OT glede vrednosti obravnavanega predmeta napotuje na uporabo vrednosti predmeta, ki jo navedejo stranke oziroma udeleženci v postopku, v katerem se odloča o predmetu (podrejeno na način iz četrtega odstavka 4. člena OT). Na podlagi tega je mogoče sklepati, da bi bila zadeva v upravnem postopku ocenljiva, če bi se v tem postopku določala oziroma ugotavljala vrednost spornega predmeta. A Zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP) ne določa, da se v upravnem postopku za namen odločanja o stroških postopka zaradi uporabe OT ali za drug namen ugotavlja vrednost spornega predmeta, niti, kako naj se ugotavlja. Omenjeni zakon pojma spornega predmeta in ocenljive zadeve sploh ne pozna. Ne glede na to upravnosodna praksa priznava izjemo v primerih, kadar vrednost pravice ali obveznosti, o kateri se odloča v upravnem postopku, izhaja iz odločbe. To je tudi okoliščina, na kateri temelji izpodbijana sodba in ji revidentka ne oporeka – da vrednost spornega predmeta iz odločbe o razlastitvi ne izhaja.
Ustava priznava premoženjski (vrednostni oziroma denarni) vidik lastninske pravice in lastniku kot razlastitvenemu zavezancu zagotavlja varstvo njegovega premoženjskega področja. Vendar to za uporabo OT v razlastitvenem postopku kot ocenljivi zadevi ne zadošča, saj noben predpis ne določa, kako naj se uporabi OT v primerih, ko vrednost ni razvidna iz odločbe, čeprav gre za odločanje o premoženjski pravici. Glede na navedeno bi lahko le OT določila posebna pravila za ocenjevanje razlastitvenih zadev, a jih ne.
Po obrazloženem je neutemeljeno revizijsko stališče, da bi moral upravni organ ugotoviti vrednost razlaščenih zemljišč in da je podlaga za to lahko ponudba razlastitvenega upravičenca ali posplošena vrednost nepremičnin v evidencah GURS. OT za tako ocenjevanje ne daje podlage, zato bi odločitev zanj in za način, kako naj se izvede, pomenila samovoljo upravnega organa, ki bi vodila v neenako uporabo OT in s tem neenako obravnavo razlastitvenih zavezancev pri odmeri stroškov postopka. Zaradi tega je tudi nepomembno, ali je moral razlastitveni upravičenec pred vložitvijo predloga za razlastitev zavezancu (revidentki) vročiti ponudbo za odkup nepremičnine.
Odločanje o razlastitvi v upravnem postopku je odločanje v neocenljivi zadevi, zato je pri povračilu stroškov razlastitvenemu zavezancu treba nagrado odvetnika odmeriti na podlagi druge alineje 1. točke tarifne številke 28 OT, ki se nanaša na neocenljive zadeve. Na to ne more vplivati revizijska primerjava med razlastitvijo in klasičnim obligacijskim odškodninskim postopkom, ker da gre v obeh primerih za dvofazno odločanje, ki tvori neločljivo celoto. Gre namreč za odločanje, ki se opravi v različnih postopkih na podlagi različne procesne ureditve v različnih zakonih (ZUP in ZPP).
Revizijske navedbe v bistvenem odpirajo vprašanja, ki se nanašajo na vsebino OT v smislu primernosti obstoječega cenika odvetniških storitev. To po vsebini pomeni očitek o podcenjenem odvetniškem delu v upravnih postopkih, ki pa je v prvi vrsti namenjen odvetniški zbornici, ki sprejema odvetniško tarifo, in ne sodišču, saj neustreznost tarife ne pomeni njene nezakonitosti.
Dolžnost namestitve ograje, ki jo nalaga Pravilnik o minimalnih tehničnih zahtevah za graditev stanovanjskih stavb in stanovanj, se glede na vsebino izvršitvene klavzule ne nanaša na fizično osebno, ki gradi in ima v lasti samostojno stanovanjsko hišo.
Iz splošnega načela neminem laedere ni mogoče izpeljati posameznikove dolžnosti, da ogradi podest in stopnice, ki vodijo od vhoda stanovanjske hiše na dvorišče.
Sodišče mora na podlagi trditev strank morebitno utemeljenost zahtevka preizkusiti s stališča vseh pravnih norm, ki bi utegnile priti v poštev. Stranko mora v okviru materialnega procesnega vodstva tudi spodbuditi k dopolnitvi nepopolnih navedb o pravno pomembnih dejstvih in jo izrecno opozoriti na morda spregledano pravno podlago, na katero namerava opreti odločitev. S tem strankama zagotovi učinkovito udejanjanje pravice do izjave v postopku. Možnost drugačne pravne kvalifikacije spora pa mora vselej izhajati iz že navedenih pravno odločilnih dejstev. Uravnoteženost položaja obeh pravdnih strank od sodišča terja, da sodišče s svojimi vprašanji le nadgradi pomanjkljive navedbe o pomembnih dejstvih, ki sta jih stranki že podali, ne sme pa sodišče pri strankah spodbuditi tolikšnega novega obsega navedb, da bi te predstavljale popolno spremembo dejanskega stanja, na podlagi katerega bi bilo mogoče uporabiti določeno pravno pravilo, ki ga sodišče vidi kot možno v okoliščinah konkretne dejanske slike, ki se je razkrila v postopku.
Pravilna je odločitev sodišča druge stopnje, da sodišče prve stopnje sploh ni imelo dovolj trditvene podlage, da tožbeni zahtevek preizkusi (tudi) s stališča pravil o neupravičeni obogatitvi.
Kljub pritrditvi načelnemu izhodišču, da se pri izračunu izgubljenega dobička fiksni stroški, kamor sodi tudi amortizacija, ne upoštevajo, je v okoliščinah konkretnega primera treba amortizacijo priznati kot strošek (odhodek), ki se odbije (odšteje) pri izračunu izgubljenega dobička. Posebnost tu obravnavanega primera namreč je, da je bila tožniku s sodbo že pravnomočno prisojena vrednost trajnih nasadov na nepremičninah, v obliki vrnjene kupnine pa tudi vrednost objektov na nepremičninah. S tem je bilo tožniku priznano to, kar z vidika presoje izgubljenega dobička kot bodoče škode predstavlja bodoče fiksne stroške.