ZPP člen 151, 151/1, 151/2. ZIZ člen 17, 17/2, 17/2-1.
odločitev o stroških - načelo formalne legalitete - stroški odgovora upnika na ugovor dolžnika - ugovor dolžnika zoper sklep o izvršbi
Dolžnica stroškovne odločitve konkretno ne izpodbija. Uradni preizkus odločitve o upnikovih stroških, ki predstavljajo stroške za pripravo odgovora na ugovor, pa je pokazal nepravilno uporabo materialnega prava. Po drugem odstavku 151. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ mora upravičenje drugih oseb do nagrade izhajati iz zakona. Upnik, ki kot podlago za stroške navaja svoj cenik, do te nagrade zato ni upravičen.
Upniku kot stranki sicer pripadajo izdatki (prvi odstavek 151. člena ZPP). Zahteva za njihovo povrnitev mora biti opredeljena (drugi odstavek 163. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Ker v konkretnem primeru upnik v stroškovniku določno navaja, da gre za plačilo za pripravo odgovora na ugovor, tem stroškom ni mogoče pripisati naravo izdatkov po prvem odstavku 151. člena ZIZ.
Predlagatelji so pravočasno, znotraj 15 dnevnega roka iz 325. v zvezi s 332. členom ZPP, 3. členom ZVEtL-1 in 42. členom ZNP-1, predlagali izdajo dopolnilnega sklepa, saj sodišče v njem ni odločilo o obrestih za primer zamude s plačilom pravdnih stroškov. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom njihovemu predlogu utemeljeno ugodilo. Zgolj dejstvo, da je prvi nasprotni udeleženec svojo obveznost pravočasno poravnal (po predlogu za izdajo dopolnilnega sklepa), na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje ne vpliva. Pomeni le, da sankcija obresti za primer zamude zanj ne bo nastopila.
ZPP člen 142, 142/4, 343, 343/1, 343/2. ZST-1 člen 34a, 34a/4.
pritožba - pravnomočnost - zavrženje - nastop fikcije vročitve
V predmetni zadevi je bil dolžnici sklep z dne 12. 2. 2021 glede na ugotovitve sodišča prve stopnje vročen s fikcijo vročitve. V zvezi z navedenim pritožba neutemeljeno zatrjuje, da je dolžnici navedeni sklep bil vročen dne 5. 3. 2021, ko ji je bil puščen v izpostavljenem hišnem predalčniku.
ZPP člen 191, 191/1, 191/2. ZZK-1 člen 1. SPZ člen 11, 11/1.
naknadna razširitev tožbe - naknadno sosporništvo na pasivni strani
Tožničina naknadna razširitev tožbe še na novega toženca (poleg prvotnega toženca) predstavlja naknadni nastanek sosporništva, ki ga opredeljuje ZPP v 191. členu in za dovolitev katerega morajo biti podane tako splošne predpostavke, kot so te določene v prvem odstavku 191. člena, kot posebne predpostavke na strani tožene stranke, kot so določene v drugem odstavku.
Glede na vpis lastninske pravice v zemljiški knjigi je lastništvo stopnic in s tem imetništvo stopnic kot nevarne stvari jasno ter zato za dokazovanje lastništva teh stopnic samo dejstvo, kateri pravni subjekt vodi to stopnišče tudi v svojih poslovnih knjigah, ni pravno pomembno. Za stopnišče, kot poseben del stavbe, ki je kot tak vpisan v zemljiško knjigo in za katerega velja pravni režim nepremičnine, velja, da je lastnina tistega, ki je kot lastnik vpisan v zemljiško knjigo, saj to izhaja iz pomena zemljiške knjige kot javne evidence (stvarnih) pravic na nepremičninah (1. člen ZZK-1) in iz določila 11/1 člena SPZ.
Odločb toženca iz predhodnih upravnih postopkov ni mogoče ponovno presojati zaradi pravnomočnosti kot ustavne pravne kategorije. Tožeča stranka bi le z obnovo kot izrednim pravnim sredstvom lahko posegla v pravnomočno urejena upravna razmerja. Skladno z določili 260. člena ZUP pa je sodišče pravilno ugotovilo, da zatrjevani obnovitveni razlog (poslabšanje zdravstvenega stanja) ne predstavlja dejstva, ki bi obstajalo že v času izdaje odločbe z dne 23. 11. 2007, ko je toženec zaradi neizpolnjevanja starostnega pogoja po 72. členu ZPIZ-92 zavrnil tožničino zahtevo z dne 1. 8. 2007 za priznanje pravice do sorazmernega dela vdovske pokojnine. Iz tožničine trditvene podlage ni razvidna zatrjevana popolna nezmožnost za delo, ki bi nastala pred moževo smrtjo oziroma v enem letu po njej, kar bi imelo lahko določeno pravno težo. Tudi pravna narava novih izvidov, ki izkazujejo poslabšanje zdravstvenega stanja po pravilni oceni prvostopnega sodišča ne ustrezajo novim dokazom, skladno s 1. točko 260. člena ZUP.1
ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14, 354, 354/1. OZ člen 393, 393/1, 393/2, 394.
izvršba - menica v zavarovanje izpolnitve obveznosti - pooblastilo za izpolnitev menice - samostojna menična zaveza - deljiva obveznost - solidarna obveznost - določitev obsega izpolnitve obveznosti - bistvena kršitev določb pravdnega postopka - izostanek razlogov o odločilnih dejstvih - razveljavitev odločbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje
Glede obveznosti druge toženke je tožeča stranka trdila, da je le ta osebno kot trasant podpisala drugo (prav tako bianco) menico in ji jo izročila s pooblastilom za izpolnitev v zavarovanje bodočih obveznosti prvega toženca iz Prodajne pogodbe. In glede na navedeno je tudi pravilno stališče sodišča prve stopnje, da druga toženka odgovarja tožeči stranki samostojno na podlagi dane menične zaveze. Zato se pritožbeno sodišče strinja tudi z zaključkom sodišča prve stopnje, da je za pravilno odločitev relevanten njen ugovor, da je bila menica izpolnjena v nasprotju z vsebino meničnega pooblastila. Pri tem pa ugotavlja, da obrazložitev sodbe ne vsebuje relevantnih dejstev o vsebini pooblastila druge toženke tožeči stranki za izpolnitev bianco menice, prav tako pa sodba tudi nima razlogov o odločilnem dejstvu, da je tožeča stranka v tem znesku izpolnila bianco menico druge toženke v skladu z vsebino njenega meničnega pooblastila. Sodišče prve stopnje namreč izhaja iz zmotne predpostavke, da morata biti zavezi obeh strank enaki, ker gre za zavarovanje iste obveznosti. Zato v tem delu sodbe sodišča prve stopnje ni mogoče preizkusiti.
V obravnavanem primeru je izrek sodbe tak, da zavezuje vsako od toženk k plačilu polovice vtoževanega zneska.
INŠPEKCIJSKO NADZORSTVO - KONCESIJE - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - SOCIALNO VARSTVO
VSL00049576
ZSV člen 108. ZUP člen 224, 224/2-3. ZUS-1 člen 32, 32/1, 64, 64/1, 64/3, 64/4.
spor majhne vrednosti - koncesija za opravljanje javne službe pomoč družini na domu - plačilo socialnovarstvene storitve - odstop od koncesijske pogodbe - prepoved izvajanja koncesije - prenehanje koncesijske pogodbe - prenehanje koncesije - inšpekcijski nadzor - izvršljivost odločbe - zadržanje izvršitve upravnega akta - pravna varnost - pobotni ugovor - odpadla pravna podlaga
Tako splošne pravne akte (zakoni in ustava) kot individualne (odločbe in sodbe) je treba spoštovati, pa tudi če se adresarji z njihovimi določili ne strinjajo. Le na tak način se dosega pravna varnost, ki je vitalnega pomena za obstoj in za funkcioniranje vsake pravne države.
Ignoriranje upravnega akta, kakršen je bil izrečen tožnici, ne more rezultirati v plačilu opravljenega dela, ki je bilo septembra 2017 tožnici (ker izrečenih napak in nepravilnosti ni odpravila) še prepovedano. Drugačna presoja bi pomenila negiranje pravne varnosti. Iz razlogov pravne varnosti pa je inšpekcijsko odločbo morala spoštovati tudi toženka. Če bi se tudi ona kot najpomembnejša in temeljna samoupravna lokalna skupnost požvižgala na inšpekcijsko prepoved, bi toliko bolj ogrozila pravni red. Tako pa je ravnala pravilno in v skladu z zakonom, ko je po izdaji odločbe našla drugega izvajalca za tista dela, ki ga je inšpekcija tožnici do odprave napak prepovedala ter o novem izvajalcu obvestila tožničine stranke.
postopek poenostavljene prisilne poravnave - pritožba zoper sklep o začetku postopka - pritožba upnika - pravni interes za pritožbo - terjatve na katere učinkuje poenostavljena prisilna poravnava - posodobljen seznam terjatev
Ker terjatev pritožnika ni vsebovana v Seznamu navadnih terjatev upnikov, nanj poenostavljena prisilna poravnava niti ne bo imela učinkov, tudi če jo bo sodišče potrdilo. Slednje pomeni, da pritožnik nima pravnega interesa za pritožbo zoper sklep o začetku postopka poenostavljene prisilne poravnave.
odlog - nepremičnina - dom dolžnika - nenadomestljiva ali težko nadomestljiva škoda - izjemne okoliščine - nesorazmernost
Izguba doma res pomeni trajno in praviloma nepovratno posledico, ki izjemno intenzivno poseže tako v položaj dolžnika kot tudi v položaj njegovih družinskih članov, ki bodo skupaj z njim v izvršbi izgubili svoj dom. A izvršba na tako nepremičnino sama po sebi ni nedopustna, niti sama po sebi ne predstavljata nenadomestljive ali težko nadomestljive škode. Dolžnik mora tako v predlogu za odlog navesti tako trditveno kot tudi dokazno podlago, ki izkazuje, da so pri njem ali njegovih družinskih članih podane okoliščine, ki jim trenutno oziroma v obdobju predlaganega odloga izvršbe onemogočajo poplačilo dolgov in ureditev novega doma drugje.
Ob ugotovljeni vrednosti nepremičnine dolžnika v višini 261.000,00 EUR in goli glavnici terjatev upnikov nad 30.000,00 EUR, pri čemer so izvršbe dovoljene tudi zaradi zamudnih obresti in stroškov izvršilnih postopkov, v konkretnem primeru očitna nesorazmernost ni podana.
Storilec v napovedi pritožbe jasno izraža voljo, da se pritožuje zoper sodbo prvostopenjskega sodišča, zato po oceni pritožbenega sodišča, upoštevajoč stališče Vrhovnega sodišča v sodbi IV Ips 21/2018, z dne 26. 11. 2018, ni mogoče zaključiti, da bi pozneje vložena, prepozna pritožba zoper sodbo z obrazložitvijo, lahko vplivala na dovoljenost prvotne pritožbe podane zoper sodbo brez obrazložitve.
davčna izvršba - seznam izvršilnih naslovov - načelo stroge formalne legalitete izvršilnega postopka - preizkus višine terjatve - konkretizacija - prehod trditvenega in dokaznega bremena - nepremičninska izvršba - pogoji za sodno izvršbo - dom dolžnika - načelo sorazmernosti - omejitev izvršbe - tek rokov v času veljavnosti posebnih ukrepov zaradi epidemije SARS-Cov-2 (COVID-19) - začasni ukrepi v času epidemije SARS-CoV-2 (COVID-19)
Seštevek posameznih zneskov iz naslova davčnih odmernih odločb se ujema s celotnim zneskom terjatve, ki jo upnik izterjuje na podlagi seznama, zato je višino terjatve mogoče preizkusiti. V kolikor dolžnik skuša izpodbiti pravilnost samih odmernih odločb, pa višje sodišče pojasnjuje, da je sodišče na izvršilni naslov zaradi stroge formalne legalitete vezano in ga ne sme spreminjati niti se spuščati v presojo njegove pravilnosti in zakonitosti, zato bi moral vse morebitne nepravilnosti pri izdaji posamezne odločbe iz seznama dolžnik uveljavljati v predhodnem davčnem postopku.
Ker je upnik izterjevano terjatev v predlogu za izvršbo konkretiziral do te mere, da je mogoče njeno višino v zvezi s predloženimi listinskimi dokazi v celoti preizkusiti, je trditveno in dokazno breme o morebitni nepravilni višini in o morebitnem nepravilnem vračunavanju delnih plačil prevalil na dolžnika. Dolžnik je torej tisti, ki bi moral podati konkretne in dokazno podprte trditve o izvedenih delnih plačilih in o morebitnem drugačnem znesku dolga, tega bremena pa ni zmogel, saj so njegove trditve v zvezi z višino dolga ostale popolnoma pavšalne.
Upnik je že v predlogu za izvršbo jasno in določno navedel, da zapadlih obveznosti ni bilo mogoče izterjati iz dolžnikovih prejemkov, sredstev na računih, terjatev ali premičnega premoženja, priložil je tudi sklep o davčni izvršbi na dolžnikove premičnine in rubežni zapisnik, iz katerega izhaja, da je bila premičninska izvršba neuspešna (čemur dolžnik tudi pritrjuje). V odgovoru na ugovor pa je upnik dodatno priložil še štiri sklepe o davčni izvršbi na dolžnikova denarna sredstva in trdil, da je bila tudi ta izvršba neuspešna, česar dolžnik ne v odgovoru na to vlogo ne sedaj v pritožbi ne prereka. Ravno tako dolžnik ni nasprotoval navedbam upnika, da je bil v času davčnih izvršb nezaposlen in brez dohodkov. Višje sodišče ob pojasnjenem pritrjuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je upnik uspel izkazati obstoj procesne predpostavke za dovolitev nepremičninske izvršbe.
V zvezi nepremičnino dolžnik podaja ugovorni razlog iz 7. točke prvega odstavka 55. člena ZIZ, torej da je izvršba dovoljena na stvar, na kateri je možnost izvršbe omejena, saj gre za dolžnikov dom. Take navedbe so neutemeljene, saj ZIZ za tako sklepanje ne daje podlage, prav tako ne slovenska sodna praksa ne sodna praksa Evropskega sodišča za človekove pravice izvršbe na nepremičnino, ki je dolžnikov dom, ne prepovedujeta. Sama očitana nesorazmernost med vrednostjo nepremičnin in terjatvijo (tudi če je podana) še ne pomeni nujno razloga, ki bi preprečeval izvršbo, temveč je treba upoštevati okoliščine vsakega konkretnega primera. Tudi morebitna nizka višina terjatve v posamezni zadevi sama po sebi še ni razlog, ki bi preprečeval izvršbo s prodajo nepremičnin, načelo sorazmernosti iz 3. člena ZIZ pa je varovano z možnostjo dolžnika, da lahko predlaga omejitev že dovoljene izvršbe pod pogoji iz 169. člena ZIZ.
Na pravilnost dovolitve nepremičninske izvršbe tudi ne morejo vplivati epidemiološke razmere zaradi Covid-19. Poudariti je, da je vpliv teh razmer že predvidel in uredil zakonodajalec z zakonskimi prekinitvami teka rokov in zakonskim odlogom izvršbe, vsi ti ukrepi pa so bili v predmetni zadevi pravilno upoštevani.
Davčna izvršba se v sodnem postopku lahko opravlja le na nepremičnine ali poslovni delež, zato je možnost omejitve izvršbe omejena zgolj na predlog, da se izvršba opravi le na nekatere od nepremičnin, na katerih je vknjižena hipoteka, ne pa na denarna sredstva pri organizacijah za plačilni promet.
odločba o stroških postopka - kriterij potrebnosti stroškov - vsebinska obravnava vloge - uspeh stranke v postopku
Sodišče druge stopnje soglaša s pristopom sodišča prve stopnje, ki je navedeni vlogi z dne 9. 12. 2019 in 18. 2. 2020 presojalo po vsebini in v kontekstu celotnega postopka. Tudi sama dolžnica priznava, da sta bili vlogi del njene obrambe, zato ju je tudi pravilno presojati glede na končni uspeh dolžnice v postopku. Drobljenje vlog, kot želi to storiti dolžnica, ni skladno s pojasnjenim izhodiščem, ampak je za stroškovno odločitev pomembna glavna vsebina in povezava vlog.
Pomemben je neuspeh dolžnice z ugovorom po izteku roka z dne 11. 9. 2019, ki je bil zavržen. Drugačno razumevanje dolžnice ni utemeljeno. Sodišče druge stopnje soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da sta bili po njuni bistveni vsebini vlogi povezani z navedenim ugovorom. Tudi vloga z dne 18. 2. 2020 se je v bistvenem nanašala na zatrjevanje, da je bil dolg v celoti poravnan in da je ugovor po izteku roka dopusten.
ZDZdr člen 39, 39/1, 39/2. URS člen 19, 19/1, 19/2, 35, 51, 51/3.
postopki sprejema osebe na zdravljenje oziroma obravnavo - sprejem na zdravljenje brez privolitve - oddelek pod posebnim nadzorom - sprejem na zdravljenje brez privolitve na podlagi sklepa sodišča - ogrožanje lastnega zdravja - duševna motnja - varstvo osebne svobode - odvzem prostosti - poseg v varstvo pravic zasebnosti in osebnostnih pravic - pravica do zdravstvenega varstva
Pritožnica je do svojega stanja in potrebe po zdravljenju z zdravili nekritična, izvajanje terapije v domačem okolju je že opustila, zato so izpolnjeni vsi pogoji iz 39. člena ZDZdr in je zaradi narave duševne bolezni potrebno, da se jo zadrži na zdravljenju na oddelku pod posebnim nadzorom, odklonitev zdravljenja pa je posledica duševne bolezni in s tem povezane nesposobnosti razumevanja lastnega stanja, ne pa posledica zavestne in razumske odločitve.
začasna odredba v zavarovanje denarne terjatve - neznatna škoda - slabo premoženjsko stanje - blokada transakcijskega računa
Tožeči stranki neutemeljeno navajata, da ima tožena stranka več kot 2,000.000,00 EUR letnega prometa in ves denarni tok preko edinega odprtega TRR, da z blokado 132.234,90 EUR ne bi utrpela škode, saj bi lahko normalno poslovala. Uveljavljani znesek ne more prestavljati neznatne škode v okoliščinah tega primera, ko tožeči stranki gradita začasno odredbo ravno na objektivnih okoliščinah slabega premoženjskega stanja.
OZ člen 131, 164, 352. ZPIZ-1 člen 201, 281, 282. ZPIZ-2 člen 413, 206.
poklicno zavarovanje - plačevanje zavarovalnih premij s strani delodajalca - neplačilo - denarna odškodnina
Tožnik je ves čas veljavnosti ZPIZ-1 in tudi po uveljavitvi ZPIZ-2 ohranil pravico, da toženec zanj plačuje prispevke za obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje in toženec od te obveznosti ni mogel svojevoljno pravno veljavno odstopiti. Zaradi nerednega plačevanja in nato še prenehanja plačevanja prispevkov za obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje je imel tožnik ob upokojitvi na svojem računu pri K. d.d. 15.656,37 enot premoženja manj, kot bi imel, če bi toženec izpolnjeval svojo zakonsko obveznost, torej je bil tožnik oškodovan zaradi protipravnega ravnanja toženca, ki je vzrok za nastanek njegove škode. Zaradi neplačevanja mesečnih prispevkov tožniku ni nastajala škoda mesečno, saj je pravice iz obveznega dodatnega pokojninskega zavarovanja lahko zahteval šele ob upokojitvi, zato mu je nastala škoda šele ob upokojitvi. Pritožbeno sodišče zato sprejema presojo sodišča prve stopnje, da je tožnikov tožbeni zahtevek odškodninske narave, da je za svojo škodo tožnik izvedel šele po obvestilu kapitalske družbe in zato njegov zahtevek ni zastaral, toženec pa je s svojim samovoljnim in protipravnim ravnanjem krivdno povzročil tožniku materialno škodo in mu jo je zato dolžan povrniti.
ZDavP-2 člen 57, 57/1, 58, 58/1, 58/1-1. ZDR-1 člen 126,. ZIZ člen 17, 17/1.
načelo formalne legalitete - vezanost sodišča na izvršilni naslov - obračun in izplačilo nadomestila plače - uspeh z ugovorom zoper sklep o izvršbi
Vezanost izvršilnega sodišča na izvršilni naslov (prvi odstavek 17. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju - v nadaljevanju ZIZ) ni kršena s tem, če opisno obveznost, kot ta izhaja iz obravnavanega izvršilnega naslova pravnomočne sodbe Delovnega sodišča v Mariboru Pd 30/2017 z dne 24. 11. 2017, ustrezno razlaga.
Obveznost obračunati in plačati denarno povračilo v višini 14.700,00 EUR, pri tem pa upoštevati davke in prispevke, je v obravnavani zadevi neposredno povezano s plačo, saj naveden znesek predstavlja 15 povprečnih plač upnice, kot izhaja tudi iz obrazložitve navedene sodbe. Dolžnikove obveznosti tako ni mogoče razumeti brez razumevanja obračuna in izplačila plače.
pravna oseba - pogoji za odlog ali oprostitev plačila sodnih taks - ugotavljanje premoženjskega stanja prosilca
Sodišče prve stopnje je na podlagi javno dostopnih evidenc ugotovilo, da dolžnik posluje z dobičkom in ima odprt transakcijski račun, ki ni blokiran. Tako je pravilno presodilo, da premoženjsko stanje dolžnika ob upoštevanju njegovih skopih trditev, podatkov iz javno dostopnih evidenc in zneska sodne takse ni takšno, da ne bi zmogel plačati sodne takse.
Sporna je vsebina sodne pošiljke. Vročilnica je javna listina, ki dokazuje resničnost tistega, kar je na njej potrjeno. Dovoljeno je dokazovati, da so na vročilnici ugotovljena dejstva neresnična. Domnevo o resničnosti tistega, kar je na vročilnico potrjeno, je dovoljeno izpodbijati.
ugovor tretjega zoper sklep o izvršbi - pravica tretjega, ki preprečuje izvršbo - obrazloženost ugovora tretjega - neobrazložen ugovor - neutemeljen ugovor - ustavitev izvršbe
Glede solastnega deleža 57/200 dolžnika je sodišče prve stopnje materialnopravno napačno zaključilo, da je bil ugovor tretje tudi glede tega solastnega deleža in tako izvršbe, ki jo sodišče vodi na ta delež, obrazložen. V zvezi s tem solastniškim deležem namreč tretja ni uveljavljala nobene svoje pravice in tako v zvezi s tem solastnim deležem ni navajala nobenih pravno pomembnih dejstev, zaradi katerih bi njen ugovor lahko bil obrazložen. Posledica iz prvega odstavka 65. člena ZIZ, po katerem sodišče v celoti ali delno ustavi izvršbo, če upnik v roku ne odgovori na ugovor, pristopnih upnikov, ki vodijo izvršbo na solastni delež dolžnika 57/200, glede katerega dolžnica ne uveljavlja nikakršne svoje pravice, ki bi preprečevala izvršbo, tako ne more doleteti.
V primeru, če eden od upnikov izvršbi na izločani predmet ne nasprotuje, posledica ustavitve izvršbe na ta predmet doleti le tega upnika in ne tudi ostale upnke, ki ugovoru tretjega nasprotujejo.