odškodninska odgovornost delavca - nezakonita izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - premoženjska škoda
V tem sporu tožeča stranka (delodajalec) od toženke (poslovodkinje) zahteva povrnitev premoženjske škode, ki ji je nastala zaradi toženkine nezakonite izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ko je morala tožeča stranka zaradi toženkinega nenadnega odhoda ostalim zaposlenim odrediti nadurno delo. Odgovornost toženke za opravljene nadure ostalih zaposlenih pri tožeči stranki ni podana, ker ni dokazano, da so bile nadure dejansko opravljene. Tudi sicer toženka ne more nositi posledic (slabe) organizacije poslovanja tožeče stranke, saj bi ta kot večji gospodarski subjekt z več poslovalnicami morala predvideti možnost odsotnosti poslovodje. Podana pa je toženkina odškodninska odgovornost za premoženjsko škodo, ki je tožeči stranki nastala zaradi inventurnega primanjkljaja in kala ter zaradi preteklih rokov uporabe blaga. Ta škoda je namreč tožeči stranki nastala, ker toženka ni izvajala svojih dolžnosti iz delovnega razmerja, ki jih je prevzela kot poslovodkinja.
OZ člen 179, 239, 243, 246, 460, 660, 661. ZVKSES člen 23, 23/2.
odgovornost za stvarne napake – jamčevalni zahtevki – izključitev odgovornosti – privolitev v napako – napaka v solidnosti gradbe – odgovornost za solidarnost gradbe – nepripravljenost za odpravo napake – izpolnitev z napako – poslovna odškodninska odgovornost – nepremoženjska škoda
S stališčem pritožbe, da pravice do povračila nepremoženjske škode v primeru pogodbene odškodninske obveznosti nikoli ni mogoče priznati, se pritožbeno sodišče ne strinja.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - rok za podajo odpovedi - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
Pri vprašanju pravočasnosti podaje sporne izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je potrebno razčistiti, kdaj se je tožena stranka seznanila z očitanimi kršitvami pogodbenih obveznosti iz delovnega razmerja tožnice. Vprašanje pravočasnosti seznanitve z razlogi je treba presojati tudi glede na vsebino pisnega zagovora, v katerem je tožeča stranka pojasnjevala posamezne okoliščine v zvezi z očitki kršitve pogodbenih obveznosti iz delovnega razmerja. Delodajalec je namreč lahko seznanjen z razlogi za odpoved takrat, ko je do razloga dejansko prišlo, lahko pa se seznani z njimi kasneje, vse do zagovora delavca. Posebej to velja tedaj, če delavec v zagovoru navaja novote, ki do tedaj niso bile znane.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog - ukinitev delovnega mesta - ponudba druge ustrezne zaposlitve - manjši delodajalec - sprememba pogodbe o zaposlitvi - pogodba o zaposlitvi za določen čas
Delavec, za katerega se šteje, da ima pri delodajalcu sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, z istim delodajalcem ne more zakonito skleniti pogodbe o zaposlitvi za določen čas, če mu pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas predhodno ne preneha na enega od zakonitih načinov, naštetih v 75. členu ZDR. Do spremembe pogodbe o zaposlitvi, sklenjene za nedoločen čas, v pogodbo o zaposlitvi za določen čas pa lahko pride tudi na podlagi drugega odstavka 47. člena ZDR, to je na podlagi spremembe pogodbe o zaposlitvi. V kolikor delodajalec postopa po 47. členu ZDR se pogodba spremeni oziroma velja nova pogodba o zaposlitvi le, če na to pristane tudi nasprotna stranka. Če ne pristane, ostane v veljavi nespremenjena oziroma prejšnja pogodba o zaposlitvi in velja, dokler jo katera od strank veljavno ne odpove. V konkretnem primeru je bila pogodba o zaposlitvi tožnice sklenjena za nedoločen čas za delovno mesto odgovorna oseba za prodajo. Kasneje sta pravdni stranki sklenili pogodbo o zaposlitvi s poslovodno osebo za delovno mesto direktor, ki je bila sklenjena za določen čas, za čas trajanja mandata. Pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas tožnice je prenehala veljati s sklenitvijo nove pogodbe o zaposlitvi za določen čas, ker sta s tem soglašali tako tožnica kot tožena stranka, ko sta podpisali novo pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto direktor (skladno z drugim in tretjim odstavkom 47. člena ZDR).
pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja - obveznost uveljavljanja pospešitvenih sredstev
Pospešitvenih pravnih sredstev po ZVPSBNO strankam ni bilo treba uveljavljati le, če se je sodni postopek, kateremu očitajo prekomerno trajanje, končal v prvih štirih mesecih po začetku uporabe ZVPSBNO, torej v času, ko bi bil lahko po uveljavitvi ZVPSBNO in pred zaključkom prekomerno trajajočega postopka v celoti izpeljan postopek s pospešitvenimi pravnimi sredstvi po ZVPSBNO.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog - akt o sistemizaciji - ukinitev delovnega mesta
Sprememba akta o sistemizaciji ni pogoj za zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Spremenjena organizacija dela, ki jo delodajalec izvede tako, da delovne naloge drugače razporedi med zaposlene, predstavlja poslovni razlog in zato formalna ukinitev delovnega mesta s spremembo akta o sistemizaciji ni pogoj za samo zakonitost odpovedi.
OZ člen 88, 88/1. ZOR člen 105, 107, 107/2. Kolektivna pogodba za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji člen 40. ZNOIP člen 1, 2, 2/1, 2/1-3, 13, 13/1, 13/2. ZKolP člen 1, 1/2.
regres za letni dopust – prosto urejanje obligacijskih razmerij – avtonomija volje pogodbenih strank – ničnost – prisilni predpis – javni zavod - kolektivno dogovarjanje o višini regresa za letni dopust - način obračunavanja in izplačevanja regresa za letni dopust v pravnih osebah s področja gospodarstva in v pravnih osebah s področja negospodarstva ter v državnih organih - retroaktivnost
KP tožene stranke je bila sprejeta 18. 3. 1993, to je po uveljavitvi ZNOIP, zato je določba 30. člena KP tožene stranke (javnega zavoda), ki se nanaša na višino regresa za letni dopust, nična, ker je v nasprotju s kogentnimi določbami ZNOIP. Prvi odstavek 13. člena ZNOIP je namreč določal, da se regres za letni dopust za leto 1993 izplača največ v višini 60 % zadnjega znanega podatka Zavoda Republike Slovenije za statistiko o povprečni mesečni plači v gospodarstvu Republike Slovenije. Določba 1. odstavka 30. člena KP tožene stranke o tem, da delavcu pripada regres za letni dopust v višini delavčeve plače v mesecu pred izplačilom regresa, je v nasprotju s kongentno zakonsko določbo prvega odstavka 13. člena ZNOIP. V skladu s prvim odstavkom 103. člena takrat veljavnega ZOR je nična pogodba, ki nasprotuje prisilnim predpisom. ZNOIP ima značaj prisilnega predpisa, ki je omejil višino regresa za letni dopust, s KP tožene stranke pa je bilo že po začetku veljavnosti zakona to vprašanje urejeno v nasprotju z določbo 13. člena ZNOIP.
premestitev - javni uslužbenci - dodatek za dvojezičnost
Tožena stranka je s spremenjeno sistemizacijo delovnih mest, pri čemer je zaradi zmotno določenega dodatka za dvojezičnost pri delovnem mestu “policijski svetnik” to delovno mesto ukinila in na novo sistemizirala delovno mesto “policijski svetnik” brez dodatka za dvojezičnost, glede na to, da na območju, kjer dela tožnik, ne živita ne italijanska ne madžarska narodna skupnost, dokazala obstoj delovnih potreb za premestitev v skladu z določbo 149. člena ZJU in s tem zakonit razlog za premestitev tožnika.
Pritožbo zoper sklep o zavrženju tožbe je tožnik vložil prepozno, saj jo je sodišče prejelo po pravnomočnosti izpodbijanega sklepa, zato jo je potrebno zavreči.
Voznik, ki mu je bilo izrečeno prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja, ni pa bilo izvršeno na podlagi 202.d člena ZP-1, ima poseben položaj, saj lahko v preizkusni dobi in vse do izdaje sklepa, da se izrečena sankcija prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja ne izvrši, sodeluje v cestnem prometu kot voznik motornega vozila in se torej tudi lahko znajde v položaju, ko mu je zaradi kršitve določb cestnoprometnih predpisov mogoče izreči sankcijo kazenskih točk v številu, ki ima za posledico izrek sankcije prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja. Pritrditi je zato treba stališču sodišča prve stopnje, da je hkratno vodenje dveh postopkov, torej postopka dokončne odločitve o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja z izdajo sklepa, da se izrečena sankcija prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja ne izvrši, kot določa 1. odstavek 202.e člena ZP-1 prej in sedaj veljavnega ZP-1 in vodenje postopka o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja zaradi novega prekrška, kot določa 1. odstavek 202.č člena v zvezi s 3. odstavkom 22. člena ZP-1, pravno nevzdržno, saj bi zaradi pravne praznine (ZP-1 pred dopolnitvijo ZP-1H v 5. odstavku 202e. člena te pravne situacije ni urejal) prišlo do neenakega obravnavanja enakih situacij.
Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih člen 47, 47/4, 51, 51/2, 51/2-2, 51/2-4.
izvedenina- izvedensko delo - nagrada - izjemno zahtevno mnenje
Za izjemno zahtevna mnenja sodišče lahko oceni le najbolj kompleksna in zapletena izvedenska mnenja, ko je potrebno odgovoriti na več zahtevnih strokovnih vprašanj, obdelati več sklopov strokovnih vprašanj, ko je k izdelavi mnenja potrebno pritegniti strokovnjake z drugih področij ali preštudirati veliko dodatne literature.
Glede na dopolnilna vprašanja obeh strank, dopolnitve izvedenskega mnenja v konkretnem primeru nikakor ni možno oceniti za izjemno zahtevno. Kot izjemno zahtevnega tudi ni možno opredeliti izračuna, ki ga je izvedenka opravila na zahtevo tožnice. Glede na kriterije iz četrtega odstavka 47. člena Pravilnika o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih (ta določa, da je zahtevnost izvida in mnenja odvisna zlasti od obsežnosti dokumentacije, ki je podlaga za izdelavo izvida in mnenja, časa, ki ga ima izvedenec na voljo, da ga pripravi, kompleksnosti in vrste zadeve, ki je predmet izvida in mnenja, ter drugih dejavnikov, ki lahko vplivajo na stopnjo zahtevnosti izvida in mnenja) ter glede na vsebino dopolnilnega izvedenskega mnenja, je izvedenka dejansko upravičena do nagrade na podlagi 2. točke drugega odstavka 51. člena Pravilnika, to je do nagrade za pisno izdelavo zahtevnega dopolnilnega izvida in mnenja.
Za obstoj subjektivnega pogoja ni pomembno, ali je bil v trenutku izvršitve izpodbijanega dejanja dolžnik dejansko insolventen, pač pa ,ali je to upnik vedel oziroma ali bi moral vedeti.
Zakon ne predpisuje aktivnega ravnanja tožene stranke za ugotovitev (in)solventnosti. Določa le, da je subjektivni element izpodbojnosti podan, če je oseba, v korist katere je bilo opravljeno dejanje, takrat, ko je bilo opravljeno, vedela ali bi morala vedeti, da je dolžnik insolventen. To pa bi mogla in morala vedeti, če bi obstajala navzven zaznavne okoliščine, na podlagi katerih bi vsak skrben gospodarstvenik presodil, ali mogel presoditi, da je prejel izpolnitev od insolventne družbe.
ZPP člen 80, 86, 86/3, 91, 91/1, 394. ZDSS-1 člen 19, 35.
obnova postopka - predlog - pooblaščenec - izredna pravna sredstva - odvetnik - postulacijska sposobnost - sposobnost biti stranka
V postopku obnove postopka, ki je izredno pravno sredstvo, je potrebno upoštevati določbo iz 3. odstavka 86. člena ZPP, ki določa, da lahko stranka v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi opravlja pravdna dejanja samo po pooblaščencu, ki je odvetnik in 35. člen ZDSS-1, ki določa, da lahko v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi opravlja stranka procesna dejanja tudi po pooblaščencu, ki je predstavnik sindikata oziroma združenja delodajalcev, če ga ta zaposli za zastopanje svojih članov, in je opravil pravniški državni izpit.. V tem individualnem delovnem sporu tožnika zastopa pooblaščenec, ki je opravil pravniški državni izpit, ni pa izkazal, da bi bil odvetnik oziroma pooblaščenec, ki je predstavnik sindikata oziroma združenja delodajalcev. Ker vložnik vloge ni imel postulacijske sposobnosti določene v 3. odstavku 86. člena ZPP oziroma 35. členu ZDSS-1, je potrebno izredno pravno sredstvo zavreči kot nedovoljeno, kot to določa 1. odstavek 91. člena ZPP.
OZ člen 1019, 1019/3. ZIZ člen 20a, 55, 58, 58/4, 71.
ugovor dolžnika - odlog izvršbe - solidarni porok - neposredno izvršljiv notarski zapis - izvršilni naslov
Ker sta se dolžnika z neposredno izvršljivostjo notarskih zapisov strinjala, terjatvi pa sta zapadli, predstavljata notarska zapisa izvršilna naslova in sta neposredno izvršljiva. Iz notarskih zapisov (priloga A1) izhaja, da sta se dolžnika zavezala kot solidarna poroka, kar pomeni, da odgovarjata upnici enako kot glavni dolžnik in sicer za celotno obveznost, upnica pa lahko zahteva izpolnitev od dolžnika, ali od poroka, ali od obeh hkrati in sicer nerazdelno (tretji odstavek 1019. člena Obligacijskega zakonika).
skupno premoženje - dolg, ki bremeni oba zakonca - zunajzakonska skupnost - terjatev zakonca do drugega zakonca
Ker je tožnica v času trajanja zunajzakonske skupnosti v celoti sama krila stroške za registracijo svojega vozila v letih 2005 in 2006, ki sta ga uporabljala oba s tožencem, in stroške nakupa drv v letih 2005 do 2008, ji mora toženec povrniti 1/2 plačanega zneska.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog - večje število delavcev – program razreševanja presežnih delavcev
Tožena stranka je v spornem času zaposlovala več kot 300 ljudi, zato je dolžnost izdelave programa razreševanja presežnih delavcev po določbi prvega odstavka 96. člena ZDR obstajala za primer, če ugotovi, da bo zaradi poslovnih razlogov v obdobju 30 dni postalo nepotrebno 30 delavcev ali če ugotovi, da bo zaradi poslovnih razlogov v obdobju treh mesecev postalo nepotrebno delo 20 ali več delavcev (2. odstavek 96. čl. ZDR). Tožena stranka je v celotnem letu 2012 odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov podala 27 delavcem, v času od 3. 9. 2012 do 3. 10. 2012 (obdobje 30 dni) pa 25 delavcem, zato obveznost izdelave programa razreševanja presežnih delavcev po 1. odstavku 96. člena ZDR ni obstajala.
V zvezi z 2. odstavkom 96. člena ZDR je sodna praksa izoblikovala stališče da gre za „varovalko“ pred tem, da bi delodajalec v obdobju 30 dni odpovedal pogodbe o zaposlitvi, nato pa z odpuščanji nadaljeval tako, da ne bi nikoli odpovedal pogodb tolikšnemu številu delavcev, kot jih določa prvi odstavek 96. člena ZDR. Vrhovno sodišče RS je v podobnem primeru že zavzelo stališče, da ni izpolnjen zakonski dejanski stan iz drugega odstavka 96. člena ZDR, če delodajalec odpoved takemu številu delavcev, ki ne dosega števila iz 1. odstavka 96. člena ZDR, poda naenkrat in nato z odpuščanji v treh mesecih ne nadaljuje, zato delodajalec ni dolžan izdelati programa razreševanja presežnih delavcev. V konkretnem primeru gre za drugačno dejansko stanje, saj je delodajalec (tožena stranka) delavce iz poslovnega razloga odpuščal postopoma: enega 3. 9. 2012, tožnico 10. 9. 2012, nato 28. 9. 2012 še 19 delavcev, 1. 10. 2012 enega delavca, 2. 10. 2012 enega delavca ter 3. 10. 2012 dva delavca, skupaj 25 delavcev. Glede na navedeno je preuranjena odločitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka v konkretnem primeru ni bila dolžna izdelati programa razreševanja presežnih delavcev (po 2. odst. 96. čl. ZDR).
ZGD-1 člen 65, 65/5, 263, 265, 265/1, 281, 281/5. ZPP člen 213, 339, 339/2-15.
skrbnost strokovnjaka poslovodno-managerske stroke - razmerje med upravo in nadzornim svetom družbe - omejitev pristojnosti uprave v zvezi s sklepanjem poslov - predhodno in naknadno soglasje nadzornega sveta - hujša kršitev pogodbe o zaposlitvi - izvajanje dokazov - zavrnitev dokaznega predloga
Sodišču ni potrebno izvesti vseh predlaganih dokazov, temveč le tiste, ki so glede na materialnopravno stališče sodišča potrebni (ter primerni) za ugotovitev odločilnih dejstev (213. člen ZPP). Glede na opisano materialnopravno stališče sodišča vprašanje, ali je šlo za poroštvo ali za neposredno naložbo, ni odločilno in dokazovanje teh dejstev ni bilo potrebno. Kršitev postopka zato ni podana. Res pa je, da zavrnitev dokaznega predloga lahko pomeni tudi napačno ali nepopolno ugotovljeno dejansko stanje.
Tožnik bi v skladu s sklepi NS moral pridobiti predhodno soglasje NS. Strinjati se je s sodiščem prve stopnje, da so dejanske okoliščine in s tem možnosti opravljanja nadzorne funkcije bistveno drugačne, če gre za predhodno soglasje ali če gre za naknadno. V primeru, da nadzorni svet sprejeme omejitev pri pristojnostih uprave v zvezi s sklepanjem poslov, so člani uprave dolžni tako omejitev spoštovati in upoštevati. ZGD-1 v 5. odstavku 281. člena določa, da lahko uprava v primeru nestrinjanja z omejitvijo, ki ji jo je določil NS, zahteva odločitev skupščine, vendar lahko skupščina spremeni sklep NS le s kvalificirano večino, kar tudi po mnenju pritožbenega sodišča kaže na naravo razmerja med NS in upravo in obvezo uprave, da sklepe NS spoštuje. Ravnanje v skladu s sklepom NS je zato ravnanje, ki se lahko pričakuje od vsake skrbne uprave.
kolektivni delovni spor - stvarna pristojnost - pravnomočnost - izvršitev sodne odločbe - izvršilno sodišče - individualni delovni spor
Delovno sodišče ni pristojno, da izvršuje svoje odločitve izdane v kolektivnem sporu. Za izvršitev odločitev v kolektivnih sporih je pristojno redno sodišče in sicer okrajno sodišče na podlagi določil 5. člena ZIZ.
Tožeča stranka od toženca zahteva povrnitev zneska iz naslova neupravičeno pridobljenega nadomestila za brezposelnost. V sporu se presojata dva različna obdobja in s tem v zvezi tudi dve različni odločbi, ki pa se obe nanašata na pravico oziroma izplačevanje denarnega nadomestila za brezposelnost. Odločba, na kateri temelji odločitev sodišča, je bila odpravljena. Ker je bila odločba odpravljena, v tem primeru ni mogoče govoriti o odpadu pravne podlage. V 3. odstavku 190. člena OZ je namreč določeno, da obveznost vrnitve oziroma nadomestitve vrednosti nastane tudi, če kdo nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla. Odprto pa je ostalo vprašanje, ali je pravna podlaga odpadla v zvezi z drugo odločbo. Sodba glede omenjenega nima razlogov in se v tem delu tudi ne da preizkusiti, enako tudi glede vprašanja, ali so bili sporni zneski nadomestila tožencu tudi dejansko izplačani, zato je bila odločitev sodišča prve stopnje razveljavljena.