Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da bi tožnik ob izdaji odločbe o dodelitvi štipendije moral biti še posebej opozorjen, da bo prejete zneske štipendije moral vrniti, če študija ne bo končal v roku. ZŠtip-1 in Pravilnik o dodeljevanju državnih štipendij celovito urejata način in kriterije za priznanje pravice do državne štipendije, kakor tudi obveznost prejemnika štipendije, da šolanje oziroma študij dokonča v določenem roku ter pogoje in razloge zaradi katerih mora vrniti prejete štipendije. O dodelitvi državne štipendije se odloča samo z odločbo centra za socialno delo in se na njeni podlagi ne sklepa še pogodbe o štipendiranju, kakršno ZŠtip-1 predvideva za nekatere druge vrste štipendij, pri čemer kot sestavino pogodbe določa tudi sankcije zaradi neizpolnjevanja pogodbenih določb. Ob jasnih zakonskih določbah glede obveznosti vračila štipendije center za socialno delo v odločbi o dodelitvi državne štipendije ni bil dolžan tožnika še posebej opozarjati, da bo prejete zneske štipendije za zadnji letnik moral vrniti, če ne bo magistriral v roku enega leta po zaključenem izobraževanju.
ZUTD ne določa, da se pri osnovi za odmero denarnega nadomestila upoštevajo tudi meseci, v katerih prejme zavarovanec tako plačo kot tudi nadomestilo plače, teh mesecev pa ni mogoče upoštevati niti glede na jasno določbo drugega odstavka 61. člena ZUTD.
Tretji odstavek 61. člen ZUTD se v zvezi s pravicami, ki jih opredeljuje ZSDP-1, nanaša le na delo s krajšim delovnim časom kot načinom izrabe starševskega dopusta. Ta določba zato ne daje podlage za preračun prejete plače na polno plačo (na plačo, ki bi jo delavec prejel v posameznem mesecu, če ne bi bil odsoten z dela) v primeru, ko delavec v posameznem mesecu osemmesečnega obdobja pred nastankom invalidnosti prejme tako plačo za opravljeno delo, kot tudi nadomestilo plače.
Tretji odstavek 61. člena ZUTD se ne nanaša na zavarovance, ki delajo krajši delovni čas na podlagi pravice staršev do krajšega delovnega časa po 50. členu ZSDP-1.
Razlog, da oseba, ki ji je bila odvzeta prostost in je kasneje za ta čas pridobila status političnega zapornika, ni bila vključena v obvezno zavarovanje, je bil krivičen. To krivico odpravlja ZPKri, ki je specialni zakon, katerega glavni namen je rehabilitacija upravičencev. Rehabilitacija političnega zapornika je lahko zagotovljena le na ta način, da se mu s priznano pokojninsko dobo priznajo pravice, ki bi jih imel, če neupravičenega odvzema prostosti ne bi bilo. Pokojninska doba, priznana po ZPKri, omogoča taki osebi rehabilitacijo tako, da se izenači z dobo, priznano za čas obvezne vključitve v zavarovanje. Obdobje neupravičenega odvzema prostosti je kot pokojninsko dobo osebam s statusom političnega zapornika priznal ZPKri kot specialni zakon. ZPIZ-2, ki je zaostril pogoje za pridobitev pravice do pokojnine, pokojninske dobe po ZPKri ni izključil kot dobe, ki se ne bi priznala pri ugotavljanju pogojev za priznanje pravice do starostne pokojnine. Priznano pokojninsko dobo po določbah ZPKri se mora zato pri priznavanju pravice do pokojnine upoštevati kot „pokojninsko dobo brez dokupa“ v smislu četrtega odstavka 27. člena ZPIZ-2
ZSS ločuje med sodniki, ki so v oddelku razporejeni (ali dodeljeni) zaradi posebne usposobljenosti in izkušenosti ter sodniki, ki so v oddelek določeni predvsem iz praktičnih razlogov (glej pojasnilo k predlogu ZS-K) in niso posebno usposobljeni in izkušeni za reševanje zahtevnejših kazenskih zadev. Ti se z letnim razporedom določijo kot člani senatov specializiranega oddelka (v tem primeru v senat petih sodnikov). Govorimo torej o sodnikih, ki so razporejeni (ali dodeljeni) na specializirani oddelek in ki si jim v skladu s Sodnim redom tudi dodeljujejo zadeve, ki so dodeljene v delo sodnikom specializiranega oddelka (156. člen Sodnega reda), in o sodnikih, ki so določeni kot člani senata, ki jim zadeve v delo specializiranega oddelka niso dodeljene, sodelujejo pa pri odločanju kot člani senatov. Ti zadnji ne izpolnjujejo pogojev posebne usposobljenosti in izkušenosti.
Temu ustrezno je treba tolmačiti tudi določbo 40. c člena ZS (v povezavi z 69. c členom ZSS), torej da višja plača iz te določbe pripada samo sodnikom, ki so razporejeni (ali dodeljeni) v specializirani oddelek, ne pa sodnikom, ki so z letnim razporedom določeni le kot člani senatov (sosodniki).
Primerjava položaja, nalog, zahtevnosti in odgovornosti predsednika senata, ki so mu zadeve dodeljene in sosodnika, upoštevajoč tudi določbe Sodnega reda in ZKP o tem, kakšne so pristojnosti enega in drugega (npr. določbe 113., 270., 285. a, 298., 299., 301. in številnih drugih členov), ni na mestu, saj med njima obstajajo večje razlike.
Dodatek za poveljevanje, kot je določen in v višini kot je določen, je predviden in določen v različnih višinah le po nivojih poveljevanja različnih enot. Pri tem ni določeno, da bi se dodatki kumulirali za več poveljevanj ali več namestništev, temveč je bistven oziroma odločilen le nivo poveljevanja tistih enot, za katere poveljevanje je predviden dodatek. Ne gre torej za dodatek, ki bi bil odvisen od števila posameznih določitev oziroma imenovanj na poveljniške dolžnosti.
Ugotovitev sodišč, da je ročni pripis na protokolu uprave D. mogoče šteti kot navodilo uprave D., ki je bilo zavezujoče za poslovodstvo A., in ga je bil obtoženec torej dolžan upoštevati, je v skladu s pravili takrat veljavnega Zakona o gospodarskih družbah o (enoosebni) družbi z omejeno odgovornostjo (zlasti 438., 439. ter 459. člen ZGD) kot tudi v skladu s pravili o dejanskem koncernu (478. do 481. člen ZGD). Potrebno je upoštevati posebnosti kapitalske oblike družbe z omejeno odgovornostjo, v kateri je najvišji organ skupščina družbenikov. Ne glede na to, ali imajo družbeniki izrecno pooblastilo odločati o tekočih poslih, sme obvladujoča družba poslovodstvu odvisne družbe dajati neposredna in zavezujoča navodila o tekočem poslovanju. Pri zahtevi po veljavnem sklepu skupščine (411. člen ZGD) gre predvsem za varovanje preostalih družbenikov, zato velja drugače v primeru družbe z omejeno odgovornostjo z enim družbenikom. V tej je zato mogoče dati zavezujoča navodila povsem brez formalnih zahtev glede oblike – tudi ustno. Prav tako lahko obvladujoča družba formalno ali neformalno vpliva na odločitve poslovodstva odvisne družbe. Takšen vpliv je (bil) zamejen le s 478. členom ZGD (danes 545. člen ZGD-1), ki je določal, da obvladujoča družba ne sme uporabiti svojega vpliva zato, da bi pripravila odvisno družbo do tega, da bi opravila zase škodljiv pravni posel ali da bi nekaj storila ali opustila v svojo škodo, razen če obvladujoča družba prikrajšanje nadomesti. Iz tega sledi, da mora odvisna družba upoštevati navodila obvladujoče družbe, tudi če so ta zanjo škodljiva, če ji obvladujoča družba nadomesti prikrajšanje (ter je to v interesu obvladujoče družbe).
Glede na navedena izhodišča, ima presoja učinkov posla v dejanskem koncernu dve ravni, na ravni koncerna ter na ravni odvisne družbe. Bistvo koncerna je namreč enotno vodenje skupnega (enotnega) podjetja, ki ga sestavljajo podjetja udeleženih družb. Na ravni koncerna je navodilo, ki je lahko škodljivo za posamezno družbo, lahko hkrati koristno za skupino kot celoto. V primeru zakonitega navodila družbenikov poslovodja odvisne družbe ni pristojen za preverjanje smotrnosti posla oziroma njegove koristi za družbo, temveč zgolj za preverjanje njegove zakonitosti. To pomeni, da mora ugotoviti, ali posel povzroča prezadolženost družbe (oziroma nasprotuje kogentnim določbam insolvenčne zakonodaje) oziroma ali nasprotuje določbam o ohranjanju osnovnega kapitala družbe; ostalo je izven njegove pristojnosti.
Drugi odstavek 20.f člena ZVrt občini ne daje zakonskega pooblastila, da v svojem podzakonskem aktu (odloku) določi kot dodatni pogoj za vpis v vrtec, da ima otrok skupaj s starši ali z enim od staršev stalno prebivališče na območju občine. Tako pooblastilo občini tudi iz drugih zakonskih določb, ki urejajo pristojnosti občin glede urejanja predšolske vzgoje, ne izhaja, tega tudi revidenta ne zatrjujeta.
Drugi odstavek 20.f člena je le ena izmed določb tega člena, ki ureja enoten vpis v vrtce na območju občine (tak je tudi naslov člena) in sploh ne ureja sprejema v vrtec. Sprejem v vrtec (vključno s pogoji, pooblastilom za določitev kriterijev in zakonsko opredelitvijo nekaterih prednostnih kriterijev) je urejen v 20. členu, postopek odločanja in oblikovanje prednostnega vrstnega reda za sprejem v vrtec pa v 20.a in 20.b členu. Povsem jasno je torej, da se 20.f člen nanaša le na tiste posebnosti, ki so povezane s specifiko enotnega vpisa v vrtce, ki ga sicer, če ne gre za tak vpis, določa tretji odstavek 20. člena ZVrt. Zato se tudi pooblastilo iz te določbe lahko nanaša le na urejanje teh posebnosti, tj. vodenje in izpeljavo postopka enotnega vpisa otrok v vrtec, ob upoštevanju vseh drugih določb tega zakona.
Zgolj zgolj besedna zveza "pod pogoji", tj. le en fragment besedila iz drugega odstavka 20.f člena ZVrt, ne more biti podlaga za razlago, po kateri bi že ta del besedila pomenil, da ima občina v primeru enotnega vpisa zakonsko pooblastilo tudi za prosto določanje pogojev tako za vpis kot za sprejem v vrtec. Tudi pri jezikovni razlagi je namreč treba upoštevati celotno besedilo določbe in ne le tisti njen del, ki bi utemeljeval želeno razlago. Nenazadnje je obravnavano pooblastilo za določitev posebnosti enotnega vpisa v istem stavku nedvoumno omejeno z upoštevanjem določb tega zakona. Iz teh pa ne izhaja možnost, da bi občina določila take pogoje za sprejem, ki bi onemogočile že vpis otroka in njegovo uvrstitev v prednostni vrstni red oziroma v centralni čakalni seznam, če je ta v primeru enotnega vpisa v vrtce oblikovan.