odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - zastaranje
V obravnavani zadevi je škoda tožnici nastala, ko se je poškodovala pri usposabljanju pri toženi stranki, zato bi morala tožbo vložiti v okviru objektivnega zastaralnega roka petih let, ki je začel teči s samim nastankom škode. Ker tega ni storila, je potrebno, glede na podan ugovor tožene stranke o poteku petletnega zastaralnega roka, tožničin zahtevek na plačilo odškodnine zavrniti.
Tožnik je pravočasno plačal sodno takso, kot mu jo je naložilo sodišče v plačilnem nalogu. Zato sodišče prve stopnje ni imelo pravne podlage za odločitev po določilih 105. a člena ZPP in je nepravilno izdalo sklep o umiku tožbe iz razloga, ker tožnik naj ne bi plačal takso.
ZDR člen 4, 11, 11/1, 11/2, 16, 20, 75. ZObr člen 88, 88/1. ZJU člen 5, 5/1.
obstoj delovnega razmerja – javni uslužbenci - elementi delovnega razmerja
Kljub temu, da je tožnica pri toženi stranki v spornem obdobju opravljala delo na podlagi pogodb o delu, se šteje da je imela s toženo stranko sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas. ZDR namreč v 2. odstavku 11. člena, ki se za presojo obravnavanega spornega razmerja uporablja na podlagi določbe 1. odstavka 88. člena ZObr in 1. odstavka 5. člena ZJU, prepoveduje opravljanje dela na podlagi pogodb civilnega prava, če obstajajo elementi delovnega razmerja v skladu s 4. členom ZDR. Pogodba o zaposlitvi, sklenjena za nedoločen čas, pa lahko preneha le na načine, ki jih določa ZDR v 75. členu, zato je tožnici delovno razmerje z iztekom zadnje pogodbe o delu prenehalo nezakonito.
Za tožnico je veljala enaka ureditev kot za ostale zaposlene. Svojo odsotnost je morala javiti, čeprav zaradi dela po pogodbi o delu ni mogla koristiti niti bolniškega staleža niti letnega dopusta z vsemi pravicami kot so jih imeli ostali pri toženi stranki zaposleni delavci in za odsotnost tudi ni prejemala nadomestila. Za vsako odsotnost se je s toženo stranko dogovarjala, zato ni pomembno, ali je bila odsotna zaradi bolezni, dopusta ali iz kakšnega drugega razloga. Tožnica torej ni mogla prosto razpolagati z delovnimi dnevi in delovnim časom, saj je morala pridobiti za odsotnost (razen za odsotnost zaradi bolezni) dovoljenje tožene stranke, za odsotnost zaradi letnega dopusta pa si je morala zagotoviti tudi nadomeščanje. Tako je bilo razmerje med njo in toženo stranko dejansko razmerje delavec - delodajalec.
ZZVZZ člen 80, 80/3, 81, 82, 84, 94. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 229, 229/1.
bolniški stalež - začasna nezmožnost za delo - imenovani zdravnik - zdravstvena komisija - nadomestilo
Predlogu osebnega zdravnika za priznanje začasne nezmožnosti nad 30 dni je bilo z odločbama tožene stranke ugodeno, tožnik pa je v postopku na prvi stopnji izrecno izjavil, da se strinja z odločitvijo tožene stranke o zaključku začasne zadržanosti od dela. Kadar se o pravici, obveznosti ali pravni koristi iz sistema socialne varnosti v skladu z zakonom odloča z upravnim aktom, je socialni spor na podlagi prvega odstavka 63. člena ZDSS-1 dopusten le, če tožeča stranka uveljavlja, da je prizadeta v svojih pravicah ali pravnih koristih zaradi dokončnega upravnega akta. Ker se tožnik z odločitvijo o trajanju začasne nezmožnosti za delo, o čemer sta odločala imenovani zdravnik in zdravstvena komisija tožene stranke z izpodbijanima odločbama, strinja, z navedenima aktoma ni bil prizadet pri uveljavljanju pravic iz zdravstvenega zavarovanja. Ker tožnik nima pravnega interesa za izpodbijanje odločb tožene stranke o priznanju začasne zadržanosti z dela, je potrebno tožnikovo tožbo v delu, v katerem zahteva razveljavitev odločbe zdravstvene komisije, zavreči.
Tožnik kot zavarovanec iz delovnega razmerja nima aktivne legitimacije za vlaganje zahtevka, s katerim bi uveljavljal refundacijo nadomestila od tožene stranke oziroma nadziral potek izplačevanja nadomestila delodajalcu. V tem delu ni izpolnjena procesna predpostavka za sodno varstvo v socialnem sporu, zato je potrebno tožbo z zahtevkom za izdajo nove odločbe zavreči.
Na podlagi odločbe Ustavnega sodišča RS št. U-I-186/12-34 z dne 14. 3. 2012 in določb ZOPRZUJF je toženec z odločbo odločil o višini tožnikove starostne pokojnine na dan učinkovanja odločbe Ustavnega sodišča RS in naprej. Hkrati je v skladu z določbo ZOPRZUJF določil še višino razlike za nazaj ter način in tudi rok izplačila posameznega zneska oziroma obroka. Na takšen način se je pravnomočno uredilo sporno razmerje med strankama, saj je navedena odločba toženca postala pravnomočna. Ne glede na to, da formalno predhodno izdani izpodbijani odločbi toženca glede starostne pokojnine nista bili odpravljeni, ju je navedena (pravnomočna) odločba toženca nadomestila in za tožnika ne moreta imeti nobenih (negativnih) pravnih posledic več. Tožnik si na podlagi izpodbijanih odločb zato tudi ne more svojega pravnega položaja več izboljšati, saj ne more pridobiti več (in drugače) kot mu gre na podlagi pravnomočne odločbe. Ker tožnik tako nima več pravnega interesa za vodenje tega spora, je potrebno tožnikovo tožbo zavreči.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog
Tožena stranka je izvedla reorganizacijo v proizvodnji, v posledici česar je tožniku redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Za zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga zadošča, da je podan organizacijski razlog, zaradi katerega je prenehala potreba po določenem številu delavcev na delovnem mestu „strojnik 2“ in da se je tožnikovo delo prerazporedilo med ostale delavce. Stroj, na katerem je delal tožnik pred odpovedjo, še vedno obratuje, kar pa ne pomeni, da je odpoved nezakonita, saj to za proces reorganizacije ni bistveno. Tožena stranka se je namreč odločila za drugačno organizacijo dela oz. način dela tako, da je delovne naloge drugače razporedila med zaposlene. Po ustaljeni sodni praksi delodajalec lahko organizira delo tako kot želi in meni, da je zanj najboljše, pri čemer ni predmet sodne presoje, ali je bila reorganizacija potrebna in smotrna, temveč le ali je bila reorganizacija dejansko izvedena in ali je prenehala potreba po delu delavcev.
stranska intervencija – pravni interes – vsebinska zveza
Obstajati mora vsebinska zveza med razmerjem, ki je predmet spora med pravdnima strankama, ter razmerjem stranskega intervenienta in stranko, ki se ji hoče pridružiti. Ti dve razmerji morata biti po vsebini soodvisni. Kdaj sta in kakšna je vsebina njune soodvisnosti, določa materialno pravo.
Ni nična določba pogodbe o izobraževanju, po kateri mora tožena stranka v primeru, da ne zaključi izobraževanja v roku, povrniti nadomestila plač za čas trajanja izobraževanja. Vsaka stranka dvostranske pogodbe mora izpolniti svojo obveznost v času in kraju ter po vsebini, kot je določena s pogodbo. Če dolžnik ne izpolni svoje obveznosti tako, kot je bilo dogovorjeno, pravo varuje pogodbi zvesto stranko.
Tožena stranka je prostovoljno sklenila pogodbo o izobraževanju, kjer je bilo jasno določen čas izpolnitve obveznosti ter posledice nedokončanja študija 1. letnika v dogovorjenem roku. Volja strank je bila jasno izražena in ni razloga, da se je ne bi upoštevalo. Dolžnost izpolnitve obveznosti je eno izmed temeljnih načel obligacijskega prava (9. člen OZ), zato so stranke potem, ko je pogodba sklenjena, zavezane svoje sprejete obveznosti izpolniti. Ker tožena stranka dogovorjene obveznosti ni izpolnila v dogovorjenem roku, je tožeči stranki dolžna vrniti stroške izobraževanja.
invalid II. kategorije - nadomestilo plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom - odmera - višina priznanega zneska nadomestila
Tožnik je bil v času izdaje izpodbijane odločbe tožene stranke vključen v zavarovanje na podlagi delovnega razmerja, kar pomeni, da mu je potrebno nadomestilo plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom odmeriti po določbi 131. člena ZPIZ, v katerem je določeno, da je nadomestilo plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom enako razliki med plačo, ki jo prejema zavarovanec s preostalo delovno zmožnostjo za krajši delovni čas od polnega in plačo, ki bi jo dobival, če bi opravljal isto delo s polnim delovnim časom, vendar pa nadomestilo lahko znaša največ 50 % najvišje pokojninske osnove.
Tožnik se je pri toženi stranki zaposlil na podlagi pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas. S podpisom te pogodbe ni ohranil pravic, ki jih pridobi pri prejšnjem delodajalcu. Kontinuiteta delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki in prejšnjem delodajalcu ni podana. Tožena stranka ni pravni naslednik družbe tožnikovega prejšnjega delodajalca. Gre za dva različna pravna subjekta, ki samostojno poslujeta na istem naslovu. Dejstvo, da je direktor obeh družb ista oseba, ne izkazuje kontinuitete delovnega razmerja.
Tožnik je bil pri toženi stranki v delovnem razmerju 4 leta in 7 mesecev. Ker mu je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana iz poslovnega razloga, je upravičen do odpravnine, skladno s 109. členom ZDR. Osnova za izračun odpravnine je povprečna mesečna plača, ki jo je prejel v zadnjih treh mesecih pred prenehanjem delovnega razmerja. Ob upoštevanju 1/5 od te osnove in število let delovne dobe (4 leta) mu pripada odpravnina v višini, ki mu jo je tožena stranka že izplačala. Ker med toženo stranko in tožnikovim prejšnjim delodajalcem ni podana kontinuiteta delovnega razmerja, zahtevek tožnika za plačilo višje odpravnine, ni utemeljen.
poprava tožbe - rok - zavrženje vloge - prošnja za podaljšanje roka
Tožnik je prošnjo za podaljšanje roka za popravo oziroma dopolnitev vloge („ugovor na postopek o izredni odpovedi zaposlitve“) posredoval sodišču v 15-dnevnem roku, ki mu ga je sodišče prve stopnje dodelilo za popravo oziroma dopolnitev navedene vloge. Ker je tožnik vložil prošnjo za podaljšanje roka pravočasno, je potrebno o njegovi prošnji odločiti meritorno.
čisti dobiček – bilančni dobiček – delež družbenikov pri bilančnem dobičku – izpodbijanje skupščinskega sklepa – udeležba poslovodje na dobičku v večjem deležu – družbena pogodba
Zakon določa vrstni red uporabe čistega dobička, ki ga družba izkaže v poslovnem letu. Ta vrstni red je določen kogentno in ga skupščina družbenikov s sklepom (oziroma drugačno statutarno oziroma družbeno ureditvijo) ne more spremeniti. Bistvo spoštovanja tega vrstnega reda je v tem, da je treba iz čistega dobička poslovnega leta najprej pokriti izgubo iz prejšnjih let. Prav tako mora družba oblikovati zakonske rezerve po četrtem odstavku 64. člena ZGD-1, oziroma mora oblikovati rezerve za lastne deleže po petem odstavku 64. člena ZGD-1, pa tudi statutarne rezerve v primeru iz sedmega odstavka 64. člena ZGD-1, kar pomeni, da je treba takšno uporabo dobička upoštevati že pri sestavi letnega poročila. Kar od čistega dobička nato ostane, je pri družbi z omejeno odgovornostjo bilančni dobiček, pri čemer imajo družbeniki pravico do deleža pri bilančnem dobičku, kolikor je ta ugotovljen v letni bilanci, če družbena pogodba ne določa drugače (prvi odstavek 494. člena ZGD-1).
Upoštevaje dejstvo, da upravitelj ne razpolaga s strokovnim znanjem s področja ocenjevanja vrednosti kamnolomov, je povsem sprejemljiva njegova odločitev, da je predlagal izdelavo dopolnilne cenitve za razdelitev premoženja med posamezne ločitvene upnike. Predhodno ustno komuniciranje samo z nekaterimi od upnikov, med katere je treba premoženje razdeliti in naročilo cenitve še pred odobritvijo plačila stroškov za cenitev, pa ne pomenijo netransparentnega ravnanja in neenakopravnega obravnavanja upnikov.
Podpis pritožnika je obvezna sestavina pritožbe. Pritožba brez podpisa je nepopolna in jo sodišče zavrže. V postopku s pritožbo ne uporabljajo določbe 108. člena ZPP o vračanju nepopolnih vlog v dopolnitev.
Za podpis namreč zadošča, da je na pritožbi odtisnjen žig odvetnika tožene stranke, ampak bi moral pooblaščenec pritožbo tudi lastnoročno podpisati.
plača - obveznost plačila - pobotni ugovor - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
Dokazno breme glede izplačila plač je na delodajalcu. Ta mora dokazati, da je bilo plačilo izvedeno, oziroma da je delavec prejel plačo. Ni sicer odločilno, da bi morala tožena stranka dokazati, da so bila izplačila opravljena na TRR tožnika, vendar pa morajo biti izplačila iz naslova plače nesporno izkazana.
Sodišče prve stopnje bi moralo vsebinsko presojati pobotni ugovor in navedbe tožene stranke, da si je tožnik neupravičeno prisvajal denarna sredstva v gotovini oziroma dvigal sredstva z računa tožene stranke, katerih višina bistveno presega znesek, ki bi mu pripadal iz naslova plače na podlagi opravljanja dela po pogodbi o zaposlitvi. Tožena stranka je v tej smeri podala ustrezno trditveno podlago, saj se je sklicevala na to, da je tožnik dvigoval sredstva neupravičeno ter tudi predložila dokaze ter predlagala zaslišanje prič. Prav tako je predlagala imenovanje izvedenca finančne stroke. Ker je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da za odločanje o pobotnem ugovoru ni pristojno in o pobotu sploh ni odločilo, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.
Ker obdolžencu vabilo na narok za zaslišanje (opremljeno z žigom sodišča in podpisom pristojne sodne osebe) sploh ni bilo odpravljeno, je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka o prekršku iz 3. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog - zahteva za izločitev sodnika - pritožbeni postopek
Skladno z 2. odstavkom 72. člena ZPP mora stranka zahtevati izločitev sodnika oziroma sodnika porotnika takoj, ko izve, da je podan razlog za izločitev, vendar najpozneje do konca obravnave pred pristojnim sodiščem. Ker je tožnik to zahtevo podal šele v pritožbi, torej po zaključku glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje, je z njo prepozen.
Sklepanje glede presoje izvedenih dokazov mora sodišče argumentirano obrazložiti. Le na takšen način je upravičencem do pravnega sredstva omogočeno učinkovito izvrševanje te pravice iz 25. člena Ustave Republike Slovenije.