Pravdni stranki sta sklenili poravnavo, iz katere izhaja, da toženec, ki je bil upravičen do republiške štipendije, namena, zaradi katerega mu je bila dana štipendija, ni uresničil iz razlogov na njegovi strani. Nadalje je bilo dogovorjeno, da bo toženec tožeči stranki vrnil dolgovani znesek v dvanajstih obrokih. Toženec je tožeči stranki vrnil zgolj dva obroka, zato tožeči stranki dolguje še vtoževano razliko (1050. čl OZ).
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog - večje število delavcev – program razreševanja presežnih delavcev
Tožena stranka je v spornem času zaposlovala več kot 300 ljudi, zato je dolžnost izdelave programa razreševanja presežnih delavcev po določbi prvega odstavka 96. člena ZDR obstajala za primer, če ugotovi, da bo zaradi poslovnih razlogov v obdobju 30 dni postalo nepotrebno 30 delavcev ali če ugotovi, da bo zaradi poslovnih razlogov v obdobju treh mesecev postalo nepotrebno delo 20 ali več delavcev (2. odstavek 96. čl. ZDR). Tožena stranka je v celotnem letu 2012 odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov podala 27 delavcem, v času od 3. 9. 2012 do 3. 10. 2012 (obdobje 30 dni) pa 25 delavcem, zato obveznost izdelave programa razreševanja presežnih delavcev po 1. odstavku 96. člena ZDR ni obstajala.
V zvezi z 2. odstavkom 96. člena ZDR je sodna praksa izoblikovala stališče da gre za „varovalko“ pred tem, da bi delodajalec v obdobju 30 dni odpovedal pogodbe o zaposlitvi, nato pa z odpuščanji nadaljeval tako, da ne bi nikoli odpovedal pogodb tolikšnemu številu delavcev, kot jih določa prvi odstavek 96. člena ZDR. Vrhovno sodišče RS je v podobnem primeru že zavzelo stališče, da ni izpolnjen zakonski dejanski stan iz drugega odstavka 96. člena ZDR, če delodajalec odpoved takemu številu delavcev, ki ne dosega števila iz 1. odstavka 96. člena ZDR, poda naenkrat in nato z odpuščanji v treh mesecih ne nadaljuje, zato delodajalec ni dolžan izdelati programa razreševanja presežnih delavcev. V konkretnem primeru gre za drugačno dejansko stanje, saj je delodajalec (tožena stranka) delavce iz poslovnega razloga odpuščal postopoma: enega 3. 9. 2012, tožnico 10. 9. 2012, nato 28. 9. 2012 še 19 delavcev, 1. 10. 2012 enega delavca, 2. 10. 2012 enega delavca ter 3. 10. 2012 dva delavca, skupaj 25 delavcev. Glede na navedeno je preuranjena odločitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka v konkretnem primeru ni bila dolžna izdelati programa razreševanja presežnih delavcev (po 2. odst. 96. čl. ZDR).
Tožeča stranka od toženca zahteva povrnitev zneska iz naslova neupravičeno pridobljenega nadomestila za brezposelnost. V sporu se presojata dva različna obdobja in s tem v zvezi tudi dve različni odločbi, ki pa se obe nanašata na pravico oziroma izplačevanje denarnega nadomestila za brezposelnost. Odločba, na kateri temelji odločitev sodišča, je bila odpravljena. Ker je bila odločba odpravljena, v tem primeru ni mogoče govoriti o odpadu pravne podlage. V 3. odstavku 190. člena OZ je namreč določeno, da obveznost vrnitve oziroma nadomestitve vrednosti nastane tudi, če kdo nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla. Odprto pa je ostalo vprašanje, ali je pravna podlaga odpadla v zvezi z drugo odločbo. Sodba glede omenjenega nima razlogov in se v tem delu tudi ne da preizkusiti, enako tudi glede vprašanja, ali so bili sporni zneski nadomestila tožencu tudi dejansko izplačani, zato je bila odločitev sodišča prve stopnje razveljavljena.
OZ člen 179, 239, 243, 246, 460, 660, 661. ZVKSES člen 23, 23/2.
odgovornost za stvarne napake – jamčevalni zahtevki – izključitev odgovornosti – privolitev v napako – napaka v solidnosti gradbe – odgovornost za solidarnost gradbe – nepripravljenost za odpravo napake – izpolnitev z napako – poslovna odškodninska odgovornost – nepremoženjska škoda
S stališčem pritožbe, da pravice do povračila nepremoženjske škode v primeru pogodbene odškodninske obveznosti nikoli ni mogoče priznati, se pritožbeno sodišče ne strinja.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - rok za podajo odpovedi - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
Pri vprašanju pravočasnosti podaje sporne izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je potrebno razčistiti, kdaj se je tožena stranka seznanila z očitanimi kršitvami pogodbenih obveznosti iz delovnega razmerja tožnice. Vprašanje pravočasnosti seznanitve z razlogi je treba presojati tudi glede na vsebino pisnega zagovora, v katerem je tožeča stranka pojasnjevala posamezne okoliščine v zvezi z očitki kršitve pogodbenih obveznosti iz delovnega razmerja. Delodajalec je namreč lahko seznanjen z razlogi za odpoved takrat, ko je do razloga dejansko prišlo, lahko pa se seznani z njimi kasneje, vse do zagovora delavca. Posebej to velja tedaj, če delavec v zagovoru navaja novote, ki do tedaj niso bile znane.
OZ člen 340, 341, 349, 349/3, 364. -------------------- Op. št. (1): Pravna teorija in sodna praksa sta si glede navedenega enotni. Glej npr.: V. Kranjc: Obligacijski zakonik s komentarjem, 2. knjiga, GV založba, str. 502. Glej tudi: sodba Višjega sodišča v Ljubljani, II Cpg 242/2010 z dne 20. 4. 2010. Op. št. (2): Primerjaj V. Kranjc: Obligacijski zakonik s komentarjem, 2. knjiga, GV založba, str. 456 - 457 in str. 502 (komentar k 341. in 364. členu OZ). Op. št. (3): Pravna teorija in sodna praksa sta si glede navedenega enotni. Glej npr.: V. Kranjc: Obligacijski zakonik s komentarjem, 2. knjiga, GV založba, str. 502. Glej tudi: sodba Višjega sodišča v Ljubljani, II Cpg 242/2010 z dne 20. 4. 2010. Op. št. (4): Primerjaj V. Kranjc: Obligacijski zakonik s komentarjem, 2. knjiga, GV založba, str. 456 - 457 in str. 502 (komentar k 341. in 364. členu OZ).
pretrganje zastaranja - pripoznava dolga - delno plačilo
Pretrganje zastaranje na podlagi 364. člena OZ ne more nastopiti, ko je terjatev že zastarala. Pripoznava dolga po 364. členu OZ je mogoča le dokler terjatev (še) ni zastarana. Potem, ko je terjatev zastarana, nastopijo enaki učinki samo, če so izpolnjeni pogoji za pisno pripoznavo zastarane obveznosti po 341. členu OZ.(1) Pripoznava dolga iz 364. člena OZ in pisna pripoznava zastarane obveznosti iz 341. člena OZ sta namreč dva različna instituta, ki imata podoben učinek.(2) Pripoznava dolga po 364. členu OZ povzroči pretrganje zastaranja (zastaralni rok prične znova teči) in je mogoča do nastopa zastaranja, zanjo obličnost ni predpisana. Pripoznava zastarane obveznosti po 341. členu OZ pa je možna le po nastopu zastaranja in se šteje za odpoved zastaranju, a le, če je podana v pisni obliki.
ZDR člen 110, 110/1, 111, 111/1, 111/1-1, 118, 118/1.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev obveznosti iz delovnega razmerja – znaki kaznivega dejanja - reintegracija
Tožena stranka je tožniku v podani izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi očitala, da je 7-krat neupravičeno uporabil geslo pokojnega poslovodje bencinskega servusa ter vstopal v aplikacijo „prodaja kurilnega olja“ in posegel v naročilo tako, da je način prvega plačila spremenil iz gotovine v položnico ter s tem povzročil toženki denarno škodo. Tožnik je ves čas postopka zanikal, da bi vršil neupravičene posege v aplikacijo za prodajo kurilnega olja. Na videoposnetkih je bil v spornem času v bencinskem servisu poleg tožnika prisoten tudi pokojni poslovodja. Izvedenec je podal mnenje, da se ne da ugotoviti, kdo je vstopal v aplikacijo in iz katerega računalnika in da je bilo praktično možno, da sta tako tožnik kot poslovodja istočasno delala na aplikaciji kurilnega olja, kar pomeni, da tožena stranka tožniku ni dokazala, da je kršil pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja in da ima kršitev vse znake kaznivega dejanja. Zato je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku po 1. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR, nezakonita.
Na odločitev Ustavnega sodišča je pritožbeno sodišče vezano. Iz procesnih dejstev, razvidnih iz spisa, izhaja, da je, upoštevajoč odločbo U-I-41/13 z dne 10.10.2013 tožeča stranka pravočasno prosila za oprostitev plačila sodne takse.
sprememba delodajalca - delovnopravna kontiniuteta - trajen prenos dejavnosti - začasen prenos dejavnosti
V konkretnem primeru pri prenosu dejavnosti čiščenja ni šlo za začasen prenos od delodajalca prenosnika (to je druge tožene stranke) na delodajalca prevzemnika (to je prvo toženo stranko) v smislu določbe 6. odstavka 73. člena ZDR, temveč za trajen prenos v smislu določbe 1. odstavka 73. člena ZDR. Zato je tožnici nezakonito prenehalo delovno razmerje pri prvo toženi stranki, saj za prenehanje ni bilo podlage v nobeni od določb ZDR, zlasti pa ne v določbi 6. odstavka 73. člena ZDR, na katerega se je sklicevala prva tožena stranka. Zato je utemeljen tožničin tožbeni zahtevek na ugotovitev, da tožnici ni prenehalo delovno razmerje pri prvi toženi stranki in da ji še vedno traja, da jo je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo ter ji za čas od prenehanja delovnega razmerja do ponovne reintegracije v delovno razmerje obračunati bruto plače, odvesti pripadajoče davke in prispevke, tožnici pa izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi.
Ker toženka tožniku ni predložila dokazila, da je šolanje uspešno dokončala v skladu z določbo 41. člena Pravilnika o štipendiranju, niti ni pojasnila razlogov za nedokončanje šolanja, je toženka dolžna tožniku plačati vtoževani znesek na podlagi prvega odstavka 54. člena ZZZPB (po katerem ima Zavod pravico zahtevati vrnitev sredstev, izplačanih iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti in sredstev, namenjenih za ukrepe aktivne politike zaposlovanja ter sredstev, izplačanih iz naslova štipendiranja, v primerih, ko je bila pravica pridobljena na podlagi neresničnih podatkov, če upravičenec ni sporočil sprememb, ki vplivajo na pridobitev ali ukinitev pravice, oziroma če so bila sredstva nenamensko porabljena), ker se ni uresničil namen, zaradi katerega ji je bil znesek republiške štipendije dodeljen in izplačan.
ZDSS-1 člen 58, 81, 81/2, 182, 182/3. ZSDP člen 91, 91/3. Pravilniku o kriterijih za uveljavljanje pravic za otroke, ki potrebujejo posebno nego in varstvo člen 2, 3, 4, 5, 6.
dodatek za nego otroka - posebna nega in varstvo - otroci z več motnjami - duševna motnja
Za potrebe uveljavljanja pravic po ZSDP Pravilnik o kriterijih za uveljavljanje pravic za otroke, ki potrebujejo posebno nego in varstvo (Pravilnik) v 2. členu glede na težo duševnih motenj, razlikuje otroke z zmerno motnjo v duševnem razvoju, otroke s težjo motnjo v duševnem razvoju in otroke s težko motnjo v duševnem razvoju. Po tej določbi ima otrok z zmerno motnjo v duševnem razvoju posamezne sposobnosti različno razvite, orientacijski rezultat na testu inteligentnosti je IQ 35 - 49, mentalna starost odraslih pa je od 4 do 7 let. V skladu s 7. členom Pravilnika je do posebne nege in varstva upravičen tudi otrok, ki ima hkrati dve ali več motenj oz. bolezni, ki vsaka posebej sicer ne predstavlja take stopnje motnje ali bolezni iz predhodnih členov tega pravilnika, na podlagi katere otrok potrebuje posebno nego in varstvo po tem Pravilniku, njihova kombinacija pa to pravico utemeljuje (otroci z več motnjami). Pri tožničinem otroku ni podana zmerna duševna motnja, zato njegovo stanje ne ustreza opredelitvi v tč. a. 2. člena Pravilnika. Pri njem prav tako ni izpolnjen niti zakonski dejanski stan, ki ga določa 7. člen Pravilnika (otroci z več motnjami) saj pri njemu ni podanih značilnosti pervazivne motnje (v smislu avtizma), ni gibalne ali katere druge telesne zdravstvene motnje in tako pri njem ne gre za več sočasnih zdravstvenih motenj. Zato zahtevek tožnice, da se ji prizna pravica do dodatka za nego otroka, ni utemeljen.
OZ člen 88, 88/1. ZOR člen 105, 107, 107/2. Kolektivna pogodba za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji člen 40. ZNOIP člen 1, 2, 2/1, 2/1-3, 13, 13/1, 13/2. ZKolP člen 1, 1/2.
regres za letni dopust – prosto urejanje obligacijskih razmerij – avtonomija volje pogodbenih strank – ničnost – prisilni predpis – javni zavod - kolektivno dogovarjanje o višini regresa za letni dopust - način obračunavanja in izplačevanja regresa za letni dopust v pravnih osebah s področja gospodarstva in v pravnih osebah s področja negospodarstva ter v državnih organih - retroaktivnost
KP tožene stranke je bila sprejeta 18. 3. 1993, to je po uveljavitvi ZNOIP, zato je določba 30. člena KP tožene stranke (javnega zavoda), ki se nanaša na višino regresa za letni dopust, nična, ker je v nasprotju s kogentnimi določbami ZNOIP. Prvi odstavek 13. člena ZNOIP je namreč določal, da se regres za letni dopust za leto 1993 izplača največ v višini 60 % zadnjega znanega podatka Zavoda Republike Slovenije za statistiko o povprečni mesečni plači v gospodarstvu Republike Slovenije. Določba 1. odstavka 30. člena KP tožene stranke o tem, da delavcu pripada regres za letni dopust v višini delavčeve plače v mesecu pred izplačilom regresa, je v nasprotju s kongentno zakonsko določbo prvega odstavka 13. člena ZNOIP. V skladu s prvim odstavkom 103. člena takrat veljavnega ZOR je nična pogodba, ki nasprotuje prisilnim predpisom. ZNOIP ima značaj prisilnega predpisa, ki je omejil višino regresa za letni dopust, s KP tožene stranke pa je bilo že po začetku veljavnosti zakona to vprašanje urejeno v nasprotju z določbo 13. člena ZNOIP.
Pritožbo zoper sklep o zavrženju tožbe je tožnik vložil prepozno, saj jo je sodišče prejelo po pravnomočnosti izpodbijanega sklepa, zato jo je potrebno zavreči.
OZ člen 1019, 1019/3. ZIZ člen 20a, 55, 58, 58/4, 71.
ugovor dolžnika - odlog izvršbe - solidarni porok - neposredno izvršljiv notarski zapis - izvršilni naslov
Ker sta se dolžnika z neposredno izvršljivostjo notarskih zapisov strinjala, terjatvi pa sta zapadli, predstavljata notarska zapisa izvršilna naslova in sta neposredno izvršljiva. Iz notarskih zapisov (priloga A1) izhaja, da sta se dolžnika zavezala kot solidarna poroka, kar pomeni, da odgovarjata upnici enako kot glavni dolžnik in sicer za celotno obveznost, upnica pa lahko zahteva izpolnitev od dolžnika, ali od poroka, ali od obeh hkrati in sicer nerazdelno (tretji odstavek 1019. člena Obligacijskega zakonika).
ZUTD člen 63, 63/2, 63/2-8, 63/2-9. ZDR člen 114, 114/2, 114/2-1. ZPIZ-1 člen 8, 36, 36/1, 193, 193/1.
brezposelnost - denarno nadomestilo - redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - izključitveni razlog - krivda zavarovanca - starejši delavec - posebno pravno varstvo pred odpovedjo - starostna pokojnina - pokojninska doba
Po določbi 63. člena ZUTD pravice do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti ne more uveljaviti zavarovanec, ki je postal brezposeln po svoji krivdi ali volji. Šteje se, da je po svoji krivdi ali volji postal brezposeln starejši delavec, ki mu ni zagotovljena pravica do denarnega nadomestila iz zavarovanja za primer brezposelnosti do izpolnitve minimalnih pogojev za starostno upokojitev, pa je dal pisno soglasje k odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, oziroma če delavec zaradi delodajalčeve redne odpovedi v nasprotju z določbami zakona, ki ureja delovna razmerja, ki določajo posebno varstvo delavca pred odpovedjo, za zavarovanje svojih pravic ni zahteval arbitražne odločitve ali sodnega varstva.
Tožniku je bila pravica do denarnega nadomestila iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti zagotovljena do izpolnitve minimalnih pogojev za starostno upokojitev. Zato kot starejši delavec ni užival posebnega varstva pred odpovedjo v smislu 1. alinee 2. odstavka 114. člena ZDR. Ker tožniku pogodba o zaposlitvi ni bila odpovedana v nasprotju z določbo 114. člena ZDR, ki ureja posebno varstvo starejšega delavca pred odpovedjo, ni izpolnjen dejanski stan iz 8. alinee 2. odstavka 63. člena ZUTD. Zato ni podlage, da se tožniku iz tega razloga ne prizna pravica do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti.
Zaključek sodišča prve stopnje, da prodajna pogodba ni bila sklenjena neodvisno od koncesije in da ima prodajna podlaga poleg tipične podlage (prenos lastninske pravice na nepremičnini proti plačilu) tudi atipično (to je izvedbo koncesije na podlagi koncesijske pogodbe), je ob povedanem pravilen. Vse doslej povedano pa pomeni, da je prodajna pogodba ob sklenitvi sicer imela podlago (koncesijska pogodba je bila sklenjena), vendar se je ta podlaga kasneje izjalovila. Posledica kasnejše neuresničitve poslovne podlage pa ni ničnost pravnega posla, temveč tak pravni položaj na učinkovanje pogodbe in na obstoj pravic in obveznosti iz te pogodbe ne vpliva.
neujemanje pisno izdelane sodbe z izvirnikom – očitna pomota – bistvena kršitev določb kazenskega postopka – pravica do nepristranskega sojenja – izločitev sodnika – izločitev sodnika porotnika – konkretizacija izločitvenega razloga – zahteva za izločitev je prepozna – sprememba obtožnice – identiteta med obtožbo in sodbo – nerazumljivost izreka sodbe – izrek sodbe je v nasprotju sam s seboj – sodba nima razlogov – razlogi so v nasprotju z izrekom – prekoračitev obtožbe – nezakoniti dokazi – konkretizacija pritožbenih navedb – pravice obrambe – pravica do poštenega postopka – zavrnitev dokaznih predlogov – privilegij zoper samoobtožbo – subjektivna in objektivna koneksiteta – izločitev postopka – zasliševanje obremenilnih prič oziroma soobtožencev – navzočnost prejemnika premoženjske koristi - dokazna ocena – kršitev kazenskega zakona - nedovoljeno dajanje daril - nedovoljeno sprejemanje daril – uporaba milejšega zakona – sklenitev oziroma ohranitev posla – pravo oziroma nepravo podkupovanje – sprememba pravne opredelitve – napeljevanje – pomoč – zloraba položaja ali pravic – izraba položaja – neopravljanje dolžnosti – premoženjska škoda – premoženjska korist – naklep – odpustitev kazni – odmera kazni obsojencu – premoženjskopravni zahtevek – odvzem premoženjske koristi – nedopustnost pritožbe
Opustitev dolžnosti pridobitve soglasja nadzornega sveta, tako kot je bila obtožnica dopolnjena, predstavlja oziroma je vsebovana v izrabi položaja kot znaku kaznivega dejanja. Pri sklepanju pravnih poslov se namreč predpostavlja, da gre za posle, ki so veljavni nasproti tretjim osebam in zavezuje pravno osebo, a storilec prekorači interna pooblastila. Ko se v internem aktu (statutu) omejijo pooblastila statutarnega zastopnika na način, da zakoniti zastopnik potrebuje soglasje nadzornega sveta za sklenitev določenega pravnega posla, nima pravnega učinka nasproti tretjim osebam, zato tudi prekoračitev internih pooblastil (upravičenj) pomeni izrabljanje (zlorabo) položaja in je že zajet v izvršilni obliki izrabe (zlorabe) položaja in ne v izvršitveni obliki „neopravljanje dolžnosti“. V izvršitveno obliko „neopravljene dolžnosti„ štejejo le (prave) opustitve v smislu drugega odstavka 8. člena KZ, po kateri za opustitev dolžnostnega ravnanja (storitve) odgovarja oseba, ki je zavezana preprečiti nastanek prepovedane posledice, pri čemer mora biti opustitev za nastanek takšne posledice enakega pomena kot storitev.
Pritožba višje državne tožilke, s katero izpodbija odločitev sodišča prve stopnje, s katero je gospodarsko družbo L. d.d., s premoženjskopravnim zahtevkom, naperjenim zoper obtoženega R.Č. in obtoženega M.M. napotilo na pravdo, ni dovoljena. Že zaradi tega ne, ker ne more imeti več pravic, kot jih ima oškodovanec sam. Oškodovanec namreč sme izpodbijati sodbo samo glede odločbe sodišča o stroških kazenskega postopka, razen če je državni tožilec prevzel pregon od oškodovanca kot tožilca, ko se sme pritožiti iz vseh razlogov, iz katerih se sme izpodbijati sodba. Državni tožilec ni stranka v adhezijskem postopku, kar izhaja iz 101. člena ZKP, ki določa, kdo je aktivno legitimiran za uveljavitev premoženjskopravnega zahtevka v kazenskem postopku. To je tisti, ki je upravičen uveljavljati tak zahtevek v pravdi. Državni tožilec ni upravičen uveljavljati takega zahtevka v pravdi, zato tudi odločbe o premoženjskopravnem zahtevku ne more izpodbijati, celo upravičencu zakon ne daje pravice do pritožbe. Ker ne gre za pomanjkljivost sodbe glede kaznivega dejanja, krivde ali kazni, sodišče prve stopnje je tudi obrazložilo, zakaj je oškodovanca s premoženjskopravnih zahtevkom napotilo na pravdo, razlogi niso v nasprotju z izrekom izpodbijane sodbe, premoženjskopravno korist, pridobljeno s kaznivim dejanjem je tudi P. d.o.o. odvzelo, zato take odločitve državni tožilec ne more izpodbijati.
ZPP člen 318, 318/1. OZ člen 239, 378, 378/1, 1050.
zamudna sodba - državna štipendija - vrnitev - poravnava
Pravdni stranki sta sklenili izvensodno poravnavo, po kateri je toženka tožeči stranki dolžna vrniti zneske prejete štipendije, ker letnika, za katerega je prejela štipendijo, ni uspešno zaključila. Zato je tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji je tožena stranka dolžna povrniti izplačani znesek, utemeljen.