plača - obveznost plačila - ustni dogovor - plačilo za delo - povračila stroškov v zvezi z delom
Zgolj z enostransko objavo na oglasni deski, da se plače znižajo za 5 %, ni mogoče spremeniti predhodnega veljavno sklenjenega (ustnega) dogovora o načinu obračunavanja plače. Tak dogovor o znižanju plač ni bil veljavno sklenjen, ker delavci s predlogom tožene stranke niso soglašali.
Znesek, izplačan po dogovoru, je res obsegal vse, kar delavcu – šoferju pripada, torej tudi stroške prevoza na delo in z dela, vendar pa je treba upoštevati, da se stranke o zakonskih pravicah delavca ne morejo dogovoriti drugače in da je tak dogovor v nasprotju z določbami 130. in 131. člena ZDR, ki določajo obveznost delodajalca, da delavcu zagotovi povračilo stroškov za prehrano med delom, za prevoz na delo in z dela ter povračilo stroškov, ki jih ima pri opravljanju določenih del in nalog na službenem potovanju, kakor tudi regres za letni dopust najmanj v višini minimalne plače. Dogovor je torej zajemal le plače (neto) in dnevnice ter ga ni mogoče interpretirati tako, da so s plačilom plač (ter nadomestil in dnevnic) po dogovoru poravnani tudi stroški prevoza na delo in z dela.
Konkretno stroškovno terjatev je treba šteti kot pogojno terjatev, ki bi jo morala tožeča stranka v stečajnem postopku nad toženo stranko prijaviti v splošnem trimesečnem roku po objavi oklica o začetku stečajnega postopka (drugi odstavek 59. člena ZFPPIPP.)
ZDSS-1 člen 72, 72/1, 72/2, 75. ZPIZ-1 člen 11. ZUP člen 256.
zavrženje tožbe - sodno varstvo - rok za vložitev tožbe - molk organa
Tožnik je vložil tožbo zoper ugotovitveno odločbo. Zoper to odločbo je v predsodnem postopku pri tožencu vložil pritožbo, novo zahtevo za izdajo odločbe pa, še preden je potekel rok za izdajo odločbe, določen v 256. členu ZUP. Ker tožnik ni postopal skladno z določbo 72. člena ZDSS-1 (po kateri se tožba vloži v 30 dneh od vročitve dokončnega upravnega akta; stranka pa sme vložiti tožbo, kot če bi bila njena pritožba zavrnjena, tudi v primeru, če pristojni drugostopni organ ni izdal upravnega akta o pritožbi stranke v zakonitem roku in če ga tudi na novo zahtevo ne izda v nadaljnjih 7 dneh), niso izpolnjeni pogoji za vložitev tožbe po navedeni določbi, zato jo je potrebno zavreči (75. člena ZDSS-1). Tožba je bila preuranjeno vložena, ne sicer zaradi tega, ker je bila vložena zoper ugotovitveno odločbo toženca, ampak zato, ker ob vložitvi nove zahteve za izdajo odločbe o pritožbi še ni pretekel rok za izdajo odločbe. Za ugotovitev, ali je tožba v tem primeru dopustna, ne zadostuje le dejstvo, da je od dneva vložitve nove zahteve preteklo še nadaljnjih 7 dni, pač pa tudi, da je nova zahteva za izdajo odločbe vložena po preteku roka za izdajo in vročitev odločbe o pritožbi.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog - večje število delavcev – program razreševanja presežnih delavcev
Tožena stranka je v spornem času zaposlovala več kot 300 ljudi, zato je dolžnost izdelave programa razreševanja presežnih delavcev po določbi prvega odstavka 96. člena ZDR obstajala za primer, če ugotovi, da bo zaradi poslovnih razlogov v obdobju 30 dni postalo nepotrebno 30 delavcev ali če ugotovi, da bo zaradi poslovnih razlogov v obdobju treh mesecev postalo nepotrebno delo 20 ali več delavcev (2. odstavek 96. čl. ZDR). Tožena stranka je v celotnem letu 2012 odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov podala 27 delavcem, v času od 3. 9. 2012 do 3. 10. 2012 (obdobje 30 dni) pa 25 delavcem, zato obveznost izdelave programa razreševanja presežnih delavcev po 1. odstavku 96. člena ZDR ni obstajala.
V zvezi z 2. odstavkom 96. člena ZDR je sodna praksa izoblikovala stališče da gre za „varovalko“ pred tem, da bi delodajalec v obdobju 30 dni odpovedal pogodbe o zaposlitvi, nato pa z odpuščanji nadaljeval tako, da ne bi nikoli odpovedal pogodb tolikšnemu številu delavcev, kot jih določa prvi odstavek 96. člena ZDR. Vrhovno sodišče RS je v podobnem primeru že zavzelo stališče, da ni izpolnjen zakonski dejanski stan iz drugega odstavka 96. člena ZDR, če delodajalec odpoved takemu številu delavcev, ki ne dosega števila iz 1. odstavka 96. člena ZDR, poda naenkrat in nato z odpuščanji v treh mesecih ne nadaljuje, zato delodajalec ni dolžan izdelati programa razreševanja presežnih delavcev. V konkretnem primeru gre za drugačno dejansko stanje, saj je delodajalec (tožena stranka) delavce iz poslovnega razloga odpuščal postopoma: enega 3. 9. 2012, tožnico 10. 9. 2012, nato 28. 9. 2012 še 19 delavcev, 1. 10. 2012 enega delavca, 2. 10. 2012 enega delavca ter 3. 10. 2012 dva delavca, skupaj 25 delavcev. Glede na navedeno je preuranjena odločitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka v konkretnem primeru ni bila dolžna izdelati programa razreševanja presežnih delavcev (po 2. odst. 96. čl. ZDR).
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog - večje število delavcev – program razreševanja presežnih delavcev
Tožena stranka je v spornem času zaposlovala več kot 300 ljudi, zato je dolžnost izdelave programa razreševanja presežnih delavcev po določbi prvega odstavka 96. člena ZDR obstajala za primer, če ugotovi, da bo zaradi poslovnih razlogov v obdobju 30 dni postalo nepotrebno 30 delavcev ali če ugotovi, da bo zaradi poslovnih razlogov v obdobju treh mesecev postalo nepotrebno delo 20 ali več delavcev (2. odstavek 96. čl. ZDR). Tožena stranka je v celotnem letu 2012 odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov podala 27 delavcem, v času od 3. 9. 2012 do 3. 10. 2012 (obdobje 30 dni) pa 25 delavcem, zato obveznost izdelave programa razreševanja presežnih delavcev po 1. odstavku 96. člena ZDR ni obstajala.
V zvezi z 2. odstavkom 96. člena ZDR je sodna praksa izoblikovala stališče da gre za „varovalko“ pred tem, da bi delodajalec v obdobju 30 dni odpovedal pogodbe o zaposlitvi, nato pa z odpuščanji nadaljeval tako, da ne bi nikoli odpovedal pogodb tolikšnemu številu delavcev, kot jih določa prvi odstavek 96. člena ZDR. Vrhovno sodišče RS je v podobnem primeru že zavzelo stališče, da ni izpolnjen zakonski dejanski stan iz drugega odstavka 96. člena ZDR, če delodajalec odpoved takemu številu delavcev, ki ne dosega števila iz 1. odstavka 96. člena ZDR, poda naenkrat in nato z odpuščanji v treh mesecih ne nadaljuje, zato delodajalec ni dolžan izdelati programa razreševanja presežnih delavcev. V konkretnem primeru gre za drugačno dejansko stanje, saj je delodajalec (tožena stranka) delavce iz poslovnega razloga odpuščal postopoma: enega 3. 9. 2012, tožnico 10. 9. 2012, nato 28. 9. 2012 še 19 delavcev, 1. 10. 2012 enega delavca, 2. 10. 2012 enega delavca ter 3. 10. 2012 dva delavca, skupaj 25 delavcev. Glede na navedeno je preuranjena odločitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka v konkretnem primeru ni bila dolžna izdelati programa razreševanja presežnih delavcev (po 2. odst. 96. čl. ZDR).
zavrženje tožbe - rok za vložitev tožbe - odpoved pogodbe o zaposlitvi - sodno varstvo - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - vročitev odpovedi
Po določbi 3. odstavka 204. člena ZDR lahko delavec zahteva ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, drugih načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi ali odločitev o disciplinski odgovornosti delavca, v roku 30 dni od dneva vročitve oziroma od dneva, ko je izvedel za kršitev pravice, pred pristojnim delovnim sodiščem. 30-dnevni rok za vložitev tožbe prične teči prvi naslednji dan po vročitvi odpovedi, če pa odpoved delavcu ni vročena, pa prvi naslednji dan od takrat, ko je delavec izvedel za kršitev pravice.
Iz tožbenih navedb tožnice oziroma iz izvedenih dokazov ni razvidno, ali je bil tožnici sklep o odpovedi delovnega razmerja vročen, oziroma kdaj ji je bil vročen, niti kdaj je za kršitev svoje pravice izvedela. V spisu se nahaja vloga tožene stranke, iz katere izhaja, da tožena stranka ni uspela najti poštnega potrdila o oddaji pošiljke s "sklepom o odpovedi delovnega razmerja" in da zato predlaga poizvedbe na pošti o tem, če je tožena stranka na naslov tožnice posredovala priporočeno pošiljko, ker naj bi bil to edini način, da se pribavi dokaz o oddani poštni pošiljki na naslov tožnice. Ker navedenih poizvedb sodišče prve stopnje ni opravilo, je ostalo dejansko stanje v zvezi s tem, kdaj je bil sporni sklep tožnici vročen, nepopolno ugotovljeno.
ZIZ člen 260, 263, 263/1, 263/2, 264, 264/2. ZFPPIPP člen 46, 131, 131/1, 132, 132/3.
predhodna odredba - ločitvena pravica - zastavna pravica - vpliv začetka stečajnega postopka na že začet izvršilni postopek - izrek odločbe
Predhodna odredba je zgolj začasni ukrep zavarovanja, ki ustvari časovno omejeno zastavno pravico. Zastavna pravica preneha, če odločba, ne postane izvršljiva ali ko postane gotovo, da sploh ne bo mogla postati izvršljiva.
Po začetku stečajnega postopka zoper toženo stranko ni več dovoljeno izdati sklepa o izvršbi, že pred začetkom stečaja začetih izvršilnih postopkov pa praviloma ni dovoljeno nadaljevati.
neujemanje pisno izdelane sodbe z izvirnikom – očitna pomota – bistvena kršitev določb kazenskega postopka – pravica do nepristranskega sojenja – izločitev sodnika – izločitev sodnika porotnika – konkretizacija izločitvenega razloga – zahteva za izločitev je prepozna – sprememba obtožnice – identiteta med obtožbo in sodbo – nerazumljivost izreka sodbe – izrek sodbe je v nasprotju sam s seboj – sodba nima razlogov – razlogi so v nasprotju z izrekom – prekoračitev obtožbe – nezakoniti dokazi – konkretizacija pritožbenih navedb – pravice obrambe – pravica do poštenega postopka – zavrnitev dokaznih predlogov – privilegij zoper samoobtožbo – subjektivna in objektivna koneksiteta – izločitev postopka – zasliševanje obremenilnih prič oziroma soobtožencev – navzočnost prejemnika premoženjske koristi - dokazna ocena – kršitev kazenskega zakona - nedovoljeno dajanje daril - nedovoljeno sprejemanje daril – uporaba milejšega zakona – sklenitev oziroma ohranitev posla – pravo oziroma nepravo podkupovanje – sprememba pravne opredelitve – napeljevanje – pomoč – zloraba položaja ali pravic – izraba položaja – neopravljanje dolžnosti – premoženjska škoda – premoženjska korist – naklep – odpustitev kazni – odmera kazni obsojencu – premoženjskopravni zahtevek – odvzem premoženjske koristi – nedopustnost pritožbe
Opustitev dolžnosti pridobitve soglasja nadzornega sveta, tako kot je bila obtožnica dopolnjena, predstavlja oziroma je vsebovana v izrabi položaja kot znaku kaznivega dejanja. Pri sklepanju pravnih poslov se namreč predpostavlja, da gre za posle, ki so veljavni nasproti tretjim osebam in zavezuje pravno osebo, a storilec prekorači interna pooblastila. Ko se v internem aktu (statutu) omejijo pooblastila statutarnega zastopnika na način, da zakoniti zastopnik potrebuje soglasje nadzornega sveta za sklenitev določenega pravnega posla, nima pravnega učinka nasproti tretjim osebam, zato tudi prekoračitev internih pooblastil (upravičenj) pomeni izrabljanje (zlorabo) položaja in je že zajet v izvršilni obliki izrabe (zlorabe) položaja in ne v izvršitveni obliki „neopravljanje dolžnosti“. V izvršitveno obliko „neopravljene dolžnosti„ štejejo le (prave) opustitve v smislu drugega odstavka 8. člena KZ, po kateri za opustitev dolžnostnega ravnanja (storitve) odgovarja oseba, ki je zavezana preprečiti nastanek prepovedane posledice, pri čemer mora biti opustitev za nastanek takšne posledice enakega pomena kot storitev.
Pritožba višje državne tožilke, s katero izpodbija odločitev sodišča prve stopnje, s katero je gospodarsko družbo L. d.d., s premoženjskopravnim zahtevkom, naperjenim zoper obtoženega R.Č. in obtoženega M.M. napotilo na pravdo, ni dovoljena. Že zaradi tega ne, ker ne more imeti več pravic, kot jih ima oškodovanec sam. Oškodovanec namreč sme izpodbijati sodbo samo glede odločbe sodišča o stroških kazenskega postopka, razen če je državni tožilec prevzel pregon od oškodovanca kot tožilca, ko se sme pritožiti iz vseh razlogov, iz katerih se sme izpodbijati sodba. Državni tožilec ni stranka v adhezijskem postopku, kar izhaja iz 101. člena ZKP, ki določa, kdo je aktivno legitimiran za uveljavitev premoženjskopravnega zahtevka v kazenskem postopku. To je tisti, ki je upravičen uveljavljati tak zahtevek v pravdi. Državni tožilec ni upravičen uveljavljati takega zahtevka v pravdi, zato tudi odločbe o premoženjskopravnem zahtevku ne more izpodbijati, celo upravičencu zakon ne daje pravice do pritožbe. Ker ne gre za pomanjkljivost sodbe glede kaznivega dejanja, krivde ali kazni, sodišče prve stopnje je tudi obrazložilo, zakaj je oškodovanca s premoženjskopravnih zahtevkom napotilo na pravdo, razlogi niso v nasprotju z izrekom izpodbijane sodbe, premoženjskopravno korist, pridobljeno s kaznivim dejanjem je tudi P. d.o.o. odvzelo, zato take odločitve državni tožilec ne more izpodbijati.
Toženec bo moral od bruto zneska, ki je bil tožniku dosojen iz naslova plače, plačati dohodnino in prispevke v višini, kot bo izhajala iz davčnih predpisov, ki bodo veljali na dan izplačila. Neto znesek plačila plače za sporni mesec bo zato tisti znesek, ki bo od dosojenega bruto zneska ostal po plačilu akontacije dohodnine in prispevkov, po stopnji, kakršna bo veljala v času dejanskega izplačila dosojenega zneska.
ZDR člen 110, 110/1, 111, 111/1, 111/1-1, 118, 118/1.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev obveznosti iz delovnega razmerja – znaki kaznivega dejanja - reintegracija
Tožena stranka je tožniku v podani izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi očitala, da je 7-krat neupravičeno uporabil geslo pokojnega poslovodje bencinskega servusa ter vstopal v aplikacijo „prodaja kurilnega olja“ in posegel v naročilo tako, da je način prvega plačila spremenil iz gotovine v položnico ter s tem povzročil toženki denarno škodo. Tožnik je ves čas postopka zanikal, da bi vršil neupravičene posege v aplikacijo za prodajo kurilnega olja. Na videoposnetkih je bil v spornem času v bencinskem servisu poleg tožnika prisoten tudi pokojni poslovodja. Izvedenec je podal mnenje, da se ne da ugotoviti, kdo je vstopal v aplikacijo in iz katerega računalnika in da je bilo praktično možno, da sta tako tožnik kot poslovodja istočasno delala na aplikaciji kurilnega olja, kar pomeni, da tožena stranka tožniku ni dokazala, da je kršil pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja in da ima kršitev vse znake kaznivega dejanja. Zato je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku po 1. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR, nezakonita.
ZPP člen 318, 318/1. OZ člen 239, 378, 378/1, 1050.
zamudna sodba - državna štipendija - vrnitev - poravnava
Pravdni stranki sta sklenili izvensodno poravnavo, po kateri je toženka tožeči stranki dolžna vrniti zneske prejete štipendije, ker letnika, za katerega je prejela štipendijo, ni uspešno zaključila. Zato je tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji je tožena stranka dolžna povrniti izplačani znesek, utemeljen.
ZGD-1 člen 65, 65/5, 263, 265, 265/1, 281, 281/5. ZPP člen 213, 339, 339/2-15.
skrbnost strokovnjaka poslovodno-managerske stroke - razmerje med upravo in nadzornim svetom družbe - omejitev pristojnosti uprave v zvezi s sklepanjem poslov - predhodno in naknadno soglasje nadzornega sveta - hujša kršitev pogodbe o zaposlitvi - izvajanje dokazov - zavrnitev dokaznega predloga
Sodišču ni potrebno izvesti vseh predlaganih dokazov, temveč le tiste, ki so glede na materialnopravno stališče sodišča potrebni (ter primerni) za ugotovitev odločilnih dejstev (213. člen ZPP). Glede na opisano materialnopravno stališče sodišča vprašanje, ali je šlo za poroštvo ali za neposredno naložbo, ni odločilno in dokazovanje teh dejstev ni bilo potrebno. Kršitev postopka zato ni podana. Res pa je, da zavrnitev dokaznega predloga lahko pomeni tudi napačno ali nepopolno ugotovljeno dejansko stanje.
Tožnik bi v skladu s sklepi NS moral pridobiti predhodno soglasje NS. Strinjati se je s sodiščem prve stopnje, da so dejanske okoliščine in s tem možnosti opravljanja nadzorne funkcije bistveno drugačne, če gre za predhodno soglasje ali če gre za naknadno. V primeru, da nadzorni svet sprejeme omejitev pri pristojnostih uprave v zvezi s sklepanjem poslov, so člani uprave dolžni tako omejitev spoštovati in upoštevati. ZGD-1 v 5. odstavku 281. člena določa, da lahko uprava v primeru nestrinjanja z omejitvijo, ki ji jo je določil NS, zahteva odločitev skupščine, vendar lahko skupščina spremeni sklep NS le s kvalificirano večino, kar tudi po mnenju pritožbenega sodišča kaže na naravo razmerja med NS in upravo in obvezo uprave, da sklepe NS spoštuje. Ravnanje v skladu s sklepom NS je zato ravnanje, ki se lahko pričakuje od vsake skrbne uprave.
plačilo razlike plače - sodnik – plačilo razlike plače – osnova za obračun plače
Tožnica je s tožbo zahtevala plačilo razlike v plači za čas od 1. 10. 2003 do 1. 10. 2004 in je nato še razširila zahtevek za plačilo razlike v plači za obdobje do 31. 12. 2007, to je za obdobje, v katerem je osnovo za obračun sodniške plače določal ZZDODP. Navedeno pomeni, da osnova za to obdobje ni bila določena s podzakonskim aktom, to je s sklepom Komisije Državnega zbora RS za volitve, imenovanja in administrativne zadeve - KVIAZ. KVIAZ je na podlagi 1. odstavka 24. člena ZPos dne 11. 2. 1993, na podlagi pooblastila Državnega zbora sprejel sklep, da se osnova za obračun plač poslancev zmanjša za 20%. Ob uveljavitvi ZSS je bila tako že določena osnova za obračun plače poslanca. Njena višina je bila enaka povprečni mesečni plači na zaposlenega v gospodarstvu Republike Slovenije, znižani za 20%. Takšna osnova je na podlagi 45. člena ZSS veljala tudi za obračun sodniške plače in na tej podlagi so bile sodniške plače tudi dejansko obračunane in izplačane. V spornem obdobju, na katerega se nanaša tožbeni zahtevek, tako osnova za obračun in izplačilo sodniških plač ni bila določena ne v 45. členu ZSS in tudi ne v sklepu KVIAZ-a, temveč v ZZDODP. Zato je bila tožnici plača v spornem obdobju zakonito obračunana v višini 80%.
odškodnina - igranje bowlinga - organizator dejavnosti
Tožnica se je poškodovala pri igranju bowlinga, ko ji je iz stojala na nogo padla krogla. Res je, kar izpostavlja pritožnica, da tipična tveganja pri posameznem športu prevzamejo udeleženci sami, vendar pa to ne odvezuje organizatorja, da aktivnost organizira v skladu z merili profesionalne skrbnosti, ki so vsebovana ali v varnostnih predpisih, pravilih stroke ali pa v splošnem načelu prepovedi povzročanja škode (10. člen OZ).
Veljavna določila pravdnega postopka ne poznajo nobenih pravil o dokazni moči posameznih dokazov. V našem pravdnem postopku je vpeljana prosta dokazna ocena (8. člen ZPP).
Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino člen 37, 37/1. ZUP člen 50. ZPIZ-1 člen 120, 122, 200.
vdovska pokojnina - odmera - določitev osnove - mednarodni sporazum o socialni varnosti - smrt uživalca starostne pokojnine - ustavitev postopka
Skladno s prvim odstavkom 37. člena sporazuma z BIH so se pokojnine, ki jih je nosilec ene pogodbenice priznal v obdobju od 8. 10. 1991 do začetka veljavnosti sporazuma z BIH (do 1. 7. 2008), po uradni dolžnosti odmerile po določbah tega sporazuma. Na podlagi navedene določbe sporazuma z BIH je torej šlo za enkratno odločanje po uradni dolžnosti o prevedbi vseh (pravnomočno) priznanih pokojnin v času od 8. 10. 1991 do uveljavitve sporazuma.
Tožena stranka zaradi smrti uživalca starostne pokojnine ni bila dolžna postopati po določbi 50. člena ZUP in postopek ustaviti. Po citiranem določilu se namreč v primeru, če med postopkom stranka umre, postopek nadaljuje le, če gre v postopku za pravico, ki lahko preide na pravne naslednike, če postopka ni mogoče nadaljevati, pa ga organ ustavi s sklepom. Pokojnemu pa je bila starostna pokojnina pravnomočno priznana in odmerjena še pred njegovo smrtjo. Pri prevedbi pokojnine torej ni šlo za uveljavljanje priznanja pravice do pokojnine, temveč se je v postopku, začetem po uradni dolžnosti, starostna pokojnina ponovno odmerila na podlagi sporazuma z BIH. Tožena stranka je zato po smrti pokojnega moža tožnice zakonito nadaljevala postopek ponovne odmere in izdala odločbo, s katero mu je odmerila (sorazmerni del) starostne pokojnine z upoštevanjem slovenske zavarovalne dobe.
Vdovska pokojnina, odmerjena od preračunane starostne pokojnine, je bila za tožnico manj ugodna. V skladu z 122. členom ZPIZ-1 se zato v tožničinem primeru kot osnova za odmero vdovske pokojnine upošteva višina invalidske pokojnine, ki bi jo dobil pokojni, če bi namesto starostne pokojnine uveljavil invalidsko pokojnino.
odškodninska odgovornost delodajalca - mobing - trpinčenje na delovnem mestu
Izvedeni dokazi ne potrjujejo tožničinih trditev, da je bila žrtev trpinčenja na delovnem mestu (tožničina selitev iz ene v pisane v drugo ni bila namerna, temveč je bila posledica reorganizacije; tožnica je imela dostop do informacij, ki jih je potrebovala pri opravljanju svojega dela ...). Zato tožničin tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine iz tega naslova ni utemeljen.
ZIZ člen 34, 55, 55/1, 101, 102, 137. --------------------- Op. št. (1): Dolžnik je bil na vsebino ugovora, kot jo zahteva zakon za obrazložen ugovor, opozorjen v pravnem pouku sklepa o dovolitvi izvršbe na novo sredstvo izvršbe.
ugovor zoper novo izvršilno sredstvo - ugovorni razlogi - prejemki, izvzeti iz izvršbe
Zoper sklep, s katerim sodišče med izvršilnim postopkom na predlog upnika skladno s 34. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) spremeni sklep o izvršbi tako, da dovoli izvršbo na novo izvršilno sredstvo in s tem tudi predmet izvršbe, ima dolžnik pravico do ugovora z omejitvijo ugovornih razlogov zgolj na novo izvršilno sredstvo ali predmet izvršbe (načelno pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča RS z dne 19. 6. 1996), pri čemer mora v ugovoru navesti dejstva, s katerimi ga utemeljuje in predložiti dokaze, sicer se ugovor šteje kot neutemeljen (drugi odstavek 53. člena ZIZ).
ZIZ člen 53, 53/2, 56a. --------------------- Op. št. (1): 56.a člen ZIZ uzakonja pravico novega dolžnika, da izpodbija sklep o izvršbi iz ugovornega razloga, da obveznost ni prešla nanj, medtem ko drugi odstavek 53. člena ZIZ dolžniku nalaga, da mora v ugovoru navesti dejstva, s katerim ga utemeljuje in predložiti dokaze, sicer se ugovor šteje kot neutemeljen.
Upnikov zahtevek je utemeljen zgolj na nepremičnine pokojne zastavne dolžnice v sporazumu. S tem sporazumom je bila namreč zavarovana denarna terjatev upnika z ustanovitvijo zastavne pravice na nepremičninah, vpisanih pod k.o. M., katerih solastnica do 3/4 je bila zastavna dolžnica V.R., zato tudi pravni naslednik zastavne dolžnice (drugi dolžnik) odgovarja za dolgove glavne dolžnice M.R. le z navedenimi nepremičninami. Sodišče prve stopnje je tako nadaljevanje izvršbe z novim izvršilnim sredstvom na nepremičnine drugega dolžnika, ki niso zajete v izvršilnem naslovu ustavilo.