pravica do pritožbe - nepravilen pravni pouk o pritožbi - napačen pravni pouk glede roka za pritožbo - pravica do pravnega sredstva - kršitev pravice do pravnega sredstva - pravica do izjave
Prvo sodišče je s tem, ko je določilo napačen (prekratek) pritožbeni rok v pravnem pouku izpodbijane sodbe, storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka. Pravica do pritožbe je ustavna pravica (25. člen Ustave RS) in ena izmed temeljnih pravic v postopkih, v katerih se odloča o pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih strank. To pravico je s procesnega vidika mogoče realizirati v celoti le tedaj, če je stranka pravilno seznanjena z vsemi elementi pravnega sredstva (pritožbe), kar je stvar popolnega in pravilnega pravnega pouka v odločbi, ki se izpodbija s pravnim sredstvom (pritožbo). Sem spada tudi navedba pravilnega pritožbenega roka v pravnem pouku. Napačen pravni pouk nikoli ne sme biti v škodo stranki, ki uveljavlja pravico do pravnega sredstva.
zapuščinska obravnava - prekinitev zapuščinske obravnave - napotitev dediča na pravdo - obseg zapuščine - spor o obsegu zapuščine - dvig sredstev z računa zapustnika - pravica iz zapuščine - dolg zapuščine - pogrebni stroški in stroški spomenika - odpoved zapuščini - izjava o odstopu dednega deleža - skrbništvo
Zgolj dejstvo, da je bila dedinja postavljena za skrbnico in je imela pooblastilo za dvig sredstev z zapustnikovega računa, ne zadostuje za dokaz, da je bila do teh sredstev upravičena. Dokazati je treba, da je bil denar dvignjen skladno z voljo zapustnika in za njega porabljen za časa njegovega življenja.
Odstop dednega deleža ne pomeni izgube statusa zakonitega dediča, ampak sprejem dednega deleža in razpolaganje z njim.
Pogrebni stroški, ki nastanejo po zapustnikovi smrti, so dolg zapuščine. Če je dedinja te stroške imela, jih ima pravico kot terjatev priglasiti v zapuščino ter jih bodo morali nosili vsi dediči.
Obseg zapuščine predstavljajo tudi terjatve, ki jih je zapustnik imel na dan smrti do dedičev, torej terjatve, ki predstavljajo dvig zapustnikovih sredstev pred njegovo smrtjo brez pravne podlage.
Zakonodajalec je torej breme stroškov v primeru tožbe družbenika iz 503. člena ZGD-1 naložil družbi, ki ni stranka postopka in v korist katere je predvideno sodno varstvo. Po pravilnem stališču tožnice iz odgovora na pritožbo mora družba družbeniku, ki je vložil tožbo, povrniti stroške v vsakem primeru, tudi če je tožba neutemeljena. Šele, če se ugotovi, da je tožba neutemeljena (če je toženi zahtevek pravnomočno zavrnjen), sme družba (ob nadaljnjem pogoju, da izkaže obstoj splošnih predpostavk odškodninske odgovornosti) zahtevati povrnitev stroškov od družbenika, ki je takšno tožbo vložil. To pa pomeni, da v obravnavani zadevi (za odločitev o predlogu tožnice) ni odločilno sicer temeljno načelo pri odločanju o stroških postopka (načelo uspeha v postopku iz 154. člena ZPP), ki velja v razmerju med strankama sodnega spora in na katerega se pritožnika neuspešno sklicujeta. V povezavi s tem tudi ni najti utemeljene pravne podlage, ki bi terjala presojo sodišča, da se stroški zastopanja po pooblaščencu, ki so del stroškov postopka, ne bi smeli izplačati iz predujma takrat, ko so nastali (ko je bila storitev opravljena) oziroma, da bi se morali izplačati iz predujma (šele) ob koncu postopka.
V razmerju med večimi posestniki (soposestniki) iste stvari se šteje kot motilno ravnanje le tisto ravnanje soposestnika, s katerim ta samovoljno spreminja ali ovira dotedanji način izvrševanja posesti.
Ob ugotovitvi, da sta bili tožnica in toženka soposestnici motilnega prostora, toženkino iztoževano ravnanje pa ni bilo drugačno od njenega ravnanja, s katerim je ta pred iztoževanim očitanim motilnim ravnanjem izvrševala posest, takšno očitano motilno ravnanje toženke ne more predstavljati motilnega ravnanja, s katerim bi lahko tožnica kot soposestnica zahtevala zoper toženko posestno varstvo.
stranska kazen - nadomestni zapor - delo v splošno korist
Obsojenčeve osebnostne razmere, ki jih izpostavlja pritožba, in sicer da je že zaporna kazen dovolj vzgojno vplivala na obsojenca ter da obsojenec pomaga pri vzgoji otrok, niso razlog, da se stranska denarna kazen, ki se ne da niti prisilno izterjati, ne izvrši na zaporni način. Zakon namreč ne predvideva možnosti odpustitve denarne kazni, pač pa iz prvega odstavka 87. člena KZ-1 jasno in nedvoumno izhaja, da se denarna kazen v primerih, ko se ne da niti prisilno izterjati, izvrši z zaporom, zaradi česar se pritožba neutemeljeno sklicuje na določbe o odmeri kazni. Enako je mogoče ugotoviti glede pritožbenih navedb v smeri, da se naj kazen zapora izvrši z delom v splošno korist. V skladu s četrtim odstavkom 87. člena KZ-1 se lahko z delom v splošno korist izvrši zgolj denarna kazen do 360 dnevnih zneskov. Ker pa je bila obsojencu izrečena denarna kazen v višini 760 dnevnih zneskov, izvršitev denarne kazni v konkretnem primeru ni mogoče nadomestiti z delom v splošno korist.
KORPORACIJSKO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO - PRAVO DRUŽB - STEČAJNO PRAVO
VSC00045106
ZFPPIPP člen 151.a, 151.a/1, 151.a/1-1. ZGD-1 člen 256, 276, 276/2, 288.
imenovanje direktorja - odpoklic direktorja družbe - prisilna poravnava
Uvedba postopka prisilne poravnave ima ex lege posledice na pristojnosti organa nadzora ali skupščino insolventnega dolžnika. Učinki uvedbe postopka prisilne poravnave pa veljajo erga omnes, zato jih mora upoštevati tudi sodišče v tem postopku. S predlogom za sodno imenovanje direktorja in za odpoklic ter izbris prejšnjega direktorja predlagatelj ne more obiti določbe prvega odstavka 151.a člena ZFPPIPP o soglasju sodišča, ki vodi postopek prisilne poravnave.
ZIZ člen 15, 53, 53/2. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14.
ugovor zoper sklep o izvršbi - omejitev teka obresti - zakonite zamudne obresti
Pritožba utemeljeno opozarja, da z ugoditvijo ugovoru zastaranja obresti kot nepravih judikatnih terjatev, sodišče prve stopnje upnikove terjatve iz naslova zakonskih zamudnih obresti ni omejilo skladno z odločbo Ustavnega sodišča RS št. U-I 300/04, posledično pa so utemeljeni tudi pritožbeni očitki, da bi zato o teh ugovornih navedbah moralo navesti razloge, saj gre za odločilna dejstva.
ZGD-1 člen 305, 386, 386/5, 388, 590, 590/3, 590/4, 590/5.
iztisnitev manjšinskih delničarjev - vpis sklepa o prenosu delnic na glavnega delničarja - registrska zapora - interes za hitro odločitev o vpisu - prebitje registrske zapore
Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da so vse navedbe pritožnikov in posledično tudi zastavljena vprašanja na skupščini v zvezi s pravilnostjo, popolnostjo in strokovnostjo izdelane ocene vrednosti ter ugotovljene vrednosti delnic predlagatelja za odločitev o spornem skupščinskem sklepu nerelevantne, ker sklepa o soglasju za prenos delnic na glavnega delničarja ni mogoče izpodbijati iz razlogov, če denarna odpravnina iz 385. člena ZGD-1, ki jo ponudi glavni delničar, ni primerna, če ni bila ponujena ali če ni bila pravilno ponujena (prvi odstavek 388. člena ZGD-1). Slednje iztisnjeni manjšinski delničarji res lahko uveljavljajo v posebnem postopku sodne določitve primerne denarne odpravnine (drugi odstavek 388. člena ZGD-1), ki teče po pravilih nepravdnega postopka, in res na samo veljavnost skupščinskega sklepa višina ponujene in izglasovane odpravnine ne vpliva. Vendar pa zastavljena vprašanja manjšinskega delničarja v zvezi s tem zato še niso pravno nerelevantna za glasovanje o prenosu delnic na glavnega delničarja z vidika njegove pravice do obveščenosti. Pravica do obveščenosti je ena izmed temeljnih pravic delničarjev, ki jo ti uresničujejo praviloma na skupščini delniške družbe in je pomembna za sprejemanje njihovih odločitev. Določba prvega odstavka 305. člena ZGD-1 narekuje poslovodstvu, da posreduje delničarjem zanesljive podatke o zadevah družbe, če so potrebni za presojo točk dnevnega reda. Informacija, ki jo zahtevajo delničarji, se torej mora vsebinsko nanašati na točke dnevnega reda skupščine, v danem primeru na sklep o izključitvi manjšinskih delničarjev in prenosu delnic na glavnega delničarja.
odvetniški stroški - vrednotenje odvetniških storitev - vrednost odvetniške točke
Pritožnica pa utemeljeno navaja, da je v času, ko so bile opravljene navedene storitve, to je v času pred 6. 4. 2019, ko je pričela veljati Odvetniška tarifa z vrednostjo odvetniške točke 0,60 EUR, veljala Odvetniška tarifa z vrednostjo odvetniške točke 0,459 EUR, ter da ji gre v skladu s takrat veljavno Odvetniško tarifo oziroma vrednostjo odvetniške točke za navedene opravljene storitve, v skladu z 2. točko 12. člena Odvetniške tarife za vsako od navedenih storitev število točk po tarifi, veljavni v času, ko je odvetnik storitve opravil, pomnoženi z vrednostjo točke v času plačila. Sodišče bi zato za obe navedeni storitvi moralo preračunati in priznati število odvetniških točk z upoštevanjem vrednosti odvetniške točke 0,459 EUR, ki velja v času, ko je bilo delo opravljeno, tako dobljeno število točk pa pomnožiti z vrednostjo odvetniške točke, veljavne v času izdaje izpodbijane odločbe, to je v vrednosti 0,60 EUR.
dodelitev otrok v varstvo in vzgojo - sprememba odločitve o varstvu in vzgoji otroka - onemogočanje stikov - sprememba ureditve stikov - odločanje o stikih z otrokom - varstvo koristi otroka - izvrševanje stikov - omogočanje stikov
Za spremembo odločitve o zaupanju otroka ne zadostuje ugotovitev, da tisti od staršev, pri katerem otrok živi, onemogoča stike, ampak je nujna tudi ocena, da bo drugi od staršev, če mu bo otrok zaupan v varstvo in vzgojo, te stike omogočal. Za spremembo odločitve o zaupanju je ob tem določen še tretji pogoj, tj. da je le na tak način mogoče varovati otrokovo korist.
Pritožnik želi doseči spremembo odločbe, s katero je bil sin zaupan v varstvo in vzgojo materi. Ker je odločba pravnomočna, je šteti, da temelji na pravilni presoji, da je zaupanje mlajšega sina materi v njegovo največjo korist (in da je bil ob upoštevanju te določen tudi obseg stikov med otrokom in očetom). Spremembo odločitve je mogoče utemeljiti le z bistveno spremembo okoliščin, nastalih po izdaji navedene odločbe.
ZGD-1 člen 263. OZ člen 299. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8.
odškodninska odgovornost direktorja - poslovna odškodninska odgovornost - kolizija interesov - finančni položaj družbe - navadna škoda - tek zakonskih zamudnih obresti - zavrnitev dokaza - informativni dokaz
Razlogi sodišča prve stopnje, ki je pri prisoji odškodnine za premoženjsko škodo skladno z 299. členom OZ ločilo trenutek zapadlosti odškodninske terjatve (trenutek samega nastanka škode s posamičnimi izplačili na podlagi sponzorskih in donatorske pogodbe) od trenutka nastopa dolžnikove zamude za plačilo odškodnine (od poziva za plačilo, za katerega v konkretni zadevi šteje datum vložitve tožbe) in posledična zavrnitev presežnega tožbenega zahtevka glede zakonskih zamudnih obresti od posamičnih izplačil dalje do vložitve tožbe, so pravilni in utemeljeni, zato ni mogoče slediti drugačnemu zavzemanju tožnice.
Kršitev ni podana z obrazloženo in utemeljeno zavrnitvijo toženčevega predloga za izvedbo dokaza s sodnim izvedencem marketinške stroke. Upoštevaje konkretne okoliščine primera je bil tudi po presoji pritožbenega sodišča predmetni dokaz utemeljeno zavrnjen kot nedovoljen, to je kot poizvedovalni oziroma informativni dokaz. Toženec zmotno navaja, da je konkretno navedel, katera dejstva naj se s predlaganim dokazom dokazujejo. Njegove navedbe so bile namreč na takšni ravni pavšalnosti, da sodišče prve stopnje (posledično poizvedovalnega) dokaza ni bilo dolžno izvesti, pri čemer je toženca o pavšalnosti njegovih navedb izrecno opozarjala tožnica.
Tožnica je izkazala slabo likvidnostno in finančno stanje družbe oziroma njuno bistveno slabšanje, skupaj s potrebnimi dokapitalizacijami družbe in njenim kreditiranjem, ter posledično poslovno nerazumno sklepanje sponzorskih pogodb s številnimi aneksi in donatorske pogodbe. V takšni situaciji je sponzoriranje in donatorstvo ob povsem pavšalno zatrjevani in posledično neizkazani koristnosti zagotovo škodljivo ravnanje, zaradi katerega je izkazano prišlo do finančnih odlivov (škode).
O vložitvi tožbe je bilo odločeno s skupščinskim sklepom, medtem ko sporni posli ne temeljijo na zakonitem skupščinskem sklepu. Ob tem je odveč poudariti, da interese lastnika zastopa skupščina tožnice (tožničin organ) in ne poslovodstvo ustanovitelja in lastnika. Vpliv slednjega na poslovne odločitve toženca, ki ga toženec s pritožbo smiselno izpostavlja (op. izpostavlja voljo lastnika in naknadno soglasje ustanovitelja), toženca ne more razbremeniti njegove lastne odškodninske odgovornosti za vodenje poslov tožnice, ampak bi lahko privedel le še do morebitne odškodninske odgovornosti koga tretjega.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00046722
OZ člen 131, 131/1.. Pravilnik o zahtevah za zagotavljanje varnosti in zdravja delavcev na delovnih mestih (1999) člen 37, 37/1.. ZDR-1 člen 45, 45/1.
plačilo odškodnine - odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - vzrok nezgode - ravnanje oškodovanca
Tožnica je v nasprotju z navodili tožene stranke hodila po zaprti terasi, kjer ni imela dela, ki bi ga morala opraviti. S tem se je sama izpostavila nevarnosti poškodovanja, saj do nesreče, če bi navodila spoštovala, ne bi prišlo. Tako neoznačenost roba v obravnavanem primeru na nastanek nezgode nima vpliva. Tožnica tudi ni zatrjevala, da je bil to razlog za njen padec, ampak se je sklicevala na odsotnost gumijastega predpražnika, za katerega pa je bilo v postopku ugotovljeno, da njegova namestitev ne bi zmanjšala vpliva tega roba na tveganje padca oseb pri prehodu. Zato je pravilna presoja sodišča prve stopnje, ki je tožbeni zahtevek zavrnilo, da vzrok za nastanek škodnega dogodka ni kršitev predpisov o varnosti pri delu s strani tožene stranke, ampak izključno tožničino ravnanje.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00044579
KZ-1 člen 91, 91/3, 227, 227/1. ZZUSUDJZ člen 3, 3/2. URS člen 27. ZKP člen 358, 358/3.
kaznivo dejanje oškodovanja upnikov - oprostilna sodba - zastaranje kazenskega pregona - tek rokov v času veljavnosti posebnih ukrepov zaradi epidemije SARS-Cov-2 (COVID-19) - dejansko stanje - naklep - v dvomu v korist obdolženca
Glede na to, da za kaznivo dejanje oškodovanja upnikov ne zadošča zgolj malomarnost, naklepa obdolžencev pa glede na izpostavljene okoliščine prvostopno sodišče tudi po oceni pritožbenega sodišča ni moglo ugotoviti z dovolj visoko stopnjo zanesljivosti, je obdolžence tudi utemeljeno oprostilo obtožbe.
ZS člen 83, 83/3, 83/3-1, 83/3-5, 83/3-9. ZKP člen 402, 402/3, 502č.
ugovor zoper obtožnico - zavrženje prepoznega ugovora - tek rokov - COVID-19 - nujna zadeva - začasno zavarovanje zahtevka za odvzem premoženjske koristi
Res je, da so nujne kazenske zadeve neposredno določene v 1. točki tretjega odstavka 83. člena Zakona o sodiščih (ZS), kar pa še ne pomeni, da so to edine kazenske zadeve, v katerih procesni roki neomejeno tečejo. Med te je po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje uvrstiti zadeve, v katerih je bilo odrejeno začasno zavarovanje zahtevka za odvzem premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem. Ne samo zato, ker zadeve zavarovanja niso zamejene s posamezno vrsto pravnega postopka, zaradi česar se njihova posebna navedba v 5. točki tretjega odstavka 83. člena ZS izkaže za umestno, ampak še, ker je v 502.č členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP) posebej ali neposredno določeno, da se v primerih odrejenega začasnega zavarovanja kazenski postopek šteje za prednostnega.
zdravljenje na oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve v nujnem primeru - pogoji za zdravljenje osebe v oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve - nujni prisilni ukrep - omejitev ustavnih pravic - odločanje po uradni dolžnosti - duševna motnja - strokovno vprašanje - izvedenec psihiatrične stroke - sorazmernost ukrepa - milejši ukrep - ogroženost zdravja - ogroženost življenja - učinek pravnomočnosti sklepa
Zdravljenje v psihiatrični bolnišnici na oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve je prisilni ukrep, ki posega v pravice zdravljene osebe do osebne svobode, do varstva duševne integritete in do prostovoljnega zdravljenja, ki zagotavlja tudi pravico do zavrnitve zdravljenja. Vendar ustavno zagotovljene pravice niso neomejene. Ustava dopušča, zakon pa ureja, kdaj je mogoč odvzem človekove prostosti in kdaj je dopusten poseg v pravico do prostovoljnega zdravljenja. Dovoljen je, če je tak poseg nujen, bodisi zaradi varovanja drugih bodisi zaradi posebnega varstva same osebe, ki nujno potrebuje zdravljenje. Namestitev osebe v psihiatrični ustanovi in zdravljenje je dovoljeno, če oseba sama vanj privoli. Kadar pa ga odklanja, kot v obravnavanem primeru, so v 30. členu ZDZdr predvideni posebni postopki.
ZKP člen 129.a, 506, 506/2, 503/3, 506/4. KZ-1 člen 86, 86/8.
preklic pogojne obsodbe zaradi neizpolnitve naloženih obveznosti - obsojenčeva pripravljenost izpolniti posebni pogoj - izostanek z naroka - nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist
Sodišče prve stopnje je torej postopalo procesno pravilno, ko je skladno z določbo 506. člena ZKP o preklicu pogojne obsodbe odločalo navkljub odsotnosti obsojenke iz naroka za preklic pogojne obsodbe, saj to ni obligatorni pogoj za izvedbo tega postopka.
V 12. členu ZST-1 je določeno, kaj vse mora vsebovati predlog za uveljavitev oprostitve, odloga ali obročnega plačila taks. Ker tega tožničin predlog za oprostitev plačila sodne takse ni vseboval, ji je sodišče utemeljeno naložilo dopolnitev v odrejenem roku. Pri tem se je pravilno oprlo na 108. člen ZPP, ki določa postopanje z nepopolnimi vlogami, ob sklicevanju na tretji odstavek 12. člena ZST-1, ki določa, da če predlog ne vsebuje predpisanih podatkov in izjav, ravna sodišče v skladu s pravili o nepopolnih vlogah. Po tretjem odstavku 1. člena ZST-1 se namreč v postopkih odločanja glede plačil sodnih taks po tem zakonu smiselno uporabljajo določbe zakonov, ki urejajo posamezne postopke, za katere se plačujejo sodne takse, razen če ta zakon ne določa drugače.
Za uveljavljanje denarnega tožbenega zahtevka (v višini 1.020,66 EUR) sicer res ni potrebno izvesti predhodnega postopka varstva pravic pri delodajalcu. Tožnik je pred uveljavljanjem sodnega varstva vseeno na toženko 13. 8. 2020 naslovil zahtevo za priznanje stroškov prehrane. Ker se toženka do 23. 11. 2020 na to ni odzvala, je tega dne vložil tožbo. Tožniku vložitve zahteve, s katero je pravzaprav skušal doseči izvensodno rešitev spora, ni mogoče šteti v škodo na način, kot se zavzema toženka, češ da vložitev tožbe ni bila potrebna, ker je z odločbo, ki mu je bila vročena 11. 12. 2020, zahtevi pretežno ugodila. Tudi to, da je o zahtevi odločila pred seznanitvijo z vložitvijo tožbe (ta ji je bila vročena 8. 12. 2021, odgovor je vložila 11. 1. 2021), ni pomembno dejstvo za presojo potrebnih stroškov postopka. Kot že nakazano, je za pravilno odločitev o stroških postopka ključno dejstvo izpolnitve zahtevka ter posledično takojšnji umik tožbe.
Izvršitev procesne goljufije, t.j. uveljavljanje lažnega tožbenega zahtevka, se nanaša na navajanje lažne trditvene podlage, na predložene lažne dokaze pa se nanašajo druga kazniva dejanja, npr. kaznivo dejanje ponarejanja listin. Tako v civilnem kot kazenskem postopku je uveljavljeno strogo ločevanje med trditveno in dokazno podlago zahtevkov. Manjkajoče trditvene podlage ne more nadomestiti izvedba dokaza, saj dokazna listina sama po sebi ni trditev, temveč podlaga trditvi.
V kazenskem postopku se za uspešno procesiranje obtožnega akta (tudi zahteve za uvedbo preiskave) zahteva sklepčen opis očitanega kaznivega dejanja, t.j. opis iz katerega izhajajo vsi znaki očitanega kaznivega dejanja. Takega opisa v nobenem primeru ni moč nadomestiti s predlaganimi dokazi tako, da bi moralo sodišče na podlagi predlaganih dokazov samo sestavljati obtožne trditve. Tožilec v konkretnem opisu zahteve za preiskavo nikjer ni zatrjeval, da bi osumljeni v pravdi navajal lažno trditveno podlago, niti na kakšen pravdno upošteven način naj bi to storil in kaj naj bi bile lažne trditve. Iz opisa zahteve za preiskavo izhaja zgolj in samo očitek o dveh zatrjevano lažnih listinah, ki jih je osumljeni kot tožnik v pravdi predložil z namenom, da bi pravdno sodnico spravil v zmoto, da mu prisodi zahtevan znesek na škodo toženca. Konkreten opis predmetne zahteve za preiskavo tako ni sklepčen, saj lažnih trditev ne navaja, o tako zatrjevanih lažnih trditvah pa ni moč v nobenem primeru sklepati iz predloženih dokazov.