Sodišče prve stopnje je zmotno ugotavljalo elemente odškodninske odgovornosti tožene stranke, saj tožnica ni vtoževala odškodnine po 8. členu ZDR-1, pač pa odpravnino in odškodnino za odpovedni rok zaradi podane izredne odpovedi delavca iz 8. alineje prvega odstavka 111. člena ZDR-1, ki določa, da delavec lahko izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delodajalec ni zagotovil varstva pred spolnim in drugim nadlegovanjem, ali trpinčenjem na delovnem mestu v skladu s 47. členom zakona. Pritožbeno sodišče izrecno opozarja, da je pravna podlaga za odločanje glede odškodnine podana v tretjem odstavku 111. člena ZDR-1, ki določa, da je delavec v primeru odpovedi zaradi ravnanj iz prvega odstavka upravičen do odpravnine, določene za primer redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in do odškodnine v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka. Navedeno bo moralo sodišče prve stopnje upoštevati v ponovljenem postopku.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO – KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK0006856
KZ-1 člen 204, 204/1. ZKP člen 179, 179/1.
tatvina – obtožni predlog – okoliščine, ki začasno preprečujejo pregon
Prvi odstavek 179. člena ZKP je tudi pojasnilna določba o tem, kdaj se šteje, da so podane druge okoliščine, ki začasno preprečujejo pregon. Tako je med drugim določeno, da je podana taka okoliščina, če nastane pri obdolžencu duševna motnja ali če zboli za kakšno drugo boleznijo, zaradi katere se dalj časa ne more udeleževati postopka.
Po ZPP morajo dejstva, ki tvorijo podlago tožbenega zahtevka, navesti stranke. Razpravno načelo pomeni, da sodišče upošteva le dejstva, katera navedeta stranki, vendar pa je brez pomena, katera od strank je neko dejstvo navedla.
plačilo za dejansko opravljeno delo – plačilo za delo – plača – obveznost plačila
Tožnica, ki je imela s toženo stranko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto tehnični referent III/3 s količnikom 2,18, dejansko pa je opravljala delo delovnega mesta referent III/1 ekonomske smeri, mora za tako opravljano delo prejeti ustrezno plačilo. Ker je tožena stranka tožnici naložila opravljanje dela, ki ni delo delovnega mesta, za katero je imela v spornem obdobju sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, ji mora za to opravljeno delo zagotoviti ustrezno plačilo.
Obdolženec na javni poti (javnem kraju) ni mogel pričakovati varstva pravice do zasebnosti nasproti oškodovancu, ki je pričel s snemanjem z namenom preprečiti nadaljnje kaznivo ravnanje obdolženca oziroma v dokaz posega v njegovo pravico do osebne varnosti.
Sodišče prve stopnje se je sicer oprlo na pravilno pravno podlago za odločanje o izdaji dopolnilne sodbe, vendar je ravnalo napačno, ker je odločalo po sodnici posameznici namesto v senatu, ki je izdal prvotno sodbo. Ker je bilo sodišče nepravilno sestavljeno, je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po prvi točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Glede na to, da je sodbo v obravnavanem delovnem sporu, s katero bi moralo odločiti tudi o zahtevku za povračilo stroškov cepljenja proti gripi (ker tožnik tožbe s tem zahtevkom pred izdajo prve sodbe ni umaknil), izdal senat, bi moralo sodišče v isti sestavi odločati tudi o izdaji dopolnilne sodbe v zvezi s predhodno izdano sodbo, ker je dopolnilna sodba njen sestavni del. Zato vrednost spora glede zahtevka, o katerem še ni bilo odločeno, v takšnih primerih ni odločilna in dejstvo, da je predmet dopolnilne sodbe le manjši denarni znesek, ne pomeni, da lahko o dopolnilni sodbi odloči predsednik senata (oziroma sodnik posameznik). Le v primeru, če bi šlo samo za odločitev o stroških postopka, bi lahko o predlogu za izdajo dopolnilne sodbe odločal predsednik senata. Zato je pritožbeno sodišče razveljavilo izpodbijano sodbo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog
Neutemeljena je pritožbena navedba, da poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi ni podan, ker je tožena stranka po ukinitvi dveh poslovalnic odprla 3 nove in ker se je število zaposlenih v letu 2014 povečalo za 6 ljudi v primerjavi z letom 2013. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka reorganizirala svoje poslovanje tako, da je zmanjšala število vodstvenih delovnih mest v prodaji tako, da je povečala prodajna območja, oziroma da je več poslovalnic pokrivalo manj vodij prodajnega območja. Glede na to za ugotovitev obstoja razloga za odpoved ni pravno pomembno povečano število poslovalnic oziroma večje število zaposlenih na delovnem mestu prodajalke. Tožena stranka je namreč dokazala, da se je povečalo število zaposlenih prodajalk in ne delavcev v vodstvu prodaje, tožnica pa niti ni zatrjevala, da bi tožena stranka namesto nje na njenem delovnem mestu vodje prodajnega območja zaposlila drugega delavca.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO
VSL0060408
ZZZDR člen 106, 106/1, 106/2, 106/5, 106/6. ZPP člen 14, 270, 270/1, 270/1-8, 413. ZNP člen 37. Konvencija ZN o otrokovih pravicah člen 12, 12/1. Evropska konvencija o uresničevanju otrokovih pravic člen 3.
razdružitev postopka - sklep procesnega vodstva - dovoljenost pritožbe zoper sklep procesnega vodstva - stiki med starši in otroki - sprememba odločitve o stikih - mnenje otroka - nepristno mnenje otroka - mnenje otroka, ki je posledica manipulacije enega od staršev - največja korist otroka - izvajanje stikov pod nadzorom Svetovalnega centra za otroke, mladostnike in starše - izvrševanje stikov pod nadzorom CSD - neizvršljiva odločba - identično dejansko stanje - vezanost pravdnega sodišča na pravnomočno kazensko obsodilno sodbo - stroški postopka - krivdno povzročeni stroški
V obravnavani zadevi je sodišče s pomočjo izvedencev ugotovilo, da izražena volja obeh otrok do odklanjanja stikov z nasprotnim udeležencem ni pristna. Izvedenka K. je glede starejšega otroka A. ugotovila, da se glede na svojo starost in čustveno zrelost še ni sposoben sam opredeljevati o vprašanjih, ki so bistvena za njegovo odraščanje. Mlajša B. pa sledi občutkom ter verbalni in neverbalni komunikaciji svojega brata, saj sta medsebojno navezana. Pravilen je zato zaključek sodišča prve stopnje o neupoštevanju mnenja otrok, saj njuna volja ni pristna, ampak je zmanipulirana s strani matere.
Omenjena izvedenka je ugotovila, da gre v obravnavanem primeru pri stikih za psihično obremenitev otrok, ki pa je neprimerljiva s težko popravljivo škodo, ki nastaja in bi lahko nastala otrokoma, kar pomeni, da gre za položaj, ko je treba izpostaviti in slediti dolgoročno korist obeh otrok.
Po presoji pritožbenega sodišča pa so pri odločitvi o kazenski sankciji premalo prišle do izraza okoliščine primera, ki jih je sicer sodišče prve stopnje ugotovilo in prav tako izhajajo iz obrazložitve sodbe, niso pa izrecno omenjene kot okoliščine, ki so bile upoštevane pri odmeri sankcije. Ni namreč moč spregledati, da je storilec starejša oseba, ob storitvi kaznivega dejanja je namreč dosegel skoraj 77 let, ter da je bil povod za obravnavano kaznivo dejanje poseg oškodovanca in drugih oseb v njegovo lastnino - oljčnik, da se osebe, ki so prišle oljke pobirat na njegov poziv niso odstranile oziroma odšle ter je zato do kritične situacije prišlo tudi zaradi okoliščin, h katerim so prispevali oškodovanec in ostali s svojim prihodom v oljčnik obdolženca z namenom obiranja oljk, s čimer se sam ni strinjal. Glede na vse okoliščine primera so zato po presoji pritožbenega sodišča izpolnjeni pogoji za izrek sodnega opomina obdolžencu.
ZVis člen 6, 6/2, 6/2-6, 37, 37/2, 63, 63/1, 63/1-2, 63/2, 63/3, 63/3-2, 63/5. ZSPJS člen 5, 5/1, 22e, 22e/2, 22e/4, 40. Uredba o enotni metodologiji in obrazcih za obračun in izplačilo plač v javnem sektorju člen 20, 20/28, 20/29.
obveznost plačila - razlike v plači - prikrajšanje pri plači - zmotna uporaba materialnega prava - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - delovna in pedagoška obveznost - študijsko leto - obseg predavanj - pobotni ugotor
Študijski proces lahko traja različno dolgo in sicer od 30-42 tednov (37. čl. ZVis). Ker je študijski program tožene stranke vseboval praktično usposabljanje, tožena stranka ni ravnala nezakonito, ko je na podlagi akreditiranega študijskega programa določila, da študijski program traja 40 tednov.
Stališče sodišča, da mora delavec za to, da mu delodajalec sploh lahko izplača osnovno plačo v višini, kot jo določajo predpisi, opraviti 9 ur predavanj tedensko, je materialnopravno zmotno. Zakon niti Merila ne govorita o predavanjih pač pa o NPO, med oblike le-te pa je tožena stranka uvrstila tako vaje kot predavanja.
Faktoriziranje tožnikovih ur vaj na način, ki je povzročil povečanje njene NPO in DPO nad 9 oziroma 3 ure, je nezakonito. Če je opravil več kot 9 + 3 ure vaj, predavanj, hospitacij, seminarjev tedensko, razlika predstavlja nezakonito odrejeno pedagoško obveznost. Če je te ure opravil, je upravičen tudi do plačila v skladu z ZSPJS in Uredbo, ne glede na zakonske omejitve glede določitve izplačevanja DPO. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava sodišče prve stopnje ni ugotovilo, koliko ur NPO in DPO je tožnik opravil v spornem obdobju, za katerega vtožuje razliko v plači in ali je zahtevek po višini utemeljen. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
obstoj delovnega razmerja – redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog – študentsko delo – ukinitev delovnega mesta
Tožena stranka je tožnici podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ker je eno izmed svojih poslovalnic za posredovanje študentskega dela ukinila in je posledično tožničino delo promotorke za to območje postalo nepotrebno. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da odpoved pogodbe o zaposlitvi ni bila navidezna, ker v tej poslovalnici tožena stranka namesto tožnice ni zaposlila drugega delavca, pač pa so v njej opravljali delo fotokopiranja in sprejemali podatke v zvezi s posredovanjem študentskih del študentje. Glede na ustaljeno sodno prakso, da delodajalec lahko reorganizira delo drugače, na primer tako, da ga ne opravljajo več delavci v delovnem razmerju, ampak študentje, v predmetni zadevi ni mogoče govoriti o navideznosti odpovednega razloga.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – razlog invalidnost – sodno varstvo – rok za vložitev tožbe - vročanje
ZDR-1 v četrtem odstavku 88. člena določa, da se odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu vroča s priporočeno pošiljko s povratnico na naslov prebivališča, določenega v pogodbi o zaposlitvi. Šteje se, da je vročitev opravljena, ko je pošiljka prevzeta oziroma, če pošiljka ni prevzeta v roku za sprejem, ko poteče osem dni od dneva prvega poskusa vročitve. V tem določilu ni omenjena okoliščina, ko delavec prejem pošiljke odkloni pri poskusu osebne vročitve v prostorih delodajalca. Ker je pismonoša prvič poskušal pošiljko vročiti tožnici 12. 11. 2014, se na podlagi čl. 88/4 ZDR-1 šteje, da je bila tožnici odpoved pogodbe o zaposlitvi vročena 20. 11. 2014.
Tožnici je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi vročena 20. 11. 2014, zato je naslednji dan začel teči 60-dnevni odpovedni rok, ki se je iztekel 19. 1. 2015. Ker pa je bila tožnica takrat v bolniškem staležu, je bilo potrebno upoštevati določilo čl. 116/3 ZDR-1, po katerem delavcu preneha delovno razmerje, ko se vrne oziroma bi se moral vrniti na delo. Tožnici se je bolniški stalež zaključil z 29. 5. 2015 in od 30. 5. 2015 dalje je bila zmožna za delo. Zato ji je toženka s 30. 5. 2015 pravilno zaključila delovno razmerje.
pogodba o zaposlitvi za določen čas – obstoj delovnega razmerja
Tožnik je dejansko nadomeščal začasno odsotnega zdravnika. Zato je odločitev sodišča prve stopnje, da je bila pogodba o zaposlitvi sklenjena skladno z 2. alinejo 1. odstavka 54. člena ZDR-1, pravilna.
ZVis člen 6, 6/2, 6/2-6, 37, 37/2, 63, 63/1, 63/1-2, 63/2, 63/3, 63/3-2, 63/5. ZSPJS člen 5, 5/1, 22e, 22e/2, 22e/4, 40. Uredba o enotni metodologiji in obrazcih za obračun in izplačilo plač v javnem sektorju člen 20, 20/28, 20/29.
obveznost plačila - razlike v plači - prikrajšanje pri plači - zmotna uporaba materialnega prava - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - delovna in pedagoška obveznost - študijsko leto - obseg predavanj
Študijski proces lahko traja različno dolgo in sicer od 30-42 tednov (37. čl. ZVis). Ker je študijski program tožene stranke vseboval praktično usposabljanje, tožena stranka ni ravnala nezakonito, ko je na podlagi akreditiranega študijskega programa določila, da študijski program traja 40 tednov.
Stališče sodišča, da mora delavec za to, da mu delodajalec sploh lahko izplača osnovno plačo v višini, kot jo določajo predpisi, opraviti 9 ur predavanj tedensko, je materialnopravno zmotno. Zakon niti Merila ne govorita o predavanjih pač pa o NPO, med oblike le-te pa je tožena stranka uvrstila tako vaje kot predavanja.
Faktoriziranje tožničinih ur vaj na način, ki je povzročil povečanje njene NPO in DPO nad 9 oziroma 3 ure, je nezakonito. Če je opravila več kot 9 + 3 ure vaj, predavanj, hospitacij, seminarjev tedensko, razlika predstavlja nezakonito odrejeno pedagoško obveznost. Če je te ure opravila, je upravičena tudi do plačila v skladu z ZSPJS in Uredbo, ne glede na zakonske omejitve glede določitve izplačevanja DPO. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava sodišče prve stopnje ni ugotovilo, koliko ur NPO in DPO je tožnica opravila v spornem obdobju, za katerega vtožuje razliko v plači in ali je zahtevek po višini utemeljen. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
kolektivni delovni spor - volitve – razveljavitev volitev – svet zavoda – tajnost glasovanja
Tajnost volitev je odraz svobodne volilne pravice, ki omogoča volivcem, da lahko resnično svobodno, tj. brez kakršnekoli prisile, izbirajo med različnimi kandidati na volitvah. Nasprotni udeleženec je volitve predstavnika delavcev v svetu zavoda organiziral na dva načina: tajno z glasovnicami in po elektronski pošti, kjer tajnost glasovanja ni bila zagotovljena. V slednjem primeru so volivci lahko glasovali tako, da so poslali elektronsko sporočilo predsednici volilne komisije in v njem napisali ime in priimek kandidata, za katerega glasujejo. S tem, ko je nasprotni udeleženec delavcem omogočil glasovanje po elektronski pošti, ni izpolnil svoje obveznosti zagotoviti tajnosti glasovanja. Ker je sodišče prve stopnje napačno presodilo, da nasprotni udeleženec ni kršil obveznosti zagotoviti tajnost glasovanja na volitvah, je zmotno uporabilo materialno pravo, kar je imelo za posledico napačno zavrnitev predloga za razveljavitev volilnih opravil in volitev, za razveljavitev poročila volilne komisije o izidu glasovanja in za naložitev volilni komisiji izvedbe ponovnih volitev.
V postopku s pritožbo ne uporabljajo določbe 108. člena ZPP o vračanju nepopolnih vlog v dopolnitev.
Pravdni postopek, ki je bil prekinjen zaradi smrti toženca, se nadaljuje, ko ga dedič ali skrbnik zapuščine prevzameta ali ko ju sodnik povabi, naj to storita. Ni potrebno, da pravdno sodišče čaka na izzid zapuščinskega postopka, temveč lahko samo reši predhodno vprašanje in ugotovi, kdo so zapustnikovi dediči.
ZVis člen 6, 6/2, 6/2-6, 37, 37/2, 63, 63/1, 63/1-2, 63/2, 63/3, 63/3-2, 63/5. ZSPJS člen 5, 5/1, 22e, 22e/2, 22e/4, 40. Uredba o enotni metodologiji in obrazcih za obračun in izplačilo plač v javnem sektorju člen 20, 20/28, 20/29.
obveznost plačila - razlike v plači - prikrajšanje pri plači - zmotna uporaba materialnega prava - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - delovna in pedagoška obveznost - študijsko leto - obseg predavanj
Študijski proces lahko traja različno dolgo in sicer od 30-42 tednov (37. čl. ZVis). Ker je študijski program tožene stranke vseboval praktično usposabljanje, tožena stranka ni ravnala nezakonito, ko je na podlagi akreditiranega študijskega programa določila, da študijski program traja 40 tednov.
Stališče sodišča, da mora delavec za to, da mu delodajalec sploh lahko izplača osnovno plačo v višini, kot jo določajo predpisi, opraviti 9 ur predavanj tedensko, je materialnopravno zmotno. Zakon niti Merila ne govorita o predavanjih pač pa o NPO, med oblike le-te pa je tožena stranka uvrstila tako vaje kot predavanja.
Faktoriziranje tožničinih ur vaj, na način, ki je povzročil povečanje njene NPO in DPO nad zakonsko določenih 9 oziroma 3 ure, je nezakonito. V kolikor je tožnica opravila več kot 9 + 3 ure vaj, predavanj, hospitacij, seminarjev tedensko, razlika predstavlja nezakonito odrejeno pedagoško obveznost. Če je tožnica te ure opravila, je upravičena tudi do ustreznega plačila v skladu z ZSPJS in Uredbo, ne glede na zakonske omejitve glede določitve izplačevanja DPO. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava sodišče ni ugotovilo, koliko ur neposredne in dodatne (tudi nezakonito odrejene) pedagoške obveznosti je tožnica opravila v obdobju, za katerega vtožuje razliko v plači in ali je njen zahtevek po višini utemeljen. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Sodišče prve stopnje je tožnici utemeljeno priznalo delovno razmerje tudi za čas po 15. 10. 2014 (po prenehanju delovnega razmerja), saj za priznanje delovnega razmerja po prenehanju pogodbenega sodelovanja delavcu ni treba uveljavljati, poleg ugotovitve delovnega razmerja za čas pogodbenega sodelovanja, tudi ugotovitev nezakonitosti delovnega razmerja oziroma razmerja, ki naj bi imelo elemente delovnega razmerja.
Tožnica je bila prostovoljno vključena v delovni proces pri toženi stranki in je delo opravljala osebno in nepretrgano. Pisala in pripravljala je prispevke, članke in fotografije. Do meseca julija 2013 je tožnica delo opravljala preko avtorskih honorarjev, od julija 2013 dalje pa preko zavoda. Čeprav je tožnica delo opravljala preko zavoda, je delo opravljala osebno, pri delu pa ni šlo za posredovanje dela novinarke ali podobne storitve. Obseg dela tožnice je dosegal obseg, ki ga je tožena stranka zahtevala od redno zaposlenih delavcev. Sodišče prve stopnje je glede na podane ugotovitve pravilno zaključilo, da so bili v konkretnem primeru podani vsi štirje elementi delovnega razmerja, kot so določeni v prvem odstavku 4. člena ZDR, ki delovno razmerje opredeljuje kot razmerje med delavcem in delodajalcem, v katerem se delavec prostovoljno vključi v organiziran delovni proces delodajalca in v njem za plačilo, osebno in nepretrgano opravlja delo po navodilih in pod nadzorom delodajalca. Zato je tožbeni zahtevek za priznanje obstoja delovnega razmerja za sporno obdobje utemeljen.
ZDSS-1 člen 5, 5/1. ZSPJS člen 17, 17/10, 17a, 17a/7. Pravilnik o službeni oceni člen 4. ZObr člen 94, 94/1, 100a. ZSSloV člen 38.
službena ocena - javni uslužbenec - pristojnost - sodno varstvo - rok za vložitev pritožbe
V pristojnosti delovnega sodišča je presoja zakonitosti službene ocene. Sodišče pa ni pristojno, da bi samo podalo službeno oceno namesto za to pristojne osebe.
Določbe drugega odstavka 100.a člena ZObr ni mogoče razumeti tako, da je sodno varstvo izključeno, kadar je pritožbeni postopek zoper odločitev o pravicah iz delovnega razmerja urejen tako, da se uveljavlja po službeni poti in da je sodno varstvo dovoljeno le, kadar se pravica do pritožbe realizira na podlagi določbe drugega odstavka 100.a člena ZObr. Ta določa, da ima delavec pravico vložiti zahtevo za uveljavljanje pravic iz delovnega razmerja ter pravico do ugovora zoper odločitev o njegovih pravicah, obveznostih in odgovornostih, razen če je s tem zakonom določeno, da se varstvo pravic uveljavlja po službeni poti, določeni s Pravili službe. Ta določba pomeni zgolj to, da se zahteva za uveljavljanje pravic oziroma ugovor po drugem odstavku 100.a člena vloži pri ministru oziroma pooblaščeni osebi, pritožba, ki se uveljavlja po službeni poti, pa se vloži pri poveljniku bataljona, njemu enake ali višje enote. Tako zoper končno odločbo ministra oziroma pooblaščene osebe kot tudi zoper dokončno odločitev komisije o službeni oceni je dovoljeno sodno varstvo, če gre za odločitev o pravicah ali obveznostih iz delovnega razmerja.
ZSSloV ureja pravico do ugovora in določa, da se ugovor vloži zoper izdane akte vodenja in poveljevanja v delu, ki se neposredno nanaša na vojaško osebo, službene zadeve ali ravnanje druge vojaške osebe ali nadrejenih v zvezi s službenimi zadevami. Ugovor se lahko vloži v 5-ih dneh od dneva prejema akta vodenja in poveljevanja oziroma od dneva prejema akta vodenja in poveljevanja oziroma od dneva, ko je nastal razlog, zaradi katerega se vlaga ugovor kot to določa 38. člen ZSSloV. Zato tudi v zvezi s službeno oceno velja predpisani 5-dnevni rok za pritožbo.
V obravnavanem sporu tožnik uveljavlja denarno terjatev iz naslova svojih vlaganj v nepremičnino prvega toženca in druge toženke, ker je izvenzakonska skupnost s tretjotoženko prenehala in se je iz nepremičnine izselil, prvemu tožencu in drugi toženki pa je ostala povečana vrednost nepremičnine zaradi vlaganj, torej sta prvi toženec in druga toženka za to povečano vrednost obogatena, tožnik pa prikrajšan. Zato lahko tožnik od prvega toženca in druge toženke zahteva povračilo s tožbenim zahtevkom zoper prvega toženca in drugotoženko, nima pa zahtevka zoper tretjotoženko, ker sta z vlaganji obogatena le prvi toženec in druga toženka.