OT člen 20, 20/1. ZDSS-1 člen 38, 38/1. ZPP člen 154, 154/1. OZ člen 179.
nezgoda pri delu – odškodninska odgovornost delodajalca – nepremoženjska škoda – odločitev o pravdnih stroških – potni stroški za prihod na narok – pravdna stranka – izračun uspeha – temelj - višina
Tožniku je bila po vseh zahtevanih postavkah nepremoženjske škode, razen za telesne bolečine in nevšečnosti, priznana odškodnina v zahtevanem znesku. Tožnik je iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem vtoževal odškodnino v višini 5.000,00 EUR, sodišče prve stopnje pa mu je iz tega naslova prisodilo odškodnino v višini 4.500,00 EUR. Glede na ugotovljeni obseg škode iz tega naslova (tožnik je v škodnem dogodku zaradi ugriza psa utrpel hudo poškodbo desnice) je prisojeni znesek za to obliko nepremoženjske škode tudi po ugotovitvah pritožbenega sodišča primeren in v skladu s primerljivo dosojenimi odškodninami za tovrstno obliko nepremoženjske škode.
Sodišče prve stopnje tožniku neutemeljeno ni priznalo povrnitve potnih stroškov za prihode na narok. Res tožnik ni upravičen do povrnitve teh stroškov v višini priglašene kilometrine, pripada pa mu povrnitev potnih stroškov v višini stroškov prevoza z javnim prevozom.
Tožnik je v pravdi uspel le deloma, v deležu 37 %. Ta uspeh je odločilen za odmero njegovih stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje. Stališče sodišča prve stopnje, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati tudi njegov uspeh po temelju, je materialnopravno zmotno in zanj v določilih ZPP ni najti pravne podlage. Vsak dajatveni zahtevek ima svojo podlago oziroma „temelj“, zato ni razlogov za ločeno vrednotenje uspeha (po temelju in po višini) v pravdah zaradi plačila odškodnine.
kaznivo dejanje zlorabe izvršbe - zakonski znaki kaznivega dejanja - razlaga kazenskega zakona - načelo zakonitosti - izvršba na podlagi verodostojne listine - izterjava zneska od osebe, ki ni dolžnik - izvršilni naslov - elektronska izvršba - verodostojna listina
Inkriminirana je situacija, v kateri storilec od oškodovanca (dolžnika) izterja več kot slednji dolguje, pri čemer slednji dolguje vsaj nekaj. Potem je še toliko bolj logično, pričakovano in upravičeno, da je inkriminirana tudi situacija, v kateri oškodovanec ne dolguje ničesar, storilec pa od njega, torej od osebe, ki sploh nima statusa dolžnika, vseeno nekaj izterja. Oziroma poskuša izterjati, kot je bilo to v obravnavani zadevi, glede katere tako sodišče druge stopnje nima prav nobenih pomislekov, da jo določba 216. člena KZ-1 judicira.
Obdolženi je zatrjeval, da mu je z ravnanji oškodovancev nastala poslovna škoda. Ta škoda pa niti po višini niti po temelju nikoli ni bila ugotovljena in bi jo torej moral obdolženi uveljavljati v pravdnem postopku. Šele v okviru tega postopka bi v primeru utemeljenega zahtevka imel možnost pridobiti odškodninsko terjatev, nato pa slednjo - kot izvršilni naslov - uveljavljati v postopku izvršbe. Očitno zavedajoč se specifičnosti postopka elektronske izvršbe, v katerem izvršilno sodišče glede obstoja in upravičenosti zatrjevane verodostojne listine v prvi fazi postopka sploh nima možnosti in pooblastila preverjati resničnosti upnikovih navedb, ni tako ravnal.
Po 6. alineji 49. člena ZŠtip štipendijsko razmerje preneha, če štipendist po enoletnem mirovanju štipendijskega razmerja ne predloži ustreznih dokazil oziroma če na podlagi predloženih dokazil ne izpolnjuje pogojev za nadaljnje prejemanje štipendije. Tožnica je predložila dokazila o tem, da iz opravičljivih zdravstvenih razlogov letnika ni izdelala. Kakšni so opravičljivi zdravstveni razlogi, je določeno v drugem odstavku 48. člena ZŠtip. Pri tožnici takšni opravičljivi zdravstveni razlogi obstajajo (bolezen ali poškodba, ki je trajala neprekinjeno najmanj dva meseca in je vplivala na zmanjšanje učnih oziroma študijskih sposobnosti, kar se dokazuje z mnenjem zdravnika specialista). Ker niso bili podani razlogi iz 49. člena ZŠtip za prenehanje štipendijskega razmerja, je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo pravilno odpravilo odločbi toženke o prenehanju štipendijskega razmerja.
Pravno stališče, da lahko mirovanje štipendijskega razmerja traje zgolj eno leto in da mora nato štipendist ali letnik dokončati ali pa mu štipendijsko razmerje preneha, je napačno. V 48. členu ZŠtip za takšno razlogovanje ni podlage, saj zakon ne omejuje mirovanje štipendijskega razmerja na eno leto.
Predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine tvori tožbo šele skupaj s prvo pripravljalno vlogo, v kateri upnik oziroma tožnik v pravdnem postopku navede dejansko podlago obveznosti dolžnika (oziroma toženca v pravdnem postopku). Šele z opredelitvijo dejanske podlage je namreč možna identifikacija zahtevka, kar pa je pogoj za ugotavljanje istovetnosti dveh zahtevkov v smislu litispendence. Ker je tožnik prvo pripravljalno vlogo vložil v spis po pravnomočno zaključenem postopku v drugi zadevi, je ugovor litispendence neutemeljen.
Prvi in drugi odstavek 21. člena ZFPPIPP določata, katere nezavarovane terjatve so prednostne terjatve. Po prvem odstavku 213. člena ZFPPIPP potrjena prisilna poravnava med drugim ne učinkuje tudi na prednostne terjatve. Ker so se po prvem odstavku 21. člena ZFPPIPP, ki je veljal v spornem obdobju (pred uveljavitvijo novele ZFPPIPP, objavljene v Ur. l. RS, št. 27/2016) med prednostne terjatve uvrščale tudi plače in nadomestila plač za zadnje tri mesece pred začetkom postopka zaradi insolventnosti in davki ter prispevki, ki jih mora izplačevalec obračunati ali plačati hkrati z izplačili plač in nadomestil plač za zadnje tri mesece pred začetkom postopka zaradi insolventnosti, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da potrjena prisilna poravnava nad toženo stranko ne učinkuje na tožničine terjatev iz naslova plač za januar in februar 2014 (vključno z odvodom predpisanih dajatev). Med prednostne terjatve pa ne spadajo terjatve tožnice iz naslova povrnitve stroškov v zvezi z delom (torej stroškov prevoza na delo in z dela ter stroškov prehrane), saj te terjatve niso navedene v 21. členu ZFPPIPP.
Pravnomočnost odločbe o priznanju pravic iz invalidskega zavarovanja (tožnik je bil razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe izven dela s pravico do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami: deloma sedeče, deloma stoječe delo, brez počepanja, s polnim delovnim časom od 7. 12. 2006 dalje) ob nespremenjenem dejanskem stanju preprečuje priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja. To je mogoče samo v primeru ugotovljenih takšnih sprememb v zdravstvenem stanju, ki povzročajo novo invalidnost, bodisi v okviru iste ali druge kategorije invalidnosti. Do vprašanja, ali je pri tožniku po pravnomočni invalidski odločbi prišlo do poslabšanja oziroma do sprememb v zdravstvenem stanju, se sodišče prve stopnje ni opredelilo, oziroma so dokazna ocena ter zaključki sodišča prve stopnje v nasprotju z izvedenskim mnenjem, posledično pa odločitev v nasprotju z institutom pravnomočnosti. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe, s katerim je bil tožnik razvrščen v III. kategorijo invalidnosti z dodatnimi fizičnimi razbremenitvami in so mu bile na tej podlagi priznane pravice iz invalidskega zavarovanja, razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo v novo sojenje.
invalidnost I. kategorije - invalidska pokojnina - gostota dobe
Tožnica, pri kateri je sicer podana popolna nezmožnost za delo in I. kategorija invalidnosti, bi morala za priznanje pravice do invalidske pokojnine dopolniti najmanj 8 let in 4 mesece pokojninske dobe. Do nastanka invalidnosti je namreč dopolnila 45 let starosti oziroma 25 delovnih let, ena tretjina od tega pa znaša 8 let in 4 mesece. Ker ne izpolnjuje pogoja gostote dopolnjene pokojninske dobe iz 2. alineje 1. odstavka 42. člena ZPIZ-2, ji pravice do invalidske pokojnine ni mogoče priznati.
Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih člen 47.
izvedenina – izvedensko mnenje
Zahtevnost mnenja ni odvisna od dolžine samega mnenja, temveč od elementov, podanih v 4. točki 47. člena Pravilnika o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih (obsežnost dokumentacije, ki je podlaga za izdelavo mnenja, čas, ki ga ima organ na voljo, da mnenje pripravi, kompleksnost in vrsto zadeve, ki je predmet mnenja in podobno). Te elemente je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo in pravilno ovrednotilo dopolnilno izvedensko mnenje kot zahtevno.
Po določbi 6. točke prvega odstavka 205. člena ZPP sodišče postopek prekine tudi v primeru, če tako določa drug zakon in navedeni Zakon je v obravnavanem primeru takšen “drug” zakon. Zakon ne vsebuje določbe o nadaljevanju prekinjenega postopka, na podlagi določbe drugega odstavka 15. člena Zakona, pa se po preteku treh mesecev, kot najdaljšega možna časa trajanja prekinitve postopka, postopek po zakonu nadaljuje. Ob pravilni uporabi te določbe Zakona in ob pravilni uporabi določbe tretjega odstavka 208. člena ZPP bi sodišče prve stopnje lahko nadaljevalo postopek po prenehanju razloga za prekinitev, ki je v obravnavanem primeru potek časa treh mesecev.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM0023193
KZ-1 člen 86, 86/4, 86/8. ZKP člen 371, 371/1, 371/1-11, 372, 373.
način izvršitve kazni zapora - konkretizacija kršitev - bistvena kršitev določb kazenskega postopka - pritožbeni razlogi - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - nadomestitev kazni zapora z izvrševanjem dela v splošno korist - nadomestitev kazni zapora z zaporom ob koncu tedna - kršitev kazenskega zakona
Dejansko stanje je popolno ugotovljeno tedaj, ko so ugotovljena vsa pretekla dejstva in ne dejstva, ki bodo, če bodo, odločitvi sledila.
OZ člen 131, 131/1, 171, 179, 186, 186/2. ZDR člen 43. ZGO-1 člen 82.
- odškodninska odgovornost delodajalca - nesreča pri delu - odškodninska odgovornost investitorja - povrnitev negmotne škode - denarna odškodnina
Pravilno je sodišče zaključilo, da tožena stranka kot investitor ni zagotovila izdelave varnostnega načrta v skladu s predpisi o zagotavljanju varnosti zdravja in zdravja pri delu, ter tako ni zagotovila, da bi bilo gradbišče urejeno v skladu z varnostnim načrtom. Če bi tožena stranka načrt izdelala, bi ta moral vsebovati pravila, ki se nanašajo na konkretno gradbišče in posebne ukrepe za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu, ki so obravnavani v prilogah Uredbe, kar pa ni bilo spoštovano. Tudi zaradi opustitve izdelave varnostnega načrta tožniku ni bilo zagotovljeno varno delo na višini in, kot nadalje pravilno zaključuje sodišče prve stopnje, je do padca prišlo ravno zaradi tega, ker gradbišče ni bilo urejeno na način, kot bi moralo biti v skladu z varnostnim načrtom. Pravilen je zato zaključek, da je bila tožena stranka tista, ki je bila dolžna v skladu z določbo 82. člena ZGO-1 in Uredbo zagotoviti izdelavo varnostnega načrta, in da ga tudi obveznosti izvajalca glede pravočasnega ukrepanja za varnosti delavcev te dolžnosti ne odvezujejo. Toženec se zato kot investitor ne more razbremeniti svoje odgovornosti.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog
Skladno z ustaljeno sodno prakso so organizacijske rešitve v zvezi z ekonomsko uspešnostjo poslovanja v avtonomni sferi delodajalca, sodišče pa ne presoja, ali je sprememba v organizaciji družbe potrebna in smotrna, preverja lahko le, ali ni morda le navidezna. Tožnica zatrjuje, da je bila reorganizacija navidezna, ker se njena dela niso porazdelila med ostale zaposlene pri toženi stranki, vendar dejanski prenos nalog na zunanje izvajalce ne pomeni, da se reorganizacija ni zgodila oziroma, da je navidezna. Prenehanje potrebe po delu tožnice je posledica prenosa njenih nalog na druge zaposlene pri toženi stranki in na zunanjega izvajalca. Zato je obstajal utemeljen poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi.
Pri odmeri starostne pokojnine ni bil upoštevan del plače iz naslova nadurnega dela. Podatki so obstajali že v času upokojevanja tožnika, vendar pa jih tožena stranka pri odmeri pokojnine ni upoštevala (ker zanje ni vedela). Če bi ti podatki vplivali na odmero pokojnine, bo moral toženec v ponovljenem upravnem odločanju postopati po 1. odstavku 183. člena ZPIZ-2 in odločbo, s katero je bila tožniku že pravnomočno priznana in odmerjena pokojnina, razveljaviti ali spremeniti in mu priznati višjo pokojnino. 183. člen ZPIZ-2 omogoča, da se v primerih, ko stranka naknadno predloži podatke o plači, pokojnina lahko (za naprej) ponovno odmeri.
Tožnica je z namenom, da bi določeni družbi pridobila protipravno premoženjsko korist, zlorabila svoj položaj in dano zaupanje ter prekoračila svoja pooblastila tako, da je leta 2008 v nasprotju z internimi akti delodajalca ter njegovimi koristmi in interesi omogočila družbi, da ji je tožena stranka določenega dne izplačala namenska kreditna sredstva v višini 300.000,00 EUR, čeprav je vedela, da ta družba izplačanih kreditnih sredstev ne bo sposobna vrniti. S tem je bila družbi pridobljena velika protipravna premoženjska korist, hkrati pa toženi stranki povzročena velika premoženjska škoda. Tožnica je s takšnim ravnanjem kršila določbe pogodbe o zaposlitvi ter določbe 33., 34. in 37. člena ZDR-1. Njeno ravnanje pa je imelo tudi vse znake kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic po prvem in drugem odstavku 244. člena KZ oziroma zlorabe položaja nezaupanja pri gospodarski dejavnosti po drugem in prvem odstavku 240. člena KZ-1. Zato je obstajal utemeljen odpovedni razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. in 2. alinei prvega odstavka 110. člena ZDR-1 in je izpodbijana odpoved zakonita.
plačilo razlike plače – nadomestilo plače – nezakonita odpoved pogodbe o zaposlitvi – reparacija – odškodnina – načelo popolne odškodnine – neizrabljen letni dopust – nadomestilo za neizrabljen letni dopust
V skladu z načelom popolne odškodnine iz 169. člena OZ mora biti delavčev premoženjski položaj takšen, kot če bi delal. Tožnikovo ravnanje, ko si je poiskal novo zaposlitev, pomeni, da je ravnal v smeri zmanjševanja nastale škode, ki mu jo bo morala toženka kot reparacijo povrniti za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. Gre za izhodišče, da delavec zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja in dokler posledice takega nezakonitega stanja trajajo, na svojih rednih dohodkih ne sme biti oškodovan.
V skladu s sodno prakso je delavec upravičen do nadomestila za neizrabljeni letni dopust le, če mu je delovno razmerje dejansko prenehalo. Ker je bilo na podlagi pravnomočne sodne odločbe za čas, ko tožnik ni delal, vzpostavljena situacija, kot da bi delal in je bilo tožniku za ta čas priznano tudi delovno razmerje z vsemi pravicami, je torej šteti, da delovno razmerje dne 28. 3. 2013 ni prenehalo, zaradi česar tudi ni upravičen do nadomestila za neizrabljen letni dopust za leto 2013. Tožena stranka je bila na podlagi te sodne odločbe dolžna tožnika pozvati nazaj na delo in mu od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do ponovne zaposlitve priznati vse pravice po odpovedani pogodbi o zaposlitvi, kamor spada tudi nadomestilo plače. Tožnik je torej za čas, ko ni delal, prejel nadomestilo plače in vse ostale pravice, kot da bi delal. Nastopila je torej situacija, ko tožniku delovno razmerje ni prenehalo in ni bil v ničemer prikrajšan. Zato ne more zahtevati dvojnega plačila in je tožbeni zahtevek iz naslova nadomestila za neizrabljen letni dopust za leto 2013, neutemeljen.
ZPP člen 108, 274, 274/1, 319, 319/2. ZDSS-1 člen 72.
starostna pokojnina – zavrženje tožbe – res iudicata
Izpodbojne tožbe zoper upravne odločbe o pravicah do in iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja je v skladu z 72. členom ZDSS-1 mogoče vložiti v 30-ih dneh od vročitve drugostopenjske odločbe. Tožba ni dopustna niti zoper tiste posamične upravne akte, o katerih je bilo že pravnomočno razsojeno, kot v obravnavani zadevi. Na pravnomočnost razsojene zadeve je glede na 2. odstavek 319. člena ZPP sodišče ves čas dolžno paziti po uradni dolžnosti. Ob ugotovitvi, da gre za res iudicata, je dolžno tožbo kot nedopustno zavreči.
S sodbo, izdano v drugem socialnem sporu, je bilo pravnomočno razsojeno o istih posamičnih upravnih aktih, zoper katera je vložena tožba v obravnavani zadevi. Ker vsebinsko obravnavanje zadeve ni dopustno, je tožba na temelju 1. odst. 274. člena v zvezi z 2. odst. 319. člena ZPP z izpodbijanim sklepom zakonito zavržena.
vodna pravica - uporaba vode - oskrba s pitno vodo
Druga nasprotna udeleženka za koriščenje vode iz navedenega vodnega vira nima vodne pravice, domačija in stanovanjska stavba pa pitno vodo sicer pridobivajo preko javnega vodovodnega omrežja. Za koriščenje vode kot javnega dobra, tretji odstavek 19. člena SPZ določa, da se lahko pridobi posebna pravica uporabe le pod pogoji, kot jih določi zakon. Pravico do uporabe vode kot javnega dobro ureja Zakon o vodah. Ta rabo vode posamezniku dopušča le, če ta pridobi vodno dovoljenje in z njim vodno pravico. Navedeni zakon lastno oskrbo posameznega gospodinjstva s pitno vodo in v zvezi s takšno rabo tudi ustanovitev služnosti dovajanja vode v korist takšnega zemljišča, dopušča le na območjih, kjer ni zagotovljeno izvajanje lokalne javne službe oskrbe s pitno vodo in ob pridobitvi vodnega dovoljenja (117. člen). Zato sodišče prve stopnje pravilno ni odločilo tudi o ustanovitvi takšnih služnosti.
Tožnica nima pravnega interesa za ugotovitveno sodbo, da je podana solidarna odgovornost drugotožene stranke in delodajalca za pravnomočen in izplačan del odškodnine. Terjatev, ki jo je imela tožnica zoper svojega delodajalca, je v skladu s prvim odstavkom 270. člena OZ s plačilom, ki med strankami ni sporno, prenehala. Ker je bila tožnica iz naslova odškodninske obveznosti za sporni škodni dogodek že poplačana, prav tako pa je dajatveni del tožbe umaknila tudi zoper sedanji toženi stranki, ni izkazan njen pravni interes za ugotovitveno tožbo. Ker je pravni interes temeljna procesna predpostavka (za ugotovitveno tožbo), pa tega tožeča stranka ni niti zatrjevala niti izkazala, je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je v tem delu ugodilo zahtevku zoper drugotoženo stranko. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi drugotovžene stranke v tem delu ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo in tožbo zavrglo.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja
Tožena stranka je odredila komisijsko izvedbo in ocenjevanje pisnega izpita in imenovala tričlansko komisijo, v kateri je bila članica tudi tožnica. V izredni odpovedi tožnici očita, da je naklepoma kršila prejeta navodila na prvem roku 14. 2. 2014 in na drugem roku 11. 3. 2014. Tožnica je izpit 14. 2. 2014 v nasprotju z navodili začela izvajati predčasno. Med pisanjem testa se je nesramno obnašala do predsednice komisije. Ni želela prevzeti izpitnih pol. Samovoljno in v nasprotju z izrecno prepovedjo dekanje je sama izvedla dodatno preverjanje znanja v ustni obliki. Zaradi neprimernega in žaljivega obnašanja tožnice do študentov na ustnem preverjanju znanja se je zoper tožnico več študentov pisno pritožilo. Glede izpita z dne 11. 3. 2014 je tožena stranka tožnici v izredni odpovedi očitala, da v nasprotju s pravili o izvedbi komisijskega izpita izpitna vprašanj ni posredovala predsednici ali članici komisije. Kljub več pozivom tožnica po vrnitvi na delo ni hotela prevzeti izpitnih pol. Kršitvi v zvezo z izpitoma z dne 14. 2. 2014 in 11. 3. 2014 pomenita zelo težko kršitev obveznosti, saj predstavljata ignoriranje navodil dekanje. Zato je tožena stranka tožnici v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi utemeljeno očitala oviranje delovnega procesa. Odklanjanje prevzema pol je nesprejemljivo ravnanje, ki po svoji vsebini predstavlja hudo kršitev v smislu 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 in pomeni razlog za prenehanje delovnega razmerja brez nadaljevanja dela do poteka odpovednega roka.
Poslovodja - družba z omejeno odgovornostjo - prokurist.
Ničen je vsak sklep družbenika, ki ni združljiv z bistvom družbe ali če je po svoji vsebini v nasprotju s tistimi določbami zakona, ki se uporabljajo izključno ali pretežno za zaščito upnikov družbe ali so sicer v javnem interesu (tretja alineja 390. člena ZGD-1 v zvezi s 522. členom ZGD-1). Zakonito zastopanje družbe z omejeno odgovornostjo pa brez dvoma predstavlja eno od temeljnih sestavin družbe, brez katere družbe ni mogoče niti konstituirati. Imenovanje prokurista manjkajočega zakonskega zastopnika družbe (poslovodje) ne more nadomestiti. Iz tega razloga je tudi po oceni pritožbenega sodišča predlog za vpis izbrisa edinega poslovodje (v družbi z omejeno odgovornostjo, pri kateri je bil dosedanji zakoniti zastopnik tudi edini družbenik v družbi) na podlagi sklepa družbenika (ne da bi bil istočasno imenovan nov poslovodja, saj imenovanje prokurista tega ne more nadomestiti), nedopusten.