stroški kazenskega postopka - stroški vročanja oškodovanki kot tožilki - vročanje po pravni ali fizični osebi, ki opravlja vročanje o kazenskem postopku - stroški nastali po krivdi
Po 1. točki drugega odstavka 92. člena ZKP spadajo med stroške postopka tudi stroški za vročanje pisanj po pravni ali fizični osebi. Kdaj je procesni udeleženec, v predmetnem primeru oškodovanka kot tožilka, te stroške zakrivil je dejansko vprašanje, ki pa ga je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu pravilno razrešilo in za svoje zaključke navedlo sprejemljive razloge.
primopredaja vozila - prevzem vozila pred primopredajo - dogovor o prevzemu pred primopredajo - prevzem in pregled opravljenega dela - kvalitativni prevzem - napake vozila - pravočasno grajanje napak - očitne napake - skrite napake
V primeru dokazanega (ali neprerekanega) dogovora pravdnih strank, da bosta v začetku septembra 2014 opravili „primopredajo“ predelanega avtodoma, bi se presoja sodišča prve stopnje o toženkinem prepoznem oz. nekonkretiziranem grajanju napak izkazala kot zmotna. Po prepričanju višjega sodišča namreč ne bi bilo mogoče šteti, da bi morala toženka očitne napake grajati že 10. 6. 2014 in da je njena trditvena podlaga glede ustnega grajanja skritih napak v mesecu avgustu prešibka, da bi lahko sodišče ugotovilo, ali je bilo grajanje pravočasno. Če bi se pravdni stranki izrecno dogovorili, da bosta prevzem in pregled opravljenega dela opravili v začetku meseca septembra 2014 (med poletjem pa bo toženka avtodom preizkušala), potem toženka z dopisom z dne 25. 8. 2014, v katerem je grajala napake (in ki je bil reakcija na vložen predlog za izvršbo s strani tožeče stranke) ne more biti prepozna.
gradbena pogodba za izdelavo montažne stanovanjske hiše - delo z napakami - nedokončanje gradbenih del - delna neizpolnitev - odstop naročnika od pogodbe - ex nunc učinki odstopa od pogodbe - uveljavljanje odstopa od pogodbe (šele) s tožbo - jamčevalni zahtevki - vrednost nepremičnine ob odstopu od pogodbe - stroški odprave napak - škoda zaradi nezmožnosti uporabe nepremičnine - neizkazanost najemnega razmerja v spornem obdobju
S tem je sodišče prve stopnje ovrednotilo vrednost nepremičnine ob odstopu od pogodbe, v presežku pa je toženo stranko zavezalo k vračilu v skladu s 111. členom OZ, saj je tožena stranka prejela več kot je sama izpolnila. Tožeča stranka je tako navedla dejstva, ki konkretizirajo zahtevek, prav tako je takšen zahtevek sklepčen, saj iz trditev izhaja utemeljenost zahtevka in materialno procesno vodstvo sodišča (285. člen ZPP) ni bilo potrebno. Tožena stranka pa je takšnem zahtevku obrazloženo nasprotovala (slednjega pa tožeča stranka ni prerekala) s trditvijo, da je tožeča stranka bila lastnica stanovanja oz. hiše v Avstriji, kar je izpovedala tudi sama tožeča stranka, ter, da se najemne pogodbe časovno prekrivajo. S tem pa tožeča stranka resničnost zatrjevanih dejstev (obstoj najemnega razmerja v zatrjevanem obdobju) ni uspela dokazati.
Kaznivo dejanje žaljive obdolžitve po prvem odstavku 160. člena KZ-1 stori, kdor o kom trdi ali raznaša kaj, kar lahko škoduje njegovi časti in dobremu imenu. Po določbi četrtega odstavka tega člena se storilec ne kaznuje za žaljivo obdolžitev, če dokaže resničnost svoje trditve, ali če dokaže, da je imel utemeljen razlog verjeti v resničnost tistega, kar je trdil ali raznašal. Dokazno breme leži na obdolžencu, ki mora z dokaznimi sredstvi, ki so mu na voljo, dokazati, da je imel utemeljen razlog verjeti v resničnost tistega, kar je trdil in da je bil pri tem v opravičljivi in nezakrivljeni zmoti, ki je ni mogoče pripisati njegovi malomarnosti.
13. člen ZST-1 določa, da sklep o oprostitvi, odlogu ali obročnem plačilu taks učinkuje za vse takse, za katere se rok za plačilo izteče na dan, ko je bil vložen predlog za oprostitev ali pozneje, v postopku, za katerega je bil takšen sklep izdan. To sicer ne pomeni, da tožena stranka tekom postopka nikakor ne more podati novega predloga za oprostitev. Pomeni pa, da lahko sodišče o njem vsebinsko odloča le, če stranka zatrjuje, da so se okoliščine, na podlagi katerih je bil prvotni sklep izdan, po njegovi pravnomočnosti (bistveno) spremenile.
Tožnik s tožbo zahteva razveljavitev dokončne odločbe tožene stranke ter priznanje denarnega nadomestila za čas brezposelnosti. Hkrati je vložil predlog za izdajo začasne odredbe za razveljavitev dokončne odločbe tožene stranke ter, da sodišče odredi izvedbo ugotovitvenega postopka v zvezi s prijavo na Zavodu RS za zaposlovanje. Glede na izpodbijani odločbi, ko je tožena stranka z dokončno odločbo potrdila sklep Zavoda RS za zaposlovanje o zavrženju tožnikove zahteve za priznanje pravice do nadomestila za čas brezposelnosti, ko ne gre za meritorno odločitev in izvršljivo odločbo, pogoji za pozitivno odločitev o predlogu niso izpolnjeni. Ne samo, da ne gre za meritorno odločitev in izvršljivi odločbi, tudi predlog v predmetni zadevi že po vsebini ni takšen, da bi z njim bilo mogoče doseči namen začasnega zavarovanja. Odredba, s katero bi sodišče odredilo ugotovitveni postopek, dejansko predstavlja izvajanje dokazov in bi lahko bilo le stvar postopka v zvezi s sporom o glavni stvari, seveda, če bi postopek tekel v tej smeri in bi sodišče izvedbo teh dokazov štelo za pomembno za samo odločitev. Odredba, s katero naj bi sodišče le odredilo ugotovitveni postopek, pa po citiranem 270. oz. 272. členu ZIZ-a ni predmet zavarovanja, zaradi česar je sodišče prve stopnje predlog za izdajo začasne odredbe s takšno vsebino utemeljeno zavrnilo.
Ker sta za povračilo kredita pri navedenih bankah kot solidarna poroka jamčila tudi oba toženca, za povračilo obveznosti po leasing pogodbi družbi N. L. d.o.o. pa zgolj drugi toženec, sta tožniku v skladu s 1033. členom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) dolžna povrniti ustrezen del plačanega dolga.
Ko gre za solidarno obveznost, je namreč upnik oziroma porok, ki je vstopil na mesto upnika, tisti, ki odloča, katerega od dolžnikov bo terjal, vsak dolžnik pa mu odgovarja za celo obveznost, vse dotlej, dokler ni popolnoma izpolnjena.
ZPP člen 249. Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih člen 50, 50/1, 50/1-1.
stroški izvedenca - vročanje stroškovnika v izjavo nasprotni stranki
Stroškovnika cenilke prvemu sodišču ni bilo treba pošiljati v izjavo nasprotnemu udeležencu glede na stališče, sprejeto v sodni praksi, da odločanje o stroških, kot stranski terjatvi, ni tako pomembno, da bi bilo potrebno nasprotni stranki dati možnost, da se o stroškovni zahtevi izjavi. Pritožniku procesne pravice niso bile kršene.
STVARNO PRAVO – STANOVANJSKO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0085528
ZPP člen 453, 454, 454/2. SPZ člen 115.
spor majhne vrednosti – izvedba naroka – plačilo stroškov upravljanja in obratovanja – sklepčnost tožbenega zahtevka – ključ delitve stroškov – solastniški delež – vpogled v zemljiško knjigo – prepozne pritožbene navedbe
Tožeča stranka je navedla katere stroške vtožuje, za katero obdobje oziroma njihovo zapadlost, in ključ delitve stroškov med etažne lastnike ter za svoje trditve predložila ustrezne dokaze (poleg Pogodbe o izvajanju storitev upravljanja poslovnega objekta, še vtoževane račune skupaj z računi dobaviteljev). Ključ delitve je utemeljevala s sklicevanjem na 115. člen SPZ, ki določa, da so pravice in obveznosti etažnih lastnikov na skupnih delih sorazmerne z njihovimi solastniškimi deleži, če zakon ali pogodba ne določa drugače. Po oceni pritožbenega sodišča je to v obravnavani zadevi zadostovalo za sklepčnost tožbenega zahtevka.
OZ člen 122, 122/1, 427, 427/1, 432. SPZ člen 115 – 118.
pogodba o oskrbi z zemeljskim plinom - končni odjemalci - etažni lastnik - pasivna legitimacija - najemnik - prevzem dolga - najemodajalec - pogodba med dolžnikom in prevzemnikom - prenos pogodbe - pogodba o prevzemu dolga - pristop k dolgu - razmerja med etažnimi lastniki
Prevzem dolga se opravi s pogodbo med dolžnikom in prevzemnikom, v katero je privolil upnik. Kot je že bilo pojasnjeno, je v obravnavanem primeru dobaviteljev dolžnik etažni lastnik poslovnega prostora. V postopku pred sodiščem prve stopnje pa ni bilo ugotovljeno, da je bil to toženkin najemodajalec. To namreč ni bilo niti zatrjevano (da je tožena stranka prevzela dolg lastnika, je prvič zatrjevano šele v pritožbenem postopku, tj. prepozno). Ker tudi ni bilo zatrjevano, da je toženkin najemodajalec na kakršnikoli drugi podlagi postal dolžnik za plačilo vtoževanih obratovalnih stroškov, s pogodbo med njim in toženo stranko - kot prevzemnikom - do prevzema dolga torej ni moglo priti.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - MEDNARODNO ZASEBNO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VSM0023099
Uredba (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. 12. 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah člen 4, 5, 24, 26. ZMZPP člen 52/3, 52/4, 53. ZPP člen 18.
spor z mednarodnim elementom - pristojnost slovenskega sodišča - tiha privolitev v pristojnost sodišča - Uredba (EU) št. 1215/2012
Ker gre v obravnavani zadevi za vprašanje mednarodne pristojnosti, obe stranki pa imata prebivališče v državi članici EU, je potrebno v predmetni zadevi uporabiti Uredbo, ki velja za postopke, ki so se pričeli pred 10. 1. 2015 in je nadomestila prej veljavno Uredbo Bruselj I.
- Tožba toženi stranki še ni bila vročena v odgovor. Slednja bi se namreč lahko spustila v pravdo, s tem pa izgubila pravico do nadaljnjih tovrstnih ugovorov. Uredba, ki jo je v obravnavani zadevi potrebno uporabiti za presojo, namreč v 26. členu določa, da je poleg pristojnosti, ki izhaja iz drugih določb te Uredbe, pristojno tudi sodišče države članice, pred katerim se toženec spusti v postopek.
- V obravnavani zadevi je tako potrebno pristojnost presojati na podlagi Uredbe, kjer je hierarhija pristojnosti jasno določena. Na prvem mestu je izključna pristojnost, ki v predmetni zadevi ni podana, takoj za njo pa je pristojnost na podlagi privolitve (oddelek 8 Preizkus pristojnosti in dopustnosti).
odškodninska odgovornost lastnika stavbe oziroma prostorov - najemna pogodba - pogodbeni prenos odškodninske odgovornosti - učinek proti tretjim
V 14. členu Zakona o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih - ZPSPP zakonska določba ureja le medsebojna razmerja najemodajalca in najemnika ter njuno morebitno (poslovno) odškodninsko odgovornost. Tudi če sta stranki v najemni pogodbi prenesli odškodninsko odgovornost na najemnika, takšen medsebojni dogovor strank najemne pogodbe ne more učinkovati proti osebam, ki niso sodelovale pri sklepanju najemne pogodbe.
Tožeča stranka se je v okviru trditvenega gradiva glede vrste, števila ur in cene opravljenih del ter porabljenega materiala povsem upravičeno (zaradi številčnosti posameznih postavk in v izogib nepotrebnemu ponavljanju) izrecno sklicevala na račun z dne 3.9.2012 in račun z dne 24.9.2012, specifikacijo materiala in storitev, oziroma spisek porabljenega materiala in spisek opravljenih ur, pri čemer je vse te pisne dokumente tudi predložila v sodni spis. Toženec je vlogo tožeče stranke z listinskim gradivom prejel, pri čemer pa v postopku na prvi stopnji sploh ni konkretno ugovarjal, da tožeča stranka v zvezi z opravljenim delom sploh ni podala konkretnih navedb. Zaradi tega je sodišče prve stopnje omenjeno listinsko gradivo povsem upravičeno upoštevalo kot del pravočasne trditvene podlage tožbe.
Določba 18. člena ZOZP je jasna, kot tudi njen namen, ki je preprečiti, da bi bila v primeru izčrpanja zavarovalne vsote tožeča stranka kot posredni oškodovanec poplačana, neposredni oškodovanci pa bi ostali brez odškodnine.
V predmetni zadevi gre za situacijo, ko dajatveni zahtevek še ni zapadel, o izdaji vmesne sodbe pa ni sporazuma med strankama, zato sodišče ne more izdati vmesne sodbe na podlagi določbe 315. člena ZPP. Prav tako ni izpolnjen noben od pogojev iz 205. člena ZPP za prekinitev postopka (čakanje na zapadlost terjatev ni razlog za prekinitev postopka).
Ker tudi pravilno ugotovljeni dohodek na družinskega člana presega dvakratnik osnovnega minimalnega dohodka, je utemeljen sklep, da zaradi plačila dolgovane sodne takse ne bo prišlo do občutnega zmanjšanja sredstev za njihovo preživljanje, kar je po 11. členu ZST-1 pogoj za taksno oprostitev.
PRAVO DRUŽB - KORPORACIJSKO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - STEČAJNO PRAVO
VSK0006898
ZGD-1 člen 50.
sodno imenovanje poslovodje v družbi z omejeno odgovornostjo - zadeve, o katerih sodišče odloča v nepravdnem postopku - pravni interes
Po določbi drugega odstavka 50. člena ZGD-1 lahko sodišče na predlog imenuje poslovodjo, če družba z omejeno odgovornostjo le-tega nima in sicer zaradi smrti, bolezni ali dolgotrajne nezmožnosti za delo ali v drugih nujnih primerih. Iz določbe jasno izhaja, da ne zadošča zgolj dejstvo, da družba poslovodje nima, temveč mora biti podan še eden od taksativno naštetih pogojev. Namen zakonodajalca torej ni bil, da dopusti sodno intervencijo v vseh primerih, temveč le, kadar je to nujno potrebno. Pri odločitvi, ali gre za nujen primer, je treba izhajati iz pristojnosti in nalog poslovodje. Nujen primer nastane takrat, kadar družbi, njenim družbenikom in upnikom in drugim, ki imajo pravni interes, grozi neka konkretna nevarnost ali škoda, ker poslovodstvo družbe ne deluje. Ali gre za nujen primer, je torej potrebno presojati v vsakem konkretnem primeru, trditveno (in nato dokazno) breme pa je na predlagatelju.
ZFPPIPP člen 261, 261/1. OZ člen 59, 261, 261/1, 319, 349, 349/1.
pridržna pravica - najemno razmerje
Čeprav si je tožeča stranka (po njenih navedbah v mesecu septembru 2010) v skladu z določbo prvega odstavka 261. člena OZ pridržala sporne opaže, ki jih je dotlej imela v posesti in najemu (najemodajalec je bila tožena stranka), pa to samo po sebi še ne pomeni, da je zaradi tega tedaj najemno razmerje med pravdnima strankama (in s tem dolžnost plačila najemnine za najete opaže v obdobju od junija 2010 do junija 2011) prenehalo veljati. Pravica do pridržanja premičnih stvari je namreč le sredstvo zavarovanja, ki ga enostransko uveljavlja upnik zapadle terjatve.
Res ni nikjer predpisano, da je mogoče višino škode dokazati samo na točno določen način, vendar opisane okoliščine upravičujejo sum v resničnost trditev tožeče stranke o višini škode, zato dokazi, ki jih je predložila, ne zadoščajo, da bi se sodišče lahko prepričalo o višini škode. Dejstvo je, da iz razlogov na strani tožeče stranke ni bilo popisa prejetega blaga, zato inventura blaga, ki je ostalo v skladišču, ni zanesljiv dokaz o vrednosti ukradenega blaga, podobno velja za CMR, ki bi za prevoz iz Italije v Slovenijo nedvomno moral obstajati, pa ga tožeča stranka ni mogla predložiti. V predmetni zadevi je bila sporna višina škode, kar je bilo dokazno breme tožeče stranke. Stroški, ki jih je imela tožena stranka s preverjanjem upravičenosti do izplačila zavarovalnine pred pravdo, bi ji nastali tudi v primeru, da tožeča stranka tožbe ne bi vložila. Ob upoštevanju dokaznega bremena zato niso bili potrebni stroški tega postopka.