postopek po ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine - sprememba tožbe
Po ugovoru zoper sklep o izvrši na podlagi verodostojne listine se v primeru obrazloženega ugovora v skladu z drugim odstavkom 62. člena ZIZ postopek nadaljuje kot pri ugovoru zoper plačilni nalog. To pa pomeni, da se postopek nadaljuje kot pri tožbi, in se predlog za izvršbo obravnava kot tožba v pravdnem postopku. Tako predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine šele skupaj s prvo pripravljalno vlogo, v kateri upnik (sedaj tožnik) navede dejansko podlago dolžnikove, toženčeve obveznosti, tvori tožbo.
OZ člen 179, 239, 243, 246, 460, 660, 661. ZVKSES člen 23, 23/2.
odgovornost za stvarne napake – jamčevalni zahtevki – izključitev odgovornosti – privolitev v napako – napaka v solidnosti gradbe – odgovornost za solidarnost gradbe – nepripravljenost za odpravo napake – izpolnitev z napako – poslovna odškodninska odgovornost – nepremoženjska škoda
S stališčem pritožbe, da pravice do povračila nepremoženjske škode v primeru pogodbene odškodninske obveznosti nikoli ni mogoče priznati, se pritožbeno sodišče ne strinja.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - rok za podajo odpovedi - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
Pri vprašanju pravočasnosti podaje sporne izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je potrebno razčistiti, kdaj se je tožena stranka seznanila z očitanimi kršitvami pogodbenih obveznosti iz delovnega razmerja tožnice. Vprašanje pravočasnosti seznanitve z razlogi je treba presojati tudi glede na vsebino pisnega zagovora, v katerem je tožeča stranka pojasnjevala posamezne okoliščine v zvezi z očitki kršitve pogodbenih obveznosti iz delovnega razmerja. Delodajalec je namreč lahko seznanjen z razlogi za odpoved takrat, ko je do razloga dejansko prišlo, lahko pa se seznani z njimi kasneje, vse do zagovora delavca. Posebej to velja tedaj, če delavec v zagovoru navaja novote, ki do tedaj niso bile znane.
OZ člen 340, 341, 349, 349/3, 364. -------------------- Op. št. (1): Pravna teorija in sodna praksa sta si glede navedenega enotni. Glej npr.: V. Kranjc: Obligacijski zakonik s komentarjem, 2. knjiga, GV založba, str. 502. Glej tudi: sodba Višjega sodišča v Ljubljani, II Cpg 242/2010 z dne 20. 4. 2010. Op. št. (2): Primerjaj V. Kranjc: Obligacijski zakonik s komentarjem, 2. knjiga, GV založba, str. 456 - 457 in str. 502 (komentar k 341. in 364. členu OZ). Op. št. (3): Pravna teorija in sodna praksa sta si glede navedenega enotni. Glej npr.: V. Kranjc: Obligacijski zakonik s komentarjem, 2. knjiga, GV založba, str. 502. Glej tudi: sodba Višjega sodišča v Ljubljani, II Cpg 242/2010 z dne 20. 4. 2010. Op. št. (4): Primerjaj V. Kranjc: Obligacijski zakonik s komentarjem, 2. knjiga, GV založba, str. 456 - 457 in str. 502 (komentar k 341. in 364. členu OZ).
pretrganje zastaranja - pripoznava dolga - delno plačilo
Pretrganje zastaranje na podlagi 364. člena OZ ne more nastopiti, ko je terjatev že zastarala. Pripoznava dolga po 364. členu OZ je mogoča le dokler terjatev (še) ni zastarana. Potem, ko je terjatev zastarana, nastopijo enaki učinki samo, če so izpolnjeni pogoji za pisno pripoznavo zastarane obveznosti po 341. členu OZ.(1) Pripoznava dolga iz 364. člena OZ in pisna pripoznava zastarane obveznosti iz 341. člena OZ sta namreč dva različna instituta, ki imata podoben učinek.(2) Pripoznava dolga po 364. členu OZ povzroči pretrganje zastaranja (zastaralni rok prične znova teči) in je mogoča do nastopa zastaranja, zanjo obličnost ni predpisana. Pripoznava zastarane obveznosti po 341. členu OZ pa je možna le po nastopu zastaranja in se šteje za odpoved zastaranju, a le, če je podana v pisni obliki.
zavrženje tožbe - sposobnost biti stranka - Zoisova štipendija - pasivna legitimacija
Določba 81. člena ZPP se nanaša na postopek, če manjka sposobnost biti stranka v pravdi. Sposobnost biti stranka je procesna predpostavka, to je predpostavka dopustnosti tožbe. Če sodišče bodisi po uradni dolžnosti ali na pobudo strank ugotovi, da tisti, ki nastopa kot stranka, ne more biti pravdna stranka, pa se da pomanjkljivosti odpraviti, potem zahteva najprej od tožnika, da popravi v tožbi, kar je treba ali da ukrene kaj drugega, da se postopek lahko nadaljuje z osebo, ki ima sposobnost biti stranka v pravdi. Le če se pomanjkljivosti ne da odpraviti, sodišče tožbo zavrže.
Vprašanje pasivne (in tudi aktivne) legitimacije se presoja v materialnem smislu, ne po procesnem, ker tožniku ne pripada zatrjevana pravica (aktivno) in ne zoper tega toženca (pasivno). Če se v pravdi izkaže, da tožnik ni upnik in da toženec ni dolžnik, obdržita tožnik in toženec procesni položaj strank, le vsebina sodbe je drugačna, ker se tožbeni zahtevek zavrne. Stvarna legitimacija (in tudi pravdno upravičenje) nam povesta, ali je tisti, ki nastopa kot stranka, tudi prava stranka.
prekinitev postopka - samostojni podjetnik - izbris iz poslovnega registra
ZPP v 3. točki 205. člena določa, da sodišče prekine postopek le v primeru, če gre za stranko, ki je pravna oseba in je prenehala obstajati oziroma če je pristojni organ pravnomočno prepovedal delovanje. Tožena stranka je samostojni podjetnik in ne pravna oseba, zato njegov izbris iz poslovnega registra ne predstavlja utemeljenega razloga za prekinitev postopka.
ZAVAROVANJE TERJATEV - PRAVO DRUŽB - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL0074706
ZIZ člen 270, 270/1, 270/2. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14. ZGD-1 člen 263, 263/1, 263/2, 514.
začasna odredba - možnost obravnavanja pred sodiščem - obrazložitev - neobrazložena odločitev - odškodninska odgovornost organa vodenja ali nadzora
Za odgovornost zadošča ravnanje v nasprotju z zahtevano skrbnostjo in nastanek škode za samo družbo. Predpostavka odgovornosti ni, da so člani vodilnih organov kot takšni imeli od samega ravnanja tudi osebno korist.
Razlogi prvostopenjskega sklepa so v bistvenem delu zajeti v dveh stavkih, pri čemer je prvi stavek nerazumljiv tako po slovnični, kot tudi po vsebinski plati. Omenja namreč prisilno poravnavo, o kateri se postopek ne vodi in je tožnici v svojem predlogu za izdajo začasne odredbe niti z besedo nista omenili. Oba stavka pa zgolj, kolikor sta razumljiva, vsebujeta pravno sklepanje, konkretnih razlogov za sprejeti sklep pa sodišče ne navede.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog - večje število delavcev – program razreševanja presežnih delavcev
Tožena stranka je v spornem času zaposlovala več kot 300 ljudi, zato je dolžnost izdelave programa razreševanja presežnih delavcev po določbi prvega odstavka 96. člena ZDR obstajala za primer, če ugotovi, da bo zaradi poslovnih razlogov v obdobju 30 dni postalo nepotrebno 30 delavcev ali če ugotovi, da bo zaradi poslovnih razlogov v obdobju treh mesecev postalo nepotrebno delo 20 ali več delavcev (2. odstavek 96. čl. ZDR). Tožena stranka je v celotnem letu 2012 odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov podala 27 delavcem, v času od 3. 9. 2012 do 3. 10. 2012 (obdobje 30 dni) pa 25 delavcem, zato obveznost izdelave programa razreševanja presežnih delavcev po 1. odstavku 96. člena ZDR ni obstajala.
V zvezi z 2. odstavkom 96. člena ZDR je sodna praksa izoblikovala stališče da gre za „varovalko“ pred tem, da bi delodajalec v obdobju 30 dni odpovedal pogodbe o zaposlitvi, nato pa z odpuščanji nadaljeval tako, da ne bi nikoli odpovedal pogodb tolikšnemu številu delavcev, kot jih določa prvi odstavek 96. člena ZDR. Vrhovno sodišče RS je v podobnem primeru že zavzelo stališče, da ni izpolnjen zakonski dejanski stan iz drugega odstavka 96. člena ZDR, če delodajalec odpoved takemu številu delavcev, ki ne dosega števila iz 1. odstavka 96. člena ZDR, poda naenkrat in nato z odpuščanji v treh mesecih ne nadaljuje, zato delodajalec ni dolžan izdelati programa razreševanja presežnih delavcev. V konkretnem primeru gre za drugačno dejansko stanje, saj je delodajalec (tožena stranka) delavce iz poslovnega razloga odpuščal postopoma: enega 3. 9. 2012, tožnico 10. 9. 2012, nato 28. 9. 2012 še 19 delavcev, 1. 10. 2012 enega delavca, 2. 10. 2012 enega delavca ter 3. 10. 2012 dva delavca, skupaj 25 delavcev. Glede na navedeno je preuranjena odločitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka v konkretnem primeru ni bila dolžna izdelati programa razreševanja presežnih delavcev (po 2. odst. 96. čl. ZDR).
ZFPPIPP člen 131, 131/1, 132, 132/3, 132/3-1, 354. ZFPPIPP-C člen 90, 90/2.
izvršilni postopek - osebni stečaj - terjatev, nastala pozačetku osebnega stečaja
Upnik je v obravnavani izvršilni zadevi predlagal izvršbo za plačilo okoljskih dajatev, kanalščin in čiščenja, terjatve pa se nanašajo na obdobje po začetku osebnega stečaja. ZFPPIPP nima določbe, ki bi omogočala izvršbo za takšne terjatve, in ker te ne spadajo med izjeme, ki jih določa drugi odstavek 131. čl. ZFPPIPP, glede katerih je tudi po začetku postopka zaradi insolventnosti mogoče izdati sklep o izvršbi, je sodišča prve stopnje z izdajo le tega zmotno uporabilo materialno pravo.
zastopanje d. o. o. - zastopanje predsednika nadzornega sveta
Če ima družba z omejeno odgovornostjo nadzorni svet, se zanj smiselno uporabljajo določbe o nadzornem svetu v delniški družbi. Po izrecnem določilu 283. člena ZGD-1 pa predsednik nadzornega sveta zastopa družbo proti članom uprave (v d. o. o. proti direktorju).
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog - ukinitev delovnega mesta - ponudba druge ustrezne zaposlitve - manjši delodajalec - sprememba pogodbe o zaposlitvi - pogodba o zaposlitvi za določen čas
Delavec, za katerega se šteje, da ima pri delodajalcu sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, z istim delodajalcem ne more zakonito skleniti pogodbe o zaposlitvi za določen čas, če mu pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas predhodno ne preneha na enega od zakonitih načinov, naštetih v 75. členu ZDR. Do spremembe pogodbe o zaposlitvi, sklenjene za nedoločen čas, v pogodbo o zaposlitvi za določen čas pa lahko pride tudi na podlagi drugega odstavka 47. člena ZDR, to je na podlagi spremembe pogodbe o zaposlitvi. V kolikor delodajalec postopa po 47. členu ZDR se pogodba spremeni oziroma velja nova pogodba o zaposlitvi le, če na to pristane tudi nasprotna stranka. Če ne pristane, ostane v veljavi nespremenjena oziroma prejšnja pogodba o zaposlitvi in velja, dokler jo katera od strank veljavno ne odpove. V konkretnem primeru je bila pogodba o zaposlitvi tožnice sklenjena za nedoločen čas za delovno mesto odgovorna oseba za prodajo. Kasneje sta pravdni stranki sklenili pogodbo o zaposlitvi s poslovodno osebo za delovno mesto direktor, ki je bila sklenjena za določen čas, za čas trajanja mandata. Pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas tožnice je prenehala veljati s sklenitvijo nove pogodbe o zaposlitvi za določen čas, ker sta s tem soglašali tako tožnica kot tožena stranka, ko sta podpisali novo pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto direktor (skladno z drugim in tretjim odstavkom 47. člena ZDR).
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog - večje število delavcev – program razreševanja presežnih delavcev
Tožena stranka je v spornem času zaposlovala več kot 300 ljudi, zato je dolžnost izdelave programa razreševanja presežnih delavcev po določbi prvega odstavka 96. člena ZDR obstajala za primer, če ugotovi, da bo zaradi poslovnih razlogov v obdobju 30 dni postalo nepotrebno 30 delavcev ali če ugotovi, da bo zaradi poslovnih razlogov v obdobju treh mesecev postalo nepotrebno delo 20 ali več delavcev (2. odstavek 96. čl. ZDR). Tožena stranka je v celotnem letu 2012 odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov podala 27 delavcem, v času od 3. 9. 2012 do 3. 10. 2012 (obdobje 30 dni) pa 25 delavcem, zato obveznost izdelave programa razreševanja presežnih delavcev po 1. odstavku 96. člena ZDR ni obstajala.
V zvezi z 2. odstavkom 96. člena ZDR je sodna praksa izoblikovala stališče da gre za „varovalko“ pred tem, da bi delodajalec v obdobju 30 dni odpovedal pogodbe o zaposlitvi, nato pa z odpuščanji nadaljeval tako, da ne bi nikoli odpovedal pogodb tolikšnemu številu delavcev, kot jih določa prvi odstavek 96. člena ZDR. Vrhovno sodišče RS je v podobnem primeru že zavzelo stališče, da ni izpolnjen zakonski dejanski stan iz drugega odstavka 96. člena ZDR, če delodajalec odpoved takemu številu delavcev, ki ne dosega števila iz 1. odstavka 96. člena ZDR, poda naenkrat in nato z odpuščanji v treh mesecih ne nadaljuje, zato delodajalec ni dolžan izdelati programa razreševanja presežnih delavcev. V konkretnem primeru gre za drugačno dejansko stanje, saj je delodajalec (tožena stranka) delavce iz poslovnega razloga odpuščal postopoma: enega 3. 9. 2012, tožnico 10. 9. 2012, nato 28. 9. 2012 še 19 delavcev, 1. 10. 2012 enega delavca, 2. 10. 2012 enega delavca ter 3. 10. 2012 dva delavca, skupaj 25 delavcev. Glede na navedeno je preuranjena odločitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka v konkretnem primeru ni bila dolžna izdelati programa razreševanja presežnih delavcev (po 2. odst. 96. čl. ZDR).
Tožeča stranka od toženca zahteva povrnitev zneska iz naslova neupravičeno pridobljenega nadomestila za brezposelnost. V sporu se presojata dva različna obdobja in s tem v zvezi tudi dve različni odločbi, ki pa se obe nanašata na pravico oziroma izplačevanje denarnega nadomestila za brezposelnost. Odločba, na kateri temelji odločitev sodišča, je bila odpravljena. Ker je bila odločba odpravljena, v tem primeru ni mogoče govoriti o odpadu pravne podlage. V 3. odstavku 190. člena OZ je namreč določeno, da obveznost vrnitve oziroma nadomestitve vrednosti nastane tudi, če kdo nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla. Odprto pa je ostalo vprašanje, ali je pravna podlaga odpadla v zvezi z drugo odločbo. Sodba glede omenjenega nima razlogov in se v tem delu tudi ne da preizkusiti, enako tudi glede vprašanja, ali so bili sporni zneski nadomestila tožencu tudi dejansko izplačani, zato je bila odločitev sodišča prve stopnje razveljavljena.
prenehanje delovnega razmerja – obstoj delovnega razmerja - nedoločen čas
Razmerje med tožečo in toženo stranko ima v določenem obdobju vse elemente delovnega razmerja po prvem odstavku 4. člena ZDR, zato je tožničin zahtevek na ugotovitev obstoja delovnega razmerja utemeljen. Tožnica se je v organiziran delovni proces v premičnem baru pri toženi stranki vključila prostovoljno in v njem za plačilo, osebno in nepretrgano opravljala delo priprave in prodaje napitkov.
ZIZ člen 260, 263, 263/1, 263/2, 264, 264/2. ZFPPIPP člen 46, 131, 131/1, 132, 132/3.
predhodna odredba - ločitvena pravica - zastavna pravica - vpliv začetka stečajnega postopka na že začet izvršilni postopek - izrek odločbe
Predhodna odredba je zgolj začasni ukrep zavarovanja, ki ustvari časovno omejeno zastavno pravico. Zastavna pravica preneha, če odločba, ne postane izvršljiva ali ko postane gotovo, da sploh ne bo mogla postati izvršljiva.
Po začetku stečajnega postopka zoper toženo stranko ni več dovoljeno izdati sklepa o izvršbi, že pred začetkom stečaja začetih izvršilnih postopkov pa praviloma ni dovoljeno nadaljevati.
neujemanje pisno izdelane sodbe z izvirnikom – očitna pomota – bistvena kršitev določb kazenskega postopka – pravica do nepristranskega sojenja – izločitev sodnika – izločitev sodnika porotnika – konkretizacija izločitvenega razloga – zahteva za izločitev je prepozna – sprememba obtožnice – identiteta med obtožbo in sodbo – nerazumljivost izreka sodbe – izrek sodbe je v nasprotju sam s seboj – sodba nima razlogov – razlogi so v nasprotju z izrekom – prekoračitev obtožbe – nezakoniti dokazi – konkretizacija pritožbenih navedb – pravice obrambe – pravica do poštenega postopka – zavrnitev dokaznih predlogov – privilegij zoper samoobtožbo – subjektivna in objektivna koneksiteta – izločitev postopka – zasliševanje obremenilnih prič oziroma soobtožencev – navzočnost prejemnika premoženjske koristi - dokazna ocena – kršitev kazenskega zakona - nedovoljeno dajanje daril - nedovoljeno sprejemanje daril – uporaba milejšega zakona – sklenitev oziroma ohranitev posla – pravo oziroma nepravo podkupovanje – sprememba pravne opredelitve – napeljevanje – pomoč – zloraba položaja ali pravic – izraba položaja – neopravljanje dolžnosti – premoženjska škoda – premoženjska korist – naklep – odpustitev kazni – odmera kazni obsojencu – premoženjskopravni zahtevek – odvzem premoženjske koristi – nedopustnost pritožbe
Opustitev dolžnosti pridobitve soglasja nadzornega sveta, tako kot je bila obtožnica dopolnjena, predstavlja oziroma je vsebovana v izrabi položaja kot znaku kaznivega dejanja. Pri sklepanju pravnih poslov se namreč predpostavlja, da gre za posle, ki so veljavni nasproti tretjim osebam in zavezuje pravno osebo, a storilec prekorači interna pooblastila. Ko se v internem aktu (statutu) omejijo pooblastila statutarnega zastopnika na način, da zakoniti zastopnik potrebuje soglasje nadzornega sveta za sklenitev določenega pravnega posla, nima pravnega učinka nasproti tretjim osebam, zato tudi prekoračitev internih pooblastil (upravičenj) pomeni izrabljanje (zlorabo) položaja in je že zajet v izvršilni obliki izrabe (zlorabe) položaja in ne v izvršitveni obliki „neopravljanje dolžnosti“. V izvršitveno obliko „neopravljene dolžnosti„ štejejo le (prave) opustitve v smislu drugega odstavka 8. člena KZ, po kateri za opustitev dolžnostnega ravnanja (storitve) odgovarja oseba, ki je zavezana preprečiti nastanek prepovedane posledice, pri čemer mora biti opustitev za nastanek takšne posledice enakega pomena kot storitev.
Pritožba višje državne tožilke, s katero izpodbija odločitev sodišča prve stopnje, s katero je gospodarsko družbo L. d.d., s premoženjskopravnim zahtevkom, naperjenim zoper obtoženega R.Č. in obtoženega M.M. napotilo na pravdo, ni dovoljena. Že zaradi tega ne, ker ne more imeti več pravic, kot jih ima oškodovanec sam. Oškodovanec namreč sme izpodbijati sodbo samo glede odločbe sodišča o stroških kazenskega postopka, razen če je državni tožilec prevzel pregon od oškodovanca kot tožilca, ko se sme pritožiti iz vseh razlogov, iz katerih se sme izpodbijati sodba. Državni tožilec ni stranka v adhezijskem postopku, kar izhaja iz 101. člena ZKP, ki določa, kdo je aktivno legitimiran za uveljavitev premoženjskopravnega zahtevka v kazenskem postopku. To je tisti, ki je upravičen uveljavljati tak zahtevek v pravdi. Državni tožilec ni upravičen uveljavljati takega zahtevka v pravdi, zato tudi odločbe o premoženjskopravnem zahtevku ne more izpodbijati, celo upravičencu zakon ne daje pravice do pritožbe. Ker ne gre za pomanjkljivost sodbe glede kaznivega dejanja, krivde ali kazni, sodišče prve stopnje je tudi obrazložilo, zakaj je oškodovanca s premoženjskopravnih zahtevkom napotilo na pravdo, razlogi niso v nasprotju z izrekom izpodbijane sodbe, premoženjskopravno korist, pridobljeno s kaznivim dejanjem je tudi P. d.o.o. odvzelo, zato take odločitve državni tožilec ne more izpodbijati.
Konkretno stroškovno terjatev je treba šteti kot pogojno terjatev, ki bi jo morala tožeča stranka v stečajnem postopku nad toženo stranko prijaviti v splošnem trimesečnem roku po objavi oklica o začetku stečajnega postopka (drugi odstavek 59. člena ZFPPIPP.)
ZZVZZ člen 81. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 235, 244. ZUP člen 129, 129/1, 129/1-4.
začasna nezmožnost za delo – osebni zdravnik - imenovani zdravnik
Pri tožnici, ki je bila v spornem obdobju brezposelna in prijavljena na zavodu za zaposlovanje, bolniški stalež zaradi težav s pljuči ni bil utemeljen. Tožnica je bila namreč sposobna iskati novo zaposlitev. Zato njen tožbeni zahtevek, da je bila v vtoževanem obdobju začasno nezmožna za delo, ni utemeljen.
ZDSS-1 člen 63, 81, 81/1, 81/2. ZPIZ-1 člen 143, 144. ZPP člen 358.
invalidnina - telesna okvara - odločitve sodišča
Zdravniško spričevalo, ki ga je izvedenec kot ključnega upošteval pri podaji mnenja in ugotovil pri tožnici 40% telesno okvaro, presega okvir sodne presoje zakonitosti dokončne odločbe, saj je sodišče odločalo o telesni okvari na podlagi dejstev, ki so nastala po izdaji dokončne odločbe. To je na podlagi izvida specialistke ORL, ki ga je tožnica pridobila šele po dokončni odločbi. Obstoj 40% telesne okvare zaradi posledic bolezni predstavlja le pravno pomembno dejstvo in ne gre za pravico določeno v 4. členu ZPIZ-1, o kateri bi sodišče posebej odločalo na podlagi 2. odstavka 81. člena ZDSS-1 in štelo izpodbijani odločbi za nezakoniti. Ker je sodišče prve stopnje (sicer brez podlage za 40% telesno okvaro) zavrnilo (višji) tožbeni zahtevek za priznanje pravice do invalidnine, je s tem odločilo o pravici do invalidnine in ni imelo podlage za odpravo izpodbijanih odločb toženca in bi moralo tožničin tožbeni zahtevek v celoti zavrniti.
zavrženje tožbe - rok za vložitev tožbe - odpoved pogodbe o zaposlitvi - sodno varstvo - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - vročitev odpovedi
Po določbi 3. odstavka 204. člena ZDR lahko delavec zahteva ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, drugih načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi ali odločitev o disciplinski odgovornosti delavca, v roku 30 dni od dneva vročitve oziroma od dneva, ko je izvedel za kršitev pravice, pred pristojnim delovnim sodiščem. 30-dnevni rok za vložitev tožbe prične teči prvi naslednji dan po vročitvi odpovedi, če pa odpoved delavcu ni vročena, pa prvi naslednji dan od takrat, ko je delavec izvedel za kršitev pravice.
Iz tožbenih navedb tožnice oziroma iz izvedenih dokazov ni razvidno, ali je bil tožnici sklep o odpovedi delovnega razmerja vročen, oziroma kdaj ji je bil vročen, niti kdaj je za kršitev svoje pravice izvedela. V spisu se nahaja vloga tožene stranke, iz katere izhaja, da tožena stranka ni uspela najti poštnega potrdila o oddaji pošiljke s "sklepom o odpovedi delovnega razmerja" in da zato predlaga poizvedbe na pošti o tem, če je tožena stranka na naslov tožnice posredovala priporočeno pošiljko, ker naj bi bil to edini način, da se pribavi dokaz o oddani poštni pošiljki na naslov tožnice. Ker navedenih poizvedb sodišče prve stopnje ni opravilo, je ostalo dejansko stanje v zvezi s tem, kdaj je bil sporni sklep tožnici vročen, nepopolno ugotovljeno.