ZDR člen 110, 110/1, 111, 111/1, 111/1-1, 118, 118/1.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev obveznosti iz delovnega razmerja – znaki kaznivega dejanja - reintegracija
Tožena stranka je tožniku v podani izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi očitala, da je 7-krat neupravičeno uporabil geslo pokojnega poslovodje bencinskega servusa ter vstopal v aplikacijo „prodaja kurilnega olja“ in posegel v naročilo tako, da je način prvega plačila spremenil iz gotovine v položnico ter s tem povzročil toženki denarno škodo. Tožnik je ves čas postopka zanikal, da bi vršil neupravičene posege v aplikacijo za prodajo kurilnega olja. Na videoposnetkih je bil v spornem času v bencinskem servisu poleg tožnika prisoten tudi pokojni poslovodja. Izvedenec je podal mnenje, da se ne da ugotoviti, kdo je vstopal v aplikacijo in iz katerega računalnika in da je bilo praktično možno, da sta tako tožnik kot poslovodja istočasno delala na aplikaciji kurilnega olja, kar pomeni, da tožena stranka tožniku ni dokazala, da je kršil pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja in da ima kršitev vse znake kaznivega dejanja. Zato je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku po 1. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR, nezakonita.
prenehanje delovnega razmerja – obstoj delovnega razmerja - nedoločen čas
Razmerje med tožečo in toženo stranko ima v določenem obdobju vse elemente delovnega razmerja po prvem odstavku 4. člena ZDR, zato je tožničin zahtevek na ugotovitev obstoja delovnega razmerja utemeljen. Tožnica se je v organiziran delovni proces v premičnem baru pri toženi stranki vključila prostovoljno in v njem za plačilo, osebno in nepretrgano opravljala delo priprave in prodaje napitkov.
V obravnavani zadevi je predmet odškodninski zahtevek tožeče stranke (delodajalca) zaradi kršitve konkurenčne klavzule, dogovorjene v pogodbi o zaposlitvi med toženo stranko in tožečo stranko, ki z novim delodajalcem zavarovalnico ni v nikakršni zvezi. Samo dejstvo, da je tožena stranka sedaj zaposlena pri navedeni zavarovalnici, ne pomeni, da ima novi delodajalec pravni interes za izid predmetne zadeve. Zato ni podan pravni interes za dovolitev intervencije zavarovalnice v tem sporu.
ZDSS-1 člen 72, 72/1, 72/2, 75. ZPIZ-1 člen 11. ZUP člen 256.
zavrženje tožbe - sodno varstvo - rok za vložitev tožbe - molk organa
Tožnik je vložil tožbo zoper ugotovitveno odločbo. Zoper to odločbo je v predsodnem postopku pri tožencu vložil pritožbo, novo zahtevo za izdajo odločbe pa, še preden je potekel rok za izdajo odločbe, določen v 256. členu ZUP. Ker tožnik ni postopal skladno z določbo 72. člena ZDSS-1 (po kateri se tožba vloži v 30 dneh od vročitve dokončnega upravnega akta; stranka pa sme vložiti tožbo, kot če bi bila njena pritožba zavrnjena, tudi v primeru, če pristojni drugostopni organ ni izdal upravnega akta o pritožbi stranke v zakonitem roku in če ga tudi na novo zahtevo ne izda v nadaljnjih 7 dneh), niso izpolnjeni pogoji za vložitev tožbe po navedeni določbi, zato jo je potrebno zavreči (75. člena ZDSS-1). Tožba je bila preuranjeno vložena, ne sicer zaradi tega, ker je bila vložena zoper ugotovitveno odločbo toženca, ampak zato, ker ob vložitvi nove zahteve za izdajo odločbe o pritožbi še ni pretekel rok za izdajo odločbe. Za ugotovitev, ali je tožba v tem primeru dopustna, ne zadostuje le dejstvo, da je od dneva vložitve nove zahteve preteklo še nadaljnjih 7 dni, pač pa tudi, da je nova zahteva za izdajo odločbe vložena po preteku roka za izdajo in vročitev odločbe o pritožbi.
V drugem odstavku 53. člena ZIZ je uzakonjeno razpravno načelo, ki dolžniku nalaga aktivnost pri navajanju dejstev in predlaganju dokazov. V kolikor dolžnik dejstev, s katerimi ugovor utemeljuje, ne navede in predloži dokaze, se ugovor šteje za neutemeljenega.
ZIZ člen 34, 55, 55/1, 101, 102, 137. --------------------- Op. št. (1): Dolžnik je bil na vsebino ugovora, kot jo zahteva zakon za obrazložen ugovor, opozorjen v pravnem pouku sklepa o dovolitvi izvršbe na novo sredstvo izvršbe.
ugovor zoper novo izvršilno sredstvo - ugovorni razlogi - prejemki, izvzeti iz izvršbe
Zoper sklep, s katerim sodišče med izvršilnim postopkom na predlog upnika skladno s 34. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) spremeni sklep o izvršbi tako, da dovoli izvršbo na novo izvršilno sredstvo in s tem tudi predmet izvršbe, ima dolžnik pravico do ugovora z omejitvijo ugovornih razlogov zgolj na novo izvršilno sredstvo ali predmet izvršbe (načelno pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča RS z dne 19. 6. 1996), pri čemer mora v ugovoru navesti dejstva, s katerimi ga utemeljuje in predložiti dokaze, sicer se ugovor šteje kot neutemeljen (drugi odstavek 53. člena ZIZ).
pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja - obveznost uveljavljanja pospešitvenih sredstev
Pospešitvenih pravnih sredstev po ZVPSBNO strankam ni bilo treba uveljavljati le, če se je sodni postopek, kateremu očitajo prekomerno trajanje, končal v prvih štirih mesecih po začetku uporabe ZVPSBNO, torej v času, ko bi bil lahko po uveljavitvi ZVPSBNO in pred zaključkom prekomerno trajajočega postopka v celoti izpeljan postopek s pospešitvenimi pravnimi sredstvi po ZVPSBNO.
sprememba delodajalca - delovnopravna kontiniuteta - trajen prenos dejavnosti - začasen prenos dejavnosti
V konkretnem primeru pri prenosu dejavnosti čiščenja ni šlo za začasen prenos od delodajalca prenosnika (to je druge tožene stranke) na delodajalca prevzemnika (to je prvo toženo stranko) v smislu določbe 6. odstavka 73. člena ZDR, temveč za trajen prenos v smislu določbe 1. odstavka 73. člena ZDR. Zato je tožnici nezakonito prenehalo delovno razmerje pri prvo toženi stranki, saj za prenehanje ni bilo podlage v nobeni od določb ZDR, zlasti pa ne v določbi 6. odstavka 73. člena ZDR, na katerega se je sklicevala prva tožena stranka. Zato je utemeljen tožničin tožbeni zahtevek na ugotovitev, da tožnici ni prenehalo delovno razmerje pri prvi toženi stranki in da ji še vedno traja, da jo je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo ter ji za čas od prenehanja delovnega razmerja do ponovne reintegracije v delovno razmerje obračunati bruto plače, odvesti pripadajoče davke in prispevke, tožnici pa izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi.
Tožeča stranka od toženca zahteva povrnitev zneska iz naslova neupravičeno pridobljenega nadomestila za brezposelnost. V sporu se presojata dva različna obdobja in s tem v zvezi tudi dve različni odločbi, ki pa se obe nanašata na pravico oziroma izplačevanje denarnega nadomestila za brezposelnost. Odločba, na kateri temelji odločitev sodišča, je bila odpravljena. Ker je bila odločba odpravljena, v tem primeru ni mogoče govoriti o odpadu pravne podlage. V 3. odstavku 190. člena OZ je namreč določeno, da obveznost vrnitve oziroma nadomestitve vrednosti nastane tudi, če kdo nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla. Odprto pa je ostalo vprašanje, ali je pravna podlaga odpadla v zvezi z drugo odločbo. Sodba glede omenjenega nima razlogov in se v tem delu tudi ne da preizkusiti, enako tudi glede vprašanja, ali so bili sporni zneski nadomestila tožencu tudi dejansko izplačani, zato je bila odločitev sodišča prve stopnje razveljavljena.
neujemanje pisno izdelane sodbe z izvirnikom – očitna pomota – bistvena kršitev določb kazenskega postopka – pravica do nepristranskega sojenja – izločitev sodnika – izločitev sodnika porotnika – konkretizacija izločitvenega razloga – zahteva za izločitev je prepozna – sprememba obtožnice – identiteta med obtožbo in sodbo – nerazumljivost izreka sodbe – izrek sodbe je v nasprotju sam s seboj – sodba nima razlogov – razlogi so v nasprotju z izrekom – prekoračitev obtožbe – nezakoniti dokazi – konkretizacija pritožbenih navedb – pravice obrambe – pravica do poštenega postopka – zavrnitev dokaznih predlogov – privilegij zoper samoobtožbo – subjektivna in objektivna koneksiteta – izločitev postopka – zasliševanje obremenilnih prič oziroma soobtožencev – navzočnost prejemnika premoženjske koristi - dokazna ocena – kršitev kazenskega zakona - nedovoljeno dajanje daril - nedovoljeno sprejemanje daril – uporaba milejšega zakona – sklenitev oziroma ohranitev posla – pravo oziroma nepravo podkupovanje – sprememba pravne opredelitve – napeljevanje – pomoč – zloraba položaja ali pravic – izraba položaja – neopravljanje dolžnosti – premoženjska škoda – premoženjska korist – naklep – odpustitev kazni – odmera kazni obsojencu – premoženjskopravni zahtevek – odvzem premoženjske koristi – nedopustnost pritožbe
Opustitev dolžnosti pridobitve soglasja nadzornega sveta, tako kot je bila obtožnica dopolnjena, predstavlja oziroma je vsebovana v izrabi položaja kot znaku kaznivega dejanja. Pri sklepanju pravnih poslov se namreč predpostavlja, da gre za posle, ki so veljavni nasproti tretjim osebam in zavezuje pravno osebo, a storilec prekorači interna pooblastila. Ko se v internem aktu (statutu) omejijo pooblastila statutarnega zastopnika na način, da zakoniti zastopnik potrebuje soglasje nadzornega sveta za sklenitev določenega pravnega posla, nima pravnega učinka nasproti tretjim osebam, zato tudi prekoračitev internih pooblastil (upravičenj) pomeni izrabljanje (zlorabo) položaja in je že zajet v izvršilni obliki izrabe (zlorabe) položaja in ne v izvršitveni obliki „neopravljanje dolžnosti“. V izvršitveno obliko „neopravljene dolžnosti„ štejejo le (prave) opustitve v smislu drugega odstavka 8. člena KZ, po kateri za opustitev dolžnostnega ravnanja (storitve) odgovarja oseba, ki je zavezana preprečiti nastanek prepovedane posledice, pri čemer mora biti opustitev za nastanek takšne posledice enakega pomena kot storitev.
Pritožba višje državne tožilke, s katero izpodbija odločitev sodišča prve stopnje, s katero je gospodarsko družbo L. d.d., s premoženjskopravnim zahtevkom, naperjenim zoper obtoženega R.Č. in obtoženega M.M. napotilo na pravdo, ni dovoljena. Že zaradi tega ne, ker ne more imeti več pravic, kot jih ima oškodovanec sam. Oškodovanec namreč sme izpodbijati sodbo samo glede odločbe sodišča o stroških kazenskega postopka, razen če je državni tožilec prevzel pregon od oškodovanca kot tožilca, ko se sme pritožiti iz vseh razlogov, iz katerih se sme izpodbijati sodba. Državni tožilec ni stranka v adhezijskem postopku, kar izhaja iz 101. člena ZKP, ki določa, kdo je aktivno legitimiran za uveljavitev premoženjskopravnega zahtevka v kazenskem postopku. To je tisti, ki je upravičen uveljavljati tak zahtevek v pravdi. Državni tožilec ni upravičen uveljavljati takega zahtevka v pravdi, zato tudi odločbe o premoženjskopravnem zahtevku ne more izpodbijati, celo upravičencu zakon ne daje pravice do pritožbe. Ker ne gre za pomanjkljivost sodbe glede kaznivega dejanja, krivde ali kazni, sodišče prve stopnje je tudi obrazložilo, zakaj je oškodovanca s premoženjskopravnih zahtevkom napotilo na pravdo, razlogi niso v nasprotju z izrekom izpodbijane sodbe, premoženjskopravno korist, pridobljeno s kaznivim dejanjem je tudi P. d.o.o. odvzelo, zato take odločitve državni tožilec ne more izpodbijati.
Voznik, ki mu je bilo izrečeno prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja, ni pa bilo izvršeno na podlagi 202.d člena ZP-1, ima poseben položaj, saj lahko v preizkusni dobi in vse do izdaje sklepa, da se izrečena sankcija prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja ne izvrši, sodeluje v cestnem prometu kot voznik motornega vozila in se torej tudi lahko znajde v položaju, ko mu je zaradi kršitve določb cestnoprometnih predpisov mogoče izreči sankcijo kazenskih točk v številu, ki ima za posledico izrek sankcije prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja. Pritrditi je zato treba stališču sodišča prve stopnje, da je hkratno vodenje dveh postopkov, torej postopka dokončne odločitve o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja z izdajo sklepa, da se izrečena sankcija prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja ne izvrši, kot določa 1. odstavek 202.e člena ZP-1 prej in sedaj veljavnega ZP-1 in vodenje postopka o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja zaradi novega prekrška, kot določa 1. odstavek 202.č člena v zvezi s 3. odstavkom 22. člena ZP-1, pravno nevzdržno, saj bi zaradi pravne praznine (ZP-1 pred dopolnitvijo ZP-1H v 5. odstavku 202e. člena te pravne situacije ni urejal) prišlo do neenakega obravnavanja enakih situacij.
Pravdni stranki sta sklenili poravnavo, iz katere izhaja, da toženec, ki je bil upravičen do republiške štipendije, namena, zaradi katerega mu je bila dana štipendija, ni uresničil iz razlogov na njegovi strani. Nadalje je bilo dogovorjeno, da bo toženec tožeči stranki vrnil dolgovani znesek v dvanajstih obrokih. Toženec je tožeči stranki vrnil zgolj dva obroka, zato tožeči stranki dolguje še vtoževano razliko (1050. čl OZ).
odpravnina - pravila vračanja - izredna odpoved delavca - kdaj se ne more zahtevati vrnitev - razlogi na strani delodajalca - pravice in obveznosti delodajalca - predhodni zdravstveni pregled
Tožeča stranka (delodajalec) je imela možnost, da se upre toženčevemu (delavčevem) zahtevku za plačilo odpravnine na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (ki jo je toženec podal tožeči stranki) in se pusti tožiti, da bi se potem v sodnem sporu ugotavljalo ali je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi utemeljena. Vendar pa tožeča stranka tega ni storila, temveč je odpravnino izplačala, zato je pri presoji spornega razmerja potrebno uporabiti določbo 191. člena OZ o tem, da kdor kaj plača, čeprav ve, da ni dolžan, nima pravice zahtevati nazaj, razen če si je pridržal pravico zahtevati nazaj ali če je plačal, da bi se izognil sili. Tožeča stranka si takšne pravice ni pridržala, prav tako pa ne gre za primere da bi kaj plačala zato, da bi se izognila sili. Zato zahtevek tožeče stranke na povrnitev izplačane odpravnine ni utemeljen.
Okoliščina, da je bila kasneje razveljavljena sodna odločba, na podlagi katere je bil delodajalec (tožeča stranka) dolžan pozvati delavca nazaj na delo, ne pomeni, da je delavec zato delodajalcu dolžan povrniti stroške predhodnega zdravstvenega pregleda, na katerega je bil delavec poslan pred ponovno reintegracijo k delodajalecm. V skladu s petim odstavkom 26. člena ZDR stroške napotitve na predhodni zdravstveni pregled nosi delodajalec. Ni mogoče trditi, da je bil toženec (delavec) s tem obogaten in da bi zato tožeči stranki (delodajalcu) te stroške moral povrniti.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STEČAJNO PRAVO
VSK0005552
OZ člen 50. ZPP člen 181, 181/1, 181/2. ZFPPIPP člen 22, 22/1.
pravna korist za vložitev ugotovitvene tožbe - izločitvena pravica - pogodba o finančnem lizingu - navidezna pogodba - nedokončani pogodbeni predmeti - prodaja bodoče stvari - namen uporabe predmetov lizinga
Samo dejstvo, da tožena stranka predmetov lizinga ni imela namena uporabljati sama (ampak jih je – potem ko bodo predmeti dokončno izdelani - imela namen prodati na trgu) ne pomeni, da so konkretne pogodbe o finančnem lizingu nične oziroma navidezne pogodbe (pogodbo o finančnem lizingu, kjer je v ospredju element financiranja, ni mogoče enostavno podrediti pravilom zakupne pogodbe).
Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih člen 47, 47/4, 51, 51/2, 51/2-2, 51/2-4.
izvedenina- izvedensko delo - nagrada - izjemno zahtevno mnenje
Za izjemno zahtevna mnenja sodišče lahko oceni le najbolj kompleksna in zapletena izvedenska mnenja, ko je potrebno odgovoriti na več zahtevnih strokovnih vprašanj, obdelati več sklopov strokovnih vprašanj, ko je k izdelavi mnenja potrebno pritegniti strokovnjake z drugih področij ali preštudirati veliko dodatne literature.
Glede na dopolnilna vprašanja obeh strank, dopolnitve izvedenskega mnenja v konkretnem primeru nikakor ni možno oceniti za izjemno zahtevno. Kot izjemno zahtevnega tudi ni možno opredeliti izračuna, ki ga je izvedenka opravila na zahtevo tožnice. Glede na kriterije iz četrtega odstavka 47. člena Pravilnika o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih (ta določa, da je zahtevnost izvida in mnenja odvisna zlasti od obsežnosti dokumentacije, ki je podlaga za izdelavo izvida in mnenja, časa, ki ga ima izvedenec na voljo, da ga pripravi, kompleksnosti in vrste zadeve, ki je predmet izvida in mnenja, ter drugih dejavnikov, ki lahko vplivajo na stopnjo zahtevnosti izvida in mnenja) ter glede na vsebino dopolnilnega izvedenskega mnenja, je izvedenka dejansko upravičena do nagrade na podlagi 2. točke drugega odstavka 51. člena Pravilnika, to je do nagrade za pisno izdelavo zahtevnega dopolnilnega izvida in mnenja.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog - večje število delavcev – program razreševanja presežnih delavcev
Tožena stranka je v spornem času zaposlovala več kot 300 ljudi, zato je dolžnost izdelave programa razreševanja presežnih delavcev po določbi prvega odstavka 96. člena ZDR obstajala za primer, če ugotovi, da bo zaradi poslovnih razlogov v obdobju 30 dni postalo nepotrebno 30 delavcev ali če ugotovi, da bo zaradi poslovnih razlogov v obdobju treh mesecev postalo nepotrebno delo 20 ali več delavcev (2. odstavek 96. čl. ZDR). Tožena stranka je v celotnem letu 2012 odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov podala 27 delavcem, v času od 3. 9. 2012 do 3. 10. 2012 (obdobje 30 dni) pa 25 delavcem, zato obveznost izdelave programa razreševanja presežnih delavcev po 1. odstavku 96. člena ZDR ni obstajala.
V zvezi z 2. odstavkom 96. člena ZDR je sodna praksa izoblikovala stališče da gre za „varovalko“ pred tem, da bi delodajalec v obdobju 30 dni odpovedal pogodbe o zaposlitvi, nato pa z odpuščanji nadaljeval tako, da ne bi nikoli odpovedal pogodb tolikšnemu številu delavcev, kot jih določa prvi odstavek 96. člena ZDR. Vrhovno sodišče RS je v podobnem primeru že zavzelo stališče, da ni izpolnjen zakonski dejanski stan iz drugega odstavka 96. člena ZDR, če delodajalec odpoved takemu številu delavcev, ki ne dosega števila iz 1. odstavka 96. člena ZDR, poda naenkrat in nato z odpuščanji v treh mesecih ne nadaljuje, zato delodajalec ni dolžan izdelati programa razreševanja presežnih delavcev. V konkretnem primeru gre za drugačno dejansko stanje, saj je delodajalec (tožena stranka) delavce iz poslovnega razloga odpuščal postopoma: enega 3. 9. 2012, tožnico 10. 9. 2012, nato 28. 9. 2012 še 19 delavcev, 1. 10. 2012 enega delavca, 2. 10. 2012 enega delavca ter 3. 10. 2012 dva delavca, skupaj 25 delavcev. Glede na navedeno je preuranjena odločitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka v konkretnem primeru ni bila dolžna izdelati programa razreševanja presežnih delavcev (po 2. odst. 96. čl. ZDR).
ZAVAROVANJE TERJATEV - PRAVO DRUŽB - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL0074706
ZIZ člen 270, 270/1, 270/2. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14. ZGD-1 člen 263, 263/1, 263/2, 514.
začasna odredba - možnost obravnavanja pred sodiščem - obrazložitev - neobrazložena odločitev - odškodninska odgovornost organa vodenja ali nadzora
Za odgovornost zadošča ravnanje v nasprotju z zahtevano skrbnostjo in nastanek škode za samo družbo. Predpostavka odgovornosti ni, da so člani vodilnih organov kot takšni imeli od samega ravnanja tudi osebno korist.
Razlogi prvostopenjskega sklepa so v bistvenem delu zajeti v dveh stavkih, pri čemer je prvi stavek nerazumljiv tako po slovnični, kot tudi po vsebinski plati. Omenja namreč prisilno poravnavo, o kateri se postopek ne vodi in je tožnici v svojem predlogu za izdajo začasne odredbe niti z besedo nista omenili. Oba stavka pa zgolj, kolikor sta razumljiva, vsebujeta pravno sklepanje, konkretnih razlogov za sprejeti sklep pa sodišče ne navede.
ZFPPIPP člen 131, 131/1, 132, 132/3, 132/3-1, 354. ZFPPIPP-C člen 90, 90/2.
izvršilni postopek - osebni stečaj - terjatev, nastala pozačetku osebnega stečaja
Upnik je v obravnavani izvršilni zadevi predlagal izvršbo za plačilo okoljskih dajatev, kanalščin in čiščenja, terjatve pa se nanašajo na obdobje po začetku osebnega stečaja. ZFPPIPP nima določbe, ki bi omogočala izvršbo za takšne terjatve, in ker te ne spadajo med izjeme, ki jih določa drugi odstavek 131. čl. ZFPPIPP, glede katerih je tudi po začetku postopka zaradi insolventnosti mogoče izdati sklep o izvršbi, je sodišča prve stopnje z izdajo le tega zmotno uporabilo materialno pravo.
prodaja premoženja stečajnega dolžnika – ločitveni upnik – soglasje o prodaji – pravnomočnost sklep o preizkusu terjatev – napotitveni sklep
Glede na to, da je sodišče v stečajnem postopku na svoje sklepe vezano, je dolžno spoštovati pravnomočnost sklepa o preizkusu terjatev delu, ki se nanaša na pritožnika tudi, če je sklep nepravilen. Pritožnik bi se, da bi uveljavil in zavaroval svoje pravice, moral zoper sklep o preizkusu terjatev pritožiti, saj je očitno, da je ta v napotitvenem delu napačen. Ker tega ni storil, je napotitveni sklep (četudi napačen) postal pravnomočen, takšno odločbo pa je potrebno upoštevati.
Delež na nepremičnini nima vpliva na plačilo računov po podjemni pogodbi; gre za notranje razmerje med solastniki, ki pa se podjemnika ne tiče. V tem primeru tudi ne gre za nujno sosporništvo. Bistveno je, da je toženec pri tožniku ustvaril vtis, da je on pogodbena stranka in v poslu je aktivno sodeloval, zato je njegova pasivna legitimacija podana.