predlagatelj postopka - aktivna legitimacija - nujna pot - dovolitev nujne poti - pravni interes
Predlagateljica se v zvezi s svojo „aktivno legitimacijo“ za vodenje predmetnega postopka (sedaj v pritožbi) prav tako posplošeno in neprepričljivo sklicuje na vsebino (prvega in drugega odstavka) 175. člena ZNP-1 ter svoje (zemljiškoknjižno) lastništvo nepremičnine, ki v naravi predstavlja javno cesto (parc. št. 1183/2, k.o. X) in ki naj (kot to poudarja) ne bi predstavljala „navadne“ nepremičnine. Pri tem ne upošteva, da 175. člen ZNP-1 ne ureja „aktivne legitimacije“ oziroma ne odgovarja na vprašanje, kateri zemljiškoknjižni lastnik lahko poda predlog za dovolitev nujne poti. Za presojo tega vprašanja je potrebno omenjeno določbo brati skupaj z 88. členom SPZ, ki jasno določa, da je institut nujne poti namenjen nepremičnini (njenemu lastniku), ki nima za redno rabo potrebne zveze z javno cesto ali bi bila takšna zveza povezana z nesorazmernimi stroški. Omenjeni člen je uvrščen v 4. oddelek SPZ z naslovom »SOSEDSKO PRAVO«, kar (samo za sebe) izkazuje namen (civilno-pravnega) instituta nujne poti, ki je v urejanju (stvarnopravnih) razmerij med lastniki sosednjih nepremičnin in ne potreb javnega (cestnega) prometa.
Zakon o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (1958) člen 39, 40. ZLNDL člen 2, 3.
pravica uporabe - lastninjenje po ZLNDL - brezplačno uživanje - pridobitev lastninske pravice na nepremičnini - pravni naslov za pridobitev lastninske pravice - nacionalizacija stavbnega zemljišča - nacionalizacija zemljišč
Ključno vprašanje v predmetni zadevi je bilo, katera od pravdnih strank (oziroma njunih pravnih prednic) je imela v času uveljavitve ZLNDL pravico uporabe na obeh spornih parcelah.
Pritožba ne upošteva, da je do nacionalizacije (lastninjenja) relevantnega zemljišča v konkretni zadevi prišlo na določb ZNNZ, ki je v prvem odstavku 38. člena sam predvidel, da ostane nacionalizirano nezazidano gradbeno zemljišče v posesti prejšnjega lastnika vse dotlej, dokler se ta po odločbi občinskega ljudskega odbora ne izroči v posest občini ali komu drugemu, da sezida zgradbo ali kakšen drug objekt ali da izvede kakšna druga dela. V prvem odstavku 39. člena istega zakona pa je bilo določeno, da ima prejšnji lastnik nacionaliziranega nezazidanega gradbenega zemljišča pravico brezplačno uživati to zemljišče vse dotlej, dokler je v njegovi posesti. V primerih torej, kot je konkretni, je (že) sam zakon (ZNNZ) predvidel, da ostane zemljišče (dokler se ga ni potrebovalo za gradnjo ali kakšna druga dela) v posesti prejšnjega lastnika. Vendar pa (oziroma zato) okoliščina, da sta toženkini pravni prednici posest zemljišča obdržali oziroma sta imeli na njem pravico brezplačnega uživanja, ne pomeni, da sta imeli na njem tudi pravico uporabe. Pravica uporabe gradbenega (stavbnega) zemljišča (v družbeni lastnini) je namreč, kot je to pravilno izpostavilo že sodišče prve stopnje, pomenila (obsegala) pravico uporabljati to zemljišče na način, da se na njem zgradi stavbo in da se ga uporablja za potrebe te stavbe (glej tudi 40. člen ZNNZ). Tega pa ni moč enačiti s pravico prejšnjega lastnika brezplačno uživati takšno (nacionalizirano nezazidano gradbeno) zemljišče (primerjaj prvi odstavek 39. in 40. člen ZNNZ).
Pravice brezplačnega uživanja ni moč enačiti s pravico uporabe.
ZDR-1 člen 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-4, 137, 137/7, 138, 138/2, 169.. ZIUZEOP člen 126.
izredna odpoved - naklep - huda malomarnost - izostanek z dela - obveščanje delodajalca - nezakonitost odpovedi
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožnik ni ravnal naklepno in tudi ne hudo malomarno. Toženo stranko je o razlogih odsotnosti z delovnega mesta obvestil, dela po pogodbi o zaposlitvi ni smel opravljati od doma, ker mu tožena stranka tega ni dovolila, zato je posledično zaradi višje sile ostal doma. Ker je toženo stranko o razlogih svoje odsotnosti obvestil, ne obstaja odpovedni razlog po 4. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, ki je podan, če delavec najmanj pet dni zaporedoma ne pride na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa ne obvesti delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti. Prav tako pa ni podan razlog iz 2. alineje istega člena, saj tožnik ni ravnal naklepoma ali iz hude malomarnosti, ko svojega dela po pogodbi ni mogel opravljati. Tako je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku dne 9. 4. 2020, nezakonita.
SPZ člen 70, 70/2, 70/5, 70/6.. ZNP-1 člen 118, 119.
delitev solastnine - fizična delitev stanovanja - izplačilo vrednosti solastninskega deleža - potrebne prilagoditve - soglasje solastnika - fizična delitev z izplačilom razlike v vrednosti
Predmetni stanovanji predstavljata zaključeni stanovanjski enoti. Povsem sprejemljiva je ugotovitev, da brez znatnejših prilagoditev ne bi mogli nastati (v teh stanovanjih) še dve novi stanovanjski enoti, ki bi po površini ustrezali solastniškemu deležu predlagateljice (z ustrezno ločenim vhodom, vsemi inštalacijami, ipd). Še večji obseg posegov in sprememb pa bi bil potreben, da bi se te novonastale enote povezale s stanovanjem št. 3. Podrobnejše izračunavanje s tem povezanih stroškov ni bilo potrebno. Brez soglasja vseh solastnikov, ki v konkretnem primeru ni podano, predlagana fizična delitev ni dopustna.
ZIZ člen 17, 17/2, 17/2-2. OZ člen 288, 347, 347/1, 356, 356/2, 365, 378, 378/1.
zamudne obresti - izvršilni naslov - bodoče zamudne obresti - zastaranje zamudnih obresti - tek zamudnih obresti - plačilo glavnice - prenehanje teka zamudnih obresti - pretrganje zastaranja
Zamudne obresti od dne plačila glavnice ne tečejo več.
Ker so zamudne obresti občasne terjatve, ki zapadejo v bodoče, glede njih velja, da zastarajo v treh letih od zapadlosti vsake posamezne terjatve. Napačno je stališče pritožnika, da je bil z vložitvijo predloga za izvršbo v izvršilni zadevi In 000/2013 tek zastaralnega roka glede 50 % povišanja pretrgan. Ker tega povišanja oziroma obresti, nateklih na ta račun, v prvotnem postopku upnik ni zahteval in torej te terjatve ni uveljavljal, tudi njihovega zastaranja ni pretrgal. Iz istega razloga s plačilom terjatve v izvršilnem postopku In 000/2013 dolžnica tudi ni pripoznala zahtevka upnika za zamudne obresti, natekle na račun 50 % povišanja, in s tem ni pretrgala zastaranja teh obresti.
Ker jih torej upnik prej ni uveljavljal, so vse zamudne obresti v višini 50 % zakonskih zamudnih obresti, ki so se natekle v obdobju od zapadlosti glavnice pa do tri leta pred vložitvijo predloga v tem izvršilnem postopku zastarale.
odločba o stroških postopka - kriterij potrebnosti stroškov - vsebinska obravnava vloge - uspeh stranke v postopku
Sodišče druge stopnje soglaša s pristopom sodišča prve stopnje, ki je navedeni vlogi z dne 9. 12. 2019 in 18. 2. 2020 presojalo po vsebini in v kontekstu celotnega postopka. Tudi sama dolžnica priznava, da sta bili vlogi del njene obrambe, zato ju je tudi pravilno presojati glede na končni uspeh dolžnice v postopku. Drobljenje vlog, kot želi to storiti dolžnica, ni skladno s pojasnjenim izhodiščem, ampak je za stroškovno odločitev pomembna glavna vsebina in povezava vlog.
Pomemben je neuspeh dolžnice z ugovorom po izteku roka z dne 11. 9. 2019, ki je bil zavržen. Drugačno razumevanje dolžnice ni utemeljeno. Sodišče druge stopnje soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da sta bili po njuni bistveni vsebini vlogi povezani z navedenim ugovorom. Tudi vloga z dne 18. 2. 2020 se je v bistvenem nanašala na zatrjevanje, da je bil dolg v celoti poravnan in da je ugovor po izteku roka dopusten.
Ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe pritožbeno sodišča ugotavlja, da je sodba sodišča prve stopnje obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Razlogi o odločilnih dejstvih, ki so vodili v zavrnitev tožbenega zahtevka, so v tolikšni meri pomanjkljivi (niso navedeni), nejasni in med seboj v nasprotju, da je onemogočen pritožbeni preizkus izpodbijane sodbe.
ZPP člen 191, 191/1, 191/2. ZZK-1 člen 1. SPZ člen 11, 11/1.
naknadna razširitev tožbe - naknadno sosporništvo na pasivni strani
Tožničina naknadna razširitev tožbe še na novega toženca (poleg prvotnega toženca) predstavlja naknadni nastanek sosporništva, ki ga opredeljuje ZPP v 191. členu in za dovolitev katerega morajo biti podane tako splošne predpostavke, kot so te določene v prvem odstavku 191. člena, kot posebne predpostavke na strani tožene stranke, kot so določene v drugem odstavku.
Glede na vpis lastninske pravice v zemljiški knjigi je lastništvo stopnic in s tem imetništvo stopnic kot nevarne stvari jasno ter zato za dokazovanje lastništva teh stopnic samo dejstvo, kateri pravni subjekt vodi to stopnišče tudi v svojih poslovnih knjigah, ni pravno pomembno. Za stopnišče, kot poseben del stavbe, ki je kot tak vpisan v zemljiško knjigo in za katerega velja pravni režim nepremičnine, velja, da je lastnina tistega, ki je kot lastnik vpisan v zemljiško knjigo, saj to izhaja iz pomena zemljiške knjige kot javne evidence (stvarnih) pravic na nepremičninah (1. člen ZZK-1) in iz določila 11/1 člena SPZ.
Sporna je vsebina sodne pošiljke. Vročilnica je javna listina, ki dokazuje resničnost tistega, kar je na njej potrjeno. Dovoljeno je dokazovati, da so na vročilnici ugotovljena dejstva neresnična. Domnevo o resničnosti tistega, kar je na vročilnico potrjeno, je dovoljeno izpodbijati.
postopek poenostavljene prisilne poravnave - pritožba zoper sklep o začetku postopka - pritožba upnika - pravni interes za pritožbo - terjatve na katere učinkuje poenostavljena prisilna poravnava - posodobljen seznam terjatev
Ker terjatev pritožnika ni vsebovana v Seznamu navadnih terjatev upnikov, nanj poenostavljena prisilna poravnava niti ne bo imela učinkov, tudi če jo bo sodišče potrdilo. Slednje pomeni, da pritožnik nima pravnega interesa za pritožbo zoper sklep o začetku postopka poenostavljene prisilne poravnave.
Iz sklepa z dne 18. 6. 2020 jasno in določno izhaja, da je sodišče izvedenskemu organu med drugim naložilo tudi odgovore na vprašanja, ali je pri tožnici do 14. 11. 2019 prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti za opravljanje organiziranega pridobitnega dela ter opredelitev vzroka in datuma nastanka takšne invalidnosti. Za podano pisno izvedensko mnenje z dne 15. 7. 2020 je s sklepom z dne 17. 7. 2020 izvedenskemu organu odmerilo 1.015,63 EUR izvedenine iz naslova nagrade in priglašenih materialnih stroškov. Ker v pisnem izvedenskem mnenju z dne 15. 7. 2020 ni bilo odgovorjeno na vprašanji o vzroku in datumu nastanka I. kategorije invalidnosti, je izvedenski organ dne 25. 8. 2020 zaprosilo za dopolnitev v navedeni smeri in dopolnilno mnenje prejelo 16. 10. 2020 . Izvedenskemu organu je posledično neutemeljeno priznane 258,64 EUR izvedenine (51,00 EUR za študij spisa + 153,00 EUR nagrade + 8,00 EUR materialnih stroškov = 212,00 EUR, povečanih za 46,64 EUR iz naslova 22 % DDV ), saj bi odgovora iz dopolnilnega mnenja moral podati že v osnovnem pisnem izvedenskem mnenju.
odlog - nepremičnina - dom dolžnika - nenadomestljiva ali težko nadomestljiva škoda - izjemne okoliščine - nesorazmernost
Izguba doma res pomeni trajno in praviloma nepovratno posledico, ki izjemno intenzivno poseže tako v položaj dolžnika kot tudi v položaj njegovih družinskih članov, ki bodo skupaj z njim v izvršbi izgubili svoj dom. A izvršba na tako nepremičnino sama po sebi ni nedopustna, niti sama po sebi ne predstavljata nenadomestljive ali težko nadomestljive škode. Dolžnik mora tako v predlogu za odlog navesti tako trditveno kot tudi dokazno podlago, ki izkazuje, da so pri njem ali njegovih družinskih članih podane okoliščine, ki jim trenutno oziroma v obdobju predlaganega odloga izvršbe onemogočajo poplačilo dolgov in ureditev novega doma drugje.
Ob ugotovljeni vrednosti nepremičnine dolžnika v višini 261.000,00 EUR in goli glavnici terjatev upnikov nad 30.000,00 EUR, pri čemer so izvršbe dovoljene tudi zaradi zamudnih obresti in stroškov izvršilnih postopkov, v konkretnem primeru očitna nesorazmernost ni podana.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - SODNE TAKSE
VSL00046328
ZPP člen 105a, 105a/3, 139, 139/6, 224, 224/4. Uredba (ES) št. 1393/2007 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. novembra 2007 o vročanju sodnih in izvensodnih pisanj v civilnih ali gospodarskih zadevah v državah članicah ( vročanje pisanj ) in razveljavitvi Uredbe Sveta (ES) št. 1348/2000 člen 14.
spor majhne vrednosti - ustavitev postopka - plačilo sodne takse - domneva umika tožbe - vročanje v tujino - uredba - neposredno vročanje stranki - pravilnost vročitve - kršitev pravil o vročanju - poizvednica - javna listina - dokazna moč javne listine - dejanski prejem sodnega pisanja - seznanjenost z vsebino pošiljke - načelo kontradiktornosti
Uredba št. 1393/2007 omogoča tri načine vročanja, in sicer vročanje preko organov za sprejem v državi članici izvršitve, vročanje po diplomatskem ali konzularnem predstavniku države članice izvora ali po pošti. Uredba št. 1393/2007 v 14. členu dopušča, da vsaka država članica osebam s stalnim prebivališčem v drugi državi članici vroča sodna pisanja neposredno z uporabo poštnih storitev, in sicer s priporočenim pismom z vročilnico ali na drug, enakovreden način.
Tožnica se ne more uspešno sklicevati na kršitev pravil o vročanju, ker je sodno pisanje dejansko prejela (šesti odstavek 139. člena ZPP). Pravila o vročanju namreč niso sama sebi namen, pač pa želijo zagotoviti čim večjo gotovost, da se stranka dejansko seznani s procesnim gradivom. Kršitve pravil o vročanju torej učinkujejo le, če je bila stranki zaradi njih kršeno načelo kontradiktornosti.
ZPP člen 142, 142/4, 343, 343/1, 343/2. ZST-1 člen 34a, 34a/4.
pritožba - pravnomočnost - zavrženje - nastop fikcije vročitve
V predmetni zadevi je bil dolžnici sklep z dne 12. 2. 2021 glede na ugotovitve sodišča prve stopnje vročen s fikcijo vročitve. V zvezi z navedenim pritožba neutemeljeno zatrjuje, da je dolžnici navedeni sklep bil vročen dne 5. 3. 2021, ko ji je bil puščen v izpostavljenem hišnem predalčniku.
Storilec v napovedi pritožbe jasno izraža voljo, da se pritožuje zoper sodbo prvostopenjskega sodišča, zato po oceni pritožbenega sodišča, upoštevajoč stališče Vrhovnega sodišča v sodbi IV Ips 21/2018, z dne 26. 11. 2018, ni mogoče zaključiti, da bi pozneje vložena, prepozna pritožba zoper sodbo z obrazložitvijo, lahko vplivala na dovoljenost prvotne pritožbe podane zoper sodbo brez obrazložitve.
nagrada za postopek - pravica družbenika do informacije in vpogleda - odvetniški stroški
Glede nagrade za predlog nasprotni udeleženec utemeljeno navaja, da ni mogoče razbrati katera merila iz 3. člena OT je upoštevalo in kako, da je predlagateljici priznalo maksimalno nagrado 2000 točk.
ZPP člen 127, 129, 285, 291, 310.. ZDSS-1 člen 63, 66, 73, 81, 82.
pregled zapisnika o posvetovanju in glasovanju - materialno procesno vodstvo - oblikovanje tožbenega zahtevka - izdaja sodbe
V obravnavanem primeru je po vpogledu v zapisnik o posvetovanju in glasovanju mogoče zaključiti edino to, da potek glasovanja in sprejem odločbe ni potekal skladno z določbo 129. člena ZPP. Zato posledično tudi ni mogoče šteti, da bi senat sodišča prve stopnje sodno odločbo skladno z 291. členom ZPP sploh izdal. Torej, da bi senat po posvetu in z glasovanjem razglasil odločbo, ki je enaka tisti, ki je bila izdana.
posestno varstvo - ponovno motenje posesti - razlaga zakonske določbe - jezikovna, sistemska in namenska razlaga - namen posestnega varstva - način motenja, ki se bistveno razlikuje od prejšnjega motenja, ugotovljenega v izvršilnem naslovu - potrebnost stroškov - obrazloženost stroškovne odločitve - neutemeljeno povzročeni stroški - odlog izvršbe - pritožbene novote - pravni interes za pritožbo
S parkiranjem vozila je prišlo do ponovnega motenja posesti. Dolžnik sicer navaja, da vozila ni parkiral neposredno na poti, temveč ob njej, vendar pa ob tem ne nasprotuje oziroma ne prereka upničinih navedb, da je razpoložljivo širino dovoza s parkiranjem zožil na 134 cm, ravno tako ne trdi, da bi upnica kljub parkiranemu vozilu lahko neovirano dostopala do svojih parcel.
Držijo sicer navedbe dolžnika, da je upnica trdila, da obveznost v osnovnem izvršilnem postopku I 000/2019 ni bila izpolnjena v celoti, temveč le delno, vendar pa po oceni višjega sodišča določbe prvega odstavka 229. člena ZIZ ni mogoče razumeti in interpretirati tako ozko in strogo gramatikalno, kot se zavzema dolžnik, torej da bi morala biti za možnost izdaje novega sklepa o izvršbi zaradi ponovnega motenja obveznost po sklepu o izvršbi izpolnjena v celoti (in da bi moral biti predhodni izvršilni postopek že ustavljen). Jezikovno razlago norme namreč dokončno determinira šele njena povezanost z drugimi zakonskimi določbami in njena umeščenost v pravni sistem preko teleološke in sistemske razlage, katerih cilj je dognati smisel in predvsem namen določbe v kontekstu zakona in pravnega sistema kot celote. Določbo prvega odstavka 229. člena je zato treba razlagati skladno z namenom posestnega varstva, ki je v preprečevanju samovoljnih poseganj v posest drugega in v ohranitvi dotedanjega načina uporabe stvari.
Namen, ki ga v posestnem sporu zasleduje upnica, je doseči neoviran in nemoten dostop do svojih parcel preko dolžnikove parcele, ta namen pa je bil v postopku I 000/2019 tudi dosežen. Upnica je namreč že v predlogu pojasnila, da ji je dolžnik kljub le delni izpolnitvi obveznosti po izvršilnem naslovu omogočil hojo in vožnjo preko svoje parcele na njene parcele (tega dolžnik v tem postopku tudi ne zanika), nato pa je s parkiranjem vozila njeno posest ponovno motil. Ker upnica že razpolaga z izvršilnim naslovom, s katerim se dolžniku prepoveduje s takimi ali podobnimi dejanji ali kakšnimi koli drugimi dejanji posegati v posest upnice, ne more uspešno vložiti nove tožbe ob vsakem ponovnem motenju, temveč ji je pravno varstvo treba zagotoviti v okviru 229. člena ZIZ.
Tudi pri presojo bistvene podobnosti ali različnosti motenja je treba izhajati iz prej pojasnjenega namena posestnega varstva, ki ga zasleduje upnica, torej iz namena zagotavljanja nemotenega in neoviranega dostopa preko parcel dolžnika na parcele upnice. Tako kot je dolžnik upnici posest motil s preprečitvijo dostopa s postavitvijo les in ograj, ji je dostop efektivno enako preprečil tudi s parkiranjem avtomobila, s katerim je dovozno pot zožal do te mere, da upnica s svojim avtomobilom po njej ni mogla priti do svojih parcel, zato je pritrditi prvostopenjskemu zaključku, da gre za bistveno podobno motenje posesti.
Glede na dosedanji potek izvršilnega postopka je bil upničin predlog za izvršbo na podlagi izvršilnega naslova utemeljen, saj je bil dolžnikov ugovor zavrnjen, posledično pa so stroški predloga potrebni za izvršbo in je upnica za njihovo izterjavo utemeljeno predlagala opravo premičninske izvršbe. Kljub dolžnikovemu uspehu s predlogom za odlog premičninske izvršbe zato ni mogoče šteti, da bi upnica dolžniku stroške predloga za odlog povzročila neutemeljeno, in ji jih ni mogoče naložiti v plačilo.
določitev krajevne pristojnosti - izpolnitev denarne obveznosti - sedež odvetnika - začasni zastopnik - pristojnost slovenskega sodišča
Določbe 47. člena ZPP ni mogoče razlagati tako, da bi se splošna krajevna pristojnost določila na podlagi sedeža začasnega zastopnika. Takšno razlogovanje bi namreč neutemljeno širilo pojem splošne krajevne pristojnosti iz 47. člena ZPP in 48. člena ZPP, saj je sistem pristojnosti v ZPP urejen tako, da je krajevna pristojnost določena (predpisana) glede na določeno zvezo spornega razmerja s krajevnim območjem sodišča, bodisi na podlagi personalnega ali pa realnega kriterija.
ZDZdr člen 39, 39/1, 39/2. URS člen 19, 19/1, 19/2, 35, 51, 51/3.
postopki sprejema osebe na zdravljenje oziroma obravnavo - sprejem na zdravljenje brez privolitve - oddelek pod posebnim nadzorom - sprejem na zdravljenje brez privolitve na podlagi sklepa sodišča - ogrožanje lastnega zdravja - duševna motnja - varstvo osebne svobode - odvzem prostosti - poseg v varstvo pravic zasebnosti in osebnostnih pravic - pravica do zdravstvenega varstva
Pritožnica je do svojega stanja in potrebe po zdravljenju z zdravili nekritična, izvajanje terapije v domačem okolju je že opustila, zato so izpolnjeni vsi pogoji iz 39. člena ZDZdr in je zaradi narave duševne bolezni potrebno, da se jo zadrži na zdravljenju na oddelku pod posebnim nadzorom, odklonitev zdravljenja pa je posledica duševne bolezni in s tem povezane nesposobnosti razumevanja lastnega stanja, ne pa posledica zavestne in razumske odločitve.