ZPP člen 252, 252/1. Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih člen 45, 45/3, 48, 48/1, 48/1-1, 51, 51/1, 51/1-3.
izvedenec – dokazovanje z izvedencem – dokazni predlog obeh strank – pripombe na izvedensko mnenje – dopolnitev izvedenskega mnenja – odreditev pisne dopolnitve izvedenskega mnenja brez predloga stranke – višina nagrade izvedenca – zelo zahtevno izvedensko mnenje – materialni izdatki izvedenca – stroški izvedenca
Izvedbo dokaza z izvedencem sta predlagali obe pravdni stranki, zato je prav, da pravdni stranki tudi delita stroške, ki so nastali v zvezi z izvedbo tega dokaza. Tožeča stranka je zoper izvedeniško mnenje podala pripombe, tožena stranka pa ne, niti ni zahtevala dodatnega zaslišanja. Sodišče je kljub temu razdelilo stroške, nastale z dodatnim izvedenskim mnenjem, med obe pravdni stranki, saj gre za dopolnitev dokazovanja z izvedencem, ki sta ga obe stranki predlagali. Pri tem ne gre za izvedbo dokaza, ki bi ga sodišče odredilo po uradni dolžnosti, kot navaja tožeča stranka v pritožbi, niti ni podane podlage, da bi sredstva za izdelavo dopolnitve izvedeniškega mnenja bremenila proračun.
Prvostopenjsko sodišče je v sklepu s 14. 7. 2014 ocenilo, da gre za zelo obsežno zadevo, mnenje pa je bilo potrebno izdelati v relativno kratkem času. Izvedenec je moral odgovoriti na veliko vprašanj, ki so bila zahtevna in kompleksna. Za izdelavo dopolnitve izvedenskega mnenja je bil na razpolago rok 30 dni, v katerem je bilo treba odgovoriti na obsežne pripombe in vprašanja, ki jih je zastavila tožeča stranka. Tožeča stranka se je v pripombah sklicevala na strokovno literaturo. Izvedenec je izdelal izvedeniško mnenje s področja psihiatrije in nuklearne medicine. Pri izdelavi mnenja sta sodelovala dva izvedenca z dveh različnih področij. Taka mnenja sodna praksa večinoma ocenjuje kot zelo zahtevna.
obnova postopka – predlog za obnovo postopka – izredno pravno sredstvo – pooblaščenec v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi – zavrženje vloge
V postopkih z izrednimi pravnimi sredstvi lahko stranka opravlja pravdna dejanja samo po pooblaščencu, ki je odvetnik, razen če ima stranka oziroma njen zakoniti zastopnik opravljen pravniški državni izpit.
Na podlagi zdravstvenega stanja in izkazane dokumentacije za relevantno obdobje, ko je izvedenski organ pri tožniku ugotovil dobro funkcionalno sposobnost srčno-žilnega sistema brez znakov ishemije miokarda, pri tožniku še ni mogoče ugotoviti popolne nezmožnosti za delo, pač pa stanje, ki ustreza invalidnosti III. kategorije. Tožbeni zahtevek na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti s pravico do invalidske pokojnine je zato neutemeljen. Stanje, kakršno je na podlagi novejše dokumentacije, ni stvar tega postopka. Skladno s 63. členom v zvezi z 81. členom ZDSS-1 se presoja pravilnost in zakonitost izpodbijanih odločb na podlagi dokumentacije in stanja, izkazanega do dneva dokončne odločbe. Vsaka sprememba ali poslabšanje zdravstvenega stanja, nastala po dokončni odločbi, zlasti če temelji na novejši dokumentaciji, je lahko le stvar novega postopka pred tožencem.
ZPP člen 249. Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih člen 47, 47/2, 48, 51, 51/2, 51/2-3.
izvedensko mnenje - nagrada - zahtevno izvedensko mnenje
Sodna izvedenka je proučila dokumentacijo v spisu. Osebni pregled tožnika ni bil opravljen. V Pravilniku o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih pa ni podlage, da bi zgolj zaradi tega, ker so nekateri dokumenti v spisu (medicinska dokumentacija) pisani v srbskem jeziku, omenjeno izkazovalo zahtevnost podanega izvedenskega mnenja. Zahtevnost se presoja po določbi četrtega odstavka 47. člena v zvezi z 51. členom Pravilnika, študij spisa oziroma dokumentacije pa je ovrednoten v 48. členu Pravilnika. Enako na določitev zahtevnosti ne vpliva vprašanje, ali je bila pri podaji mnenja potrebna uporaba strokovne literature v tujem jeziku. Za take primere je v drugem odstavku 47. člena posebej določeno, da se za izdelavo izvidov in mnenj oziroma cenitev, pri katerih je potrebna uporaba strokovne literature v tujem jeziku ali posebno specialistično strokovno znanje, se sme nagrada ustrezno povečati, vendar največ za 100 %. V predmetni zadevi pa iz pisno podanega izvedenskega mnenja izhaja zgolj omemba tuje strokovne literature, brez da bi sodna izvedenka natančneje pojasnila, zaradi katerih vprašanj je bilo potrebno uporabiti tujo strokovno literaturo. Zato je pritožbeno sodišče sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremenilo tako, da je nagrado za pisni izvid in mnenje ustrezno znižalo.
ZVis člen 6, 6/2, 6/2-6, 37, 37/2, 63, 63/1, 63/1-2, 63/2, 63/3, 63/3-2, 63/5.. ZSPJS člen 5, 5/1, 22e, 22e/2.
plačilo razlike plače - neposredna pedagoška obveznost - plača - dejavnost vzgoje in izobraževanja - dodatna pedagoška obveznost - obračun ur - univerza - visoko šolstvo
Univerze uživajo določeno avtonomijo, vendar pa se ta lahko giblje le v okvirih zakonske in podzakonske ureditve oziroma določb veljavnih kolektivnih pogodb, kar velja tudi za področje plač. Zato je treba za visokošolske učitelje upoštevati zakonodajo, ki velja za javne uslužbence.
63. člen ZVis določa ure neposredne pedagoške obveznosti (NPO) in dodatne pedagoške obveznosti (DPO) za posamezne kategorije visokošolskih učiteljev, univerzam pa je prepuščena zgolj določitev oblik pedagoške obveznosti. Zakon je določil pedagoško obveznost z namenom zaščite kvalitete študijskega procesa, ne glede na finančne zmožnosti. Zakonsko določitev števila ur NPO in DPO za posamezne kategorije visokošolskih učiteljev je treba razlagati tako, da predstavlja optimum za zagotovitev kvalitete študija, hkrati pa določa tudi njihovo najvišjo dopustno obremenitev. Vsaka dodatna neposredna pedagoška obremenitev, ki presega postavljene zakonske okvire, namreč gotovo vpliva na zmanjšanje kvalitete pedagoškega in raziskovalnega dela. Univerza nima zakonskega pooblastila, da s svojimi akti določi drugačno število ur pedagoške obveznosti (neposredne ali dodatne), kot jih določa zakon, pač pa zgolj njihove oblike.
Faktoriziranje tožničinih ur vaj, na način, ki je povzročil povečanje njene NPO in DPO nad zakonsko določenih 9 oziroma 3 ure, je bilo nezakonito. V kolikor je tožnica opravila več vaj, predavanj, hospitacij, seminarjev tedensko, razlika predstavlja nezakonito odrejeno pedagoško obveznost. Če je tožnica te ure opravila, je upravičena tudi do ustreznega plačila.
poslabšanje invalidnosti - invalidnost III. kategorije - nove pravice iz invalidskega zavarovanja
Pri tožnici, invalidu III. kategorije, je sicer prišlo do poslabšanja invalidnosti v smislu dodatnih razbremenitev pri delu, vendar niso izkazane tolikšne spremembe v zdravstvenem stanju, ki bi jo popolnoma onesposabljale za vsakršno organizirano pridobitno delo, niti takšen funkcijski psihosomatski status, ki bi poleg potrebnih stvarnih razbremenitev utemeljeval še časovno razbremenitev. Zato je del tožbenega zahtevka na priznanje pravice do invalidske pokojnine na temelju I. kategorije invalidnosti, oziroma na temelju preostale delovne zmožnosti pravice do dela s krajšim delovnim časom 4 ure dnevno utemeljeno zavrnjen.
Sodišče prve stopnje je odločalo o tožbenem zahtevku, s katerim je tožeča stranka od toženke zahtevala vtoževani znesek, ker je bila ta po njenem mnenju neupravičeno obogatena, saj je za isto časovno obdobje prejela prejemke iz naslova brezposelnosti od Zavoda RS za zaposlovanje (ZRSZ) in nadomestilo plače zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja od tožeče stranke (delodajalca). Ni utemeljeno zavzemanje pritožnice, da je s kasnejšo odločbo ZRSZ odpadla pravna podlaga za plačilo vtoževanega zneska toženki, saj ne gre za vprašanje denarnega nadomestila za primer brezposelnosti, temveč za vprašanje vrnitve (dela) nadomestila plače kot prejemka delavca iz delovnega razmerja v razmerju do delodajalca na podlagi pravnomočne sodbe. Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo, da delavka ni bila obogatena brez pravnega temelja oziroma glede na podlago, ki se ni uresničila ali je kasneje odpadla (prvi in tretji odstavek 190. člena OZ), temveč da pravni temelj za izplačilo še vedno obstaja v pravnomočni sodbi delovnega sodišča z vsemi učinki pravnomočne sodbe.
Iz pisnega izvedenskega mnenja ne izhaja, da bi izvedenka pridobivala dodatno dokumentacijo za izdelavo izvedenskega mnenja, temveč je zdravstveni karton pribavilo sodišče, zato ji nagrade za zbiranje in študij dodatne dokumentacije ni mogoče priznati.
Vročilnica, na kateri je bilo zapisano, da stranka nima hišnega predalčnika, je javna listina. Tožena stranka zgolj s fotografijo hišnega predalčnika, na kateri ni zabeleženo, kdaj in kje je bila posneta (o tem ni trditev), ne da bi predlagala še kakšen drug dokaz (na primer zaslišanje zakonitega zastopnika, zaslišanje poštarja ali vsaj poizvedbe na pošti) ni uspela zbuditi dvoma v resničnost podatkov na vročilnici.
DELOVNO PRAVO – ODŠKODNINSKO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS0016547
ZDR člen 184. OZ člen 131.
nezgoda pri delu – odškodninska odgovornost delodajalca – objektivna odgovornost – nevarna dejavnost – ekskulpacijski razlogi – soprispevek – menjavanje pnevmatike na motornem vozilu
Menjava pnevmatike na prikolici tovornjaka je nevarna dejavnost. Prikolico je potrebno dvigniti z dvigalko, s čimer se poveča nevarnost za zdrs ali premik prikolice, pri čemer je potrebno upoštevati še, da je bil na prikolici naložen 25 ton težak tovor, dvigalko pa se namesti pod osovino tako, da se izvajalec tega opravila uleže pod tovornjak.
Neutemeljen je zaključek sodišča prve stopnje, da je do škodnega dogodka prišlo izključno iz razlogov na strani tožnika, in sicer zato, ker ni imel ustreznega orodja za menjavo kolesa, ker je napačno namestil dvigalko pod osovino vozila in se je tega opravila napačno lotil s strani in ker je imel možnost poklicati asistenco, a se je menjave kolesa samovoljno lotil sam. Ekskulpacijske razloge za razbremenitev (objektivne) odgovornosti bi morala navajati tožena stranka in jih sodišče prve stopnje ne bi smelo ugotavljati samo. Tožena stranka konkretnih razlogov, ki bi jo razbremenili odgovornosti, tekom postopka na prvi stopnji ni navajala.
Zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik prispeval k nastanku škodnega dogodka, ker se je samovoljno lotil menjave pnevmatike, ni utemeljen. Menjava poškodovane pnevmatike na vozilu, ki ga poklicni šofer vozi, je ena izmed nalog tega delovnega mesta. Tudi sicer orodje za zamenjavo poškodovanega kolesa (in rezervno kolo) spada med obvezno opremo tovornih vozil, skladno s Pravilnikom o delih in obvezni opremi vozil. Dejstvo, da tožnik ni poklical asistence, čeprav je za to imel možnost, ni relevantno pri presoji eventuelnega tožnikovega soprispevka k nastanku nezgode.
ZVis člen 6, 6/2, 6/2-6, 37, 37/2, 63, 63/1, 63/1-2, 63/2, 63/3, 63/3-2, 63/5. ZSPJS člen 5, 5/1, 22e, 22e/2, 22e/4, 40. Uredba o enotni metodologiji in obrazcih za obračun in izplačilo plač v javnem sektorju člen 20, 20/28, 20/29.
obveznost plačila - razlike v plači - prikrajšanje pri plači - zmotna uporaba materialnega prava - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - delovna in pedagoška obveznost - študijsko leto - obseg predavanj
Študijski proces lahko traja različno dolgo in sicer od 30-42 tednov (37. čl. ZVis). Ker je študijski program tožene stranke vseboval praktično usposabljanje, tožena stranka ni ravnala nezakonito, ko je na podlagi akreditiranega študijskega programa določila, da študijski program traja 40 tednov.
Stališče sodišča, da mora delavec za to, da mu delodajalec sploh lahko izplača osnovno plačo v višini, kot jo določajo predpisi, opraviti 9 ur predavanj tedensko, je materialnopravno zmotno. Zakon niti Merila ne govorita o predavanjih pač pa o NPO, med oblike le-te pa je tožena stranka uvrstila tako vaje kot predavanja.
Faktoriziranje tožničinih ur vaj na način, ki je povzročil povečanje njene NPO in DPO nad 9 oziroma 3 ure, je nezakonito. Če je opravila več kot 9 + 3 ure vaj, predavanj, hospitacij, seminarjev tedensko, razlika predstavlja nezakonito odrejeno pedagoško obveznost. Če je te ure opravila, je upravičena tudi do plačila v skladu z ZSPJS in Uredbo, ne glede na zakonske omejitve glede določitve izplačevanja DPO. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava sodišče prve stopnje ni ugotovilo, koliko ur NPO in DPO je tožnica opravila v spornem obdobju, za katerega vtožuje razliko v plači in ali je zahtevek po višini utemeljen. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
OBLIGACIJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0072602
OZ člen 104, 104/1, 105, 105/3. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8.
odstop od pogodbe – neizpolnitev – dodaten rok za izpolnitev – sodelovalna dolžnost – pravica do izjave
Pogoji za utemeljen odstop od pogodbe bi bili podani šele, ko bi tožeča stranka trdila in izkazala, da je svoj del sodelovalne dolžnosti izpolnila, tožena stranka pa svoje izpolnitve ni opravila.
odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - individualni odpust - določitev presežnega delavca - uporaba kriterijev - prepoved diskriminacije
Pri ocenjevanju delovne uspešnosti za potrebe ugotavljanja presežnih delavcev ni mogoče za nazaj določati povsem drugačnih meril, ki bistveno odstopajo od kriterijev, ki jih je delodajalec sprejel za nagrajevanje delovne uspešnosti v okviru obračuna plače v obdobju, za katero se ugotavlja delovna uspešnost delavca. Tožena stranka je določila nova merila, ki od veljavnega sistema nagrajevanja, ki ga je sama določila, bistveno odstopajo. Po novih merilih (ponderjih) je ovrednotila doseženi promet primerjalnih delavk za pretekla obdobja, poleg tega pa je le tožnico ocenjevala za štiri leta, ostalih delavk pa ne (za leti 2010 in 2011 je bila opravljena le primerjava med tožnico in eno sodelavko) in tožnico določila za presežno delavko izključno na podlagi merila indeks rasti. S tem je tožnico neenako obravnavala, ker so bila merila postavljena tako, da je bila v boljšem položaju delavka s slabšimi rezultati, tožnica pa kljub boljšim rezultatom (po vseh sklopih, tudi ob upoštevanju ponderiranih rezultatov) v slabšem, kar pomeni, da gre za diskriminatorne kriterije in za kršitev določbe 6. člena ZDR-1.
USTAVNO PRAVO – ČLOVEKOVE PRAVICE – KAZENSKO MATERIALNO PRAVO – KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL0086188
URS člen 39, 39/1. KZ-1 člen 158, 159, 160, 160/4. ZKP člen 299, 299/2, 329, 329/2, 358, 371, 371/1, 371/1-11, 391.
kazniva dejanja zoper čast in dobro ime – žaljiva obdolžitev – obrekovanje – razžalitev – zavrnitev dokaznih predlogov – prosta presoja dokazov – dokaz resnice – utemeljen razlog verjeti v resničnost izjav – resničnost trditev – pravica do svobode izražanja – verodostojnost izpovedb prič – trditev oziroma raznašanje informacij – motiv storilca – zavrnitev pritožbe
V okviru načela proste dokazne presoje sodišče izvede le materialnopravno relevantne dokaze, dokazne predloge strank pa zavrne, kadar so odločilna dejstva v zadostni meri razčiščena že na podlagi izvedenih dokazov, nadaljnje dokazovanje pa bi pomenilo zgolj zavlačevanje postopka.
Ne samo, da je imel obtoženec vsaj utemeljen razlog verjeti v resničnost izjav, ki bi sicer mogle škodovati časti in dobremu imenu zasebnega tožilca. Prepričljiva dokazna ocena kaže, da je bila v bistvenem dokazana resničnost trditev.
S posplošenim navajanjem, da se priči zaradi svojega poklicnega delovanja že vrsto let poznata z obtožencem, ni mogoče omajati verodostojnosti njunih izpovedb.
Kolektivna pogodba dejavnosti trgovine Slovenije člen 22. ZDR-1 člen 31, 89, 89/1, 89/1-1.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog – kraj opravljanja dela
Četudi je bil tožničin kraj opravljanja dela v pogodbi o zaposlitvi opredeljen širše, tako da so bile poleg poslovne enote D. predvidene tudi druge poslovne enote tožene stranke, takšno pogodbeno določilo ni odločilno za presojo možnosti nadaljevanja tožničinega delovnega razmerja pri toženi stranki. Pomembnejša je okoliščina tožničinega dejanskega opravljanja dela, to pa je bilo v poslovni enoti D., kar je ne nazadnje skladno s pogodbenim določilom, v katerem je bil kot glavni kraj opravljanja dela predviden ravno D.. ZDR-1 v 31. členu kot sestavino pogodbe o zaposlitvi resda predpisuje kraj opravljanja dela (pri čemer predpisuje še, da v primeru, če točni kraj v pogodbi o zaposlitvi ni naveden, velja, da gre za sedež delodajalca). To je namenjeno predvsem temu, da je delavcu pred vstopom v delovno razmerje znano, kje bo delo opravljal. Ne more pa biti pogodbeno določilo o kraju opravljanja dela, ki se sklicuje na vse poslovne enote delodajalca, odločilno pri presoji prenehanja potrebe po delu oziroma možnega nadaljevanja delovnega razmerja, sploh če je obenem (formalno in dejansko) znan glavni kraj opravljanja dela. Zato so za presojo zakonitosti odpovedi oziroma utemeljenosti odpovednega razloga, ki se nanaša na zaprtje poslovne enote D., nerelevantne pritožbene navedbe o tem, na kakšen način, in kdaj je tožena stranka zaposlovala delavke v poslovni enoti v B.
odločitev o pravdnih stroških – brezplačna pravna pomoč
Kadar je stranki odobrena brezplačna pravna pomoč, je sodišče ob izdaji sodbe pri odločanju o stroških to dolžno upoštevati. Po določbi prvega odstavka 46. člena ZBPP so stroški, ki jih je za upravičenca do brezplačne pravne pomoči iz naslova oprostitve plačila stroškov sodnega postopka po petem odstavku 26. člena tega zakona med sodnim postopkom iz proračuna založila Republika Slovenija ter nagrada in stroški dodeljenega pooblaščenca po šestem odstavku 30. člena tega zakona stroški sodnega postopka. Po določbi tretjega odstavka istega člena pa o višini in obsegu stroškov iz prvega odstavka tega člena, ki jih mora nasprotna stranka namesto stranki, ki je upravičena do brezplačen pravne pomoči, povrniti v korist proračuna Republike Slovenije, odloči pristojno sodišče po določbah o povrnitvi stroškov postopka. Pri tem ni bistveno, ali so bili dodeljenemu pooblaščencu stranke že izplačani stroški in nagrada v skladu z odločbo o dodelitvi brezplačne pravne pomoči ali ne. V nobenem primeru namreč sodišče ne sme naložiti toženi stranki, da stroške postopka povrne neposredno tožeči stranki, če ji je bila odobrena brezplačna pravna pomoč.
ZPIZ-2 člen 16, 116, 406, 406/4, 406/5. ZPIZ-1 člen 15, 15/2. ZMEPIZ-1 člen 115, 115a.
lastnost zavarovanca - dvojni status - rok za uskladitev statusa
Tožnica je bila v poslovni register vpisana od 5. 3. 2009 dalje kot družbenik in poslovodna oseba zasebnega zavoda. Je državljanka Republike Hrvaške in od 2. 11. 2011 dalje uživalka pravice do starostne pokojnine po odločbi hrvaškega nosilca socialnega zavarovanja. Odločitev toženca, da ima lastnost zavarovanca iz naslova ustanoviteljstva zavoda, ni pravilna, saj gre za prehodno obdobje do 31. 12. 2015, v katerem bi tožnica lahko uredila dvojni status. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče izpodbijani odločbi odpravilo.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - neupravičen izostanek z dela – obveščanje delodajalca - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja
Kršitev iz 4. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 je podana, če delavec najmanj pet dni zaporedoma ne pride na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa ne obvesti delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti. Delavec ima obveznost, da o svoji odsotnosti delodajalca (le) obvesti, ne pa, da mora svoj izostanek opravičiti oziroma, delodajalcu predložiti potrdilo o upravičeni odsotnosti z dela. Nepravočasna nepredložitev potrdila o upravičeni odsotnosti z dela je lahko le kršitev iz 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1, vendar pa nekajdnevna zamuda pri predložitvi tega potrdila ob izostanku konkretnih trditev o vplivu take kršitve na delovni proces ne predstavlja naklepoma ali iz hude malomarnosti storjene hujše kršitve pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, zaradi katere bi bilo nadaljevanje delovnega razmerja nemogoče.
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je tožena stranka pravna naslednica obeh bank in, da je bila tožnica 1. 9. 1985 na podlagi dogovora premeščena v banko, ki je bila v času premestitve povezana s tožničinim predhodnim delodajalcem. V konkretnem primeru je bila podana delovnopravna kontinuiteta, zato tožnici pripada odpravnina za 32 let dela pri toženi stranki.
ZPIZ-1 člen 36, 455. ZPIZ-2 člen 254, 254/1, 254/2. Sporazum med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo o socialnem zavarovanju člen 20.
starostna pokojnina - Sporazum med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo o socialnem zavarovanju
Tožnik, ki ima v Republiki Sloveniji dopolnjeno skupno zavarovalno dobo v trajanju 15 let, 7 mesecev in 5 dni in je dopolnil 58 let starosti, ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do samostojne pokojnine. Na podlagi 20. člena Sporazuma med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo o socialnem zavarovanju mu je bila s seštevanjem zavarovalnih dob pravilno priznana pravica do sorazmernega dela starostne pokojnine.