odhod z otrokom v tujino brez soglasja drugega starša – stiki pod nadzorom drugega starša brez časovne omejitve – časovne meje pravnomočnosti – pritožbena obravnava
Časovno neomejena omejitev stikov tako, da se ti izvajajo pod nadzorom otrokovega očeta (tožnika) in CSD, ob ugotovitvi izvedenke, da sta oba od staršev enako primerna za vzgojo in varstvo dečka, zato ker je mati v preteklosti zanemarila otrokovo potrebo po očetu in otroka odpeljala v tujino, prestavlja kazen za to ravnanje. To pa ne more biti osnova za odločitev o stikih, ki naj spoštuje največjo korist otroka.
Res ni nikjer predpisano, da je mogoče višino škode dokazati samo na točno določen način, vendar opisane okoliščine upravičujejo sum v resničnost trditev tožeče stranke o višini škode, zato dokazi, ki jih je predložila, ne zadoščajo, da bi se sodišče lahko prepričalo o višini škode. Dejstvo je, da iz razlogov na strani tožeče stranke ni bilo popisa prejetega blaga, zato inventura blaga, ki je ostalo v skladišču, ni zanesljiv dokaz o vrednosti ukradenega blaga, podobno velja za CMR, ki bi za prevoz iz Italije v Slovenijo nedvomno moral obstajati, pa ga tožeča stranka ni mogla predložiti. V predmetni zadevi je bila sporna višina škode, kar je bilo dokazno breme tožeče stranke. Stroški, ki jih je imela tožena stranka s preverjanjem upravičenosti do izplačila zavarovalnine pred pravdo, bi ji nastali tudi v primeru, da tožeča stranka tožbe ne bi vložila. Ob upoštevanju dokaznega bremena zato niso bili potrebni stroški tega postopka.
nadzorni svet – sklep o odpoklicu predsednika uprave – odpoklic iz utemeljenega razloga – utrjevanje jasnih razmerij med organi vodenja – načelo samostojnosti in prirejenosti organov poslovanja in nadzora - ničnost
ZGD-1 ne predpisuje formalnih zahtev glede strukture sklepa o odpoklicu. To pa pomeni, da izrek in obrazložitev sklepa nista nujna in predpisana sestavna dela sklepa o odpoklicu in da je treba sklep obravnavati kot celoto. Bistveno je, da je razlog iz sklepa razviden vsaj v tolikšni meri, da ga je mogoče vsebinsko preizkusiti.
Treba je izhajati iz namena določbe drugega odstavka 268. člena ZGD-1, to je utrjevanja jasnih razmerij med organi vodenja delniške družbe ter načela samostojnosti in prirejenosti organov poslovodenja in nadzora. Zato nadzorni svet ne more odpoklicati člana uprave, če za to ne obstaja utemeljen zakonski razlog. Ta razlog mora biti take narave, da nadaljevanje dela člana uprave do konca mandata za družbo ne bi bilo več razumno. Pri tem ne zadošča zgolj sklicevanje na obstoj takega razloga, temveč mora družba, če je to sporno, zatrjevati in dokazati obstoj posameznih dejstev, ki v kvalitativnem in kvantitativnem smislu utemeljujejo sklep, da član uprave ni sposoben voditi poslov.
Določba 18. člena ZOZP je jasna, kot tudi njen namen, ki je preprečiti, da bi bila v primeru izčrpanja zavarovalne vsote tožeča stranka kot posredni oškodovanec poplačana, neposredni oškodovanci pa bi ostali brez odškodnine.
V predmetni zadevi gre za situacijo, ko dajatveni zahtevek še ni zapadel, o izdaji vmesne sodbe pa ni sporazuma med strankama, zato sodišče ne more izdati vmesne sodbe na podlagi določbe 315. člena ZPP. Prav tako ni izpolnjen noben od pogojev iz 205. člena ZPP za prekinitev postopka (čakanje na zapadlost terjatev ni razlog za prekinitev postopka).
razrešitev izvršitelja in določitev novega – pravica upnika do izbire novega izvršitelja – pravica do izjave – dopustnost pritožbe
Upnik ima pravico do izbire izvršitelja tudi v primeru, ko je prej postavljeni izvršitelj razrešen. Po naravi stvari v zvezi s tem, da je bil izvršitelj razrešen ter kdo je prevzemnik zadeve v izvršilnem postopku, ne gre za konstitutiven sklep, saj je izvršitelja razrešil že pristojni minister, prevzemnika pa določil predsednik zbornice izvršiteljev. V danem primeru vse do vložitve pritožbe upnik novega izvršitelja ni predlagal. Pred izdajo sklepa sodišče ni bilo dolžno upniku omogočiti pravico do izjave glede odločb ministra in predsednika zbornice oziroma določitve novega izvršitelja. Kljub temu pa ni ovire, da sodišče v nadaljnjem postopku na upnikov predlog določi izvršitelja, ki ga je izbral upnik.
ZIZ v zvezi z določitvijo izvršitelja dolžniku ne omogoča izbire oziroma aktivnega ravnanja, zato zoper sklep o določitvi novega izvršitelja nima pravice do pritožbe.
PRAVO DRUŽB - KORPORACIJSKO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - STEČAJNO PRAVO
VSK0006898
ZGD-1 člen 50.
sodno imenovanje poslovodje v družbi z omejeno odgovornostjo - zadeve, o katerih sodišče odloča v nepravdnem postopku - pravni interes
Po določbi drugega odstavka 50. člena ZGD-1 lahko sodišče na predlog imenuje poslovodjo, če družba z omejeno odgovornostjo le-tega nima in sicer zaradi smrti, bolezni ali dolgotrajne nezmožnosti za delo ali v drugih nujnih primerih. Iz določbe jasno izhaja, da ne zadošča zgolj dejstvo, da družba poslovodje nima, temveč mora biti podan še eden od taksativno naštetih pogojev. Namen zakonodajalca torej ni bil, da dopusti sodno intervencijo v vseh primerih, temveč le, kadar je to nujno potrebno. Pri odločitvi, ali gre za nujen primer, je treba izhajati iz pristojnosti in nalog poslovodje. Nujen primer nastane takrat, kadar družbi, njenim družbenikom in upnikom in drugim, ki imajo pravni interes, grozi neka konkretna nevarnost ali škoda, ker poslovodstvo družbe ne deluje. Ali gre za nujen primer, je torej potrebno presojati v vsakem konkretnem primeru, trditveno (in nato dokazno) breme pa je na predlagatelju.
PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO - VARNOST CESTNEGA PROMETA
VSL0066258
ZP-1 člen 155, 155/1, 155/1-8. URS člen 29, 29-3. Pravilnik o seznamu prepovedanih drog, psihoaktivnih zdravil ter drugih psihoaktivnih snovi in njihovih presnovkov člen 4.
pravica do obrambe - pravica do poštenega sojenja - pravica do zaslišanja obremenilnih prič - absolutna bistvena kršitev določb postopka o prekršku - izvedenstvo - pravica do zaslišanja izvedenca
Ko obdolženec predlaga neposredno zaslišanje izvedenca, mu mora sodišče to omogočiti.
invalidnost – invalidnost III. kategorije – invalidska pokojnina – invalidnost III. kategorije
V izvedenskem mnenju komisije za fakultetna izvedenska mnenja je sodišče prve stopnje imelo dovolj strokovno prepričljive podlage za odpravo dokončne odločbe toženca in razvrstitev tožnika v III. kategorijo invalidnosti s priznano pravico do dela s krajšim delovnim časom na delu z omejitvami, ne pa za razvrstitev tožnika v I. kategorijo invalidnosti, kar uveljavlja.
Za odločitev glede tožnikove invalidnosti so relevantni izvidi, datirani do dokončne odločbe in do tega dne ugotovljeno tožnikovo zdravstveno stanje.
Sodišče prve stopnje ni pravilno uporabilo določbe petega odstavka 41. člena ZDSS-1, ki določa, da v sporih o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja delodajalec krije svoje stroške postopka ne glede na izid postopka, razen če je delavec z vložitvijo tožbe ali z ravnanjem v postopku zlorabljal procesne pravice. Obravnavani spor namreč ne spada med spore o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja, ker v njem tožnik uveljavlja sodno varstvo v zvezi z razpisom in izbiro kandidata na delovno mesto direktorja javnega zavoda. Sodišče prve stopnje je tudi zmotno uporabilo določbe o stroških postopka iz 154. člena ZPP, ker ni upoštevalo načela uspeha v postopku.
Do zavrženja tožbe je prišlo zaradi tega, ker tožnik nima več pravnega interesa za izpodbijanje spornih sklepov tožene stranke. Izbrana kandidatka za direktorico javnega zavoda namreč ni dobila soglasja ustanoviteljice, zato je bil razpisni postopek zaključen in objavljen novi razpis za izbiro direktorja tožene stranke. Ker tožnik s tožbo ni uspel, je v skladu z določbo 154. in 155. člena ZPP dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - VARNOST CESTNEGA PROMETA
VSL00001482
KZ-1 člen 323, 323/1, 323/2. ZPrCP člen 45, 45/2. ZPrCP člen 45, 45/2.
kaznivo dejanje povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti - kršitev dolžnostnega ravnanja - območje prehoda za pešce - prehod za pešce - prečkanje ceste - otrok kot pešec - dejanske okoliščine poteka prometne nesreče - kritična prometna situacija - kršitev cestno prometnih predpisov - skrbnost pri vožnji - pričakovana ovira na cesti - vzročna zveza - prekinitev vzročne zveze
Ključno vprašanje je, ali je bila deklica - peška v danih okoliščinah pričakovana ovira na prehodu za pešce ali ne.
Dolžnostno ravnanje, ki je obtoženki nalagalo previdno in kar se tiče hitrosti, posebej prilagojeno vožnjo, se ne ugotavlja (zgolj) na podlagi tehničnih izračunov, kot jih je podal izvedenec cestno prometne stroke, ampak s celovito presojo konkretnih okoliščin, ki (v objektivnem in subjektivnem smislu) determinirajo kritično prometno situacijo. Zato ni ključnega pomena ugotovitev izvedenca B. B., da je obtožena v danih okoliščinah odreagirala običajno in da bi imela možnost z zaviranjem preprečiti nesrečo, če bi na mestu reagiranja peljala s hitrostjo 21,6 km/h.
Promet na nasprotnem smernem vozišču obtoženke je bil gost oziroma je bila tam počasi se premikajoča in tudi občasno stoječa kolona vozil. Navedena okoliščina je v določeni meri zastirala pogled na začetek leve strani prehoda za pešce, kar izkazuje, da bi morala biti obtoženka, ki je vozila v nasprotni smeri - ob splošno znanem dejstvu, da pešec praviloma prečka cestišče prav na prehodu za pešce, tudi v primeru če je na enem voznem pasu stoječa kolona vozil - še toliko bolj pozorna na dogajanje na in ob cestišču. Da je šlo v danem primeru za območje, kjer je nedvomno pričakovano prečkanje cestišča, kaže tudi večje število prehodov za pešce. Relativno kratek čas pred deklico je prehod za pešce prečkal že pešec E. E., ki se je v trenutku trčenja nahajal le pet do šest metrov od prehoda za pešce. Tam je cesta ravna, pregledna in opremljena z dvema pločnikoma za pešce in ob normalni pozornosti bi ga obtoženka morala in mogla opaziti in bi tudi iz tega razloga lahko sklepala oziroma pričakovala, da bo (lahko) še kdo drug prečkal cesto v danih razmerah. Dodatni "signal", da bi se obtoženka prehodu za pešce morala približevati posebej previdno, pazljivo in s primerno hitrostjo, pa je dejstvo, da je bila sedemletna oškodovanka v družbi svojega 15 - letnega brata, ki se je v kritičnem časovnem obdobju nahajal ali na robu pločnika ali pa na samem začetku prehoda za pešce. Pri tem oškodovanka - četudi je (bolj ali manj hitro) pritekla izza stoječe oziroma počasi premikajoče se kolone vozil in je bila zaradi svoje telesne višine slabše zaznavna, ni predstavljala nepričakovane ovire na cesti.
povrnitev gmotne škode - podlaga odškodninske odgovornosti - vzročna zveza - izgubljeni zaslužek - Parkinsonova bolezen
Tožnik je upravičen le do odškodnine zaradi izgube dohodka za čas, za katerega je do poslabšanja zdravja in zmanjšanja dohodka prišlo prej, kot bi prišlo ob rednem razvoju Parkinsonove bolezni.
Postopek za plačilo odškodnine zaradi neuporabe vrnjenega premoženja, katerega pravna podlaga je v 72. členu ZDen, ni denacionalizacijski postopek, ampak gre za posebno odškodninsko razmerje, za katerega ne velja določba prvega odstavka 71. člena ZDen.
Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je pritožba tožeče stranke z dne 18. 6. 2016, vložena zoper sodbo Okrožnega sodišča v Celju IV P 334/2014 z dne 13. 11. 2014 nedovoljena, ker je navedena sodba pravnomočna, pravnomočnih sodnih odločb pa ni mogoče izpodbijati z rednimi pravnimi sredstvi.
premoženjska in nepremoženjska škoda - višina denarne odškodnine - višina pravične denarne odškodnine - denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo - primerna denarna odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti - odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem
Za pretrpljene telesne bolečine (hude telesne bolečine 4 dni, srednje hude 3 tedne, trajne lahke z občasnimi srednje hudimi še nadaljnje 3 tedne, občasne lahke do zaključka zdravljenja) in neugodnostmi v zvezi z zdravljenjem (štiridnevna hospitalizacija, kirurška oskrba ran na glavi v lokalni anasteziji, dva preveza ter odstranitev šivov, vsaj 10 rtg preiskav, in sicer CT glave, vratu, prsnega koša, CT angiografija, uz preiskava trebuha, več laboratorijskih preiskav, jemanje uroantiseptika, nekajdnevno jemanje močnih analgetikov v obliki injekcij in tablet, nato v obliki tablet še cca. šest tednov, lažje in občasne pa do zaključka zdravljenja, devet fizioterapij) je sodišče prve stopnje tožniku prisodilo odškodnino v višini 14.000,00 EUR. V skladu s podobnimi primeri iz sodne prakse je prisojena odškodnina občutno previsoka.
Utemeljeno tožena stranka izpodbija kot previsoko tudi odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, ki jo je sodišče prve stopnje odmerilo v višini 10.000,00 EUR. Pritožba namreč ob ugotovljenem, da je tožnik utrpel zgolj začasne spremembe na psihičnem zdravju, saj je zaradi postkomicijskega sindroma in posttravmatske stresne motnje imel težave s spominom, koncentracijo, splošno umsko sposobnostjo, večjo razdražljivostjo in stalnim strahom pred novo prometno nezgodo, utemeljeno poudarja, da je šlo zgolj za začasne omejitve v tožnikovem poklicnem in vsakdanjem življenju, ki tudi po intenzivnosti ne utemeljujejo odškodnine v takšnem znesku, kot jo je prisodilo sodišče prve stopnje
ZDCOPMD člen 40b, 40b/3-2. Uredba št. 561/2006/ES člen 19, 29.
pristojnost prekrškovnega organa
Pritožnica pravilno opozarja, da je uredba št. 561/2006/ES zavezujoča in se neposredno uporablja v vseh državah članicah Evropske unije (29. člen uredbe). 19. člen prej navedene uredbe določa, da mora država članica omogočiti pristojnim organom, da naložijo kazen podjetju in/ali vozniku za kršitev te uredbe, ugotovljene na njenem ozemlju, za katero še ni bila naložena kazen, tudi če je bila kršitev storjena na ozemlju kake druge države članice ali tuje države. Pristojnost prekrškovnega organa je s tem podana.
prepoved opravljanja dela - izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - znaki kaznivega dejanja - kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic - kaznivo dejanje ponareditve ali uničenja uradne listine, knjige, spisa ali arhivskega gradiva - javni uslužbenci - policist – možnost nadaljevanja delovnega razmerja – sodna razveza
Obe pravdni stranki sta navajali okoliščine in interese glede nadaljevanja delovnega razmerja. Pravilno sicer tožena stranka opozarja, da odločitev o tem, ali posamezni javni uslužbenec lahko nadaljuje delovno razmerje ali je povsem porušeno medsebojno zaupanje, ne more biti v pristojnosti posameznih zaposlenih, temveč je v pristojnosti delodajalca. Vendar je sodišče prve stopnje pri tehtanju okoliščin v zvezi z nadaljevanjem delovnega razmerja pravilno upoštevalo tudi izpovedbe prič - bivših sodelavcev tožnice, ki so izpovedali, da je tožnica skoraj štiri leta, od domnevne storitve kaznivega dejanja do podaje izredne odpovedi, svoje delo normalno opravljala in pri tem ni imela nobenih omejitev. Priči pomočnik komandirja in komandir policijske postaje sta potrdili, da je nadaljevanje delovnega razmerja možno. Izpovedi nadrejenih delavcev tožnice je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo kot pomembno okoliščino v prid odločitve o reintegraciji tožnice. Tudi priče, ki jih je predlagala tožena stranka, niso potrdile trditev tožene stranke, da je zaupanje v delo tožnice tako porušeno, da delovnega razmerja ne bi bilo mogoče nadaljevati. Pravilno je sodišče prve stopnje odločilo, da je v primeru, če sodišče ugotovi, da je bila delavcu odpovedana pogodba o zaposlitvi nezakonito, delavec primarno upravičen do vrnitve na delo.
kršitev kazenskega zakona - obstoj kaznivega dejanja - ogrožanje varnosti pri delu - blanketna norma - vzročna zveza med opustitvijo ukrepov varstva pri delu in škodo - storilec - odgovorni vodja del
Nesprejemljiva je argumentacija, s katero pritožnik utemeljuje svoje stališče, da Program ukrepov varstva pri delu podjetja E. za opaže Faresin ne predstavlja tehničnega pravila o varnostnih ukrepih v smislu 201. člena KZ-1. Vzročna zveza med obtoženčevo opustitvijo dolžnostnega ravnanja in nastalo posledico, to je smrtjo oškodovanca je podana. Prepričljivo je sodišče prve stopnje zavrnilo stališče pritožbe, da sta bila ravnanje oškodovanca in udarec delovnega stroja ob opaža takšna, ki ju izkustveno in življenjsko gledano ni bilo mogoče predvideti. Nadalje je tudi prepričljivo pojasnilo, da do prevrnitve opažev v primeru njihovega pravilnega deponiranja ne bi prišlo kljub pritožbeno izpostavljenim okoliščinam. Ni pomembno, da obtoženca od 26.1.2011 do 2.2.2011 ni bilo na gradbišču, saj gre za odgovornega vodjo del, ki so mu bile razmere na delovišču tako v dneh pred kot po nesreči gotovo dobro poznane. Zanesljivo je bilo ugotovljeno, da je bil obtoženec kot odgovorni vodja del odgovoren za izvajanje varnostnih ukrepov pri delu. Zaradi tega njegove kazenske odgovornosti ne izključuje morebitna odgovornost koordinatorja za varnost in zdravje pri delu. Njuna odgovornost se namreč medsebojno ne izključuje.
DELOVNO PRAVO – ODŠKODNINSKO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS0017308
ZDR člen 182, 182/1. OZ člen 131.
odškodninska odgovornost delavca – premoženjska škoda
Tožeča stranka v tem postopku zahteva plačilo odškodnine za premoženjsko škodo, ki naj bi ji nastala, ker ji toženec ob prenehanju delovnega razmerja ni vrnil vseh vzorcev, modelov in drugega predstavitvenega materiala, ki ga je prejel za opravljanje svojega dela. Vtožuje plačilo vrednosti nevrnjenih artiklov. Tožena stranka je bila ob prenehanju delovnega razmerja pri tožeči stranki pozvana, da naj pove, kje se testni artikli nahajajo in da naj neuporabljene vrne. Tožena stranka ni vrnila vseh artiklov, prav tako pa tudi ni posredovala zapisnikov testov. Tožeča stranka je dokazala, katere artikle konkretno toženec ni vrnil in njihovo vrednost. Zato se je na toženca prevalilo dokazno breme, da dokaže, da nevrnjenih artiklov ni neutemeljeno zadržal. Za artikle, za katere mu tega ne bo uspelo dokazati, tožeča stranka od toženca utemeljeno zahteva povračilo njihove vrednosti iz naslova nastale premoženjske škode.
ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-2, 89/3, 118, 118/1, 164. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 7.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – razlog nesposobnosti – rok za podajo odpovedi – neizrabljen letni dopust
Razlog nesposobnosti, ki je tožnici očitan v izpodbijani odpovedi, je nastal najkasneje 25. 9. 2014 (glede posameznih očitkov iz odpovedi pa že prej), zato je v času podaje odpovedi 21. 4. 2015 že potekel šestmesečni rok iz tretjega odstavka 89. člena ZDR-1. Ker je izpodbijana odpoved nezakonita že zato, ker je bila podana prepozno, je izpodbijana odločitev o zahtevku za ugotovitev nezakonitosti odpovedi že iz tega razloga pravilna.
Sodišče prve stopnje je v zvezi z nadomestilom za neizrabljen letni dopust ugotovilo, da je imela tožnica v letu 2014 24 dni letnega dopusta, od katerih ji je neizrabljenih ostalo še 5 dni, v letu 2015 pa je imela 26 dni letnega dopusta, ki ga še ni izrabila. Ugotovilo je, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici vročena 4. 5. 2015 in da je istega dne poslala elektronsko sporočilo, v katerem je najavila izrabo preostalega letnega dopusta v času od 6. 5. 2015 do 26. 5. 2015, vendar odgovora ni prejela. Dne 27. 5. 2015 je tožnica nastopila bolniški stalež in bila v njem do izteka delovnega razmerja 31. 10. 2015. Zato je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da tožnica iz objektivnih razlogov ni izrabila preostalih 31 dni letnega dopusta in da ji zato pripada zahtevano nadomestilo.
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je ZUKSB specialnejši zakon v odnosu do SPZ, saj podrobno ureja prenos terjatev bank na sedanjo tožečo stranko, medtem ko SPZ ureja prenose terjatev in maksimalnih hiptek na splošno, torej ne glede na subjekte. Sklicujoč se na vsebino drugega odstavka 29. člena ZUKSB in splošno pravilo o hierarhiji veljavnosti pravnih aktov - da kasnejši in specialnejši zakon razveljavlja prejšnjega in splošnejšega, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da v četrtem odstavku 146. člena SPZ določena prepoved prenosa maksimalne hipoteke v primeru odstopa terjatve, ki je z njo zavarovana, pri prenosu terjatev iz kredita št. ... iz banke X. d.d., na tožečo stranko, ne velja.