CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STEČAJNO PRAVO
VSK0005552
OZ člen 50. ZPP člen 181, 181/1, 181/2. ZFPPIPP člen 22, 22/1.
pravna korist za vložitev ugotovitvene tožbe - izločitvena pravica - pogodba o finančnem lizingu - navidezna pogodba - nedokončani pogodbeni predmeti - prodaja bodoče stvari - namen uporabe predmetov lizinga
Samo dejstvo, da tožena stranka predmetov lizinga ni imela namena uporabljati sama (ampak jih je – potem ko bodo predmeti dokončno izdelani - imela namen prodati na trgu) ne pomeni, da so konkretne pogodbe o finančnem lizingu nične oziroma navidezne pogodbe (pogodbo o finančnem lizingu, kjer je v ospredju element financiranja, ni mogoče enostavno podrediti pravilom zakupne pogodbe).
Voznik, ki mu je bilo izrečeno prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja, ni pa bilo izvršeno na podlagi 202.d člena ZP-1, ima poseben položaj, saj lahko v preizkusni dobi in vse do izdaje sklepa, da se izrečena sankcija prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja ne izvrši, sodeluje v cestnem prometu kot voznik motornega vozila in se torej tudi lahko znajde v položaju, ko mu je zaradi kršitve določb cestnoprometnih predpisov mogoče izreči sankcijo kazenskih točk v številu, ki ima za posledico izrek sankcije prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja. Pritrditi je zato treba stališču sodišča prve stopnje, da je hkratno vodenje dveh postopkov, torej postopka dokončne odločitve o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja z izdajo sklepa, da se izrečena sankcija prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja ne izvrši, kot določa 1. odstavek 202.e člena ZP-1 prej in sedaj veljavnega ZP-1 in vodenje postopka o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja zaradi novega prekrška, kot določa 1. odstavek 202.č člena v zvezi s 3. odstavkom 22. člena ZP-1, pravno nevzdržno, saj bi zaradi pravne praznine (ZP-1 pred dopolnitvijo ZP-1H v 5. odstavku 202e. člena te pravne situacije ni urejal) prišlo do neenakega obravnavanja enakih situacij.
ZGD-1 člen 65, 65/5, 263, 265, 265/1, 281, 281/5. ZPP člen 213, 339, 339/2-15.
skrbnost strokovnjaka poslovodno-managerske stroke - razmerje med upravo in nadzornim svetom družbe - omejitev pristojnosti uprave v zvezi s sklepanjem poslov - predhodno in naknadno soglasje nadzornega sveta - hujša kršitev pogodbe o zaposlitvi - izvajanje dokazov - zavrnitev dokaznega predloga
Sodišču ni potrebno izvesti vseh predlaganih dokazov, temveč le tiste, ki so glede na materialnopravno stališče sodišča potrebni (ter primerni) za ugotovitev odločilnih dejstev (213. člen ZPP). Glede na opisano materialnopravno stališče sodišča vprašanje, ali je šlo za poroštvo ali za neposredno naložbo, ni odločilno in dokazovanje teh dejstev ni bilo potrebno. Kršitev postopka zato ni podana. Res pa je, da zavrnitev dokaznega predloga lahko pomeni tudi napačno ali nepopolno ugotovljeno dejansko stanje.
Tožnik bi v skladu s sklepi NS moral pridobiti predhodno soglasje NS. Strinjati se je s sodiščem prve stopnje, da so dejanske okoliščine in s tem možnosti opravljanja nadzorne funkcije bistveno drugačne, če gre za predhodno soglasje ali če gre za naknadno. V primeru, da nadzorni svet sprejeme omejitev pri pristojnostih uprave v zvezi s sklepanjem poslov, so člani uprave dolžni tako omejitev spoštovati in upoštevati. ZGD-1 v 5. odstavku 281. člena določa, da lahko uprava v primeru nestrinjanja z omejitvijo, ki ji jo je določil NS, zahteva odločitev skupščine, vendar lahko skupščina spremeni sklep NS le s kvalificirano večino, kar tudi po mnenju pritožbenega sodišča kaže na naravo razmerja med NS in upravo in obvezo uprave, da sklepe NS spoštuje. Ravnanje v skladu s sklepom NS je zato ravnanje, ki se lahko pričakuje od vsake skrbne uprave.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog - akt o sistemizaciji - ukinitev delovnega mesta
Sprememba akta o sistemizaciji ni pogoj za zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Spremenjena organizacija dela, ki jo delodajalec izvede tako, da delovne naloge drugače razporedi med zaposlene, predstavlja poslovni razlog in zato formalna ukinitev delovnega mesta s spremembo akta o sistemizaciji ni pogoj za samo zakonitost odpovedi.
pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja - obveznost uveljavljanja pospešitvenih sredstev
Pospešitvenih pravnih sredstev po ZVPSBNO strankam ni bilo treba uveljavljati le, če se je sodni postopek, kateremu očitajo prekomerno trajanje, končal v prvih štirih mesecih po začetku uporabe ZVPSBNO, torej v času, ko bi bil lahko po uveljavitvi ZVPSBNO in pred zaključkom prekomerno trajajočega postopka v celoti izpeljan postopek s pospešitvenimi pravnimi sredstvi po ZVPSBNO.
odškodninska odgovornost delodajalca - mobing - trpinčenje na delovnem mestu
Izvedeni dokazi ne potrjujejo tožničinih trditev, da je bila žrtev trpinčenja na delovnem mestu (tožničina selitev iz ene v pisane v drugo ni bila namerna, temveč je bila posledica reorganizacije; tožnica je imela dostop do informacij, ki jih je potrebovala pri opravljanju svojega dela ...). Zato tožničin tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine iz tega naslova ni utemeljen.
pogoji za udeležbo voznikov motornih vozil v cestnem prometu – vožnja vozila v cestnem prometu v času trajanja začasnega odvzema vozniškega dovoljenja – odgovornost za prekršek – odvzem predmeta (osebnega avtomobila)
Glede na to, da je obdolženi storil obravnavani prekršek v času trajanja začasnega odvzema vozniškega dovoljenja, ni nikakršnega dvoma, da je obdolženi zanj tudi odgovoren. Vedel je namreč, da mu je vozniško dovoljenje začasno odvzeto, pa se je, glede na njegov zagovor, kljub temu odločil za vožnjo. Njegovo stališče, da so mu odvzeli vozniško dovoljenje popolnoma neupravičeno, češ da je vozil po vseh cestnoprometnih predpisih, nima nikakršne teže. V skladu z določbo drugega odstavka 13. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP) spada med naloge policistov med drugim tudi nadzor voznikov kot udeležencev cestnega prometa, kar pomeni, da imajo pravico ustaviti voznika tudi zaradi tega, da preverijo, ali voznik izpolnjuje pogoje za udeležbo v cestnem prometu kot voznik motornega vozila glede na določbe 50. člena ZVoz.
ZDSS-1 člen 58, 81, 81/2, 182, 182/3. ZSDP člen 91, 91/3. Pravilniku o kriterijih za uveljavljanje pravic za otroke, ki potrebujejo posebno nego in varstvo člen 2, 3, 4, 5, 6.
dodatek za nego otroka - posebna nega in varstvo - otroci z več motnjami - duševna motnja
Za potrebe uveljavljanja pravic po ZSDP Pravilnik o kriterijih za uveljavljanje pravic za otroke, ki potrebujejo posebno nego in varstvo (Pravilnik) v 2. členu glede na težo duševnih motenj, razlikuje otroke z zmerno motnjo v duševnem razvoju, otroke s težjo motnjo v duševnem razvoju in otroke s težko motnjo v duševnem razvoju. Po tej določbi ima otrok z zmerno motnjo v duševnem razvoju posamezne sposobnosti različno razvite, orientacijski rezultat na testu inteligentnosti je IQ 35 - 49, mentalna starost odraslih pa je od 4 do 7 let. V skladu s 7. členom Pravilnika je do posebne nege in varstva upravičen tudi otrok, ki ima hkrati dve ali več motenj oz. bolezni, ki vsaka posebej sicer ne predstavlja take stopnje motnje ali bolezni iz predhodnih členov tega pravilnika, na podlagi katere otrok potrebuje posebno nego in varstvo po tem Pravilniku, njihova kombinacija pa to pravico utemeljuje (otroci z več motnjami). Pri tožničinem otroku ni podana zmerna duševna motnja, zato njegovo stanje ne ustreza opredelitvi v tč. a. 2. člena Pravilnika. Pri njem prav tako ni izpolnjen niti zakonski dejanski stan, ki ga določa 7. člen Pravilnika (otroci z več motnjami) saj pri njemu ni podanih značilnosti pervazivne motnje (v smislu avtizma), ni gibalne ali katere druge telesne zdravstvene motnje in tako pri njem ne gre za več sočasnih zdravstvenih motenj. Zato zahtevek tožnice, da se ji prizna pravica do dodatka za nego otroka, ni utemeljen.
V obravnavani zadevi je predmet odškodninski zahtevek tožeče stranke (delodajalca) zaradi kršitve konkurenčne klavzule, dogovorjene v pogodbi o zaposlitvi med toženo stranko in tožečo stranko, ki z novim delodajalcem zavarovalnico ni v nikakršni zvezi. Samo dejstvo, da je tožena stranka sedaj zaposlena pri navedeni zavarovalnici, ne pomeni, da ima novi delodajalec pravni interes za izid predmetne zadeve. Zato ni podan pravni interes za dovolitev intervencije zavarovalnice v tem sporu.
odpravnina - pravila vračanja - izredna odpoved delavca - kdaj se ne more zahtevati vrnitev - razlogi na strani delodajalca - pravice in obveznosti delodajalca - predhodni zdravstveni pregled
Tožeča stranka (delodajalec) je imela možnost, da se upre toženčevemu (delavčevem) zahtevku za plačilo odpravnine na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (ki jo je toženec podal tožeči stranki) in se pusti tožiti, da bi se potem v sodnem sporu ugotavljalo ali je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi utemeljena. Vendar pa tožeča stranka tega ni storila, temveč je odpravnino izplačala, zato je pri presoji spornega razmerja potrebno uporabiti določbo 191. člena OZ o tem, da kdor kaj plača, čeprav ve, da ni dolžan, nima pravice zahtevati nazaj, razen če si je pridržal pravico zahtevati nazaj ali če je plačal, da bi se izognil sili. Tožeča stranka si takšne pravice ni pridržala, prav tako pa ne gre za primere da bi kaj plačala zato, da bi se izognila sili. Zato zahtevek tožeče stranke na povrnitev izplačane odpravnine ni utemeljen.
Okoliščina, da je bila kasneje razveljavljena sodna odločba, na podlagi katere je bil delodajalec (tožeča stranka) dolžan pozvati delavca nazaj na delo, ne pomeni, da je delavec zato delodajalcu dolžan povrniti stroške predhodnega zdravstvenega pregleda, na katerega je bil delavec poslan pred ponovno reintegracijo k delodajalecm. V skladu s petim odstavkom 26. člena ZDR stroške napotitve na predhodni zdravstveni pregled nosi delodajalec. Ni mogoče trditi, da je bil toženec (delavec) s tem obogaten in da bi zato tožeči stranki (delodajalcu) te stroške moral povrniti.
Pritožbo zoper sklep o zavrženju tožbe je tožnik vložil prepozno, saj jo je sodišče prejelo po pravnomočnosti izpodbijanega sklepa, zato jo je potrebno zavreči.
V drugem odstavku 53. člena ZIZ je uzakonjeno razpravno načelo, ki dolžniku nalaga aktivnost pri navajanju dejstev in predlaganju dokazov. V kolikor dolžnik dejstev, s katerimi ugovor utemeljuje, ne navede in predloži dokaze, se ugovor šteje za neutemeljenega.
Toženec bo moral od bruto zneska, ki je bil tožniku dosojen iz naslova plače, plačati dohodnino in prispevke v višini, kot bo izhajala iz davčnih predpisov, ki bodo veljali na dan izplačila. Neto znesek plačila plače za sporni mesec bo zato tisti znesek, ki bo od dosojenega bruto zneska ostal po plačilu akontacije dohodnine in prispevkov, po stopnji, kakršna bo veljala v času dejanskega izplačila dosojenega zneska.
skupno premoženje - dolg, ki bremeni oba zakonca - zunajzakonska skupnost - terjatev zakonca do drugega zakonca
Ker je tožnica v času trajanja zunajzakonske skupnosti v celoti sama krila stroške za registracijo svojega vozila v letih 2005 in 2006, ki sta ga uporabljala oba s tožencem, in stroške nakupa drv v letih 2005 do 2008, ji mora toženec povrniti 1/2 plačanega zneska.
Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino člen 37, 37/1. ZUP člen 50. ZPIZ-1 člen 120, 122, 200.
vdovska pokojnina - odmera - določitev osnove - mednarodni sporazum o socialni varnosti - smrt uživalca starostne pokojnine - ustavitev postopka
Skladno s prvim odstavkom 37. člena sporazuma z BIH so se pokojnine, ki jih je nosilec ene pogodbenice priznal v obdobju od 8. 10. 1991 do začetka veljavnosti sporazuma z BIH (do 1. 7. 2008), po uradni dolžnosti odmerile po določbah tega sporazuma. Na podlagi navedene določbe sporazuma z BIH je torej šlo za enkratno odločanje po uradni dolžnosti o prevedbi vseh (pravnomočno) priznanih pokojnin v času od 8. 10. 1991 do uveljavitve sporazuma.
Tožena stranka zaradi smrti uživalca starostne pokojnine ni bila dolžna postopati po določbi 50. člena ZUP in postopek ustaviti. Po citiranem določilu se namreč v primeru, če med postopkom stranka umre, postopek nadaljuje le, če gre v postopku za pravico, ki lahko preide na pravne naslednike, če postopka ni mogoče nadaljevati, pa ga organ ustavi s sklepom. Pokojnemu pa je bila starostna pokojnina pravnomočno priznana in odmerjena še pred njegovo smrtjo. Pri prevedbi pokojnine torej ni šlo za uveljavljanje priznanja pravice do pokojnine, temveč se je v postopku, začetem po uradni dolžnosti, starostna pokojnina ponovno odmerila na podlagi sporazuma z BIH. Tožena stranka je zato po smrti pokojnega moža tožnice zakonito nadaljevala postopek ponovne odmere in izdala odločbo, s katero mu je odmerila (sorazmerni del) starostne pokojnine z upoštevanjem slovenske zavarovalne dobe.
Vdovska pokojnina, odmerjena od preračunane starostne pokojnine, je bila za tožnico manj ugodna. V skladu z 122. členom ZPIZ-1 se zato v tožničinem primeru kot osnova za odmero vdovske pokojnine upošteva višina invalidske pokojnine, ki bi jo dobil pokojni, če bi namesto starostne pokojnine uveljavil invalidsko pokojnino.
ZZVZZ člen 81. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 235, 244. ZUP člen 129, 129/1, 129/1-4.
začasna nezmožnost za delo – osebni zdravnik - imenovani zdravnik
Pri tožnici, ki je bila v spornem obdobju brezposelna in prijavljena na zavodu za zaposlovanje, bolniški stalež zaradi težav s pljuči ni bil utemeljen. Tožnica je bila namreč sposobna iskati novo zaposlitev. Zato njen tožbeni zahtevek, da je bila v vtoževanem obdobju začasno nezmožna za delo, ni utemeljen.
zavrženje tožbe - rok za vložitev tožbe - odpoved pogodbe o zaposlitvi - sodno varstvo - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - vročitev odpovedi
Po določbi 3. odstavka 204. člena ZDR lahko delavec zahteva ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, drugih načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi ali odločitev o disciplinski odgovornosti delavca, v roku 30 dni od dneva vročitve oziroma od dneva, ko je izvedel za kršitev pravice, pred pristojnim delovnim sodiščem. 30-dnevni rok za vložitev tožbe prične teči prvi naslednji dan po vročitvi odpovedi, če pa odpoved delavcu ni vročena, pa prvi naslednji dan od takrat, ko je delavec izvedel za kršitev pravice.
Iz tožbenih navedb tožnice oziroma iz izvedenih dokazov ni razvidno, ali je bil tožnici sklep o odpovedi delovnega razmerja vročen, oziroma kdaj ji je bil vročen, niti kdaj je za kršitev svoje pravice izvedela. V spisu se nahaja vloga tožene stranke, iz katere izhaja, da tožena stranka ni uspela najti poštnega potrdila o oddaji pošiljke s "sklepom o odpovedi delovnega razmerja" in da zato predlaga poizvedbe na pošti o tem, če je tožena stranka na naslov tožnice posredovala priporočeno pošiljko, ker naj bi bil to edini način, da se pribavi dokaz o oddani poštni pošiljki na naslov tožnice. Ker navedenih poizvedb sodišče prve stopnje ni opravilo, je ostalo dejansko stanje v zvezi s tem, kdaj je bil sporni sklep tožnici vročen, nepopolno ugotovljeno.
Konkretno stroškovno terjatev je treba šteti kot pogojno terjatev, ki bi jo morala tožeča stranka v stečajnem postopku nad toženo stranko prijaviti v splošnem trimesečnem roku po objavi oklica o začetku stečajnega postopka (drugi odstavek 59. člena ZFPPIPP.)
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog - večje število delavcev – program razreševanja presežnih delavcev
Tožena stranka je v spornem času zaposlovala več kot 300 ljudi, zato je dolžnost izdelave programa razreševanja presežnih delavcev po določbi prvega odstavka 96. člena ZDR obstajala za primer, če ugotovi, da bo zaradi poslovnih razlogov v obdobju 30 dni postalo nepotrebno 30 delavcev ali če ugotovi, da bo zaradi poslovnih razlogov v obdobju treh mesecev postalo nepotrebno delo 20 ali več delavcev (2. odstavek 96. čl. ZDR). Tožena stranka je v celotnem letu 2012 odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov podala 27 delavcem, v času od 3. 9. 2012 do 3. 10. 2012 (obdobje 30 dni) pa 25 delavcem, zato obveznost izdelave programa razreševanja presežnih delavcev po 1. odstavku 96. člena ZDR ni obstajala.
V zvezi z 2. odstavkom 96. člena ZDR je sodna praksa izoblikovala stališče da gre za „varovalko“ pred tem, da bi delodajalec v obdobju 30 dni odpovedal pogodbe o zaposlitvi, nato pa z odpuščanji nadaljeval tako, da ne bi nikoli odpovedal pogodb tolikšnemu številu delavcev, kot jih določa prvi odstavek 96. člena ZDR. Vrhovno sodišče RS je v podobnem primeru že zavzelo stališče, da ni izpolnjen zakonski dejanski stan iz drugega odstavka 96. člena ZDR, če delodajalec odpoved takemu številu delavcev, ki ne dosega števila iz 1. odstavka 96. člena ZDR, poda naenkrat in nato z odpuščanji v treh mesecih ne nadaljuje, zato delodajalec ni dolžan izdelati programa razreševanja presežnih delavcev. V konkretnem primeru gre za drugačno dejansko stanje, saj je delodajalec (tožena stranka) delavce iz poslovnega razloga odpuščal postopoma: enega 3. 9. 2012, tožnico 10. 9. 2012, nato 28. 9. 2012 še 19 delavcev, 1. 10. 2012 enega delavca, 2. 10. 2012 enega delavca ter 3. 10. 2012 dva delavca, skupaj 25 delavcev. Glede na navedeno je preuranjena odločitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka v konkretnem primeru ni bila dolžna izdelati programa razreševanja presežnih delavcev (po 2. odst. 96. čl. ZDR).