ZDSS-1 člen 58, 81, 81/2, 182, 182/3. ZSDP člen 91, 91/3. Pravilniku o kriterijih za uveljavljanje pravic za otroke, ki potrebujejo posebno nego in varstvo člen 2, 3, 4, 5, 6.
dodatek za nego otroka - posebna nega in varstvo - otroci z več motnjami - duševna motnja
Za potrebe uveljavljanja pravic po ZSDP Pravilnik o kriterijih za uveljavljanje pravic za otroke, ki potrebujejo posebno nego in varstvo (Pravilnik) v 2. členu glede na težo duševnih motenj, razlikuje otroke z zmerno motnjo v duševnem razvoju, otroke s težjo motnjo v duševnem razvoju in otroke s težko motnjo v duševnem razvoju. Po tej določbi ima otrok z zmerno motnjo v duševnem razvoju posamezne sposobnosti različno razvite, orientacijski rezultat na testu inteligentnosti je IQ 35 - 49, mentalna starost odraslih pa je od 4 do 7 let. V skladu s 7. členom Pravilnika je do posebne nege in varstva upravičen tudi otrok, ki ima hkrati dve ali več motenj oz. bolezni, ki vsaka posebej sicer ne predstavlja take stopnje motnje ali bolezni iz predhodnih členov tega pravilnika, na podlagi katere otrok potrebuje posebno nego in varstvo po tem Pravilniku, njihova kombinacija pa to pravico utemeljuje (otroci z več motnjami). Pri tožničinem otroku ni podana zmerna duševna motnja, zato njegovo stanje ne ustreza opredelitvi v tč. a. 2. člena Pravilnika. Pri njem prav tako ni izpolnjen niti zakonski dejanski stan, ki ga določa 7. člen Pravilnika (otroci z več motnjami) saj pri njemu ni podanih značilnosti pervazivne motnje (v smislu avtizma), ni gibalne ali katere druge telesne zdravstvene motnje in tako pri njem ne gre za več sočasnih zdravstvenih motenj. Zato zahtevek tožnice, da se ji prizna pravica do dodatka za nego otroka, ni utemeljen.
Opustitev predložitve dokazila o plačilu varščine izvršitelju in sodišču je manjšega pomena in bi bilo nesmotrno vztrajati pri ustavitvi izvršbe, ki bi jo upnik ponovno začel, zato lahko sodišče v primeru, če upnik k vloženi pritožbi zoper sklep o ustavitvi izvršbe predloži dokazilo o plačilu varščine, izpodbijani sklep spremeni ali razveljavi.
invalidnost I. kategorije - invalidska pokojnina - pridobitev pravice - sprememba invalidnosti
Tožnica je bila v pravnomočno zaključenem postopku razvrščena v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in ji je bila priznana pravica do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami. V predmetnem socialnem sporu je tožnica zatrjevala poslabšanje invalidnosti in nastanek nove invalidnosti. Ugotovljena I. kategorija invalidnosti nedvomno predstavlja spremembo invalidnosti. Posledično pa to pomeni, da glede na določbo drugega odstavka 163. člena ZPIZ (po kateri se v primeri, če nastanejo v stanju invalidnosti ali telesne okvare spremembe, zaradi katerih določena pravica preneha ali se spremeni, ta pravica preneha ali se spremeni s prvim dnem naslednjega meseca po nastanku spremembe) tožnica lahko pravico do invalidske pokojnine pridobi s prvim dnem naslednjega meseca po nastanku spremembe, in ne že z dnem ugotovljene I. kategorije invalidnosti z odločbo ZPIZ.
OZ člen 88, 88/1. ZOR člen 105, 107, 107/2. Kolektivna pogodba za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji člen 40. ZNOIP člen 1, 2, 2/1, 2/1-3, 13, 13/1, 13/2. ZKolP člen 1, 1/2.
regres za letni dopust – prosto urejanje obligacijskih razmerij – avtonomija volje pogodbenih strank – ničnost – prisilni predpis – javni zavod - kolektivno dogovarjanje o višini regresa za letni dopust - način obračunavanja in izplačevanja regresa za letni dopust v pravnih osebah s področja gospodarstva in v pravnih osebah s področja negospodarstva ter v državnih organih - retroaktivnost
KP tožene stranke je bila sprejeta 18. 3. 1993, to je po uveljavitvi ZNOIP, zato je določba 30. člena KP tožene stranke (javnega zavoda), ki se nanaša na višino regresa za letni dopust, nična, ker je v nasprotju s kogentnimi določbami ZNOIP. Prvi odstavek 13. člena ZNOIP je namreč določal, da se regres za letni dopust za leto 1993 izplača največ v višini 60 % zadnjega znanega podatka Zavoda Republike Slovenije za statistiko o povprečni mesečni plači v gospodarstvu Republike Slovenije. Določba 1. odstavka 30. člena KP tožene stranke o tem, da delavcu pripada regres za letni dopust v višini delavčeve plače v mesecu pred izplačilom regresa, je v nasprotju s kongentno zakonsko določbo prvega odstavka 13. člena ZNOIP. V skladu s prvim odstavkom 103. člena takrat veljavnega ZOR je nična pogodba, ki nasprotuje prisilnim predpisom. ZNOIP ima značaj prisilnega predpisa, ki je omejil višino regresa za letni dopust, s KP tožene stranke pa je bilo že po začetku veljavnosti zakona to vprašanje urejeno v nasprotju z določbo 13. člena ZNOIP.
premestitev - javni uslužbenci - dodatek za dvojezičnost
Tožena stranka je s spremenjeno sistemizacijo delovnih mest, pri čemer je zaradi zmotno določenega dodatka za dvojezičnost pri delovnem mestu “policijski svetnik” to delovno mesto ukinila in na novo sistemizirala delovno mesto “policijski svetnik” brez dodatka za dvojezičnost, glede na to, da na območju, kjer dela tožnik, ne živita ne italijanska ne madžarska narodna skupnost, dokazala obstoj delovnih potreb za premestitev v skladu z določbo 149. člena ZJU in s tem zakonit razlog za premestitev tožnika.
ZZVZZ člen 81. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 235, 244. ZUP člen 129, 129/1, 129/1-4.
začasna nezmožnost za delo – osebni zdravnik - imenovani zdravnik
Pri tožnici, ki je bila v spornem obdobju brezposelna in prijavljena na zavodu za zaposlovanje, bolniški stalež zaradi težav s pljuči ni bil utemeljen. Tožnica je bila namreč sposobna iskati novo zaposlitev. Zato njen tožbeni zahtevek, da je bila v vtoževanem obdobju začasno nezmožna za delo, ni utemeljen.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog - večje število delavcev – program razreševanja presežnih delavcev
Tožena stranka je v spornem času zaposlovala več kot 300 ljudi, zato je dolžnost izdelave programa razreševanja presežnih delavcev po določbi prvega odstavka 96. člena ZDR obstajala za primer, če ugotovi, da bo zaradi poslovnih razlogov v obdobju 30 dni postalo nepotrebno 30 delavcev ali če ugotovi, da bo zaradi poslovnih razlogov v obdobju treh mesecev postalo nepotrebno delo 20 ali več delavcev (2. odstavek 96. čl. ZDR). Tožena stranka je v celotnem letu 2012 odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov podala 27 delavcem, v času od 3. 9. 2012 do 3. 10. 2012 (obdobje 30 dni) pa 25 delavcem, zato obveznost izdelave programa razreševanja presežnih delavcev po 1. odstavku 96. člena ZDR ni obstajala.
V zvezi z 2. odstavkom 96. člena ZDR je sodna praksa izoblikovala stališče da gre za „varovalko“ pred tem, da bi delodajalec v obdobju 30 dni odpovedal pogodbe o zaposlitvi, nato pa z odpuščanji nadaljeval tako, da ne bi nikoli odpovedal pogodb tolikšnemu številu delavcev, kot jih določa prvi odstavek 96. člena ZDR. Vrhovno sodišče RS je v podobnem primeru že zavzelo stališče, da ni izpolnjen zakonski dejanski stan iz drugega odstavka 96. člena ZDR, če delodajalec odpoved takemu številu delavcev, ki ne dosega števila iz 1. odstavka 96. člena ZDR, poda naenkrat in nato z odpuščanji v treh mesecih ne nadaljuje, zato delodajalec ni dolžan izdelati programa razreševanja presežnih delavcev. V konkretnem primeru gre za drugačno dejansko stanje, saj je delodajalec (tožena stranka) delavce iz poslovnega razloga odpuščal postopoma: enega 3. 9. 2012, tožnico 10. 9. 2012, nato 28. 9. 2012 še 19 delavcev, 1. 10. 2012 enega delavca, 2. 10. 2012 enega delavca ter 3. 10. 2012 dva delavca, skupaj 25 delavcev. Glede na navedeno je preuranjena odločitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka v konkretnem primeru ni bila dolžna izdelati programa razreševanja presežnih delavcev (po 2. odst. 96. čl. ZDR).
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog - rok za vložitev tožbe - prekluzivni rok - ugotovitev obstoja delovnega razmerja - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
Toženec je ugovarjal pravočasnost vložitve tožbe glede na določbo člena 204/3 ZDR v zvezi z ugotovitvijo nezakonitosti oziroma razveljavitvijo sporne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, na kar mora sicer sodišče prve stopnje paziti tudi po uradni dolžnosti. 30 dnevni rok za vložitev tožbe iz člena 204/3 ZDR je namreč materialni prekluzivni rok, katerega prekoračitev ima za posledice izgubo pravice zahtevati meritorno presojo zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Ker sodišče prve stopnje sploh ni ugotavljalo, če je tožnik tožbo v zvezi s sporno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi vložil v roku iz člena 204/3 ZDR, od te ugotovitve pa je odvisna tudi odločitev o delu njegovega tožbenega zahtevka, ki se je nanašal na obstoj delovnega razmerja oziroma pravice iz delovnega razmerja za določeno obdobje, je v tem delu ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.
OZ člen 54, 58, 808, 808/1, 808/2, 831, 831/2. Uredba EU št. 44/2001 člen 23, 26, 26/1. ZMZPP člen 19.
pogodba o trgovskem zastopanju - obličnost pogodbe – dogovorjena oblika – sprememba iste pogodbe – dogovorjena oblika kot pogoj za spremembo te iste pogodbe
Sicer določa 2. odstavek 54. člena OZ, da je pogodbo, za katero je bila dogovorjena posebna oblika, mogoče spremeniti tudi z neobličnim sporazumom. Poleg tega je 2. odstavek 54. člena OZ tudi sam dispozitiven in isto velja tudi za 3. odstavek 54. člena OZ; stranki se lahko dogovorita tudi drugače. To je razumljivo; če se stranki lahko dogovorita, da je posebna oblika pogoj za veljavnost pogodbe, potem ni nobenega razloga, da se ne bi mogli dogovoriti tudi, da je posebna oblika pogoj za spremembo te iste pogodbe.
Zaključek sodišča prve stopnje, da prodajna pogodba ni bila sklenjena neodvisno od koncesije in da ima prodajna podlaga poleg tipične podlage (prenos lastninske pravice na nepremičnini proti plačilu) tudi atipično (to je izvedbo koncesije na podlagi koncesijske pogodbe), je ob povedanem pravilen. Vse doslej povedano pa pomeni, da je prodajna pogodba ob sklenitvi sicer imela podlago (koncesijska pogodba je bila sklenjena), vendar se je ta podlaga kasneje izjalovila. Posledica kasnejše neuresničitve poslovne podlage pa ni ničnost pravnega posla, temveč tak pravni položaj na učinkovanje pogodbe in na obstoj pravic in obveznosti iz te pogodbe ne vpliva.
V obravnavani zadevi je predmet odškodninski zahtevek tožeče stranke (delodajalca) zaradi kršitve konkurenčne klavzule, dogovorjene v pogodbi o zaposlitvi med toženo stranko in tožečo stranko, ki z novim delodajalcem zavarovalnico ni v nikakršni zvezi. Samo dejstvo, da je tožena stranka sedaj zaposlena pri navedeni zavarovalnici, ne pomeni, da ima novi delodajalec pravni interes za izid predmetne zadeve. Zato ni podan pravni interes za dovolitev intervencije zavarovalnice v tem sporu.
V drugem odstavku 53. člena ZIZ je uzakonjeno razpravno načelo, ki dolžniku nalaga aktivnost pri navajanju dejstev in predlaganju dokazov. V kolikor dolžnik dejstev, s katerimi ugovor utemeljuje, ne navede in predloži dokaze, se ugovor šteje za neutemeljenega.
skupno premoženje - dolg, ki bremeni oba zakonca - zunajzakonska skupnost - terjatev zakonca do drugega zakonca
Ker je tožnica v času trajanja zunajzakonske skupnosti v celoti sama krila stroške za registracijo svojega vozila v letih 2005 in 2006, ki sta ga uporabljala oba s tožencem, in stroške nakupa drv v letih 2005 do 2008, ji mora toženec povrniti 1/2 plačanega zneska.
ZUTD člen 63, 63/2, 63/2-8, 63/2-9. ZDR člen 114, 114/2, 114/2-1. ZPIZ-1 člen 8, 36, 36/1, 193, 193/1.
brezposelnost - denarno nadomestilo - redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - izključitveni razlog - krivda zavarovanca - starejši delavec - posebno pravno varstvo pred odpovedjo - starostna pokojnina - pokojninska doba
Po določbi 63. člena ZUTD pravice do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti ne more uveljaviti zavarovanec, ki je postal brezposeln po svoji krivdi ali volji. Šteje se, da je po svoji krivdi ali volji postal brezposeln starejši delavec, ki mu ni zagotovljena pravica do denarnega nadomestila iz zavarovanja za primer brezposelnosti do izpolnitve minimalnih pogojev za starostno upokojitev, pa je dal pisno soglasje k odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, oziroma če delavec zaradi delodajalčeve redne odpovedi v nasprotju z določbami zakona, ki ureja delovna razmerja, ki določajo posebno varstvo delavca pred odpovedjo, za zavarovanje svojih pravic ni zahteval arbitražne odločitve ali sodnega varstva.
Tožniku je bila pravica do denarnega nadomestila iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti zagotovljena do izpolnitve minimalnih pogojev za starostno upokojitev. Zato kot starejši delavec ni užival posebnega varstva pred odpovedjo v smislu 1. alinee 2. odstavka 114. člena ZDR. Ker tožniku pogodba o zaposlitvi ni bila odpovedana v nasprotju z določbo 114. člena ZDR, ki ureja posebno varstvo starejšega delavca pred odpovedjo, ni izpolnjen dejanski stan iz 8. alinee 2. odstavka 63. člena ZUTD. Zato ni podlage, da se tožniku iz tega razloga ne prizna pravica do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti.
ZST-1 člen 8, 29, 29.b, 29.b/3, 34, 34/3, 35, 35/1. ZIZ člen 38, 38/5. --------------------- Op. št. (1): Tretji odstavek 34. člena ZST-1 določa:“Če se vloga šteje za umaknjeno ali se zavrže, ker taksa za postopek o vlogi ni bila plačana, mora stranka plačati takso, ki je v tarifnem delu tega zakona določena za umik vloge. Če ta taksa v tarifnem delu zakona ni določena, se plača tretjina takse za postopek o vlogi. Zaradi plačila te takse pošlje sodišče taksnemu zavezancu nov plačilni nalog s sestavinami, določenimi v prvem odstavku tega člena“.
nastanek taksne obveznosti
Ob neizpolnjeni procesni predpostavki (neplačilo sodne takse za vloženo pravno sredstvo), sodišče sploh ne presoja, ali so izkazane ostale z zakonom zahtevane formalne procesne predpostavke (pravočasnost, popolnost, dovoljenost), kot tudi pravnega sredstva vsebinsko ne obravnava. Ob ugotovitvi, da sodna taksa za pravno sredstvo ni plačana, sodišče šteje, da je vloga umaknjena.
prenehanje delovnega razmerja – obstoj delovnega razmerja - nedoločen čas
Razmerje med tožečo in toženo stranko ima v določenem obdobju vse elemente delovnega razmerja po prvem odstavku 4. člena ZDR, zato je tožničin zahtevek na ugotovitev obstoja delovnega razmerja utemeljen. Tožnica se je v organiziran delovni proces v premičnem baru pri toženi stranki vključila prostovoljno in v njem za plačilo, osebno in nepretrgano opravljala delo priprave in prodaje napitkov.
Res je sicer, kot je navedlo sodišče prve stopnje, da ZZK-1 v prehodnih in končnih določbah ni posebej določal, kateri predpis se uporablja za vložitev izbrisne tožbe za vpis, ki je bil opravljen pred veljavnostjo ZZK-1, v času, ko je veljal triletni prekluzivni rok, vendar pa sta tako teorija kot tudi večinska sodna praksa štela, da prekluzivni rok, ki ga je določal drugi odstavek 102. člena ZZK ne velja, ker gre za nepravo retroaktivnost zakona, ki načeloma ni prepovedana.
Tožnik je pri sodišču podal vlogo, v kateri je navedel, da je pravno neuk ter sodišče prosil, da razsodi in upošteva pravice, pridobljene iz naslova invalidnosti III. kategorije, ki mu pripadajo, pa v odločbah ZPIZ niso bile upoštevane. Te odločbe je priložil ter prosil, da se mu ponovno odmeri pokojnina z upoštevanjem vseh dejavnikov, pridobljenih pravic iz naslova invalidnosti, z dnem nastanka invalidnosti. Glede na takšno nerazumljivo vlogo je sodišče prve stopnje tožniku naložilo, da naj pojasni namen svoje vloge, česar ni storil in mu tudi naložilo, da predloži še en izvod vloge s prilogami za nasprotno stranko in ga tudi opozorilo, da bo sodišče njegovo vlogo zavrglo v kolikor ne bo ravnal po sklepu. Ker tožnik vloge ni popravil ali dopolnil tako, da je primerna za obravnavo, jo je bilo potrebno zavreči (5. odst. 108. čl ZPP).
nedopustnost izvršbe – razpolaganje s skupnim premoženjem – ustanovitev zastavne pravice – soglasje - dobra vera
Pri sklepanju sporazuma o zavarovanju sta bila navzoča oba skupna lastnika, zato je pravno nepomembno, katerega od njiju je toženec (zastavni upnik) pri tem štel za lastnika stanovanja (predmeta zavarovanja); sodišču se z vprašanjem dobrovernosti zastavnega upnika zato ni bilo treba ukvarjati. Zastaviteljica, ki je zastavno pravico formalno ustanovila, je to storila po dogovoru s tožnikom oz. v soglasju z njim, saj bi v nasprotnem primeru tožnik sklenitev pravnega posla preprečil. Tak pravni posel na podlagi drugega odstavka 52. čl. ZZZDR ustvarja pravne posledice.
OBLIGACIJSKO PRAVO – ODŠKODNINSKO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0079129
OZ člen 10, 131, 131/1. ZPP člen 154, 154/2.
odškodninska odgovornost – krivdna odgovornost – prepoved povzročanja škode – opustitev dolžne skrbnosti – odmera denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo – udarec v koleno – telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem – stroški postopka
Odškodninska odgovornost je podana, ker druga tožena stranka ni ustrezno zavarovala mesta odvoza zamrzovalnih skrinj. Ker v svoje prostore vabi ljudi zaradi pridobitne dejavnosti (prodaje izdelkov), mora z ustrezno skrbnostjo zagotoviti varno okolje za takšno dejavnost.
Ustaljena sodna praksa za nepremoženjsko škodo zaradi telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem priznava odškodnino v višini najmanj ene povprečne plače v Republiki Sloveniji. Pogoj za prisojo takšne odškodnine je nastanek pravno priznane škode.