odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - zastaranje
V obravnavani zadevi je škoda tožnici nastala, ko se je poškodovala pri usposabljanju pri toženi stranki, zato bi morala tožbo vložiti v okviru objektivnega zastaralnega roka petih let, ki je začel teči s samim nastankom škode. Ker tega ni storila, je potrebno, glede na podan ugovor tožene stranke o poteku petletnega zastaralnega roka, tožničin zahtevek na plačilo odškodnine zavrniti.
odškodninska odgovornost delodajalca - trpinčenje na delovnem mestu - mobing
Tožnik ni bil tako obremenjen z delovnimi zadolžitvami, da ne bi mogel ustrezno opravljati svojega dela. Dejstvo, da ga je tožena stranka kot odgovornega za reševanje reklamacij poslala na pot, da reši reklamacijske probleme, ne more predstavljati trpinčenja na delovnem mestu, temveč normalno komunikacijo med nadrejenimi in podrejenimi delavci. V zvezi z tožnikovimi trditvami, da mu je tožena stranka v času bolniškega staleža zbrisala datoteke z računalnika, ki ga je imel v uporabi pri toženi stranki, je bilo ugotovljeno, da tožnik pristojnim osebam ni sporočil, da so bile datoteke z njegovega računalnika brisane. Prav tako datoteka ni bila blokirana z namenom šikaniranja tožnika. Tožnik tako ni bil žrtev trpinčenja na delovnem mestu, zato njegov tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine iz tega naslova ni utemeljen.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00005840
KZ-1 člen 191, 191/1, 191/3, 170, 170/4, 170/4-1. ZKP člen 358, 358-3.
kaznivo dejanje nasilja v družini - posilstvo - razlogi za oprostitev obtožbe - presoja verodostojnosti izpovedb oškodovanke in prič
Sodišče prve stopnje je tudi pravilno presodilo, da obdolženec oškodovanke ni preganjal oziroma vrgel iz skupnega prebivališča, kot se mu to očita, še ob tem, ko se ta ni želel razvezati in je oškodovanko prigovarjal naj ostane z njim in otrokoma, ko se je po izselitvi oškodovanka vračala domov, šla z obdolžencem na kavo in ga celo klicala v zvezi s pokvarjenim avtomobilom.
ZFPPIPP člen 143, 143/2. ZGD-1 člen 405, 405/1, 412. ZDR člen 109, 109/2, 109/2-3, 112, 112/2, 112/3, 130, 134.
vzorčna zadeva - redna lekvidacija - delniška družba - prijava terjatev - likvidacijski upravitelj - izredna odpoved delavca - rok za podajo odpovedi - plača - plačilo razlike plače - odpravnina - regres za letni dopust - odškodnina zaradi neizrabljenega dopusta
Likvidacijski upravitelj tožene stranke je likvidacijski načrt izdelal v njegovem zaključku zapisal, da je likvidacijski načrt narejen strokovno, vestno, s poudarkom na zagotavljanju maksimalne varnosti upnikov in v teamu sodelavcev ter, da vsem upnikom daje jasen odgovor, da bodo vse priznane terjatve 100 % poplačane v obdobju petih let. Vendar pa takšen zaključek likvidacijskega načrta, ki niti ni z zakonom predviden dokument, v ničemer ne zavezuje sodišča, da bi že dospele terjatve upnikov obravnavalo kot nedospele oz. kot takšne, ki bo bodo zapadle šele čez 5 let (verjetno 5 let od izdelave likvidacijskega načrta). Zaradi navedenega prijava terjatve v postopku redne likvidacije ne pomeni ovire, da tožnik te terjatve uveljavlja v sodnem sporu in pri tem zahteva zakonske zamudne obresti od dneva zapadlosti vsake posamezne terjatve.
Ni nična določba pogodbe o izobraževanju, po kateri mora tožena stranka v primeru, da ne zaključi izobraževanja v roku, povrniti nadomestila plač za čas trajanja izobraževanja. Vsaka stranka dvostranske pogodbe mora izpolniti svojo obveznost v času in kraju ter po vsebini, kot je določena s pogodbo. Če dolžnik ne izpolni svoje obveznosti tako, kot je bilo dogovorjeno, pravo varuje pogodbi zvesto stranko.
Tožena stranka je prostovoljno sklenila pogodbo o izobraževanju, kjer je bilo jasno določen čas izpolnitve obveznosti ter posledice nedokončanja študija 1. letnika v dogovorjenem roku. Volja strank je bila jasno izražena in ni razloga, da se je ne bi upoštevalo. Dolžnost izpolnitve obveznosti je eno izmed temeljnih načel obligacijskega prava (9. člen OZ), zato so stranke potem, ko je pogodba sklenjena, zavezane svoje sprejete obveznosti izpolniti. Ker tožena stranka dogovorjene obveznosti ni izpolnila v dogovorjenem roku, je tožeči stranki dolžna vrniti stroške izobraževanja.
invalid II. kategorije - nadomestilo plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom - odmera - višina priznanega zneska nadomestila
Tožnik je bil v času izdaje izpodbijane odločbe tožene stranke vključen v zavarovanje na podlagi delovnega razmerja, kar pomeni, da mu je potrebno nadomestilo plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom odmeriti po določbi 131. člena ZPIZ, v katerem je določeno, da je nadomestilo plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom enako razliki med plačo, ki jo prejema zavarovanec s preostalo delovno zmožnostjo za krajši delovni čas od polnega in plačo, ki bi jo dobival, če bi opravljal isto delo s polnim delovnim časom, vendar pa nadomestilo lahko znaša največ 50 % najvišje pokojninske osnove.
Tožnik je pravočasno plačal sodno takso, kot mu jo je naložilo sodišče v plačilnem nalogu. Zato sodišče prve stopnje ni imelo pravne podlage za odločitev po določilih 105. a člena ZPP in je nepravilno izdalo sklep o umiku tožbe iz razloga, ker tožnik naj ne bi plačal takso.
Ker obdolžencu vabilo na narok za zaslišanje (opremljeno z žigom sodišča in podpisom pristojne sodne osebe) sploh ni bilo odpravljeno, je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka o prekršku iz 3. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1.
Ker pritožba ni navedla, kako je lahko opustitev izvedbe dokaza z zaslišanjem direktorja tožene stranke vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, je bila izvedba dokaza s postavitvijo izvedenca oziroma cenilca nepotrebna (ob ugotovljenem dogovoru, da se od obveznosti tožene stranke zaradi prenehanja pogodbe odšteje vrednost kupnine, torej vrednost, ki je dosežena ob prodaji vozila, in ob ugotovitvi, da tožeči stranki ni mogoče očitati pasivnosti pri prodajanju vozila).
nadomestilo za čas čakanja - odškodnina v višini zakonskih zamudnih obresti – zakonske zamudne obresti - neprerekana dejstva
V tem socialnem sporu tožnik vtožuje plačilo odškodnine za škodo v višini zakonskih zamudnih obresti, ki naj bi mu nastala zato, ker toženec ni pravočasno odločil o nadomestilu plače za čas čakanja na razporeditev oz. zaposlitev na drugem ustreznem delu, poleg tega pa mu ni pravočasno izplačala niti letnega dodatka. Ker je tožena stranka odškodninsko terjatev po temelju izrecno priznala (priznala je torej odgovornost za nastalo škodo) in sicer tako iz naslova nepravočasnega plačila zneskov nadomestila za čas čakanja na zaposlitev kot iz naslova nepravočasnega plačila zneskov letnega dodatka, bi moralo sodišče prve stopnje odškodninskemu zahtevku tožnika iz obeh naslovov po temelju ugoditi.
zamudna sodba - odpravnina - odgovor na tožbo - poziv
Tožnik je vložil tožbo zaradi plačila odpravnine, plač, regresa za letni dopust in prispevkov. Sodišče prve stopnje je toženi stranki poslalo poziv, naj odgovori na tožbo v 30 dneh od njene vročitve, pri čemer je toženo stranko tudi izrecno opozorilo na posledice, če na tožbo ne bo odgovorila (318. člen ZPP). Tožena stranka je zoper poziv na odgovor podala pritožbo. ZPP ne predvideva pritožbe zoper poziv na odgovor, tako da tožena stranka ni mogla podati pritožbe zoper poziv in tudi sodišče ni moglo odločati o takšni pritožbi, pač pa je bila tožena stranka dolžna odgovoriti na tožbo v roku 30 dni. Ker tožena stranka ni odgovorila na tožbo v skladu s pozivom sodišča, je bil izpolnjen osnovni pogoj za izdajo zamudne sodbe.
ZDR člen 4, 11, 11/1, 11/2, 16, 20, 75. ZObr člen 88, 88/1. ZJU člen 5, 5/1.
obstoj delovnega razmerja – javni uslužbenci - elementi delovnega razmerja
Kljub temu, da je tožnica pri toženi stranki v spornem obdobju opravljala delo na podlagi pogodb o delu, se šteje da je imela s toženo stranko sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas. ZDR namreč v 2. odstavku 11. člena, ki se za presojo obravnavanega spornega razmerja uporablja na podlagi določbe 1. odstavka 88. člena ZObr in 1. odstavka 5. člena ZJU, prepoveduje opravljanje dela na podlagi pogodb civilnega prava, če obstajajo elementi delovnega razmerja v skladu s 4. členom ZDR. Pogodba o zaposlitvi, sklenjena za nedoločen čas, pa lahko preneha le na načine, ki jih določa ZDR v 75. členu, zato je tožnici delovno razmerje z iztekom zadnje pogodbe o delu prenehalo nezakonito.
Za tožnico je veljala enaka ureditev kot za ostale zaposlene. Svojo odsotnost je morala javiti, čeprav zaradi dela po pogodbi o delu ni mogla koristiti niti bolniškega staleža niti letnega dopusta z vsemi pravicami kot so jih imeli ostali pri toženi stranki zaposleni delavci in za odsotnost tudi ni prejemala nadomestila. Za vsako odsotnost se je s toženo stranko dogovarjala, zato ni pomembno, ali je bila odsotna zaradi bolezni, dopusta ali iz kakšnega drugega razloga. Tožnica torej ni mogla prosto razpolagati z delovnimi dnevi in delovnim časom, saj je morala pridobiti za odsotnost (razen za odsotnost zaradi bolezni) dovoljenje tožene stranke, za odsotnost zaradi letnega dopusta pa si je morala zagotoviti tudi nadomeščanje. Tako je bilo razmerje med njo in toženo stranko dejansko razmerje delavec - delodajalec.
Tožnik se je pri toženi stranki zaposlil na podlagi pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas. S podpisom te pogodbe ni ohranil pravic, ki jih pridobi pri prejšnjem delodajalcu. Kontinuiteta delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki in prejšnjem delodajalcu ni podana. Tožena stranka ni pravni naslednik družbe tožnikovega prejšnjega delodajalca. Gre za dva različna pravna subjekta, ki samostojno poslujeta na istem naslovu. Dejstvo, da je direktor obeh družb ista oseba, ne izkazuje kontinuitete delovnega razmerja.
Tožnik je bil pri toženi stranki v delovnem razmerju 4 leta in 7 mesecev. Ker mu je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana iz poslovnega razloga, je upravičen do odpravnine, skladno s 109. členom ZDR. Osnova za izračun odpravnine je povprečna mesečna plača, ki jo je prejel v zadnjih treh mesecih pred prenehanjem delovnega razmerja. Ob upoštevanju 1/5 od te osnove in število let delovne dobe (4 leta) mu pripada odpravnina v višini, ki mu jo je tožena stranka že izplačala. Ker med toženo stranko in tožnikovim prejšnjim delodajalcem ni podana kontinuiteta delovnega razmerja, zahtevek tožnika za plačilo višje odpravnine, ni utemeljen.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja
Tožnik (voznik tovornjaka) po vožnji, ki jo je opravil, delodajalcu oziroma odgovorni osebi ni prijavil poškodbe zgornjega desnega dela kabine tovornjaka in je zaradi tega nastala škoda, ker vozilo ni bilo popravljeno v času, ko se je nahajalo na rednem servisu, temveč ga je tožena stranka morala ponovno odpeljati na servis in je v tem času vozilo stalo. Opustitev obveščanja delodajalca o poškodbi vozila in posledice te opustitve je v celoti možno subsumirati pod abstraktni opis hujše kršitve določila iz pogodbe o zaposlitvi, po katerem je med hujše kršitve (pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja) šteje opustitev prijave poškodbe oziroma okvare delovnega sredstva odgovornemu delavcu oziroma službi, če je zaradi te opustitve nastala škoda. Zato je bil podan utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR.
Izjava o premoženjskem stanju res ni le dokaz, ampak predstavlja tudi del trditvene podlage, na temelju katere sodišče odloči, ali so podani pogoji za oprostitev plačila sodne takse.
Stranka, ki razpolaga s kakršnimkoli premoženjem, mora trditi in izkazati, da tega premoženja ne more unovčiti zaradi pridobitve sredstev za plačilo takse ter zakaj ne.
pravočasnost pritožbe – oddaja priporočene pošiljke – napaka poštnega delavca – dan oddaje na pošto
Če je bila pošiljka oddana kot priporočena, se šteje dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču in nadaljnja napaka poštnega delavca ne more iti v breme stranke.
Upoštevaje dejstvo, da upravitelj ne razpolaga s strokovnim znanjem s področja ocenjevanja vrednosti kamnolomov, je povsem sprejemljiva njegova odločitev, da je predlagal izdelavo dopolnilne cenitve za razdelitev premoženja med posamezne ločitvene upnike. Predhodno ustno komuniciranje samo z nekaterimi od upnikov, med katere je treba premoženje razdeliti in naročilo cenitve še pred odobritvijo plačila stroškov za cenitev, pa ne pomenijo netransparentnega ravnanja in neenakopravnega obravnavanja upnikov.
plača - obveznost plačila - pobotni ugovor - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
Dokazno breme glede izplačila plač je na delodajalcu. Ta mora dokazati, da je bilo plačilo izvedeno, oziroma da je delavec prejel plačo. Ni sicer odločilno, da bi morala tožena stranka dokazati, da so bila izplačila opravljena na TRR tožnika, vendar pa morajo biti izplačila iz naslova plače nesporno izkazana.
Sodišče prve stopnje bi moralo vsebinsko presojati pobotni ugovor in navedbe tožene stranke, da si je tožnik neupravičeno prisvajal denarna sredstva v gotovini oziroma dvigal sredstva z računa tožene stranke, katerih višina bistveno presega znesek, ki bi mu pripadal iz naslova plače na podlagi opravljanja dela po pogodbi o zaposlitvi. Tožena stranka je v tej smeri podala ustrezno trditveno podlago, saj se je sklicevala na to, da je tožnik dvigoval sredstva neupravičeno ter tudi predložila dokaze ter predlagala zaslišanje prič. Prav tako je predlagala imenovanje izvedenca finančne stroke. Ker je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da za odločanje o pobotnem ugovoru ni pristojno in o pobotu sploh ni odločilo, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.
zavarovanje s predhodno odredbo - postopek zavarovanja terjatev - predhodna odredba
Pogoja za izdajo predhodne odredbe zaradi zavarovanja upnikove terjatve iz prvega in drugega odstavka 257. člena ZIZ sta, da je podlaga upnikove denarne terjatve, ki še ni izvršljiva, odločba domačega sodišča ali drugega organa (pod določenimi pogoji tudi poravnava) in da upnik izkaže za verjetno nevarnost, da bo sicer uveljavitev njegove terjatve onemogočena ali precej otežena. Sklep o izvršbi, ki se glasi na denarno terjatev glede priznane glavnice in zakonskih zamudnih obresti od zapadlosti posamezne terjatve dalje do plačila, predstavlja odločbo domačega sodišča, ki se glasi na denarno terjatev, ki še ni izvršljiva in kot taka predstavlja enega od pogojev za izdajo predhodne odredbe po določbi prvega odstavka 257. člena ZIZ za zavarovanje denarne terjatve, ki izhaja iz njih. Izkazana je tudi verjetnost obstoja nevarnosti, da bo brez izdane predhodne odredbe uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, saj ima tožena stranka velike težave pri poslovanju in je prezadolžena. Zato je predlagana predhodna odredba zaradi zavarovanja denarne terjatve s prepovedjo organizacijam za plačilni promet, da ne smejo dolžniku ali komu drugemu po njegovem nalogu izplačati iz njegovega računa denarnega zneska, za katerega je odredilo predhodno odredbo, utemeljena.