SPZ člen 119, 119/2, 119/6. SZ-1 člen 42, 42/1, 42/3, 44, 44/3.
aktivna legitimacija upravnika v zvezi s plačilom v rezervni sklad - neplačevanje v rezervni sklad - obveznost plačila v rezervni sklad - izterjava vplačil v rezervni sklad - nesklepčnost tožbenega zahtevka - poseben transakcijski račun - oblikovanje tožbenega zahtevka
Upravnik ima aktivno procesno legitimacijo za izterjavo vplačil v rezervni sklad, pod pogojem, da zahteva plačilo na poseben račun, na katerem se ta sredstva zbirajo. Ker s tožbenim zahtevkom ni zahteval plačila sredstev rezervnega sklada na poseben račun (kar bi bila dopustna oblika posrednega mandatnega zastopanja), mu toženec vtoževanega zneska ni dolžan plačati.
Upravnik ima že na podlagi zakona aktivno procesno legitimacijo za izterjavo vplačil v rezervni sklad (tretji odstavek 44. člena SZ-1, šesti odstavek 119. člena SPZ). Skladno s prvim odstavkom 42. člena SZ-1 (in drugim odstavkom 119. člena SPZ) mora upravnik zagotoviti, da se vsa vplačila etažnih lastnikov v rezervni sklad vodijo na posebnem transakcijskem računu.
Upravnik lahko izvaja vplačila etažnih lastnikov preko svojega transakcijskega računa, vendar mora najkasneje v roku 10 dni od vplačila posameznega etažnega lastnika odvesti sredstva, vplačana za namen rezervnega sklada, na transakcijski račun rezervnega sklada (tretji odstavek 42. člena SZ-1). Ta tehnična olajšava pa velja le za primer izvensodnega plačevanja sredstev rezervnega sklada, v primeru sodnega uveljavljanja plačila sredstev rezervnega sklada je treba zahtevati plačilo sredstev rezervnega sklada izključno na račun iz prvega odstavka 42. člena SZ-1. V razmerju med upravnikom in etažnimi lastniki je dopustna le takšna oblika posrednega mandatnega zastopanja, pri kateri upravnik v sodnem postopku nastopa v svojem imenu, s tožbenim zahtevkom pa zahteva plačilo na poseben račun, na katerem se vodijo sredstva rezervnega sklada. Le v takšnem primeru se šteje, da so etažni lastniki na upravnika prenesli svoja materialnopravna upravičenja v zvezi z izterjavo sredstev rezervnega sklada. Sodba, na podlagi katere bi upravnik uspel s tožbenim zahtevkom, da mu je etažni lastnik dolžan plačati sredstva rezervnega sklada, bi imela za zastopane etažne lastnike le posredni učinek, saj bi moral upravnik nanje prenesti pridobljene koristi. Takšna oblika posrednega mandatnega zastopanja bi bila v nasprotju s kogentno določbo prvega odstavka 42. člena SZ-1.
Vprašanje, ali zahteva tožeča stranka plačilo sredstev rezervnega sklada na poseben račun, torej neposredno v korist etažnih lastnikov, sodi v okvir pravilne uporabe materialnega prava, zato se je sodišče prve stopnje z njim utemeljeno ukvarjalo. Sklepčnost pomeni niz trditev o pravno relevantnih dejstvih, ki ob pravilni uporabi materialnega prava sodišču omogočajo izrek s tožbo predlagane pravne posledice. Šele če stranka poda takšne trditve, se njihova resničnost lahko preizkuša v dokaznem postopku. Če stranka trditev o pravno relevantnih dejstvih ne poda, ne gre za nesporne trditve, pa tudi izvajanje dokazov je nepotrebno.
Iz podatkov spisa izhaja, da sta tožnika vložila tožbo P 40/2020 kot nasprotno tožbo v zadevi prvega sodišča P 9/2020 (za slednjo je glede na podatke spisa očitno stvarno pristojno prvo sodišče). Ker je za zadevo P 40/2020 glede na vrednost spornega predmeta stvarno pristojno drugo sodišče, tožnika te tožbe v nobenem primeru ne bi mogla vložiti kot nasprotne tožbe v zadevi prvega sodišča P 9/2020. Prvo sodišče je torej ravnalo pravilno, ko je nasprotno tožbo tožnikov izločilo iz zadeve P 9/2020 in jo vpisalo v P vpisnik z novo opravilno številko ter nato izdalo izpodbijani sklep o svoji stvarni nepristojnosti.
Zakonodajalec je torej breme stroškov v primeru tožbe družbenika iz 503. člena ZGD-1 naložil družbi, ki ni stranka postopka in v korist katere je predvideno sodno varstvo. Po pravilnem stališču tožnice iz odgovora na pritožbo mora družba družbeniku, ki je vložil tožbo, povrniti stroške v vsakem primeru, tudi če je tožba neutemeljena. Šele, če se ugotovi, da je tožba neutemeljena (če je toženi zahtevek pravnomočno zavrnjen), sme družba (ob nadaljnjem pogoju, da izkaže obstoj splošnih predpostavk odškodninske odgovornosti) zahtevati povrnitev stroškov od družbenika, ki je takšno tožbo vložil. To pa pomeni, da v obravnavani zadevi (za odločitev o predlogu tožnice) ni odločilno sicer temeljno načelo pri odločanju o stroških postopka (načelo uspeha v postopku iz 154. člena ZPP), ki velja v razmerju med strankama sodnega spora in na katerega se pritožnika neuspešno sklicujeta. V povezavi s tem tudi ni najti utemeljene pravne podlage, ki bi terjala presojo sodišča, da se stroški zastopanja po pooblaščencu, ki so del stroškov postopka, ne bi smeli izplačati iz predujma takrat, ko so nastali (ko je bila storitev opravljena) oziroma, da bi se morali izplačati iz predujma (šele) ob koncu postopka.
ZVPot člen 1, 1/2, 3, 3/2. OZ člen 300, 300/1, 301, 301/2.
varnost potrošnikov - zagotavljanje elektronskih komunikacijskih omrežij oziroma storitev - dobava blaga oz. oprava storitev - neplačilo računov - pisni opomin - zamuda z izpolnitvijo - nastanek zamude - naknaden rok - upniška zamuda - tek zakonskih zamudnih obresti
Po drugem odstavku 3. člena ZVPot mora upnik potrošnika pri pogodbah o zagotavljanju javnih storitev in dobrin, ki zamudi z izpolnitvijo obveznosti, s pisnim opominom pozvati k izpolnitvi obveznosti in mu določiti naknadni rok za izpolnitev, ki ne sme biti krajši od 15 dni, če drug zakon ne določa daljšega roka. Ponudnik storitve mora potrošniku v primeru zamude z izpolnitvijo obveznosti določiti naknadni rok za izpolnitev, kar pa pomeni, da je ta lahko v zamudi šele, če svoje obveznosti ne izpolni v naknadnem roku. Dokler tožnica ni na predpisan način obvestila toženke o njeni obveznosti, ni prišla v zamudo. Tožnica kot upnica je torej s svojim ravnanjem preprečila pravilno in pravočasno izpolnitev obveznosti (prvi odstavek 300. člena OZ), zato je bila v upniški zamudi. Posledica upniške zamude pa je, da v tem času ne tečejo obresti (drugi odstavek 301. člena OZ). To pa pomeni, da je bilo njihovo vtoževanje od dneva, ko naj bi po trditvah tožnice oba računa zapadla, neutemeljeno.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00045127
KZ-1 člen 20, 20/2, 251, 251/3,. ZKP člen 76, 76/3, 277, 277/1, 277/1-4, 402, 402/3, 437, 437/1,.
ponarejanje listin - ponareditev podpisa - obtožni predlog - konkretizacija zakonskih znakov - sostorilstvo - prispevek - pomoč - izvedensko mnenje iz drugega postopka - isti historični dogodek - forenzična preiskava - grafolog - utemeljen sum - ponarejena oporoka
Zgolj navedba, da so vsi trije obdolženci ponaredili podpis pokojne D. D., ne zadostuje. Vloge posameznih obdolžencev bi glede na očitano izvršitveno ravnanje morale biti bolj konkretno opredeljene, saj, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje v točki 5 razlogov izpodbijanega sklepa, ni jasno, kako so lahko v obravnavanem primeru tri osebe ponaredile en podpis. Pojmovno je sicer mogoče, da tri osebe sodelujejo pri ponareditvi podpisa (bodisi vse tri osebe držijo pisalo bodisi ena oseba ponaredi podpis imena, drugi dve pa podpisa priimkov, ipd.), vendar je treba v primeru sostorilstva v opisu kaznivega dejanja z navedbo dejstev in okoliščin konkretizirati prispevek posameznega storilca, s čimer je omogočeno pravno vrednotenje zatrjevane udeležbe, obdolžencem pa je s tem zagotovljena tudi pravica do učinkovite obrambe.
DELOVNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VDS00045569
ZIZ člen 56.
začasna odredba - verjetnost terjatve - ugovor po izteku roka
Upravno sodišče je s sodbo opr. št. III U 82/2020 z dne 17. 9. 2020 pravnomočno odpravilo odločbo vršilca dolžnosti generalnega direktorja Policije št. ... z dne 6. 5. 2020. To pomeni, da tožnik s tega položaja ni bil razrešen. S tem je odpadla pravna podlaga za njegovo premestitev, do katere je prišlo izključno zaradi nezakonite razrešitve s položaja direktorja A.. Zaradi tega in ker sklep drugostopenjskega organa z dne 22. 1. 2021 ni pravnomočen, je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da verjetnost tožnikove terjatve, ugotovljena s sklepom o izdaji začasne odredbe z dne 16. 11. 2020, potrjena s sklepom VDSS opr. št. Pdp 628/2020 z dne 23. 12. 2020, obstoji, zato je ugovor po izteku roka tožene stranke utemeljeno zavrnilo in obdržalo sklep o izdani začasni odredbi v veljavi.
V 12. členu ZST-1 je določeno, kaj vse mora vsebovati predlog za uveljavitev oprostitve, odloga ali obročnega plačila taks. Ker tega tožničin predlog za oprostitev plačila sodne takse ni vseboval, ji je sodišče utemeljeno naložilo dopolnitev v odrejenem roku. Pri tem se je pravilno oprlo na 108. člen ZPP, ki določa postopanje z nepopolnimi vlogami, ob sklicevanju na tretji odstavek 12. člena ZST-1, ki določa, da če predlog ne vsebuje predpisanih podatkov in izjav, ravna sodišče v skladu s pravili o nepopolnih vlogah. Po tretjem odstavku 1. člena ZST-1 se namreč v postopkih odločanja glede plačil sodnih taks po tem zakonu smiselno uporabljajo določbe zakonov, ki urejajo posamezne postopke, za katere se plačujejo sodne takse, razen če ta zakon ne določa drugače.
zdravljenje na oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve v nujnem primeru - pogoji za zdravljenje osebe v oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve - nujni prisilni ukrep - omejitev ustavnih pravic - odločanje po uradni dolžnosti - duševna motnja - strokovno vprašanje - izvedenec psihiatrične stroke - sorazmernost ukrepa - milejši ukrep - ogroženost zdravja - ogroženost življenja - učinek pravnomočnosti sklepa
Zdravljenje v psihiatrični bolnišnici na oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve je prisilni ukrep, ki posega v pravice zdravljene osebe do osebne svobode, do varstva duševne integritete in do prostovoljnega zdravljenja, ki zagotavlja tudi pravico do zavrnitve zdravljenja. Vendar ustavno zagotovljene pravice niso neomejene. Ustava dopušča, zakon pa ureja, kdaj je mogoč odvzem človekove prostosti in kdaj je dopusten poseg v pravico do prostovoljnega zdravljenja. Dovoljen je, če je tak poseg nujen, bodisi zaradi varovanja drugih bodisi zaradi posebnega varstva same osebe, ki nujno potrebuje zdravljenje. Namestitev osebe v psihiatrični ustanovi in zdravljenje je dovoljeno, če oseba sama vanj privoli. Kadar pa ga odklanja, kot v obravnavanem primeru, so v 30. členu ZDZdr predvideni posebni postopki.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - GOSPODARSKE JAVNE SLUŽBE - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00046734
OZ člen 239, 239/1. ZPP člen 337, 337/1, 339, 339/2, 339/2-8.
plačilo storitev - javne službe čiščenje javnih površin - komunalna dejavnost - dejavnost splošnega pomena - odredba - dajanje navodil izvajalcu - zmanjšan obseg dela - pritožbene novote - dokaz v informativne namene
Brez vnaprejšnjega jasnega in konkretnega dogovora s toženo stranko, tožeča ni mogla kar opustiti (ali zmanjšati) čiščenja posameznih površin iz svoje domene. Tožeča stranka se je s pogodbama zavezala, da bo skrbela za površine, navedene v seznamu v prilogi, ter da bo prevzeta dela (ki predstavljajo del obvezne gospodarske javne službe) opravljala kakovostno in v rokih, upoštevajoč normative in standarde, ki urejajo tovrstno izvedbo del. V nasprotnem primeru bi odgovarjala (vsaj) toženi stranki. Tako bi se izpostavila tveganju ne le izgube referenc, temveč tudi unovčenja bančne garancije za dobro izvedbo pogodbenih obveznosti, odpovedi pogodbe ter odškodninske odgovornosti, na kar je tožeča stranka prav tako opozorila v svojih vlogah. Takšnemu realnemu riziku zaradi nejasnega in nedorečenega odstopa od s pogodbenim seznamom določene delitve del pa se po presoji pritožbenega sodišča tožeča stranka vsekakor ni bila dolžna izpostaviti. Tožeča stranka je torej v danih okoliščinah utemeljeno nadaljevala z ročnim čiščenjem javnih površin v polnem pogodbenem obsegu ter je zato v celoti upravičena do dogovorjenega plačila zanj (prvi odstavek 239. člena OZ.
predlog za oprostitev plačila takse - vsebina predloga - poziv na dopolnitev predloga - dopolnitev predloga za oprostitev plačila sodne takse - nujni podatki - izjava - ugotavljanje premoženjskega stanja - dostop do podatkov - zavrženje predloga
Predlagatelj je bil pozvan k dopolnitvi predloga za oprostitev plačila sodnih taks. Ker ni predložil izjave o soglasju, da sodišče z namenom ugotavljanja materialnega položaja pridobi podatke, ki so davčna tajnost, prebivališča družinskih članic, njunih enotnih matičnih številk in davčnih številk, izjav, da so podatki o premoženju in dohodku, ki ni razvidno iz zbirk podatkov, resnični in popolni, in ker so ti podatki bistvenega pomena za odločitev o taksni oprostitvi, je sodišče predlog zavrglo.
Soglasje in podatki o številkah, prek katerih lahko sodišče dostopa do podatkov o premoženjskem stanju, so bistveni za odločitev o predlogu za taksno oprostitev.
pripor - utemeljen sum - begosumnost - dejansko stanje
Pritožbeni očitki, da vsebinsko neskladne in neprepričljive izpovedbe prebežnikov glede načina prevoza do meje, prevoza kovčkov, o nadaljevanju poti po prečkanju meje in neodkritju zatrjevano izročenega denarja ne dajajo podlage za sklep o utemeljenem sumu in da je zato sodišče dejansko stanje zmotno ugotovilo, niso utemeljeni.
ZGD-1 člen 305, 386, 386/5, 388, 590, 590/3, 590/4, 590/5.
iztisnitev manjšinskih delničarjev - vpis sklepa o prenosu delnic na glavnega delničarja - registrska zapora - interes za hitro odločitev o vpisu - prebitje registrske zapore
Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da so vse navedbe pritožnikov in posledično tudi zastavljena vprašanja na skupščini v zvezi s pravilnostjo, popolnostjo in strokovnostjo izdelane ocene vrednosti ter ugotovljene vrednosti delnic predlagatelja za odločitev o spornem skupščinskem sklepu nerelevantne, ker sklepa o soglasju za prenos delnic na glavnega delničarja ni mogoče izpodbijati iz razlogov, če denarna odpravnina iz 385. člena ZGD-1, ki jo ponudi glavni delničar, ni primerna, če ni bila ponujena ali če ni bila pravilno ponujena (prvi odstavek 388. člena ZGD-1). Slednje iztisnjeni manjšinski delničarji res lahko uveljavljajo v posebnem postopku sodne določitve primerne denarne odpravnine (drugi odstavek 388. člena ZGD-1), ki teče po pravilih nepravdnega postopka, in res na samo veljavnost skupščinskega sklepa višina ponujene in izglasovane odpravnine ne vpliva. Vendar pa zastavljena vprašanja manjšinskega delničarja v zvezi s tem zato še niso pravno nerelevantna za glasovanje o prenosu delnic na glavnega delničarja z vidika njegove pravice do obveščenosti. Pravica do obveščenosti je ena izmed temeljnih pravic delničarjev, ki jo ti uresničujejo praviloma na skupščini delniške družbe in je pomembna za sprejemanje njihovih odločitev. Določba prvega odstavka 305. člena ZGD-1 narekuje poslovodstvu, da posreduje delničarjem zanesljive podatke o zadevah družbe, če so potrebni za presojo točk dnevnega reda. Informacija, ki jo zahtevajo delničarji, se torej mora vsebinsko nanašati na točke dnevnega reda skupščine, v danem primeru na sklep o izključitvi manjšinskih delničarjev in prenosu delnic na glavnega delničarja.
Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka bila na naroku za glavno obravnavo 24. 2. 2020 in sicer jo je zastopal pooblaščeni odvetnik (edini narok v sporni zadevi) in ko je sodišče prve stopnje sprejelo dokazni sklep, da se dokazovanje zaključi, potem ko je izvedlo in dopustilo dokaz z vpogledom in čitanjem dokaznih listin ter izvedlo dokaz z zaslišanjem zakonitega zastopnika tožeče stranke, bi morala tožena stranka vztrajati, da sodišče izvede po toženi stranki predlagan dokaz z zaslišanjem zakonitega zastopnika tožene stranke, česar ni storila in če sodišče predlogu ne bi ugodilo, bi morala uveljavljati bistveno kršitev določb pravdnega postopka, česar tudi ni storila, zato je sedaj v pritožbenem postopku prekludirana z uveljavljanjem bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, da ji je bila kršena pravica do izjave in kršeno načelo kontradiktornosti v postopku.
stranska kazen - nadomestni zapor - delo v splošno korist
Obsojenčeve osebnostne razmere, ki jih izpostavlja pritožba, in sicer da je že zaporna kazen dovolj vzgojno vplivala na obsojenca ter da obsojenec pomaga pri vzgoji otrok, niso razlog, da se stranska denarna kazen, ki se ne da niti prisilno izterjati, ne izvrši na zaporni način. Zakon namreč ne predvideva možnosti odpustitve denarne kazni, pač pa iz prvega odstavka 87. člena KZ-1 jasno in nedvoumno izhaja, da se denarna kazen v primerih, ko se ne da niti prisilno izterjati, izvrši z zaporom, zaradi česar se pritožba neutemeljeno sklicuje na določbe o odmeri kazni. Enako je mogoče ugotoviti glede pritožbenih navedb v smeri, da se naj kazen zapora izvrši z delom v splošno korist. V skladu s četrtim odstavkom 87. člena KZ-1 se lahko z delom v splošno korist izvrši zgolj denarna kazen do 360 dnevnih zneskov. Ker pa je bila obsojencu izrečena denarna kazen v višini 760 dnevnih zneskov, izvršitev denarne kazni v konkretnem primeru ni mogoče nadomestiti z delom v splošno korist.
razmerja med starši in otroki - preživljanje mladoletnega otroka - sposobnosti in zmožnosti preživninskega zavezanca - preživninske potrebe mladoletnih otrok - določitev preživnine za mladoletnega otroka - višina preživnine - porazdelitev stroškov preživljanja med staršema - korist mladoletnega otroka - prosti preudarek pri odločanju o stroških v družinskih sporih
Utemeljen je očitek predlagatelja, da je sodišče prve stopnje nepravilno porazdelilo preživninsko breme med udeleženca postopka. Povprečni mesečni dohodek predlagatelja je 1.830 EUR, medtem ko je preživninsko zmožnost nasprotne udeleženke prvo sodišče ocenilo na 1.500 EUR, kar predstavlja približno za 20 % nižji dohodek od dohodka predlagatelja. Res je na nasprotni udeleženki breme oskrbe in vzgoje otroka ter je preživninska zavezanka za še enega otroka, vendar ni mogoče mimo dejstva, da ima predlagatelj pogoste stike z otrokom ter je v celoti obremenjen tako s časovnega kot s finančnega vidika s prehajanjem otroka med staršema, zato bi po mnenju pritožbenega sodišča moral predlagatelj pokrivati le 55 % ugotovljenih potreb otroka.
ZIZ člen 15, 53, 53/2. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14.
ugovor zoper sklep o izvršbi - omejitev teka obresti - zakonite zamudne obresti
Pritožba utemeljeno opozarja, da z ugoditvijo ugovoru zastaranja obresti kot nepravih judikatnih terjatev, sodišče prve stopnje upnikove terjatve iz naslova zakonskih zamudnih obresti ni omejilo skladno z odločbo Ustavnega sodišča RS št. U-I 300/04, posledično pa so utemeljeni tudi pritožbeni očitki, da bi zato o teh ugovornih navedbah moralo navesti razloge, saj gre za odločilna dejstva.
DZ člen 7, 7/3, 138, 143, 143/1, 189, 190. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8.
skupno starševstvo - pomanjkljivi razlogi za odločitev - največja korist otroka - mnenje Centra za socialno delo (CSD) - preizkus izvedenskega mnenja - neobrazložena zavrnitev dokaznega predloga - življenjske potrebe otroka - finančne zmožnosti staršev
Tako kot za izvedensko mnenje tudi za mnenje centra za socialno delo velja, da ga je sodišče dolžno kritično ovrednotiti. Preizkusiti mora, ali temelji na vseh okoliščinah, pomembnih za odgovor na strokovna vprašanja, ki jih podaja v mnenju, in ali je podano mnenje jasno, razumljivo in celovito in kot tako omogoča kritičen preizkus njegove pravilnosti.
odvetniški stroški - vrednotenje odvetniških storitev - vrednost odvetniške točke
Pritožnica pa utemeljeno navaja, da je v času, ko so bile opravljene navedene storitve, to je v času pred 6. 4. 2019, ko je pričela veljati Odvetniška tarifa z vrednostjo odvetniške točke 0,60 EUR, veljala Odvetniška tarifa z vrednostjo odvetniške točke 0,459 EUR, ter da ji gre v skladu s takrat veljavno Odvetniško tarifo oziroma vrednostjo odvetniške točke za navedene opravljene storitve, v skladu z 2. točko 12. člena Odvetniške tarife za vsako od navedenih storitev število točk po tarifi, veljavni v času, ko je odvetnik storitve opravil, pomnoženi z vrednostjo točke v času plačila. Sodišče bi zato za obe navedeni storitvi moralo preračunati in priznati število odvetniških točk z upoštevanjem vrednosti odvetniške točke 0,459 EUR, ki velja v času, ko je bilo delo opravljeno, tako dobljeno število točk pa pomnožiti z vrednostjo odvetniške točke, veljavne v času izdaje izpodbijane odločbe, to je v vrednosti 0,60 EUR.
dodelitev otrok v varstvo in vzgojo - sprememba odločitve o varstvu in vzgoji otroka - onemogočanje stikov - sprememba ureditve stikov - odločanje o stikih z otrokom - varstvo koristi otroka - izvrševanje stikov - omogočanje stikov
Za spremembo odločitve o zaupanju otroka ne zadostuje ugotovitev, da tisti od staršev, pri katerem otrok živi, onemogoča stike, ampak je nujna tudi ocena, da bo drugi od staršev, če mu bo otrok zaupan v varstvo in vzgojo, te stike omogočal. Za spremembo odločitve o zaupanju je ob tem določen še tretji pogoj, tj. da je le na tak način mogoče varovati otrokovo korist.
Pritožnik želi doseči spremembo odločbe, s katero je bil sin zaupan v varstvo in vzgojo materi. Ker je odločba pravnomočna, je šteti, da temelji na pravilni presoji, da je zaupanje mlajšega sina materi v njegovo največjo korist (in da je bil ob upoštevanju te določen tudi obseg stikov med otrokom in očetom). Spremembo odločitve je mogoče utemeljiti le z bistveno spremembo okoliščin, nastalih po izdaji navedene odločbe.
ZGD-1 člen 263. OZ člen 299. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8.
odškodninska odgovornost direktorja - poslovna odškodninska odgovornost - kolizija interesov - finančni položaj družbe - navadna škoda - tek zakonskih zamudnih obresti - zavrnitev dokaza - informativni dokaz
Razlogi sodišča prve stopnje, ki je pri prisoji odškodnine za premoženjsko škodo skladno z 299. členom OZ ločilo trenutek zapadlosti odškodninske terjatve (trenutek samega nastanka škode s posamičnimi izplačili na podlagi sponzorskih in donatorske pogodbe) od trenutka nastopa dolžnikove zamude za plačilo odškodnine (od poziva za plačilo, za katerega v konkretni zadevi šteje datum vložitve tožbe) in posledična zavrnitev presežnega tožbenega zahtevka glede zakonskih zamudnih obresti od posamičnih izplačil dalje do vložitve tožbe, so pravilni in utemeljeni, zato ni mogoče slediti drugačnemu zavzemanju tožnice.
Kršitev ni podana z obrazloženo in utemeljeno zavrnitvijo toženčevega predloga za izvedbo dokaza s sodnim izvedencem marketinške stroke. Upoštevaje konkretne okoliščine primera je bil tudi po presoji pritožbenega sodišča predmetni dokaz utemeljeno zavrnjen kot nedovoljen, to je kot poizvedovalni oziroma informativni dokaz. Toženec zmotno navaja, da je konkretno navedel, katera dejstva naj se s predlaganim dokazom dokazujejo. Njegove navedbe so bile namreč na takšni ravni pavšalnosti, da sodišče prve stopnje (posledično poizvedovalnega) dokaza ni bilo dolžno izvesti, pri čemer je toženca o pavšalnosti njegovih navedb izrecno opozarjala tožnica.
Tožnica je izkazala slabo likvidnostno in finančno stanje družbe oziroma njuno bistveno slabšanje, skupaj s potrebnimi dokapitalizacijami družbe in njenim kreditiranjem, ter posledično poslovno nerazumno sklepanje sponzorskih pogodb s številnimi aneksi in donatorske pogodbe. V takšni situaciji je sponzoriranje in donatorstvo ob povsem pavšalno zatrjevani in posledično neizkazani koristnosti zagotovo škodljivo ravnanje, zaradi katerega je izkazano prišlo do finančnih odlivov (škode).
O vložitvi tožbe je bilo odločeno s skupščinskim sklepom, medtem ko sporni posli ne temeljijo na zakonitem skupščinskem sklepu. Ob tem je odveč poudariti, da interese lastnika zastopa skupščina tožnice (tožničin organ) in ne poslovodstvo ustanovitelja in lastnika. Vpliv slednjega na poslovne odločitve toženca, ki ga toženec s pritožbo smiselno izpostavlja (op. izpostavlja voljo lastnika in naknadno soglasje ustanovitelja), toženca ne more razbremeniti njegove lastne odškodninske odgovornosti za vodenje poslov tožnice, ampak bi lahko privedel le še do morebitne odškodninske odgovornosti koga tretjega.