redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog - večje število delavcev – program razreševanja presežnih delavcev
Tožena stranka je v spornem času zaposlovala več kot 300 ljudi, zato je dolžnost izdelave programa razreševanja presežnih delavcev po določbi prvega odstavka 96. člena ZDR obstajala za primer, če ugotovi, da bo zaradi poslovnih razlogov v obdobju 30 dni postalo nepotrebno 30 delavcev ali če ugotovi, da bo zaradi poslovnih razlogov v obdobju treh mesecev postalo nepotrebno delo 20 ali več delavcev (2. odstavek 96. čl. ZDR). Tožena stranka je v celotnem letu 2012 odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov podala 27 delavcem, v času od 3. 9. 2012 do 3. 10. 2012 (obdobje 30 dni) pa 25 delavcem, zato obveznost izdelave programa razreševanja presežnih delavcev po 1. odstavku 96. člena ZDR ni obstajala.
V zvezi z 2. odstavkom 96. člena ZDR je sodna praksa izoblikovala stališče da gre za „varovalko“ pred tem, da bi delodajalec v obdobju 30 dni odpovedal pogodbe o zaposlitvi, nato pa z odpuščanji nadaljeval tako, da ne bi nikoli odpovedal pogodb tolikšnemu številu delavcev, kot jih določa prvi odstavek 96. člena ZDR. Vrhovno sodišče RS je v podobnem primeru že zavzelo stališče, da ni izpolnjen zakonski dejanski stan iz drugega odstavka 96. člena ZDR, če delodajalec odpoved takemu številu delavcev, ki ne dosega števila iz 1. odstavka 96. člena ZDR, poda naenkrat in nato z odpuščanji v treh mesecih ne nadaljuje, zato delodajalec ni dolžan izdelati programa razreševanja presežnih delavcev. V konkretnem primeru gre za drugačno dejansko stanje, saj je delodajalec (tožena stranka) delavce iz poslovnega razloga odpuščal postopoma: enega 3. 9. 2012, tožnico 10. 9. 2012, nato 28. 9. 2012 še 19 delavcev, 1. 10. 2012 enega delavca, 2. 10. 2012 enega delavca ter 3. 10. 2012 dva delavca, skupaj 25 delavcev. Glede na navedeno je preuranjena odločitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka v konkretnem primeru ni bila dolžna izdelati programa razreševanja presežnih delavcev (po 2. odst. 96. čl. ZDR).
OZ člen 179, 239, 243, 246, 460, 660, 661. ZVKSES člen 23, 23/2.
odgovornost za stvarne napake – jamčevalni zahtevki – izključitev odgovornosti – privolitev v napako – napaka v solidnosti gradbe – odgovornost za solidarnost gradbe – nepripravljenost za odpravo napake – izpolnitev z napako – poslovna odškodninska odgovornost – nepremoženjska škoda
S stališčem pritožbe, da pravice do povračila nepremoženjske škode v primeru pogodbene odškodninske obveznosti nikoli ni mogoče priznati, se pritožbeno sodišče ne strinja.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - rok za podajo odpovedi - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
Pri vprašanju pravočasnosti podaje sporne izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je potrebno razčistiti, kdaj se je tožena stranka seznanila z očitanimi kršitvami pogodbenih obveznosti iz delovnega razmerja tožnice. Vprašanje pravočasnosti seznanitve z razlogi je treba presojati tudi glede na vsebino pisnega zagovora, v katerem je tožeča stranka pojasnjevala posamezne okoliščine v zvezi z očitki kršitve pogodbenih obveznosti iz delovnega razmerja. Delodajalec je namreč lahko seznanjen z razlogi za odpoved takrat, ko je do razloga dejansko prišlo, lahko pa se seznani z njimi kasneje, vse do zagovora delavca. Posebej to velja tedaj, če delavec v zagovoru navaja novote, ki do tedaj niso bile znane.
OZ člen 340, 341, 349, 349/3, 364. -------------------- Op. št. (1): Pravna teorija in sodna praksa sta si glede navedenega enotni. Glej npr.: V. Kranjc: Obligacijski zakonik s komentarjem, 2. knjiga, GV založba, str. 502. Glej tudi: sodba Višjega sodišča v Ljubljani, II Cpg 242/2010 z dne 20. 4. 2010. Op. št. (2): Primerjaj V. Kranjc: Obligacijski zakonik s komentarjem, 2. knjiga, GV založba, str. 456 - 457 in str. 502 (komentar k 341. in 364. členu OZ). Op. št. (3): Pravna teorija in sodna praksa sta si glede navedenega enotni. Glej npr.: V. Kranjc: Obligacijski zakonik s komentarjem, 2. knjiga, GV založba, str. 502. Glej tudi: sodba Višjega sodišča v Ljubljani, II Cpg 242/2010 z dne 20. 4. 2010. Op. št. (4): Primerjaj V. Kranjc: Obligacijski zakonik s komentarjem, 2. knjiga, GV založba, str. 456 - 457 in str. 502 (komentar k 341. in 364. členu OZ).
pretrganje zastaranja - pripoznava dolga - delno plačilo
Pretrganje zastaranje na podlagi 364. člena OZ ne more nastopiti, ko je terjatev že zastarala. Pripoznava dolga po 364. členu OZ je mogoča le dokler terjatev (še) ni zastarana. Potem, ko je terjatev zastarana, nastopijo enaki učinki samo, če so izpolnjeni pogoji za pisno pripoznavo zastarane obveznosti po 341. členu OZ.(1) Pripoznava dolga iz 364. člena OZ in pisna pripoznava zastarane obveznosti iz 341. člena OZ sta namreč dva različna instituta, ki imata podoben učinek.(2) Pripoznava dolga po 364. členu OZ povzroči pretrganje zastaranja (zastaralni rok prične znova teči) in je mogoča do nastopa zastaranja, zanjo obličnost ni predpisana. Pripoznava zastarane obveznosti po 341. členu OZ pa je možna le po nastopu zastaranja in se šteje za odpoved zastaranju, a le, če je podana v pisni obliki.
ZDR člen 8, 8/3, 159, 160. KPDZSVS člen 36. KPZZN člen 47.
letni dopust - delo s težko duševno motenimi ali prizadetimi osebami - trajanje letnega dopusta - daljše trajanje - sindikat pri delodajalcu
Tožena stranka (javni zavod - bolnišnica) ni imela podlage in pravice za enostransko urejanje oziroma določanje dodatnega letnega dopusta za delo s težko motenimi ali prizadetimi osebami, temveč je to vprašanje prepuščeno kolektivnim pogodbam. ZDR v 3. odstavku 8. člena namreč predvideva sprejem splošnega akta, s katerim delodajalec določa pravice, ki se v skladu z ZDR lahko urejajo v kolektivnih pogodbah, vendar pa tak splošni akt lahko sprejme le tisti delodajalec, pri katerem ni organiziranega sindikata in ob dodatnem pogoju, da se v njem določijo pravice, ki so za delavca ugodnejša kot to določa zakon oziroma kolektivna pogodba, ki zavezuje delodajalca.
Odbor za razlago KPDZSVS je zavzel stališče, da se delavcu glede na psihične obremenitve letni dopust poveča za intenzivno delo v polnem delovnem času s težko duševno motenimi ali prizadetimi osebami za 15 dni, kar pomeni, da se delavcem zaradi obremenitev letni dopust poveča za 15, 10, 5 ali 2 dni. Zavodu pa je prepuščeno, da določa delovna mesta, na katerih se taki pogoji dela pojavljajo, glede na intenziteto pa se določi povečan dopust iz tega naslova. Takšna razlaga posebnega organa, ki so ga ustanovile stranke kolektivne pogodbe, je na podlagi 11. točke prvega poglavja KPDZSVS obvezna in ima pravno moč kot razlagano določilo kolektivne pogodbe. Iz tega razloga je z internim aktom delodajalec lahko opredelil le delovna mesta, na katerih se opravlja delo z duševno motenimi ali prizadetimi osebami, kar je v obravnavanem primeru tudi storil. Delodajalec je namreč v 24. členu Pravilnika določil delovna mesta, kjer se opravlja delo s težko duševno motenimi ali prizadetimi osebami. Na podlagi tako določene stopnje obremenitve s strani delodajalca se zaposlenim na naštetih delovnih mestih za intenzivno delo v polnem delovnem času dopust glede na obvezno razlago Odbora letni dopust poveča za 15 dni, kar pomeni, da delodajalec ni imel podlage, da bi mimo določbe 5. točke 47. člena KPZZN in 5. točke 36. člena KPDZSVS v povezavi z razlago Odbora v 24. členu Pravilnika nepravilno določil manjše število dodatnega letnega dopusta (12 dni) za posamezna delovna mesta.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog - večje število delavcev – program razreševanja presežnih delavcev
Tožena stranka je v spornem času zaposlovala več kot 300 ljudi, zato je dolžnost izdelave programa razreševanja presežnih delavcev po določbi prvega odstavka 96. člena ZDR obstajala za primer, če ugotovi, da bo zaradi poslovnih razlogov v obdobju 30 dni postalo nepotrebno 30 delavcev ali če ugotovi, da bo zaradi poslovnih razlogov v obdobju treh mesecev postalo nepotrebno delo 20 ali več delavcev (2. odstavek 96. čl. ZDR). Tožena stranka je v celotnem letu 2012 odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov podala 27 delavcem, v času od 3. 9. 2012 do 3. 10. 2012 (obdobje 30 dni) pa 25 delavcem, zato obveznost izdelave programa razreševanja presežnih delavcev po 1. odstavku 96. člena ZDR ni obstajala.
V zvezi z 2. odstavkom 96. člena ZDR je sodna praksa izoblikovala stališče da gre za „varovalko“ pred tem, da bi delodajalec v obdobju 30 dni odpovedal pogodbe o zaposlitvi, nato pa z odpuščanji nadaljeval tako, da ne bi nikoli odpovedal pogodb tolikšnemu številu delavcev, kot jih določa prvi odstavek 96. člena ZDR. Vrhovno sodišče RS je v podobnem primeru že zavzelo stališče, da ni izpolnjen zakonski dejanski stan iz drugega odstavka 96. člena ZDR, če delodajalec odpoved takemu številu delavcev, ki ne dosega števila iz 1. odstavka 96. člena ZDR, poda naenkrat in nato z odpuščanji v treh mesecih ne nadaljuje, zato delodajalec ni dolžan izdelati programa razreševanja presežnih delavcev. V konkretnem primeru gre za drugačno dejansko stanje, saj je delodajalec (tožena stranka) delavce iz poslovnega razloga odpuščal postopoma: enega 3. 9. 2012, tožnico 10. 9. 2012, nato 28. 9. 2012 še 19 delavcev, 1. 10. 2012 enega delavca, 2. 10. 2012 enega delavca ter 3. 10. 2012 dva delavca, skupaj 25 delavcev. Glede na navedeno je preuranjena odločitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka v konkretnem primeru ni bila dolžna izdelati programa razreševanja presežnih delavcev (po 2. odst. 96. čl. ZDR).
Toženec bo moral od bruto zneska, ki je bil tožniku dosojen iz naslova plače, plačati dohodnino in prispevke v višini, kot bo izhajala iz davčnih predpisov, ki bodo veljali na dan izplačila. Neto znesek plačila plače za sporni mesec bo zato tisti znesek, ki bo od dosojenega bruto zneska ostal po plačilu akontacije dohodnine in prispevkov, po stopnji, kakršna bo veljala v času dejanskega izplačila dosojenega zneska.
ZIZ člen 53, 53/2, 56a. --------------------- Op. št. (1): 56.a člen ZIZ uzakonja pravico novega dolžnika, da izpodbija sklep o izvršbi iz ugovornega razloga, da obveznost ni prešla nanj, medtem ko drugi odstavek 53. člena ZIZ dolžniku nalaga, da mora v ugovoru navesti dejstva, s katerim ga utemeljuje in predložiti dokaze, sicer se ugovor šteje kot neutemeljen.
Upnikov zahtevek je utemeljen zgolj na nepremičnine pokojne zastavne dolžnice v sporazumu. S tem sporazumom je bila namreč zavarovana denarna terjatev upnika z ustanovitvijo zastavne pravice na nepremičninah, vpisanih pod k.o. M., katerih solastnica do 3/4 je bila zastavna dolžnica V.R., zato tudi pravni naslednik zastavne dolžnice (drugi dolžnik) odgovarja za dolgove glavne dolžnice M.R. le z navedenimi nepremičninami. Sodišče prve stopnje je tako nadaljevanje izvršbe z novim izvršilnim sredstvom na nepremičnine drugega dolžnika, ki niso zajete v izvršilnem naslovu ustavilo.
zavrženje tožbe - rok za vložitev tožbe - odpoved pogodbe o zaposlitvi - sodno varstvo - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - vročitev odpovedi
Po določbi 3. odstavka 204. člena ZDR lahko delavec zahteva ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, drugih načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi ali odločitev o disciplinski odgovornosti delavca, v roku 30 dni od dneva vročitve oziroma od dneva, ko je izvedel za kršitev pravice, pred pristojnim delovnim sodiščem. 30-dnevni rok za vložitev tožbe prične teči prvi naslednji dan po vročitvi odpovedi, če pa odpoved delavcu ni vročena, pa prvi naslednji dan od takrat, ko je delavec izvedel za kršitev pravice.
Iz tožbenih navedb tožnice oziroma iz izvedenih dokazov ni razvidno, ali je bil tožnici sklep o odpovedi delovnega razmerja vročen, oziroma kdaj ji je bil vročen, niti kdaj je za kršitev svoje pravice izvedela. V spisu se nahaja vloga tožene stranke, iz katere izhaja, da tožena stranka ni uspela najti poštnega potrdila o oddaji pošiljke s "sklepom o odpovedi delovnega razmerja" in da zato predlaga poizvedbe na pošti o tem, če je tožena stranka na naslov tožnice posredovala priporočeno pošiljko, ker naj bi bil to edini način, da se pribavi dokaz o oddani poštni pošiljki na naslov tožnice. Ker navedenih poizvedb sodišče prve stopnje ni opravilo, je ostalo dejansko stanje v zvezi s tem, kdaj je bil sporni sklep tožnici vročen, nepopolno ugotovljeno.
Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih člen 47, 47/4, 51, 51/2, 51/2-2, 51/2-4.
izvedenina- izvedensko delo - nagrada - izjemno zahtevno mnenje
Za izjemno zahtevna mnenja sodišče lahko oceni le najbolj kompleksna in zapletena izvedenska mnenja, ko je potrebno odgovoriti na več zahtevnih strokovnih vprašanj, obdelati več sklopov strokovnih vprašanj, ko je k izdelavi mnenja potrebno pritegniti strokovnjake z drugih področij ali preštudirati veliko dodatne literature.
Glede na dopolnilna vprašanja obeh strank, dopolnitve izvedenskega mnenja v konkretnem primeru nikakor ni možno oceniti za izjemno zahtevno. Kot izjemno zahtevnega tudi ni možno opredeliti izračuna, ki ga je izvedenka opravila na zahtevo tožnice. Glede na kriterije iz četrtega odstavka 47. člena Pravilnika o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih (ta določa, da je zahtevnost izvida in mnenja odvisna zlasti od obsežnosti dokumentacije, ki je podlaga za izdelavo izvida in mnenja, časa, ki ga ima izvedenec na voljo, da ga pripravi, kompleksnosti in vrste zadeve, ki je predmet izvida in mnenja, ter drugih dejavnikov, ki lahko vplivajo na stopnjo zahtevnosti izvida in mnenja) ter glede na vsebino dopolnilnega izvedenskega mnenja, je izvedenka dejansko upravičena do nagrade na podlagi 2. točke drugega odstavka 51. člena Pravilnika, to je do nagrade za pisno izdelavo zahtevnega dopolnilnega izvida in mnenja.
plačilo razlike plače - sodnik – plačilo razlike plače – osnova za obračun plače
Tožnica je s tožbo zahtevala plačilo razlike v plači za čas od 1. 10. 2003 do 1. 10. 2004 in je nato še razširila zahtevek za plačilo razlike v plači za obdobje do 31. 12. 2007, to je za obdobje, v katerem je osnovo za obračun sodniške plače določal ZZDODP. Navedeno pomeni, da osnova za to obdobje ni bila določena s podzakonskim aktom, to je s sklepom Komisije Državnega zbora RS za volitve, imenovanja in administrativne zadeve - KVIAZ. KVIAZ je na podlagi 1. odstavka 24. člena ZPos dne 11. 2. 1993, na podlagi pooblastila Državnega zbora sprejel sklep, da se osnova za obračun plač poslancev zmanjša za 20%. Ob uveljavitvi ZSS je bila tako že določena osnova za obračun plače poslanca. Njena višina je bila enaka povprečni mesečni plači na zaposlenega v gospodarstvu Republike Slovenije, znižani za 20%. Takšna osnova je na podlagi 45. člena ZSS veljala tudi za obračun sodniške plače in na tej podlagi so bile sodniške plače tudi dejansko obračunane in izplačane. V spornem obdobju, na katerega se nanaša tožbeni zahtevek, tako osnova za obračun in izplačilo sodniških plač ni bila določena ne v 45. členu ZSS in tudi ne v sklepu KVIAZ-a, temveč v ZZDODP. Zato je bila tožnici plača v spornem obdobju zakonito obračunana v višini 80%.
Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino člen 37, 37/1. ZUP člen 50. ZPIZ-1 člen 120, 122, 200.
vdovska pokojnina - odmera - določitev osnove - mednarodni sporazum o socialni varnosti - smrt uživalca starostne pokojnine - ustavitev postopka
Skladno s prvim odstavkom 37. člena sporazuma z BIH so se pokojnine, ki jih je nosilec ene pogodbenice priznal v obdobju od 8. 10. 1991 do začetka veljavnosti sporazuma z BIH (do 1. 7. 2008), po uradni dolžnosti odmerile po določbah tega sporazuma. Na podlagi navedene določbe sporazuma z BIH je torej šlo za enkratno odločanje po uradni dolžnosti o prevedbi vseh (pravnomočno) priznanih pokojnin v času od 8. 10. 1991 do uveljavitve sporazuma.
Tožena stranka zaradi smrti uživalca starostne pokojnine ni bila dolžna postopati po določbi 50. člena ZUP in postopek ustaviti. Po citiranem določilu se namreč v primeru, če med postopkom stranka umre, postopek nadaljuje le, če gre v postopku za pravico, ki lahko preide na pravne naslednike, če postopka ni mogoče nadaljevati, pa ga organ ustavi s sklepom. Pokojnemu pa je bila starostna pokojnina pravnomočno priznana in odmerjena še pred njegovo smrtjo. Pri prevedbi pokojnine torej ni šlo za uveljavljanje priznanja pravice do pokojnine, temveč se je v postopku, začetem po uradni dolžnosti, starostna pokojnina ponovno odmerila na podlagi sporazuma z BIH. Tožena stranka je zato po smrti pokojnega moža tožnice zakonito nadaljevala postopek ponovne odmere in izdala odločbo, s katero mu je odmerila (sorazmerni del) starostne pokojnine z upoštevanjem slovenske zavarovalne dobe.
Vdovska pokojnina, odmerjena od preračunane starostne pokojnine, je bila za tožnico manj ugodna. V skladu z 122. členom ZPIZ-1 se zato v tožničinem primeru kot osnova za odmero vdovske pokojnine upošteva višina invalidske pokojnine, ki bi jo dobil pokojni, če bi namesto starostne pokojnine uveljavil invalidsko pokojnino.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog - ukinitev delovnega mesta - ponudba druge ustrezne zaposlitve - manjši delodajalec - sprememba pogodbe o zaposlitvi - pogodba o zaposlitvi za določen čas
Delavec, za katerega se šteje, da ima pri delodajalcu sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, z istim delodajalcem ne more zakonito skleniti pogodbe o zaposlitvi za določen čas, če mu pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas predhodno ne preneha na enega od zakonitih načinov, naštetih v 75. členu ZDR. Do spremembe pogodbe o zaposlitvi, sklenjene za nedoločen čas, v pogodbo o zaposlitvi za določen čas pa lahko pride tudi na podlagi drugega odstavka 47. člena ZDR, to je na podlagi spremembe pogodbe o zaposlitvi. V kolikor delodajalec postopa po 47. členu ZDR se pogodba spremeni oziroma velja nova pogodba o zaposlitvi le, če na to pristane tudi nasprotna stranka. Če ne pristane, ostane v veljavi nespremenjena oziroma prejšnja pogodba o zaposlitvi in velja, dokler jo katera od strank veljavno ne odpove. V konkretnem primeru je bila pogodba o zaposlitvi tožnice sklenjena za nedoločen čas za delovno mesto odgovorna oseba za prodajo. Kasneje sta pravdni stranki sklenili pogodbo o zaposlitvi s poslovodno osebo za delovno mesto direktor, ki je bila sklenjena za določen čas, za čas trajanja mandata. Pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas tožnice je prenehala veljati s sklenitvijo nove pogodbe o zaposlitvi za določen čas, ker sta s tem soglašali tako tožnica kot tožena stranka, ko sta podpisali novo pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto direktor (skladno z drugim in tretjim odstavkom 47. člena ZDR).
ZGD-1 člen 65, 65/5, 263, 265, 265/1, 281, 281/5. ZPP člen 213, 339, 339/2-15.
skrbnost strokovnjaka poslovodno-managerske stroke - razmerje med upravo in nadzornim svetom družbe - omejitev pristojnosti uprave v zvezi s sklepanjem poslov - predhodno in naknadno soglasje nadzornega sveta - hujša kršitev pogodbe o zaposlitvi - izvajanje dokazov - zavrnitev dokaznega predloga
Sodišču ni potrebno izvesti vseh predlaganih dokazov, temveč le tiste, ki so glede na materialnopravno stališče sodišča potrebni (ter primerni) za ugotovitev odločilnih dejstev (213. člen ZPP). Glede na opisano materialnopravno stališče sodišča vprašanje, ali je šlo za poroštvo ali za neposredno naložbo, ni odločilno in dokazovanje teh dejstev ni bilo potrebno. Kršitev postopka zato ni podana. Res pa je, da zavrnitev dokaznega predloga lahko pomeni tudi napačno ali nepopolno ugotovljeno dejansko stanje.
Tožnik bi v skladu s sklepi NS moral pridobiti predhodno soglasje NS. Strinjati se je s sodiščem prve stopnje, da so dejanske okoliščine in s tem možnosti opravljanja nadzorne funkcije bistveno drugačne, če gre za predhodno soglasje ali če gre za naknadno. V primeru, da nadzorni svet sprejeme omejitev pri pristojnostih uprave v zvezi s sklepanjem poslov, so člani uprave dolžni tako omejitev spoštovati in upoštevati. ZGD-1 v 5. odstavku 281. člena določa, da lahko uprava v primeru nestrinjanja z omejitvijo, ki ji jo je določil NS, zahteva odločitev skupščine, vendar lahko skupščina spremeni sklep NS le s kvalificirano večino, kar tudi po mnenju pritožbenega sodišča kaže na naravo razmerja med NS in upravo in obvezo uprave, da sklepe NS spoštuje. Ravnanje v skladu s sklepom NS je zato ravnanje, ki se lahko pričakuje od vsake skrbne uprave.
ZUTD člen 63, 63/2, 63/2-8, 63/2-9. ZDR člen 114, 114/2, 114/2-1. ZPIZ-1 člen 8, 36, 36/1, 193, 193/1.
brezposelnost - denarno nadomestilo - redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - izključitveni razlog - krivda zavarovanca - starejši delavec - posebno pravno varstvo pred odpovedjo - starostna pokojnina - pokojninska doba
Po določbi 63. člena ZUTD pravice do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti ne more uveljaviti zavarovanec, ki je postal brezposeln po svoji krivdi ali volji. Šteje se, da je po svoji krivdi ali volji postal brezposeln starejši delavec, ki mu ni zagotovljena pravica do denarnega nadomestila iz zavarovanja za primer brezposelnosti do izpolnitve minimalnih pogojev za starostno upokojitev, pa je dal pisno soglasje k odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, oziroma če delavec zaradi delodajalčeve redne odpovedi v nasprotju z določbami zakona, ki ureja delovna razmerja, ki določajo posebno varstvo delavca pred odpovedjo, za zavarovanje svojih pravic ni zahteval arbitražne odločitve ali sodnega varstva.
Tožniku je bila pravica do denarnega nadomestila iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti zagotovljena do izpolnitve minimalnih pogojev za starostno upokojitev. Zato kot starejši delavec ni užival posebnega varstva pred odpovedjo v smislu 1. alinee 2. odstavka 114. člena ZDR. Ker tožniku pogodba o zaposlitvi ni bila odpovedana v nasprotju z določbo 114. člena ZDR, ki ureja posebno varstvo starejšega delavca pred odpovedjo, ni izpolnjen dejanski stan iz 8. alinee 2. odstavka 63. člena ZUTD. Zato ni podlage, da se tožniku iz tega razloga ne prizna pravica do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STEČAJNO PRAVO
VSK0005552
OZ člen 50. ZPP člen 181, 181/1, 181/2. ZFPPIPP člen 22, 22/1.
pravna korist za vložitev ugotovitvene tožbe - izločitvena pravica - pogodba o finančnem lizingu - navidezna pogodba - nedokončani pogodbeni predmeti - prodaja bodoče stvari - namen uporabe predmetov lizinga
Samo dejstvo, da tožena stranka predmetov lizinga ni imela namena uporabljati sama (ampak jih je – potem ko bodo predmeti dokončno izdelani - imela namen prodati na trgu) ne pomeni, da so konkretne pogodbe o finančnem lizingu nične oziroma navidezne pogodbe (pogodbo o finančnem lizingu, kjer je v ospredju element financiranja, ni mogoče enostavno podrediti pravilom zakupne pogodbe).
Opustitev predložitve dokazila o plačilu varščine izvršitelju in sodišču je manjšega pomena in bi bilo nesmotrno vztrajati pri ustavitvi izvršbe, ki bi jo upnik ponovno začel, zato lahko sodišče v primeru, če upnik k vloženi pritožbi zoper sklep o ustavitvi izvršbe predloži dokazilo o plačilu varščine, izpodbijani sklep spremeni ali razveljavi.
invalidnost I. kategorije - invalidska pokojnina - pridobitev pravice - sprememba invalidnosti
Tožnica je bila v pravnomočno zaključenem postopku razvrščena v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in ji je bila priznana pravica do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami. V predmetnem socialnem sporu je tožnica zatrjevala poslabšanje invalidnosti in nastanek nove invalidnosti. Ugotovljena I. kategorija invalidnosti nedvomno predstavlja spremembo invalidnosti. Posledično pa to pomeni, da glede na določbo drugega odstavka 163. člena ZPIZ (po kateri se v primeri, če nastanejo v stanju invalidnosti ali telesne okvare spremembe, zaradi katerih določena pravica preneha ali se spremeni, ta pravica preneha ali se spremeni s prvim dnem naslednjega meseca po nastanku spremembe) tožnica lahko pravico do invalidske pokojnine pridobi s prvim dnem naslednjega meseca po nastanku spremembe, in ne že z dnem ugotovljene I. kategorije invalidnosti z odločbo ZPIZ.
ZDSS-1 člen 63, 81, 81/1, 81/2. ZPIZ-1 člen 143, 144. ZPP člen 358.
invalidnina - telesna okvara - odločitve sodišča
Zdravniško spričevalo, ki ga je izvedenec kot ključnega upošteval pri podaji mnenja in ugotovil pri tožnici 40% telesno okvaro, presega okvir sodne presoje zakonitosti dokončne odločbe, saj je sodišče odločalo o telesni okvari na podlagi dejstev, ki so nastala po izdaji dokončne odločbe. To je na podlagi izvida specialistke ORL, ki ga je tožnica pridobila šele po dokončni odločbi. Obstoj 40% telesne okvare zaradi posledic bolezni predstavlja le pravno pomembno dejstvo in ne gre za pravico določeno v 4. členu ZPIZ-1, o kateri bi sodišče posebej odločalo na podlagi 2. odstavka 81. člena ZDSS-1 in štelo izpodbijani odločbi za nezakoniti. Ker je sodišče prve stopnje (sicer brez podlage za 40% telesno okvaro) zavrnilo (višji) tožbeni zahtevek za priznanje pravice do invalidnine, je s tem odločilo o pravici do invalidnine in ni imelo podlage za odpravo izpodbijanih odločb toženca in bi moralo tožničin tožbeni zahtevek v celoti zavrniti.
zavrženje tožbe - sposobnost biti stranka - Zoisova štipendija - pasivna legitimacija
Določba 81. člena ZPP se nanaša na postopek, če manjka sposobnost biti stranka v pravdi. Sposobnost biti stranka je procesna predpostavka, to je predpostavka dopustnosti tožbe. Če sodišče bodisi po uradni dolžnosti ali na pobudo strank ugotovi, da tisti, ki nastopa kot stranka, ne more biti pravdna stranka, pa se da pomanjkljivosti odpraviti, potem zahteva najprej od tožnika, da popravi v tožbi, kar je treba ali da ukrene kaj drugega, da se postopek lahko nadaljuje z osebo, ki ima sposobnost biti stranka v pravdi. Le če se pomanjkljivosti ne da odpraviti, sodišče tožbo zavrže.
Vprašanje pasivne (in tudi aktivne) legitimacije se presoja v materialnem smislu, ne po procesnem, ker tožniku ne pripada zatrjevana pravica (aktivno) in ne zoper tega toženca (pasivno). Če se v pravdi izkaže, da tožnik ni upnik in da toženec ni dolžnik, obdržita tožnik in toženec procesni položaj strank, le vsebina sodbe je drugačna, ker se tožbeni zahtevek zavrne. Stvarna legitimacija (in tudi pravdno upravičenje) nam povesta, ali je tisti, ki nastopa kot stranka, tudi prava stranka.