izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - neupravičen izostanek z dela – obveščanje delodajalca
Tožnica ni kršila določbe 4. alineje 110. člena ZDR-1, na podlagi katere ji je tožena stranka izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Glede na svoje zdravstveno stanje namreč ni mogla izpolniti svoje obveznosti do delodajalca in ga obvestiti o razlogih za izostanek z dela, zato ji pri opustitvi ni mogoče očitati malomarnosti in še manj naklepa. Zato je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.
kaznivo dejanje zlorabe izvršbe - zakonski znaki kaznivega dejanja - razlaga kazenskega zakona - načelo zakonitosti - izvršba na podlagi verodostojne listine - izterjava zneska od osebe, ki ni dolžnik - izvršilni naslov - elektronska izvršba - verodostojna listina
Inkriminirana je situacija, v kateri storilec od oškodovanca (dolžnika) izterja več kot slednji dolguje, pri čemer slednji dolguje vsaj nekaj. Potem je še toliko bolj logično, pričakovano in upravičeno, da je inkriminirana tudi situacija, v kateri oškodovanec ne dolguje ničesar, storilec pa od njega, torej od osebe, ki sploh nima statusa dolžnika, vseeno nekaj izterja. Oziroma poskuša izterjati, kot je bilo to v obravnavani zadevi, glede katere tako sodišče druge stopnje nima prav nobenih pomislekov, da jo določba 216. člena KZ-1 judicira.
Obdolženi je zatrjeval, da mu je z ravnanji oškodovancev nastala poslovna škoda. Ta škoda pa niti po višini niti po temelju nikoli ni bila ugotovljena in bi jo torej moral obdolženi uveljavljati v pravdnem postopku. Šele v okviru tega postopka bi v primeru utemeljenega zahtevka imel možnost pridobiti odškodninsko terjatev, nato pa slednjo - kot izvršilni naslov - uveljavljati v postopku izvršbe. Očitno zavedajoč se specifičnosti postopka elektronske izvršbe, v katerem izvršilno sodišče glede obstoja in upravičenosti zatrjevane verodostojne listine v prvi fazi postopka sploh nima možnosti in pooblastila preverjati resničnosti upnikovih navedb, ni tako ravnal.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO – KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK0006858
KZ-1 člen 205, 205/1-1. ZKP člen 166.
velika tatvina – nujna preiskovalna dejanja
Kdaj lahko preiskovalni sodnik opravi posamezno preiskovalno dejanje pred izdajo sklepa o preiskavi določa 166. člen ZKP. Iz prej navedenega člena izhaja, da lahko preiskovalni sodnik opravi posamezna preiskovalna dejanja le v primeru, če bi bilo z opravo tega dejanja nevarno odlašati. V obravnavanem primeru ta pogoj ni izpolnjen, pritožnik v pritožbi te trditve niti ne izpostavlja.
Po določbi 6. točke prvega odstavka 205. člena ZPP sodišče postopek prekine tudi v primeru, če tako določa drug zakon in navedeni Zakon je v obravnavanem primeru takšen “drug” zakon. Zakon ne vsebuje določbe o nadaljevanju prekinjenega postopka, na podlagi določbe drugega odstavka 15. člena Zakona, pa se po preteku treh mesecev, kot najdaljšega možna časa trajanja prekinitve postopka, postopek po zakonu nadaljuje. Ob pravilni uporabi te določbe Zakona in ob pravilni uporabi določbe tretjega odstavka 208. člena ZPP bi sodišče prve stopnje lahko nadaljevalo postopek po prenehanju razloga za prekinitev, ki je v obravnavanem primeru potek časa treh mesecev.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM0023193
KZ-1 člen 86, 86/4, 86/8. ZKP člen 371, 371/1, 371/1-11, 372, 373.
način izvršitve kazni zapora - konkretizacija kršitev - bistvena kršitev določb kazenskega postopka - pritožbeni razlogi - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - nadomestitev kazni zapora z izvrševanjem dela v splošno korist - nadomestitev kazni zapora z zaporom ob koncu tedna - kršitev kazenskega zakona
Dejansko stanje je popolno ugotovljeno tedaj, ko so ugotovljena vsa pretekla dejstva in ne dejstva, ki bodo, če bodo, odločitvi sledila.
plačilo razlike plače – nadomestilo plače – nezakonita odpoved pogodbe o zaposlitvi – reparacija – odškodnina – načelo popolne odškodnine – neizrabljen letni dopust – nadomestilo za neizrabljen letni dopust
V skladu z načelom popolne odškodnine iz 169. člena OZ mora biti delavčev premoženjski položaj takšen, kot če bi delal. Tožnikovo ravnanje, ko si je poiskal novo zaposlitev, pomeni, da je ravnal v smeri zmanjševanja nastale škode, ki mu jo bo morala toženka kot reparacijo povrniti za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. Gre za izhodišče, da delavec zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja in dokler posledice takega nezakonitega stanja trajajo, na svojih rednih dohodkih ne sme biti oškodovan.
V skladu s sodno prakso je delavec upravičen do nadomestila za neizrabljeni letni dopust le, če mu je delovno razmerje dejansko prenehalo. Ker je bilo na podlagi pravnomočne sodne odločbe za čas, ko tožnik ni delal, vzpostavljena situacija, kot da bi delal in je bilo tožniku za ta čas priznano tudi delovno razmerje z vsemi pravicami, je torej šteti, da delovno razmerje dne 28. 3. 2013 ni prenehalo, zaradi česar tudi ni upravičen do nadomestila za neizrabljen letni dopust za leto 2013. Tožena stranka je bila na podlagi te sodne odločbe dolžna tožnika pozvati nazaj na delo in mu od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do ponovne zaposlitve priznati vse pravice po odpovedani pogodbi o zaposlitvi, kamor spada tudi nadomestilo plače. Tožnik je torej za čas, ko ni delal, prejel nadomestilo plače in vse ostale pravice, kot da bi delal. Nastopila je torej situacija, ko tožniku delovno razmerje ni prenehalo in ni bil v ničemer prikrajšan. Zato ne more zahtevati dvojnega plačila in je tožbeni zahtevek iz naslova nadomestila za neizrabljen letni dopust za leto 2013, neutemeljen.
OT člen 20, 20/1. ZDSS-1 člen 38, 38/1. ZPP člen 154, 154/1. OZ člen 179.
nezgoda pri delu – odškodninska odgovornost delodajalca – nepremoženjska škoda – odločitev o pravdnih stroških – potni stroški za prihod na narok – pravdna stranka – izračun uspeha – temelj - višina
Tožniku je bila po vseh zahtevanih postavkah nepremoženjske škode, razen za telesne bolečine in nevšečnosti, priznana odškodnina v zahtevanem znesku. Tožnik je iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem vtoževal odškodnino v višini 5.000,00 EUR, sodišče prve stopnje pa mu je iz tega naslova prisodilo odškodnino v višini 4.500,00 EUR. Glede na ugotovljeni obseg škode iz tega naslova (tožnik je v škodnem dogodku zaradi ugriza psa utrpel hudo poškodbo desnice) je prisojeni znesek za to obliko nepremoženjske škode tudi po ugotovitvah pritožbenega sodišča primeren in v skladu s primerljivo dosojenimi odškodninami za tovrstno obliko nepremoženjske škode.
Sodišče prve stopnje tožniku neutemeljeno ni priznalo povrnitve potnih stroškov za prihode na narok. Res tožnik ni upravičen do povrnitve teh stroškov v višini priglašene kilometrine, pripada pa mu povrnitev potnih stroškov v višini stroškov prevoza z javnim prevozom.
Tožnik je v pravdi uspel le deloma, v deležu 37 %. Ta uspeh je odločilen za odmero njegovih stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje. Stališče sodišča prve stopnje, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati tudi njegov uspeh po temelju, je materialnopravno zmotno in zanj v določilih ZPP ni najti pravne podlage. Vsak dajatveni zahtevek ima svojo podlago oziroma „temelj“, zato ni razlogov za ločeno vrednotenje uspeha (po temelju in po višini) v pravdah zaradi plačila odškodnine.
Tožeča stranka od prvotoženca, ki je bil v spornem času veleposlanik Republike Slovenije v B., zahteva povračilo škode zaradi nekaterih protipravnih ravnanj, ki so bila ugotovljena ob izrednem nadzoru nad delovanjem in izvajanjem nalog Veleposlaništva RS v B.. Tožeča stranka ni dokazala, da ji je prvotoženi s svojim ravnanjem povzročil škodo z izplačevanjem nadur lokalno zaposleni uslužbenki A.A.. Zato odškodninski zahtevek iz tega naslova ni utemeljen.
Uporabnina za garažo, v kateri je prvotoženec parkiral svoje novo osebno vozilo (ki ga je v B. kupil zaradi davčnih ugodnosti), ne sodi med potrebne stroške namestitve. Ker je prvotoženec denar za najemnino izplačeval svoji snahi iz blagajne, je tožeči stranki povzročil škodo, zato jo je dolžan povrniti.
Tožnica nima pravnega interesa za ugotovitveno sodbo, da je podana solidarna odgovornost drugotožene stranke in delodajalca za pravnomočen in izplačan del odškodnine. Terjatev, ki jo je imela tožnica zoper svojega delodajalca, je v skladu s prvim odstavkom 270. člena OZ s plačilom, ki med strankami ni sporno, prenehala. Ker je bila tožnica iz naslova odškodninske obveznosti za sporni škodni dogodek že poplačana, prav tako pa je dajatveni del tožbe umaknila tudi zoper sedanji toženi stranki, ni izkazan njen pravni interes za ugotovitveno tožbo. Ker je pravni interes temeljna procesna predpostavka (za ugotovitveno tožbo), pa tega tožeča stranka ni niti zatrjevala niti izkazala, je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je v tem delu ugodilo zahtevku zoper drugotoženo stranko. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi drugotovžene stranke v tem delu ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo in tožbo zavrglo.
vodna pravica - uporaba vode - oskrba s pitno vodo
Druga nasprotna udeleženka za koriščenje vode iz navedenega vodnega vira nima vodne pravice, domačija in stanovanjska stavba pa pitno vodo sicer pridobivajo preko javnega vodovodnega omrežja. Za koriščenje vode kot javnega dobra, tretji odstavek 19. člena SPZ določa, da se lahko pridobi posebna pravica uporabe le pod pogoji, kot jih določi zakon. Pravico do uporabe vode kot javnega dobro ureja Zakon o vodah. Ta rabo vode posamezniku dopušča le, če ta pridobi vodno dovoljenje in z njim vodno pravico. Navedeni zakon lastno oskrbo posameznega gospodinjstva s pitno vodo in v zvezi s takšno rabo tudi ustanovitev služnosti dovajanja vode v korist takšnega zemljišča, dopušča le na območjih, kjer ni zagotovljeno izvajanje lokalne javne službe oskrbe s pitno vodo in ob pridobitvi vodnega dovoljenja (117. člen). Zato sodišče prve stopnje pravilno ni odločilo tudi o ustanovitvi takšnih služnosti.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – razlog nesposobnosti – delodajalec – pooblaščena oseba
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je izpodbijano odpoved pogodbe o zaposlitvi podala in podpisala A.A., ki je imela za to pooblastilo zakonitega zastopnika tožene stranke. Iz tega pooblastila izhaja, da zakoniti zastopnik tožene stranke pooblašča A.A., da v njegovem imenu podpiše in uredi vse listine in dokumente, potrebne tudi za aktivnosti v zvezi z zaposlovanjem in odpuščanjem delavcev. V navedenem pooblastilu, ki je bilo tudi notarsko overjeno, je imela A.A. podlago, da poda tožniku izpodbijano redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Zato je izpodbijano redno odpoved pogodbe o zaposlitvi podala pooblaščena oseba (glede na prvi odstavek 20. člena ZDR-1).
Tožnik je imel pri toženi stranki sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto komercialist. Tožena stranka je imela po Sloveniji zbirna mesta oziroma zabojnike za zbiranje oblačil, njegove delovne naloge so bile tudi iskanje lokacij za zabojnike, pridobivanje dovoljenj za postavitev zabojnikov in skrb za obstoječe zabojnike. Tožnik bi moral v letu 2015 v skladu z letnim planom na nove lokacije namestiti 110 zabojnikov, vendar tega plana ni dosegel. Prav tako ni opravil nalog, ki so mu bile odrejene (glede odprave napak v zvezi z napačno lokacijo zabojnikov in glede zabojnikov na obali). Tožnik ni dosegel pričakovanih delovnih rezultatov, ker svojega dela ni opravljal pravočasno, strokovno in kvalitetno. Zato je obstajal utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti.
pogodba o zaposlitvi za določen čas – prenehanje veljavnosti pogodbe o zaposlitvi za določen čas
Razlog, zaradi katerega sta pravdni stranki sklenili pogodbo o zaposlitvi za določen čas, je bilo tožnikovo opravljanje specializacije iz medicine dela, prometa in športa. Če je ta razlog odpadel zaradi tožnikove prekinitve specializacije, kot to zatrjuje tožena stranka, je dejansko prišlo do prenehanja pogodbe o zaposlitvi v skladu s prvim odstavkom 79. člena ZDR-1, po katerem pogodba o zaposlitvi, sklenjena za določen čas, preneha veljati brez odpovednega roka s potekom časa, za katerega je bila sklenjena, oziroma ko je dogovorjeno delo opravljeno ali s prenehanjem razloga, zaradi katerega je bila sklenjena. Sodišče prve stopnje zaradi zmotne materialnopravne presoje te določbe ni uporabilo in spornega razmerja ni presojalo na tej pravni podlagi, zato je izpodbijana sodba razveljavljena.
ZPIZ-1 člen 102, 102/1. ZPIZ-2 člen 429, 429/3. ZZRZI člen 40. ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-4.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – invalid – invalidnost - komisijo za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi – negativno menje
Tožnik je postal invalid III. kategorije invalidnosti s spremenjeno delazmožnostjo, zato mu je tožena stranka lahko odpovedala pogodbo o zaposlitvi le na podlagi 4. alineje 1. odstavka 89. člena ZDR-1, ob upoštevanju določbe 102. člena ZPIZ-1 in 40. člena ZZRZI. Tožena stranka je podala predlog na Komisijo za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi invalidu in ta komisija je podala negativno mnenje za odpoved pogodbe o zaposlitve tožniku. Ker pa je mnenje komisije zgolj procesna predpostavka in delodajalec nanj ni vezan, to pomeni, da lahko kljub negativnemu mnenju odpove pogodbo o zaposlitvi. Tožena stranka, glede na spremenjeno dela zmožnost, za tožnika nima ustreznega delovnega mesta, prav tako tudi pri drugih delodajalcih ni našla ustrezne zaposlitve. Zato je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka tožniku pogodbo o zaposlitvi odpovedala skladno s 4. alinejo 1. odstavka 89. člena ZDR-1, pravilna,
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja
Tožena stranka je odredila komisijsko izvedbo in ocenjevanje pisnega izpita in imenovala tričlansko komisijo, v kateri je bila članica tudi tožnica. V izredni odpovedi tožnici očita, da je naklepoma kršila prejeta navodila na prvem roku 14. 2. 2014 in na drugem roku 11. 3. 2014. Tožnica je izpit 14. 2. 2014 v nasprotju z navodili začela izvajati predčasno. Med pisanjem testa se je nesramno obnašala do predsednice komisije. Ni želela prevzeti izpitnih pol. Samovoljno in v nasprotju z izrecno prepovedjo dekanje je sama izvedla dodatno preverjanje znanja v ustni obliki. Zaradi neprimernega in žaljivega obnašanja tožnice do študentov na ustnem preverjanju znanja se je zoper tožnico več študentov pisno pritožilo. Glede izpita z dne 11. 3. 2014 je tožena stranka tožnici v izredni odpovedi očitala, da v nasprotju s pravili o izvedbi komisijskega izpita izpitna vprašanj ni posredovala predsednici ali članici komisije. Kljub več pozivom tožnica po vrnitvi na delo ni hotela prevzeti izpitnih pol. Kršitvi v zvezo z izpitoma z dne 14. 2. 2014 in 11. 3. 2014 pomenita zelo težko kršitev obveznosti, saj predstavljata ignoriranje navodil dekanje. Zato je tožena stranka tožnici v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi utemeljeno očitala oviranje delovnega procesa. Odklanjanje prevzema pol je nesprejemljivo ravnanje, ki po svoji vsebini predstavlja hudo kršitev v smislu 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 in pomeni razlog za prenehanje delovnega razmerja brez nadaljevanja dela do poteka odpovednega roka.
Tožena stranka je ravnala zakonito, ko tožnici (sodnici) ni izplačevala plače za 50. plačni razred, ampak ji je izplačala plačo za 47. plačni razred in tudi, ko je tožnici plačo znižala za 4 %. Ne glede na to, da je Sodni svet odpravil odločbo predsednice sodišče in ne glede na kasnejšo pravnomočno odločbo, da ima tožnica pravico do osnovne plače, ki ustreza 50. plačnemu razredu, je imela tožena stranka za svoje ravnanje podlago v 3. členu ZSPJS. Tretji odstavek 3. člena ZSPJS določa, da se v pogodbi o zaposlitvi, odločbi oziroma sklepu javnemu uslužbencu in funkcionarju ne sme določiti plače v drugačni višini, kot je določena z zakonom, predpisi in drugimi akti, izdanimi na njihovi podlagi ter kolektivnimi pogodbami, saj se v tem primeru uporabljajo določbe zakonov, predpisov in drugih aktov, izdanih na njihovi podlagi ter kolektivnih pogodb, s katerimi je določena plača javnega uslužbenca ali funkcionarja, kot sestavni del te pogodbe, odločbe ali sklepa.
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da sta pravdni stranki (in družba P. d.d., ki je izvajala sporna gradbena dela) dogovorili, da bo tožeča stranka (namesto tožene stranke) plačala izvajalcu gradbenih del kabelske kanalizacije 6.200,00 EUR in 4.170,21 EUR. Znesek 6.200,00 EUR je bil 20.3.2011 tudi poravnan s kompenzacijo. Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da je tožeča stranka plačala družbi P. d.d. znesek 4.170,21 EUR. V zvezi s temi plačili je namreč v poslovnem svetu povsem razumno sklepati, da je omenjeni dogovor obsegal tudi pravico tožnika, da od tožene stranke zahteva vrnitev plačanega, upoštevaje ob tem, da tožena stranka navedb o kakršnikoli drugi pravni podlagi za omenjeno plačilo ni podala.
invalidnost I. kategorije - invalidska pokojnina - gostota dobe
Tožnica, pri kateri je sicer podana popolna nezmožnost za delo in I. kategorija invalidnosti, bi morala za priznanje pravice do invalidske pokojnine dopolniti najmanj 8 let in 4 mesece pokojninske dobe. Do nastanka invalidnosti je namreč dopolnila 45 let starosti oziroma 25 delovnih let, ena tretjina od tega pa znaša 8 let in 4 mesece. Ker ne izpolnjuje pogoja gostote dopolnjene pokojninske dobe iz 2. alineje 1. odstavka 42. člena ZPIZ-2, ji pravice do invalidske pokojnine ni mogoče priznati.
Pravnomočnost odločbe o priznanju pravic iz invalidskega zavarovanja (tožnik je bil razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe izven dela s pravico do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami: deloma sedeče, deloma stoječe delo, brez počepanja, s polnim delovnim časom od 7. 12. 2006 dalje) ob nespremenjenem dejanskem stanju preprečuje priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja. To je mogoče samo v primeru ugotovljenih takšnih sprememb v zdravstvenem stanju, ki povzročajo novo invalidnost, bodisi v okviru iste ali druge kategorije invalidnosti. Do vprašanja, ali je pri tožniku po pravnomočni invalidski odločbi prišlo do poslabšanja oziroma do sprememb v zdravstvenem stanju, se sodišče prve stopnje ni opredelilo, oziroma so dokazna ocena ter zaključki sodišča prve stopnje v nasprotju z izvedenskim mnenjem, posledično pa odločitev v nasprotju z institutom pravnomočnosti. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe, s katerim je bil tožnik razvrščen v III. kategorijo invalidnosti z dodatnimi fizičnimi razbremenitvami in so mu bile na tej podlagi priznane pravice iz invalidskega zavarovanja, razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo v novo sojenje.
Glede na to, da se je postopek (ponovna odmera starostne pokojnine z upoštevanjem dela plače, s katerim so bile vplačane delnice za notranji odkup) začel po uradni dolžnosti, je tožena stranka pravilno upoštevala 5. točko izreka odločbe Ustavnega sodišča RS, kjer je Ustavno sodišče RS izrecno določilo, od kdaj naprej učinkuje odločba o ponovni odmeri pokojnine. Ustavno sodišče RS je v 4. točki izreka odločilo, da zavod (tožena stranka) izda odločbo o ponovni odmeri pokojnine v postopku z izrednim pravnim sredstvom razveljavitve ali spremembe dokončne odločbe iz prvega odstavka 183. člena ZPIZ-2, ne glede na čas od vročitve dokončne odločbe o odmeri pokojnine. Odločba o ponovni odmeri pokojnine iz 4. točke izreka učinkuje od prvega dne naslednjega meseca od njene izdaje, če je bil postopek uveden po uradni dolžnosti. Ker je bil torej postopek začet po uradni dolžnosti, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da nova odločba učinkuje od prvega dne naslednjega meseca od njene izdaje, torej od 1. 7. 2015 dalje.