storitve obtožencema očitanih kaznivih dejanj, nikakor pa ne spremembe očitka v bistvenem delu na način, da bi sodišče prve stopnje obtoženca spoznalo za kriva kaznivih dejanj, ki niso bila zaobjeta v tožilskem očitku, kot to neutemeljeno zatrjuje pritožnik.
Za določno in konkretno opredelitev zakonskih znakov kaznivega dejanja davčne zatajitve po členu 249 KZ-1 je ključno zatrjevanje, da je obtoženi A. A. v kritičnem času imel status direktorja gospodarske družbe B. d.o.o., kar v skladu s področno zakonodajo pomeni, da je opravljal funkcije poslovodstva, zastopanja, vodenja knjigovodstva, bilanc in drugih dokumentov ter skrbel za zakonitost poslovanja družb ipd. On je bil torej tisti, ki je navzven, tudi proti davčnemu organu, nosil odgovornost za posredovanje vsebinsko ustreznih podatkov, pomembnih za ugotavljanje pravice do vračila vstopnega davka na dodano vrednost, ter v takšnem svojstvu tudi nadziral delovanje računovodkinje C. C. Na podlagi zapisa v izreku izpodbijane sodbe ni nobenega dvoma, da je opisana le tehnična vloga pooblaščene računovodkinje pri oddaji obrazca na portalu e-davki in navajanje vsebine notranjega razmerja med A. A. in C. C. v obliki opustitve njegovih pojasnil njej predstavlja samo konkretizacijo načina pošiljanja lažnih podatkov organu, ki je bil pristojen za odmero oziroma nadzor nad obračunavanjem in plačevanjem predpisanih obveznosti. Neutemeljena je torej pritožbena trditev, da se obtoženemu A. A. očita opustitev dolžnosti dajanja navodil oziroma opozoril računovodkinji, saj navedeno pomeni le natančnejšo določitev načina obtoženčevega ravnanja, ki je vodilo k temu, da so bili pristojnemu davčnemu organu poslani lažni podatki. Zato so brezpredmetni tudi pritožnikovi zaključki, da je izrek izpodbijane sodbe v navedenem delu nesklepčen, ker je izostala pravna podlaga, ki ureja notranja razmerja med direktorjem in računovodkinjo; ob predhodno navedenem navajanje tovrstnih predpisov namreč ni potrebno.
Ker je tudi po stališču pritožbenega sodišča karakteristika predmetne najemne pogodbe kot poslovne listine v še potrebni meri opredeljena na način njene vsebinske povezanosti z utemeljevanjem pogoja po 63. členu ZDDV-1, na enak način pa je glede na vsebino konkretizirana tudi njena pomembnost za poslovni promet in pomen za odločitve v zvezi z gospodarsko dejavnostjo in davčni nadzor, se ni mogoče strinjati s pritožnikovo tezo, da je s predmetnim posegom v opis kaznivega dejanja prvostopenjsko sodišče zagrešilo kršitev kazenskega zakona v obtoženčevo škodo, ker dejanje, ki je predmet izreka, ni kaznivo dejanje (1. točka člena 372 ZKP).
Ne glede na to, da pritožnik spregleda, da se kazenske zadeve sodnikom dodeljujejo ne le glede na določbe ZKP, pač pa tudi glede na druge področne predpise (npr. Sodni red), sodišče druge stopnje še opozarja na določbo 2. točke drugega odstavka člena 39 ZKP, po katerem je bila sodnica, ki je bila seznanjena z izločenim dokazom, tudi izločena iz sojenja v navedeni zadevi in torej glavne obravnave ni mogla razpisati (list. št. 396).
V razmerju med večimi posestniki (soposestniki) iste stvari se šteje kot motilno ravnanje le tisto ravnanje soposestnika, s katerim ta samovoljno spreminja ali ovira dotedanji način izvrševanja posesti.
Ob ugotovitvi, da sta bili tožnica in toženka soposestnici motilnega prostora, toženkino iztoževano ravnanje pa ni bilo drugačno od njenega ravnanja, s katerim je ta pred iztoževanim očitanim motilnim ravnanjem izvrševala posest, takšno očitano motilno ravnanje toženke ne more predstavljati motilnega ravnanja, s katerim bi lahko tožnica kot soposestnica zahtevala zoper toženko posestno varstvo.