OZ člen 131, 131/1, 171, 179, 186, 186/2. ZDR člen 43. ZGO-1 člen 82.
- odškodninska odgovornost delodajalca - nesreča pri delu - odškodninska odgovornost investitorja - povrnitev negmotne škode - denarna odškodnina
Pravilno je sodišče zaključilo, da tožena stranka kot investitor ni zagotovila izdelave varnostnega načrta v skladu s predpisi o zagotavljanju varnosti zdravja in zdravja pri delu, ter tako ni zagotovila, da bi bilo gradbišče urejeno v skladu z varnostnim načrtom. Če bi tožena stranka načrt izdelala, bi ta moral vsebovati pravila, ki se nanašajo na konkretno gradbišče in posebne ukrepe za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu, ki so obravnavani v prilogah Uredbe, kar pa ni bilo spoštovano. Tudi zaradi opustitve izdelave varnostnega načrta tožniku ni bilo zagotovljeno varno delo na višini in, kot nadalje pravilno zaključuje sodišče prve stopnje, je do padca prišlo ravno zaradi tega, ker gradbišče ni bilo urejeno na način, kot bi moralo biti v skladu z varnostnim načrtom. Pravilen je zato zaključek, da je bila tožena stranka tista, ki je bila dolžna v skladu z določbo 82. člena ZGO-1 in Uredbo zagotoviti izdelavo varnostnega načrta, in da ga tudi obveznosti izvajalca glede pravočasnega ukrepanja za varnosti delavcev te dolžnosti ne odvezujejo. Toženec se zato kot investitor ne more razbremeniti svoje odgovornosti.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog
Skladno z ustaljeno sodno prakso so organizacijske rešitve v zvezi z ekonomsko uspešnostjo poslovanja v avtonomni sferi delodajalca, sodišče pa ne presoja, ali je sprememba v organizaciji družbe potrebna in smotrna, preverja lahko le, ali ni morda le navidezna. Tožnica zatrjuje, da je bila reorganizacija navidezna, ker se njena dela niso porazdelila med ostale zaposlene pri toženi stranki, vendar dejanski prenos nalog na zunanje izvajalce ne pomeni, da se reorganizacija ni zgodila oziroma, da je navidezna. Prenehanje potrebe po delu tožnice je posledica prenosa njenih nalog na druge zaposlene pri toženi stranki in na zunanjega izvajalca. Zato je obstajal utemeljen poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi.
Tožeča stranka od prvotoženca, ki je bil v spornem času veleposlanik Republike Slovenije v B., zahteva povračilo škode zaradi nekaterih protipravnih ravnanj, ki so bila ugotovljena ob izrednem nadzoru nad delovanjem in izvajanjem nalog Veleposlaništva RS v B.. Tožeča stranka ni dokazala, da ji je prvotoženi s svojim ravnanjem povzročil škodo z izplačevanjem nadur lokalno zaposleni uslužbenki A.A.. Zato odškodninski zahtevek iz tega naslova ni utemeljen.
Uporabnina za garažo, v kateri je prvotoženec parkiral svoje novo osebno vozilo (ki ga je v B. kupil zaradi davčnih ugodnosti), ne sodi med potrebne stroške namestitve. Ker je prvotoženec denar za najemnino izplačeval svoji snahi iz blagajne, je tožeči stranki povzročil škodo, zato jo je dolžan povrniti.
Tožena stranka je ravnala zakonito, ko tožnici (sodnici) ni izplačevala plače za 50. plačni razred, ampak ji je izplačala plačo za 47. plačni razred in tudi, ko je tožnici plačo znižala za 4 %. Ne glede na to, da je Sodni svet odpravil odločbo predsednice sodišče in ne glede na kasnejšo pravnomočno odločbo, da ima tožnica pravico do osnovne plače, ki ustreza 50. plačnemu razredu, je imela tožena stranka za svoje ravnanje podlago v 3. členu ZSPJS. Tretji odstavek 3. člena ZSPJS določa, da se v pogodbi o zaposlitvi, odločbi oziroma sklepu javnemu uslužbencu in funkcionarju ne sme določiti plače v drugačni višini, kot je določena z zakonom, predpisi in drugimi akti, izdanimi na njihovi podlagi ter kolektivnimi pogodbami, saj se v tem primeru uporabljajo določbe zakonov, predpisov in drugih aktov, izdanih na njihovi podlagi ter kolektivnih pogodb, s katerimi je določena plača javnega uslužbenca ali funkcionarja, kot sestavni del te pogodbe, odločbe ali sklepa.
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da sta pravdni stranki (in družba P. d.d., ki je izvajala sporna gradbena dela) dogovorili, da bo tožeča stranka (namesto tožene stranke) plačala izvajalcu gradbenih del kabelske kanalizacije 6.200,00 EUR in 4.170,21 EUR. Znesek 6.200,00 EUR je bil 20.3.2011 tudi poravnan s kompenzacijo. Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da je tožeča stranka plačala družbi P. d.d. znesek 4.170,21 EUR. V zvezi s temi plačili je namreč v poslovnem svetu povsem razumno sklepati, da je omenjeni dogovor obsegal tudi pravico tožnika, da od tožene stranke zahteva vrnitev plačanega, upoštevaje ob tem, da tožena stranka navedb o kakršnikoli drugi pravni podlagi za omenjeno plačilo ni podala.
obvezno zavarovanje avtomobilske odgovornosti - nastanek zavarovalnega primera
Izvedensko mnenje šteje za izdelano šele, ko poda odgovore na postavljena vprašanja o spornih dejstvih, torej takrat, ko je dopolnjeno. Ob ugotovljenem dejanskem stanju o načinu nastanka nesreče je življenjsko logično in zato sprejemljivo ter pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je tožnik lahko razmejil na svojem vozilu nastale poškodbe, ki so v vzročni zvezi z obravnavanim trčenjem, od tistih, ki to niso, šele po izdelanem izvedenskem mnenju. Izvedensko mnenje je bilo potrebno prav zaradi ugotovitve, ali so zatrjevane poškodbe nastale v obravnavanem trčenju. Po presoji pritožbenega sodišča je odločilno, da je tožnik pravno relevantne poškodbe razmejil po izdelanem izvedenskem mnenju (VS RS II Ips 327/2014), zato je neutemeljen pritožbeni očitek, da tožnik tega ni storil pravočasno.
ZPP člen 285, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14. ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-1, 131.
bistvena kršitev določb postopka – razlogi o odločilnih dejstvih – možnost izjave – regres za letni dopust – redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog – materialno procesno vodstvo
Sodišče prve stopnje je storilo bistveno kršitev pravil postopka iz 8. in 14. točke 339. člena ZPP, saj tožniku ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem, ker sodišče ni zaslišalo prič, ki jih je predlagal tožnik, zavrnitev njihovega zaslišanja pa pomeni vnaprejšnjo dokazno oceno.
Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za obračun bruto regresa za letni dopust za sporno leto. Svojo odločitev je obrazložilo, da je tožnik v postopku imel pooblaščenca (odvetnika), ki na glavni obravnavi v zvezi z regresom za letni dopust ni navedel dejstev. Dejstvo je, da zaposlenemu delavcu, ki je v delovnem razmerju, pripada letno regres za letni dopust, pri čemer 131. člen ZDR-1 določa, da je delodajalec dolžan delavcu, ki ima pravico do letnega dopusta izplačati regres za letni dopust najmanj v višini minimalne plače, pri čemer se regres izplača najkasneje do 1. julija tekočega leta. Če pa ima delavec pravico do izrabe le sorazmernega dela letnega dopusta, ima pravico le do sorazmernega dela regresa. ZPP v 285. členu ureja načelo materialnega procesnega vodstva in določa, da predsednik senata postavlja vprašanja in skrbi na drug primeren način, da se med glavno obravnavo navedejo vsa odločilna dejstva, da se dopolnijo nepopolne navedbe strank o pomembnih dejstvih, da se ponudijo ali dopolnijo dokazila, ki se nanašajo na navedbe strank, in sploh, da se dajo vsa potrebna pojasnila, da se ugotovita sporno dejansko stanje in sporno pravno vprašanje, ki sta pomembni za odločbo. Sicer pa je tožnik predložil redno odpoved pogodbe o zaposlitvi in bi sodišče že na podlagi odpovedi lahko odločilo o izplačilu sorazmernega regresa za letni dopust.
Pravnomočnost odločbe o priznanju pravic iz invalidskega zavarovanja (tožnik je bil razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe izven dela s pravico do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami: deloma sedeče, deloma stoječe delo, brez počepanja, s polnim delovnim časom od 7. 12. 2006 dalje) ob nespremenjenem dejanskem stanju preprečuje priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja. To je mogoče samo v primeru ugotovljenih takšnih sprememb v zdravstvenem stanju, ki povzročajo novo invalidnost, bodisi v okviru iste ali druge kategorije invalidnosti. Do vprašanja, ali je pri tožniku po pravnomočni invalidski odločbi prišlo do poslabšanja oziroma do sprememb v zdravstvenem stanju, se sodišče prve stopnje ni opredelilo, oziroma so dokazna ocena ter zaključki sodišča prve stopnje v nasprotju z izvedenskim mnenjem, posledično pa odločitev v nasprotju z institutom pravnomočnosti. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe, s katerim je bil tožnik razvrščen v III. kategorijo invalidnosti z dodatnimi fizičnimi razbremenitvami in so mu bile na tej podlagi priznane pravice iz invalidskega zavarovanja, razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo v novo sojenje.
invalidnost I. kategorije - invalidska pokojnina - gostota dobe
Tožnica, pri kateri je sicer podana popolna nezmožnost za delo in I. kategorija invalidnosti, bi morala za priznanje pravice do invalidske pokojnine dopolniti najmanj 8 let in 4 mesece pokojninske dobe. Do nastanka invalidnosti je namreč dopolnila 45 let starosti oziroma 25 delovnih let, ena tretjina od tega pa znaša 8 let in 4 mesece. Ker ne izpolnjuje pogoja gostote dopolnjene pokojninske dobe iz 2. alineje 1. odstavka 42. člena ZPIZ-2, ji pravice do invalidske pokojnine ni mogoče priznati.
obvestilo o prehodu k novem delodajalcu – sprememba delodajalca – sodno varstvo
Zoper spremembo delodajalca ni dopustno sodno varstvo. Pravnega prenosa podjetja ali dela podjetja, ki je po svoji naravi statusna ali poslovna odločitev pristojnih organov v pravnem prenosu udeleženih družb, delavec v individualnem delovnem sporu ne more izpodbijati. Gre le za obvestilo delodajalca delavcu ob prehodu k drugemu delodajalcu zaradi prenosa dejavnosti na podlagi 75. člena ZDR-1.
Tožnica je z namenom, da bi določeni družbi pridobila protipravno premoženjsko korist, zlorabila svoj položaj in dano zaupanje ter prekoračila svoja pooblastila tako, da je leta 2008 v nasprotju z internimi akti delodajalca ter njegovimi koristmi in interesi omogočila družbi, da ji je tožena stranka določenega dne izplačala namenska kreditna sredstva v višini 300.000,00 EUR, čeprav je vedela, da ta družba izplačanih kreditnih sredstev ne bo sposobna vrniti. S tem je bila družbi pridobljena velika protipravna premoženjska korist, hkrati pa toženi stranki povzročena velika premoženjska škoda. Tožnica je s takšnim ravnanjem kršila določbe pogodbe o zaposlitvi ter določbe 33., 34. in 37. člena ZDR-1. Njeno ravnanje pa je imelo tudi vse znake kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic po prvem in drugem odstavku 244. člena KZ oziroma zlorabe položaja nezaupanja pri gospodarski dejavnosti po drugem in prvem odstavku 240. člena KZ-1. Zato je obstajal utemeljen odpovedni razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. in 2. alinei prvega odstavka 110. člena ZDR-1 in je izpodbijana odpoved zakonita.
razpravno načelo - pravica obravnavanja pred sodiščem - trditveno in dokazno breme - prekoračitev trditvene podlage
Bistvo razpravnega načela je, da nasprotna stranka ve, v okviru kakšnega trditvenega okvira se lahko brani. Če sodišče odloči mimo trditev ene stranke, drugi stranki onemogoči učinkovito obrambo.
DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI
VDS0016842
ZDR člen 6a, 45, 45/2, 184. ZJU člen 15a.
odškodninska odgovornost delodajalca - trpinčenje na delovnem mestu - mobing - protipravno ravnanje
Tožnik (zdravnik specialist - radiolog) v pritožbi neutemeljeno navaja, da je tožena stranka nad njim izvajala psihično nasilje na način, da ga je neprestano pošiljala na zdravniške preglede. Sodišče prve stopnje je namreč na podlagi ocene izvedenih dokazov pravilno zaključilo nasprotno. Ugotovilo je, da tožena stranka tožnika ni neupravičeno pošiljala na zdravniške preglede. Za zasedbo tožnikovega delovnega mesta se je zahteval vsakoletni specialistični pregled. Na tožnikovem delovnem mestu je prisotno ionizirano sevanje in brez profesionalnega zdravniškega spričevala tožnik dela ni mogel opravljati. Iz dokazne ocene sodišča prve stopnje tudi izhaja, da tožnik v spornem obdobju ni bil zmožen za delo.
Tožena stranka tožniku, ko je bil na delu, ni zagotavljala dela s pacienti. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da ugotovljeno ravnanje tožene stranke ni bilo protipravno, saj tožnik posebnih zdravstvenih zahtev za delo ni izpolnjeval.
Ravnanja tožene stranke (pošiljanje tožnika na zdravniške preglede, onemogočanje dela tožniku s pacientom) ni mogoče opredeliti kot trpinčenja na delu, zato tožnikovo subjektivno dojemanje ravnanja tožene stranke kot trpinčenja na delu ni relevantno. Tožnik ni bil deležen psihičnega nasilja, zato ni podano protipravno ravnanje tožene stranke, ki bi opravičevalo priznanje odškodnine zaradi trpinčenja na delovnem mestu.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – razlog nesposobnosti – delodajalec – pooblaščena oseba
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je izpodbijano odpoved pogodbe o zaposlitvi podala in podpisala A.A., ki je imela za to pooblastilo zakonitega zastopnika tožene stranke. Iz tega pooblastila izhaja, da zakoniti zastopnik tožene stranke pooblašča A.A., da v njegovem imenu podpiše in uredi vse listine in dokumente, potrebne tudi za aktivnosti v zvezi z zaposlovanjem in odpuščanjem delavcev. V navedenem pooblastilu, ki je bilo tudi notarsko overjeno, je imela A.A. podlago, da poda tožniku izpodbijano redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Zato je izpodbijano redno odpoved pogodbe o zaposlitvi podala pooblaščena oseba (glede na prvi odstavek 20. člena ZDR-1).
Tožnik je imel pri toženi stranki sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto komercialist. Tožena stranka je imela po Sloveniji zbirna mesta oziroma zabojnike za zbiranje oblačil, njegove delovne naloge so bile tudi iskanje lokacij za zabojnike, pridobivanje dovoljenj za postavitev zabojnikov in skrb za obstoječe zabojnike. Tožnik bi moral v letu 2015 v skladu z letnim planom na nove lokacije namestiti 110 zabojnikov, vendar tega plana ni dosegel. Prav tako ni opravil nalog, ki so mu bile odrejene (glede odprave napak v zvezi z napačno lokacijo zabojnikov in glede zabojnikov na obali). Tožnik ni dosegel pričakovanih delovnih rezultatov, ker svojega dela ni opravljal pravočasno, strokovno in kvalitetno. Zato je obstajal utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti.
pogodba o zaposlitvi za določen čas – prenehanje veljavnosti pogodbe o zaposlitvi za določen čas
Razlog, zaradi katerega sta pravdni stranki sklenili pogodbo o zaposlitvi za določen čas, je bilo tožnikovo opravljanje specializacije iz medicine dela, prometa in športa. Če je ta razlog odpadel zaradi tožnikove prekinitve specializacije, kot to zatrjuje tožena stranka, je dejansko prišlo do prenehanja pogodbe o zaposlitvi v skladu s prvim odstavkom 79. člena ZDR-1, po katerem pogodba o zaposlitvi, sklenjena za določen čas, preneha veljati brez odpovednega roka s potekom časa, za katerega je bila sklenjena, oziroma ko je dogovorjeno delo opravljeno ali s prenehanjem razloga, zaradi katerega je bila sklenjena. Sodišče prve stopnje zaradi zmotne materialnopravne presoje te določbe ni uporabilo in spornega razmerja ni presojalo na tej pravni podlagi, zato je izpodbijana sodba razveljavljena.
zamudna sodba – obveznost plačila – plačilo za delo
Tožnikove navedbe v zvezi z zahtevkom iz naslova plač so bile, da mu je tožena stranka za sporno obdobje plačala bistveno nižjo plačo od dogovorjene oziroma minimalno predpisane po zakonu. Iz dejstev, navedenih v tožbi, izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka za plačilo plač.
Uredba (ES) št. 1393/2007 Evropskega parlamenta in sveta z dne 13. novembra 2007 o vročanju sodnih in izvensodnih pisanj v civilnih in gospodarskih zadevah v državah članicah („vročanje pisanj“) in razveljavitvi Uredbe Sveta (ES) št. 1348/2000 člen 8, 8/1, 8/2, 8/3, 14. ZPP člen 104, 105, 105/2, 108, 108/6.
sodba na podlagi pripoznave - vročanje sodnih pisanj v gospodarskih zadevah - vročanje v tujino - vročitev tožbe v slovenskem jeziku - pravica do zavrnitve sprejema pisanja - Priloga II - trenutek vročitve - vrnitev pisanja organu za sprejem - neposredno vročanje - prevod pisanja - načelo kontradiktornosti - akt informiranja - nerazumljive vloge - odgovor na tožbo v tujem jeziku - poprava vloge - nujne sestavine vloge - navedba zakonitega zastopnika - podpis vložnika - uradno preveden izpisek iz registra družb
Za vročanje sodnih pisanj v gospodarskih zadevah, med katere sodi tudi obravnavana, se v državah članicah Evropske skupnosti uporablja Uredba (ES) št. 1393/2007 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. novembra 2007 o vročanju sodnih in izvensodnih pisanj v civilnih in gospodarskih zadevah v državah članicah („vročanje pisanj“) in razveljavitvi Uredbe Sveta (ES) št. 1348/2000. Nacionalno pravo - Zakon o pravdnem postopku - se uporablja zgolj subsidiarno.
Uredba ne predpisuje obveznega prevoda pisanja, ki se vroča. Določa pa pravico naslovnika, da lahko zavrne sprejem pisanja za vročitev - v trenutku vročitve ali tako, da pisanje vrne organu za sprejem v enem tednu, in sicer če ni sestavljeno v enem od naslednjih jezikov ali mu ni priložen prevod v enega od naslednjih jezikov: (a) jezik, ki ga naslovnik razume ali (b) uradni jezik zaprošene države članice ali, če je v tej državi več uradnih jezikov, v uradni jezik ali v enega od uradnih jezikov kraja, kjer je treba opraviti vročitev.
Vloge je sodišče prve stopnje skladno z Uredbo vročalo v slovenskem jeziku in pri tem spoštovalo zahtevo, da je treba naslovnika poučiti o možnosti zavrnitve sprejema pisanja. Pritožnica pa je bila - nasprotno - tista, ki niti pri vročitvi tožbe niti pri vročitvi sklepa z dne 29. 10. 2014 ni ustrezno izkoristila dane ji pravice do zavrnitve sprejema in zato ne more uspešno uveljaviti, da ji je bilo onemogočeno razpravljanje oziroma kršeno načelo kontradiktornosti in da je bila postavljena v neenakovreden položaj. Za to, da bi se ji vloge vročale v hrvaškem jeziku, bi namreč morala poskrbeti sama z odklonitvijo sprejema.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja
Tožena stranka je odredila komisijsko izvedbo in ocenjevanje pisnega izpita in imenovala tričlansko komisijo, v kateri je bila članica tudi tožnica. V izredni odpovedi tožnici očita, da je naklepoma kršila prejeta navodila na prvem roku 14. 2. 2014 in na drugem roku 11. 3. 2014. Tožnica je izpit 14. 2. 2014 v nasprotju z navodili začela izvajati predčasno. Med pisanjem testa se je nesramno obnašala do predsednice komisije. Ni želela prevzeti izpitnih pol. Samovoljno in v nasprotju z izrecno prepovedjo dekanje je sama izvedla dodatno preverjanje znanja v ustni obliki. Zaradi neprimernega in žaljivega obnašanja tožnice do študentov na ustnem preverjanju znanja se je zoper tožnico več študentov pisno pritožilo. Glede izpita z dne 11. 3. 2014 je tožena stranka tožnici v izredni odpovedi očitala, da v nasprotju s pravili o izvedbi komisijskega izpita izpitna vprašanj ni posredovala predsednici ali članici komisije. Kljub več pozivom tožnica po vrnitvi na delo ni hotela prevzeti izpitnih pol. Kršitvi v zvezo z izpitoma z dne 14. 2. 2014 in 11. 3. 2014 pomenita zelo težko kršitev obveznosti, saj predstavljata ignoriranje navodil dekanje. Zato je tožena stranka tožnici v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi utemeljeno očitala oviranje delovnega procesa. Odklanjanje prevzema pol je nesprejemljivo ravnanje, ki po svoji vsebini predstavlja hudo kršitev v smislu 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 in pomeni razlog za prenehanje delovnega razmerja brez nadaljevanja dela do poteka odpovednega roka.
regres za letni dopust – plačilo za delo – obveznost plačila v denarni obliki
Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da se je tožena stranka razbremenila plačila regresa za letni dopust za sporno leto, s tem, ko bi naj tožniku izročila masažno tuš kabino za savno in polno opremo, ki je zneskovno presegala znesek, ki ga je dolgovala tožniku iz naslova regresa. Izročitev blaga namesto plačila prejemkov iz delovnega razmerja, ni dopustna.
ZDR v 126. členu določa plačilo za delo in vrste plačil ter določa, da je plačilo za delo po pogodbi o zaposlitvi sestavljeno iz plače, ki mora biti vedno v denarni obliki in morebitnih drugih vrst plačil, če je tako določeno s kolektivno pogodbo. Pritožbeno sodišče meni, da je dolžan delodajalec tudi ostale prejemke iz delovnega razmerja, med drugim tudi regres za letni dopust plačati v denarni obliki, saj 131. člen ZDR ne daje podlage delodajalcu, da bi delavcu svojo obveznost iz naslova plačila regresa za letni dopust izpolnil z nedenarno dajatvijo. Prav tako je pomembno tudi, da je delodajalec od denarnih prejemkov zavezan k plačilu davkov in prispevkov v skladu z določbami Zakona o prispevkih za socialno varnost.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – standard obrazloženosti – sodno varstvo – sodna razveza – denarno povračilo
Tožena stranka je podala tožniku odpoved pogodbe o zaposlitvi z označbo „sklep o odpovedi pogodbe“, ki ni bila podpisana (niti ni na njej navedeno, kdo jo je podal), prav tako pa ni bila ustrezno obrazložena. Iz te odpovedi je razbrati, da naj bi s sprejemom Pravilnika o organizaciji in sistemizaciji delovnih mest pri toženi stranki prenehala potreba po delu tožnika iz njegove pogodbe o zaposlitvi, sklenjene dne 1. 4. 2012 (čeprav je imel tožnik pri toženi stranki sicer sklenjeno pogodbo o zaposlitvi z dne 30. 10. 2014). Ta organizacijska sprememba naj bi „predstavljala redno odpoved delovnega razmerja“, vse podrobnosti prenehanja delovnega razmerja z redno odpovedjo pa so opredeljene v pogojih za prekinitev delovnega razmerja pri toženi stranki, ki je v prilogi (kar prav tako izhaja iz izpodbijane odpovedi). Zgoraj opisana obrazložitev tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ne ustreza standardu obrazloženosti dejanskega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi po drugem odstavku 87. člena ZDR-1, po katerem mora delodajalec v odpovedi pisno obrazložiti dejanski razlog za odpoved. Zato je izpodbijana odpoved nezakonita.