stranska kazen - nadomestni zapor - delo v splošno korist
Obsojenčeve osebnostne razmere, ki jih izpostavlja pritožba, in sicer da je že zaporna kazen dovolj vzgojno vplivala na obsojenca ter da obsojenec pomaga pri vzgoji otrok, niso razlog, da se stranska denarna kazen, ki se ne da niti prisilno izterjati, ne izvrši na zaporni način. Zakon namreč ne predvideva možnosti odpustitve denarne kazni, pač pa iz prvega odstavka 87. člena KZ-1 jasno in nedvoumno izhaja, da se denarna kazen v primerih, ko se ne da niti prisilno izterjati, izvrši z zaporom, zaradi česar se pritožba neutemeljeno sklicuje na določbe o odmeri kazni. Enako je mogoče ugotoviti glede pritožbenih navedb v smeri, da se naj kazen zapora izvrši z delom v splošno korist. V skladu s četrtim odstavkom 87. člena KZ-1 se lahko z delom v splošno korist izvrši zgolj denarna kazen do 360 dnevnih zneskov. Ker pa je bila obsojencu izrečena denarna kazen v višini 760 dnevnih zneskov, izvršitev denarne kazni v konkretnem primeru ni mogoče nadomestiti z delom v splošno korist.
odvetniški stroški - vrednotenje odvetniških storitev - vrednost odvetniške točke
Pritožnica pa utemeljeno navaja, da je v času, ko so bile opravljene navedene storitve, to je v času pred 6. 4. 2019, ko je pričela veljati Odvetniška tarifa z vrednostjo odvetniške točke 0,60 EUR, veljala Odvetniška tarifa z vrednostjo odvetniške točke 0,459 EUR, ter da ji gre v skladu s takrat veljavno Odvetniško tarifo oziroma vrednostjo odvetniške točke za navedene opravljene storitve, v skladu z 2. točko 12. člena Odvetniške tarife za vsako od navedenih storitev število točk po tarifi, veljavni v času, ko je odvetnik storitve opravil, pomnoženi z vrednostjo točke v času plačila. Sodišče bi zato za obe navedeni storitvi moralo preračunati in priznati število odvetniških točk z upoštevanjem vrednosti odvetniške točke 0,459 EUR, ki velja v času, ko je bilo delo opravljeno, tako dobljeno število točk pa pomnožiti z vrednostjo odvetniške točke, veljavne v času izdaje izpodbijane odločbe, to je v vrednosti 0,60 EUR.
ZGD-1 člen 263. OZ člen 299. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8.
odškodninska odgovornost direktorja - poslovna odškodninska odgovornost - kolizija interesov - finančni položaj družbe - navadna škoda - tek zakonskih zamudnih obresti - zavrnitev dokaza - informativni dokaz
Razlogi sodišča prve stopnje, ki je pri prisoji odškodnine za premoženjsko škodo skladno z 299. členom OZ ločilo trenutek zapadlosti odškodninske terjatve (trenutek samega nastanka škode s posamičnimi izplačili na podlagi sponzorskih in donatorske pogodbe) od trenutka nastopa dolžnikove zamude za plačilo odškodnine (od poziva za plačilo, za katerega v konkretni zadevi šteje datum vložitve tožbe) in posledična zavrnitev presežnega tožbenega zahtevka glede zakonskih zamudnih obresti od posamičnih izplačil dalje do vložitve tožbe, so pravilni in utemeljeni, zato ni mogoče slediti drugačnemu zavzemanju tožnice.
Kršitev ni podana z obrazloženo in utemeljeno zavrnitvijo toženčevega predloga za izvedbo dokaza s sodnim izvedencem marketinške stroke. Upoštevaje konkretne okoliščine primera je bil tudi po presoji pritožbenega sodišča predmetni dokaz utemeljeno zavrnjen kot nedovoljen, to je kot poizvedovalni oziroma informativni dokaz. Toženec zmotno navaja, da je konkretno navedel, katera dejstva naj se s predlaganim dokazom dokazujejo. Njegove navedbe so bile namreč na takšni ravni pavšalnosti, da sodišče prve stopnje (posledično poizvedovalnega) dokaza ni bilo dolžno izvesti, pri čemer je toženca o pavšalnosti njegovih navedb izrecno opozarjala tožnica.
Tožnica je izkazala slabo likvidnostno in finančno stanje družbe oziroma njuno bistveno slabšanje, skupaj s potrebnimi dokapitalizacijami družbe in njenim kreditiranjem, ter posledično poslovno nerazumno sklepanje sponzorskih pogodb s številnimi aneksi in donatorske pogodbe. V takšni situaciji je sponzoriranje in donatorstvo ob povsem pavšalno zatrjevani in posledično neizkazani koristnosti zagotovo škodljivo ravnanje, zaradi katerega je izkazano prišlo do finančnih odlivov (škode).
O vložitvi tožbe je bilo odločeno s skupščinskim sklepom, medtem ko sporni posli ne temeljijo na zakonitem skupščinskem sklepu. Ob tem je odveč poudariti, da interese lastnika zastopa skupščina tožnice (tožničin organ) in ne poslovodstvo ustanovitelja in lastnika. Vpliv slednjega na poslovne odločitve toženca, ki ga toženec s pritožbo smiselno izpostavlja (op. izpostavlja voljo lastnika in naknadno soglasje ustanovitelja), toženca ne more razbremeniti njegove lastne odškodninske odgovornosti za vodenje poslov tožnice, ampak bi lahko privedel le še do morebitne odškodninske odgovornosti koga tretjega.
dodelitev otrok v varstvo in vzgojo - sprememba odločitve o varstvu in vzgoji otroka - onemogočanje stikov - sprememba ureditve stikov - odločanje o stikih z otrokom - varstvo koristi otroka - izvrševanje stikov - omogočanje stikov
Za spremembo odločitve o zaupanju otroka ne zadostuje ugotovitev, da tisti od staršev, pri katerem otrok živi, onemogoča stike, ampak je nujna tudi ocena, da bo drugi od staršev, če mu bo otrok zaupan v varstvo in vzgojo, te stike omogočal. Za spremembo odločitve o zaupanju je ob tem določen še tretji pogoj, tj. da je le na tak način mogoče varovati otrokovo korist.
Pritožnik želi doseči spremembo odločbe, s katero je bil sin zaupan v varstvo in vzgojo materi. Ker je odločba pravnomočna, je šteti, da temelji na pravilni presoji, da je zaupanje mlajšega sina materi v njegovo največjo korist (in da je bil ob upoštevanju te določen tudi obseg stikov med otrokom in očetom). Spremembo odločitve je mogoče utemeljiti le z bistveno spremembo okoliščin, nastalih po izdaji navedene odločbe.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - GOSPODARSKE JAVNE SLUŽBE - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00046734
OZ člen 239, 239/1. ZPP člen 337, 337/1, 339, 339/2, 339/2-8.
plačilo storitev - javne službe čiščenje javnih površin - komunalna dejavnost - dejavnost splošnega pomena - odredba - dajanje navodil izvajalcu - zmanjšan obseg dela - pritožbene novote - dokaz v informativne namene
Brez vnaprejšnjega jasnega in konkretnega dogovora s toženo stranko, tožeča ni mogla kar opustiti (ali zmanjšati) čiščenja posameznih površin iz svoje domene. Tožeča stranka se je s pogodbama zavezala, da bo skrbela za površine, navedene v seznamu v prilogi, ter da bo prevzeta dela (ki predstavljajo del obvezne gospodarske javne službe) opravljala kakovostno in v rokih, upoštevajoč normative in standarde, ki urejajo tovrstno izvedbo del. V nasprotnem primeru bi odgovarjala (vsaj) toženi stranki. Tako bi se izpostavila tveganju ne le izgube referenc, temveč tudi unovčenja bančne garancije za dobro izvedbo pogodbenih obveznosti, odpovedi pogodbe ter odškodninske odgovornosti, na kar je tožeča stranka prav tako opozorila v svojih vlogah. Takšnemu realnemu riziku zaradi nejasnega in nedorečenega odstopa od s pogodbenim seznamom določene delitve del pa se po presoji pritožbenega sodišča tožeča stranka vsekakor ni bila dolžna izpostaviti. Tožeča stranka je torej v danih okoliščinah utemeljeno nadaljevala z ročnim čiščenjem javnih površin v polnem pogodbenem obsegu ter je zato v celoti upravičena do dogovorjenega plačila zanj (prvi odstavek 239. člena OZ.
KORPORACIJSKO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO - PRAVO DRUŽB - STEČAJNO PRAVO
VSC00045106
ZFPPIPP člen 151.a, 151.a/1, 151.a/1-1. ZGD-1 člen 256, 276, 276/2, 288.
imenovanje direktorja - odpoklic direktorja družbe - prisilna poravnava
Uvedba postopka prisilne poravnave ima ex lege posledice na pristojnosti organa nadzora ali skupščino insolventnega dolžnika. Učinki uvedbe postopka prisilne poravnave pa veljajo erga omnes, zato jih mora upoštevati tudi sodišče v tem postopku. S predlogom za sodno imenovanje direktorja in za odpoklic ter izbris prejšnjega direktorja predlagatelj ne more obiti določbe prvega odstavka 151.a člena ZFPPIPP o soglasju sodišča, ki vodi postopek prisilne poravnave.
ZFPPIPP člen 22, 22/1, 47, 48, 56, 56/1, 299, 299/5, 299/7, 323, 329, 329/1, 330, 330/3. ZPP člen 324, 324/6.
stečajni postopek - sklep o prodaji - prodaja idealnega deleža - bodoče negotovo dejstvo - načelo hitrosti - oddaja premoženja stečajnega dolžnika v najem - prijava izločitvene pravice - rok za prijavo izločitvene pravice - prepozna prijava izločitvene pravice - pravni pouk - dovoljenost pritožbe - pravočasnost pritožbe - napačen pravni pouk glede roka za pritožbo
Glede pravočasnosti vložitve pritožb je pri tem potrebno upoštevati, da sta pritožnika ravnala v skladu s pravnim poukom iz izpodbijanega sklepa in sta se posledično zanesla na to, da pritožbeni rok v tej zadevi ni začel teči pred 1. 2. 2021. V takšnem primeru je ustaljeno stališče sodne prakse, da pravni pouk ne more biti v škodo stranke, ki se po njem ravna. Takšnemu stališču sodne prakse je pritrdila tudi pravna teorija.
Možnost in višina poplačila iz kupnine, ki bo prejeta, ko se bo nepremičnina prodala v stečajnem postopku, pa je bodoče negotovo dejstvo, zato na pravico upnika do pritožbe tudi ne more vplivati.
Če bi upravitelj s prodajo dolžnikovega premoženja odlagal za čas, ko (in če) bi pridobil še drugo premoženje, bi deloval v nasprotju z navedenim načelom. Zatrjevanje, da bi se s tem, da se čaka s prodajo nepremičnine na čas, ko bi stečajni dolžnik postal lastnik še preostalega idealnega dela sporne nepremičnine oziroma ta idealni delež pridobi v stečajno maso, zagotovilo najugodnejše pogoje glede višine plačila in rokov za plačilo terjatev upnikov, je neutemeljeno. Čakanje s prodajo premoženja zaradi nekega bodočega, še povsem negotovega dejstva, bi bilo v nasprotju s prav tistimi načeli, na katere se sklicujeta pritožbi.
Namen vodenja stečajnih postopkov je v uresničitvi interesov upnikov, da dosežejo plačilo svojih terjatev v enakem deležu, kot drugi upniki, ki imajo istovrstno terjatev, zato se mora v stečajnem postopku pravne osebe vse premoženje stečajnega dolžnika unovčiti, iz denarja, ki se ga doseže s prodajo premoženja stečajnega dolžnika, pa nato poplačati upnike z istovrstnimi terjatvami v enakem deležu. Če so torej izpolnjeni pogoji za prodajo premoženja, je premoženje potrebno prodati, oddaja premoženja stečajnega dolžnika v najem pa je mogoča le za eno leto, kar prodaje ne sme zavleči.
Sodna praksa je sicer res že zavzela stališče, da je potrebno določila tretjega odstavka 330. člena ZFPPIPP v zvezi z določili 299. člena ZFPPIPP v zvezi s pravočasnostjo prijave izločitvene pravice, ki pomeni oviro za prodajo premoženja, ki je predmet te pravice, smiselno razlagati tako, da se kot pravočasna prijava, ki pomeni oviro za prodajo premoženja, šteje prijava izločitvene pravice pred začetkom prodaje, natančneje pred pravnomočnostjo sklepa o prodaji, saj izločitvena pravica preneha šele s prodajo premoženja. Vendar v obravnavanem primeru, ko se izločitveni upnik zoper sklep o prodaji ni pritožil, s tem njegove prijave izločitvene pravice ni mogoče šteti za pravočasne niti v smislu zgoraj navedene sodne prakse. Okoliščine obravnavanega primera so namreč drugačne od tistih, v katerih se je odločalo v citiranih primerih.
ZUPJS člen 20, 21, 21/1, 21/2, 24.. Odredba o uskladitvi mej dohodkov za letne pravice za leto 2019 (2019) člen 2.. ZUP člen 6, 6/1.
otroški dodatek - dohodkovni razred
Pritožnica pravilno poudarja, da bi pri razvrščanju v dohodkovne razrede morali biti upoštevani dohodkovni razredi iz Odredbe o uskladitvi mej dohodkov za letne pravice za leto 2019, veljavne na dan izdaje prvostopenjske odločbe 1. 2. 2019. Ker sodišče prve stopnje tega ni upoštevalo, je tožbeni zahtevek neutemeljeno zavrnilo.
ovadba kot dokaz - nedovoljen dokaz - izločitev dokazov
Naznanitev kaznivega dejanja oziroma kazenska ovadba pa pomeni obvestilo pristojnemu državnemu organu, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti, kajti s tako prijavo se zasleduje legitimen cilj odkrivanja storilcev kaznivih dejanj. Prijava kazniva dejanja pa v nasprotju s pritožbenimi navedbami ni dokazno sredstvo, kot napačno trdi pritožba in zato tudi ni nedovoljen dokaz, uvrščen med dokazne prepovedi, kajti ekskluzija dokazov ščiti obtoženca pred neutemeljenimi posegi državnih organov v njegove osebnostne pravice v kazenskem postopku.
zaznamba prepovedi zaradi nedovoljene gradnje - vknjižba stavbne pravice - inšpekcijski organ - formalnost zemljiškoknjižnega postopka - soglasje inšpektorja
Inšpekcijski organ, ki je izdal odločbo o nedovoljeni gradnji, je s predlaganim vpisom stavbne pravice (izrecno) soglašal. Ne velja, da to soglasje ne predstavlja ustrezne participacije tega organa v predmetnem postopku. V konkretnem primeru ni bilo potrebe, da bi se moralo sodišče prve stopnje še dodatno ukvarjati z razmerjem med predlagano vknjižbo in postopkom legalizacije.
Zemljiškoknjižni postopek je po svoji naravi formalni postopek. V skladu s tem je tudi začrtan (omejen) krog pravno relevantnih razlogov, s katerimi se mora zemljiškoknjižno sodišče ukvarjati.
zavarovalno pravo - denarna odškodnina - denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo - pravična denarna odškodnina - poškodba hrbtenice - odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem - odškodnina za zmanjšanje življenjskih aktivnosti - strah
Kategorizacija po Fischerju pa je le eden od kriterijev za objektivno primerjavo odškodnin. Bistvene značilnosti primera, ki jih je treba upoštevati pri presoji pravilnosti odmere pravične denarne odškodnine, so: srednje hud primer po Fischerju; zlom hrbtenice brez nevroloških izpadov in drugih pridruženih poškodb; poškodba se je zacelila z določenimi trajnimi posledicami.
Vsi abstraktni zakonski znaki morajo biti v opisu dejanja konkretizirani, pri čemer ni pomembno, ali so abstraktni zakonski znaki kaznivega dejanja sploh navedeni, temveč da le-ti izhajajo iz konkretiziranega opisa obdolženčevega dejanja. Temu pa v obravnavani zadevi, ko iz opisa dejanja izhaja, da je obdolženec denar prilastil družbi H. s.r.o., v zvezi s katero, glede na očitano kaznivo dejanje, ni navedenih nobenih okoliščin, ki bi ga v relevantnem svojstvu povezovale s to pravno osebo, ni bilo zadoščeno. Prvi odstavek 209. člena KZ-1 namreč inkriminira zgolj prilastitev "sebi", kar izhaja že iz jezikovne razlage zakonske dikcije svojilnega zaimka "si", zato bi razlaganje slednjega na način kot se za to zavzema okrajni državni tožilec, nedopustno širilo polje kaznivosti.
DZ člen 183, 183/2, 184, 184/4. ZPP člen 343, 365. ZNP-1 člen 42.
preživnina otroka - pravni interes za pritožbo - preživnina za polnoletnega otroka - obveznost plačevanja preživnine - višina odmerjene denarne dajatve - obveznost preživljanja otrok - namestitev otroka v zavod
Neutemeljena je pritožbena graja, da se preživnina lahko določi le za mladoletno osebo, saj morajo po določbi drugega odstavka 183. člena DZ starši preživljati otroke tudi po polnoletnosti, če se redno šolajo in niso zaposleni ter niso vpisani v evidenci brezposelnih oseb.
ZPP člen 5, 236a, 339, 339/2-8, 354, 354/1, 454, 454/1, 454/2. URS člen 22, 25.
spor majhne vrednosti - izvedba naroka v sporu majhne vrednosti - oprava naroka na zahtevo strank - sporno dejansko stanje - izdaja odločbe brez izvedbe naroka - predložitev pisnih dokazil - pisna izjava priče - dokaz z zaslišanjem prič - ocena verodostojnosti priče - neizvedba predlaganih dokazov - načelo obojestranskega zaslišanja strank - enakopravnost pravdnih strank - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - razveljavitev odločbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje - pravica do pritožbe
Četudi nobena od strank ni podala izrecne zahteve za izvedbo naroka, sodišče prve stopnje v konkretnem primeru ne bi smelo uporabiti izjeme iz 454. člena ZPP o tem, kdaj v sporu majhne vrednosti ni dolžno opraviti naroka za glavno obravnavo. Med strankama je bilo sporno dejansko stanje (torej ne gre za izjemo iz prvega odstavka 454. člena ZPP) in o tem stanju, glede na okoliščine konkretnega primera, ni bilo mogoče odločiti že na podlagi predloženih pisnih dokazov (torej tudi ne obstaja izjema iz drugega odstavka 454. člena ZPP).
S tem, ko je sodišče prve stopnje pisno izjavo priče pri svoji dokazni oceni deloma upoštevalo, ne da bi se neposredno prepričalo o verodostojnosti te priče, je tožniku neutemeljeno odvzelo možnost dokazovanja in ga postavilo v neenakopraven položaj v razmerju do toženke.
pripor - utemeljeni sum - pravna opredelitev kaznivega dejanja
Okvire tega pritožbenega postopka in širše postopka ugotavljanja danosti razlogov za pripor pa presega presoja, ali je obdolženec v tem pogledu utemeljeno osumljen kaznivega dejanja, ki je pravno opredeljeno, kot stoji v obtožnem aktu, ali pa je morebiti na mestu opredelitev obdolžencu očitanega izvršitvenega ravnanja in njegovih posledic po drugi določbi kazenskega zakona, ko ni dvoma, da utegne takšen opis ustrezati tudi kateremu drugemu uradoma pregonljivemu kaznivemu dejanju.
priposestvovanje stvarne služnosti - odločanje v mejah zahtevka - stvarna služnost poti - sprememba vsebine izvrševane služnosti - neverodostojnost izjav
Glede na to, da sta tožnici vložili tožbo na ugotovitev priposestvovanja stvarne služnosti, je brezpredmetna tudi nadaljnja pritožbena graja, da bi sodišče prve stopnje moralo ugotavljati pogoje za uporabo sporne poti na podlagi dovoljenja do preklica. Sodišče odloča zgolj v mejah postavljenega zahtevka, kar pomeni, da ne sme odločati o nečem česar stranka izrecno ni predlagala (2. člen ZPP).
Zgolj dejstvo, da sta tožnici zainteresirani za izid postopka, ne pomeni, da sta njuni izpovedi avtomatično neverodostojni, prav tako sorodstvo prič s strankami ne pomeni nujno, da so zainteresirane za izid postopka niti, da je njihova izpovedba neverodostojna. Za takšen zaključek je sodišču treba ponuditi konkretizirane navedbe z jasno predstavljenimi okoliščinami, vendar toženke tega niso storile.
Pri odmeri starševskega nadomestila je potrebno upoštevati vseh 12 mesečnih zneskov plač (torej tudi plačo za mesec maj 2018), pri čemer ni odločilno, da je bil znesek plače za mesec maj izplačan v naslednjem mesecu in da so se posledično tudi za vse ostale mesece izplačilni dnevi pomaknili iz tekočega meseca v naslednji mesec. Za tako ravnanje delodajalca tožnica ne more nositi posledic, niti zavarovanci zaradi različnega obračunavanja plač ne smejo biti prikrajšani. Bistveno je namreč, da je odmera tako starševskega kot tudi materinskega nadomestila odvisna od vseh obračunanih prispevkov za starševsko varstvo. S tem se uresničujeta temeljni načeli zavarovanja, kot sta opredeljeni v 4. členu ZSDP-1 in sicer, da se z zavarovanje za starševsko varstvo zavarovancem po načelih vzajemnosti in solidarnosti zagotavljajo pravice, vezane na starševske obveznosti.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STEČAJNO PRAVO
VSM00044202
ZPP člen 205, 205/1, 205/1-4. ZOR člen 1064, 1064/2.
pogodba o sefu - prenehanje pogodbe - izpraznitev sefa - splošni poslovni pogoji - nepravdni postopek - sodno odprtje sefa - osebni stečaj uporabnika
Dejstvo obstoja osebnega stečaja na predmetni nepravdni postopek v ničemer ne more vplivati. Gre namreč za sodno odprtje sefa, to pa je terjatev, ki ne more vplivati na obseg stečajne mase (4. točka 205. člena ZPP).
nadomestilo za invalidnost - poslabšanje zdravstvenega stanja - invalid
Da bi sledili namenu 126. člena ZPIZ-2, je potrebno zakonska določila razlagati tako, kot je to storilo sodišče prve stopnje, sklicujoč se na citirano sodno prakso, katere namen je zavarovancu ravno v okoliščinah, kjer lahko pride do prikrajšanja zaradi vzroka izven njegove sfere, zagotoviti vsaj enako materialno in socialno varnost v vmesnem obdobju, ko še niso izpolnjeni pogoji za izplačevanje nadomestila, ki ustreza težji obliki invalidnosti. Tako se izogne situacijam, ko zaradi poslabšanja invalidnosti, delovni invalidi pridobijo nove pravice, ki zagotavljajo višjo raven socialne varnosti, vendar še te pravice zaradi objektivnih razlogov, niso realizirane in bi v vmesnem obdobju lahko ostali brez dajatev na podlagi že pridobljenih pravic.
stroški postopka - povrnitev pravdnih stroškov - stroški postopka po načelu krivde - pravdni stroški po uspehu - sodba na podlagi pripoznave - vzpostavitev zemljiškoknjižnega stanja - povod za pravdo - potrebna tožba - opomin pred tožbo
Tudi če tožeča stranka pred vložitvijo tožbe tožene stranke ne opomni oziroma pozove na izpolnitev zahtevka, to vedno in nujno ne pomeni, da tožena stranka ni dala povoda za tožbo. V določenih primerih namreč opomin ni potreben, ker je že iz ravnanja tožene stranke jasno razvidno, da nasprotuje izpolnitvi. Na splošno velja, da tožena stranka da povod za tožbo takrat, kadar lahko tožeča stranka na podlagi njenega ravnanja pred pravdo, ne glede na položaj stvari po materialnem pravu, sklepa, da bo za varstvo njenih interesov potrebna sodna intervencija.