odločitev o stroških - stroški odvetnika - stroški zastopanja - odvetniška tarifa - povišanje nagrade - primarni in podredni tožbeni zahtevek
OT ne predvideva povišanja nagrade iz razloga zastopanja po primarnem in podrednem zahtevku. Določa nagrado za postopek oz. posamezno vlogo (tožbo, odgovor na tožbo, drugo vlogo), narok ali pravno sredstvo, nikjer pa ne govori o nagradi za zastopanje glede na število tožbenih zahtevkov.
Zakon namreč ne predvideva različnega obravnavanja obvladovanja konfliktov interesov v primeru enoosebnih ali večosebnih družb z omejeno odgovornostjo. Edina izjema, v zvezi s katero je predvideno, da se določbe 38.a člena ZGD-1 ne uporabljajo, je položaj, ki ga ureja enajsti odstavek tega člena in po katerem se določbe tega člena ne upoštevajo za delniško družbo in družbo z omejeno odgovornostjo, če je poslovodstvo, prokurist ali izvršilni direktor sam, ali njegov družinski član, imetnik deleža v višini vsaj 3/4 osnovnega kapitala ali upravljalskih pravic te delniške družbe ali družbe z omejeno odgovornostjo. Enako velja, če so vsi skupaj imetniki takega deleža. Določbe tega člena se tudi ne uporabljajo v primeru, če znesek posameznega pravnega posla ne presega 2.000,00 EUR brez DDV in če skupni znesek vseh pravnih poslov v drugo družbo ali drugo pravno osebo v tekočem poslovnem letu ne presega zneska 24.000,00 EUR brez DDV. Zakonodajalec je izbral najstrožjo sankcijo za pogodbe sklenjene v koliziji interesov, kar je povsem razumljivo, saj gre za osebe, ki lahko sklepajo pomembne pravne posle, pravno zavezujoče za družbo. Zaradi velike količine premoženja, s katerim lahko razpolagajo kot zastopniki gospodarskih družb pa tudi možnemu izkoriščanju informacij in priložnosti, so možnosti za oškodovanje zastopanega oziroma sklenitev poslov v koliziji interesov bistveno večje od drugih oblik zastopanja. Glede na izpostavljeno zakonsko ureditev je povsem jasno, da mora biti soglasje, predvideno v četrtem odstavku 38.a člena ZGD-1, ne glede na to, ali gre za enoosebno ali večosebno družbo z omejeno odgovornostjo, na zakonsko predpisan način izjavljeno in nato v ustrezni formalni obliki sprejeto. Pri tem je prav tako tudi jasno, da se mora soglasje nanašati na vsak posamičen, konkretni pravni posel. Zakonska dikcija devetega odstavka 38.a člena ZGD-1, po kateri se, če soglasje iz četrtega odstavka tega člena ni dano, šteje, da je pravni posel ničen, je povsem jasna. Na podlagi jezikovnega zapisa "se šteje, da je pravni posel ničen", ni mogoče slediti razlagi, ki jo ponuja toženec, da gre pri navedeni zakonski dikciji za izpodbojno domnevo ničnosti. Pravna domneva ima dve med seboj povezani sestavini: domnevno bazo in domnevo. Domnevna baza predstavlja skupek dejstev, na podlagi katerih zakon sklepa, da obstaja neko drugo dejstvo. Pravna domneva je namenjena olajševanju dokazovanja nekega dejstva. Ničnost pa ni dejstvo, ampak pravni termin, ki predstavlja eno od oblik neveljavnosti pravnega posla.
neupravičena pridobitev - kondikcija - plačilo nedolga - dvakratno plačilo - kdaj se ne more zahtevati vrnitev - malomarnost - zmota pri plačilu nedolga - neposredni zahtevek podizvajalca do naročnika
Že jezikovna razlaga 191. člena OZ pove, da se jo lahko uporabi le ob izrecnem zavedanju, da nekdo plačuje nekaj, kar ne dolguje. Posledično je ni mogoče uporabiti, kadar se plačnik ne zaveda, da prejemniku ničesar ne dolguje, pa čeprav zaradi lastne neskrbnosti oziroma krivde. Zmota glede obstoja obveznosti pri izpolnitvi nedolga je torej lahko tudi krivdna in je plačnik v zmoti glede obstoja obveznosti, ker ni bil dovolj skrben.
Uredba (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah člen 29, 29/3. ZPP člen 189, 189/3.
Sprejeta odločitev temelji na ugotovitvi (ki v tem pritožbenem postopku ni več sporna), da je podana litispendenca (obstoj pravde) in da je Deželno sodišče v Celovcu, glede katerega je bila ugotovljena pristojnost, prvo začelo postopek, zato sodišče v R Sloveniji (Okrožno sodišče v Mariboru) v zadevi ni (več) pristojno. V tem kontekstu je glede na vsebino predmeta odločanja, ob upoštevanju dikcije tretjega odstavka 29. člena citirane uredbe, odločitev v zvezi s točko II izreka, ki za tožnico niti ni pritožbeno sporna, povsem zadostno obrazložena in se sodišču prve stopnje ni bilo treba izrekati o tem, kaj se bo s tožničinim dajatvenim zahtevkom "dogajalo" v nadaljevanju, ali bo slednja morebiti ostala brez sodnega varstva... Kot je že bilo navedeno, sprejeta odločitev v tem delu temelji na ugotovitvi, da je podana litispendenca (obstoj pravde, njena "visečnost") in da je Deželno sodišče v Celovcu (med istima strankama v zvezi z istovetnim zahtevkom) prvo začelo postopek, zato sodišče v R Sloveniji (Okrožno sodišče v Mariboru) v zadevi ni (več) pristojno. Pravni učinek takšne odločitve (tudi, če to iz izreka ne izhaja) pa je po oceni sodišča druge stopnje jasen - končanje postopka pred slovenskim sodiščem zaradi litispendence (obstoja prej začete pravde pred drugim sodiščem), saj njegovo nadaljevanje ni več dopustno. Iz razlogov izpodbijanega sklepa v točki 10 obrazložitve izhaja, da sodišče prve stopnje tožbe ni zavrglo (zgolj) zato, ker so določbe Uredbe (EU) št. 1215/2012 neposredno uporabljive in jih je treba razlagati avtonomno, neodvisno od nacionalnih pravil posamezne države (primerjaj tretji odstavek 189. člena ZPP) in v skladu s sodno prakso sodišča EU. Po oceni sodišča druge stopnje je (le) to lahko razlog, zaradi katerega pritožnici ni jasno, kaj se bo v nadaljevanju dogajalo s to zadevo. Dejstvo pa je, da zaradi obstoja prej začete pravde v R Avstriji postopka pred sodiščem prve stopnje v skladu s citirano uredbo (29. člen) ni dopustno nadaljevati oziroma se postopek pred sodiščem, ki je kasneje začelo postopek (slovensko sodišče) konča. Glede na navedeno po oceni sodišča druge stopnje ne bi bilo napak oziroma bi bilo (zaradi jasnosti izreka) celo pravilneje v točki II izreka dodati "...in se tožba zavrže."
ZDR-1 člen 85, 85/2, 110, 110/1, 110/1-4.. ZPP člen 214.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - zagovor - vabilo na zagovor - nezakonitost odpovedi
Pravica do zagovora v postopku odpovedi pogodbe o zaposlitvi (iz razloga nesposobnosti, iz krivdnega razloga, izredne odpovedi) je realizacija pravice do obrambe, s čimer se delavcu zagotavlja možnost sodelovanja in lahko tudi vplivanja na potek in rezultat odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Take okoliščine je treba razlagati restriktivno, saj gre za izjemo, dokazno breme glede njihovega obstoja pa je na delodajalcu. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje kot take okoliščine štelo, da je tožnica že oktobra (pred odpovedjo) povedala tožencu, da je ne bo več na delo, in se na njegove pozive tudi po zaključku bolniškega staleža ni več oglašala in ni prišla na delo. Navedene okoliščine, ki pravzaprav pomenijo razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, niso tiste, zaradi katerih tožencu ne bi bilo treba omogočiti zagovora tožnici.
Toženec ni dokazal, da bi se tožnica seznanila s pisno obdolžitvijo in vabilom na zagovor pred datumom zagovora 28. 11. 2019, zato ni dokazala, da ji je bil omogočen zagovor pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi in je tako zaradi kršitve pogoja iz drugega odstavka 85. člena ZDR-1 izredna odpoved z dne 28. 11. 2019 nezakonita.
začasna odredba - začasna odredba v sporih iz razmerja med starši in otroki - začasna odredba za zavarovanje koristi otrok - ogroženost otroka - začasna odredba o stikih - prešolanje učenca osnovne šole
Z začasnimi odredbami v družinsko pravnih zadevah se začasno uredi izjemen položaj, v katerem je varstvo otrok(a) tako ogroženo, da ni mogoče čakati na zaključek postopka in pravnomočnost odločbe. Izdaja začasne odredbe v tovrstnih postopkih je omejena na nujne (izjemne) primere, v katerih bi lahko prišlo do nesorazmerno težko popravljive škode ali nasilja. Izdana začasna odredba pa mora biti takšna, da lahko grozečo škodo prepreči.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - PRAVO DRUŽB
VSL00046190
ZGD-1 člen 425, 426, 427, 428, 429, 522.
izbris družbe iz registra - izbris družbe iz sodnega registra po skrajšanem postopku - izbris družbe iz sodnega registra brez likvidacije - izbris družbe iz sodnega registra po ZFPPIPP - pravno nasledstvo družbenika - odgovornost za neplačane obveznosti izbrisane družbe - nadaljevanje izvršbe zoper družbenika izbrisane družbe
Dolžnik je bil izbrisan na podlagi pravnomočnega sklepa o pogojih za izbris iz sodnega registra na podlagi prenehanja po skrajšanem postopku, obveznost plačila morebitnih obveznosti izbrisane družbe pa sta prevzela družbenika. Do izbrisa torej ni prišlo na podlagi določb o prisilnem prenehanju družbe po 7. poglavju ZFPPIPP, kot to zmotno ugotavlja sodišče prve stopnje, temveč zaradi prenehanja dolžnika po skrajšanem postopku brez likvidacije skladno s 522. členom ZGD-1 v zvezi z določbami 425. do 429. člena ZGD-1. Pri tem načinu prenehanja pa je zakonsko še vedno predvideno pravno nasledstvo, saj glede na naravo prenehanja (sklep o prenehanju družbe po skrajšanem postopku sprejmejo družbeniki družbe) in zaradi varstva upnikov skladno s 425. členom ZGD-1 odgovornost za neplačane obveznosti prevzamejo družbeniki.
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da dejanje, ki je opisano v izreku zasebne tožbe, ni očitano kaznivo dejanje, prav tako pa ne vsebuje zakonskih znakov kakšnega drugega kaznivega dejanja.
Četudi prostor, kjer se je nahajala gmota snega, ki je bila vzrok za tožničin padec, ni bil namenjen smučarjem, temveč je to bila terasa smučarske koče, je prav zaradi ugotovljene neločljivosti tega prostora od izteka smučišča neutemeljeno toženkino pritožbeno stališče, da upravljalec ni bil na tem prostoru dolžan izvajati kakršnihkoli dodatnih ukrepov. Ugotovljeno dejstvo je, da na tem prostoru škodnega dogodka ni izvedel nikakršnega ukrepa, saj je bil iztek smučišča in s tem prehod na teraso smučarske koče povsem neoznačen, prav tako je bila neoznačena gmota strnjenega snega, ki prestavlja po 4. členu ZVSmuč neprilagojeno mesto.
V skladu z določbo prvega odstavka 337. člena ZPP so nova dejstva in novi dokazi tista dejstva in tisti dokazi, ki so obstajali v času do zaključka dokaznega postopka, oziroma do končane glavne obravnave, pa jih stranka ni mogla navesti, oziroma predložiti pravočasno brez svoje krivde.
Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6, 6/1.. URS člen 23, 23/1.. ZKP člen 35, 35/1.
prenos krajevne pristojnosti - razlogi za prenos pristojnosti - lažja izvedba postopka - pogoji za delegacijo pristojnosti iz drugih tehtnih razlogov - dvom v nepristranskost sodnikov pristojnega sodišča - pravica do nepristranskega sojenja - videz nepristranskosti
Sodniki so pri odločanju v kazenskih postopkih vezani na Ustavo in zakone ter morajo za vsak primer posebej presoditi, ali je obtožba zoper obdolženca glede na okoliščine primera utemeljena ali ne. V zvezi z navedbami, da naj bi bil obdolženec pred razpravljajočim sodiščem že večkrat obravnavan in obsojen, pa je potrebno posebej poudariti, da iz podatkov spisa izhaja, da obdolženec velja za neobsojenega (list. št. 211), prav tako pa ni v drugem kazenskem postopku (list. št. 212), zato tako pavšalno navajanje obdolženca, da na sodečem sodišču ni zagotovljeno nepristransko sojenje, ki ne temelji na nobenem konkretnem dejstvu, ki bi utemeljeno vzbujalo dvom v nepristranskost tega sodišča kot celote, ne predstavlja tehtnega razloga za prenos krajevne pristojnosti.
Sodišče v postopku izdaje začasne odredbe ne more nalagati drugemu sodišču, kako naj v posameznem postopku odloči oziroma ne odloči in kako naj postopa. V obravnavanem primeru, ko gre za izdajo začasne odredbe pred vložitvijo tožbe v gospodarskem sporu, pravdno sodišče ne more posegati v (tudi že pravnomočne) odločitve stečajnega sodišča, saj bi bilo to v nasprotju z načelom prirejenosti postopkov.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - MEDNARODNO PRAVO ČLOVEKOVIH PRAVIC - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL00047233
ZIZ člen 71, 169, 169/6, 192. OZ člen 131, 131/1, 179, 352. ZPP člen 298, 303, 355. URS člen 23, 26, 36, 36/1. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 8.
izvršilni postopek - odškodninska odgovornost države RS - odgovornost države za oblastno protipravnost - protipravno ravnanje sodnika - obstoj protipravnosti - subjektivni rok - izvršba na več nepremičnin - javna dražba nepremičnin - odlog izvršbe na predlog dolžnika - sklep o domiku - finančna stiska - dolg - izločitev sodnika - nedotakljivost stanovanja - pravica do družinskega življenja - tehtanje pravic v koliziji - listinski dokaz - izvedenec kot informativni dokaz - neprimerno vedenje stranke na glavni obravnavi - potrebni pravdni stroški
Pri opredelitvi trenutka subjektivnega spoznanja je brez dvoma relevantno tudi obdobje, ko je imela tožnica možnost razveljaviti učinke javne dražbe, torej z vložitvijo pritožbe odvrniti škodo.
S prodajo stanovanja je tožnica izgubila dom, kar predstavlja najhujši poseg v pravico do spoštovanja doma, pa tudi poseg v osebno dostojanstvo. Četudi je bil poseg dopusten oziroma zakonit, bi moralo izvršilno sodišče v zadnji fazi sodne presoje, upoštevajoč vse relevantne okoliščine konkretnega primera, opraviti tehtanje med različnimi ustavnopravnimi pravicami, ki so bile v koliziji; med pravico upnikov do učinkovitega sodnega varstva na eni strani ter pravico dolžnice do spoštovanja doma in osebnega dostojanstva na drugi strani.
Da je izvršba na stanovanje za tožnico predstavljala nedopustno trdoto, potrjuje tudi okoliščina, da je bila Republika Slovenija na dan 15. 5. 2014 (poleg A. d. d.) edini upnik, glede katerega se je lahko opravila dražba.
Določbe ZIZ ne nalagajo sodišču dolžnosti izvedbe naroka v ugovornem postopku in s tem zaslišanja strank, oziroma izvedbe dokaza na naroku, temveč je pravica presoje sodišča prve stopnje ali bo izvedlo dokaze na naroku ali ne.
Pritožbeno sodišče se strinja tudi s presojo sodišča prve stopnje, da niso v korist otroka niti telefonski stiki s tožencem glede na ugotovljene okoliščine, da je otrok star štiri leta, da nima svojega telefonskega aparata in z njim tudi ne zna rokovati, ter bi zaradi tega bilo nujno sodelovanje tožnice, da je tožencu očitana storitev kaznivega dejanja poskusa umora tudi mladoletne Ž. in tožnice, njene matere in zato je podan dvom v zmožnost tožnice ustrezno pripraviti mladoletno Ž. na telefonski stik s tožencem ter še, da tudi iz mnenja CSD z dne 19. 10. 2020 izhaja, da mladoletna Ž. ni izkazala interesa za izvajanje stikov z očetom preko telefona.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSC00047910
OZ člen 174, 179, 182.
odškodnina - katastrofalna škoda - materialna škoda
Četudi tožnica oseb ne prepoznava, ni sposobna razumeti realne situacije, v kateri se nahaja in lastnega psihofizičnega stanja, doživljati trpljenja ob spominjanju na stanje pred škodnim dogodkom in ob primerjavi prejšnjega stanja s sedanjim in ni sposobna razumeti koncepta denarja in zadoščenja ter vrednosti denarja, je z izvedenskim mnenjem dokazno podprta ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnica hudo duševno trpi zaradi omejenih življenjskih aktivnosti, njene duševne bolečine pa so še bistveno hujše od tistih, ki bi jih mogla trpeti, če bi se mogla zavedati svojega stanja. Tožnica torej trpi in bo trpela tudi v bodoče hude duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, njeno življenje se je z obravnavanim škodnim dogodkom praktično končalo.
Tožnica je nezmožna ustvariti kakršenkoli lastni dohodek za kritje stroškov nujno potrebne domske oskrbe in tako stanje je krivdno povzročil voznik M. L., toženka kot njegova odgovornostna zavarovalnica je zato dolžna plačevati mesečne stroške domske oskrbe tožnice od 1. 9. 2020 dalje glede na materialno pravno izhodišče, ki mu pritrjuje tudi toženka v pritožbi, da breme popravljanja škode ne more biti prevaljeno na oškodovanca ali koga tretjega, v tem primeru na državo.
Otroka je mogoče ločiti od staršev proti njihovi volji le, če to zahteva otrokova korist oziroma, če starša ne živita skupaj. To izhaja iz smisla določb DZ, pa tudi iz duha konvencije OZN o otrokovih pravicah, ki jo je ratificirala Republika Slovenija.
Da je bila meja med nepremičninami urejena s pravnomočnim sklepom sodišča sta v navedbah zatrjevala sama predlagatelja ter kot v dokaz predlagala vpogled v ta sklep, ki sta ga kot dokaz k predlogu tudi priložila. Iz takšnih trditev, ki jih je sodišče prve stopnje na podlagi predloženega dokaza tudi sprejelo, pa implicitno izhaja, da je bila meja, urejena v tem sodnem postopku, tudi označena z mejnimi znamenji, saj je to nujna zahteva za v takšnem postopku urejane meje.
Pritožba ne izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik v predmetnem škodnem dogodku utrpel udarnino desnega lica, udarnino desnega očesa in odrgnino predela kože pred desnim sluhovodom. Prav tako ne izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje v točki 13 obrazložitve izpodbijane sodbe o trajanju in intenzivnosti prestanih telesnih bolečin in prestanih neugodnosti.
Za ugotovljeno škodo iz naslova prestanih telesnih bolečin in neugodnosti ob upoštevanju načina nastanka je denarna odškodnina v višini 1.500,00 EUR povsem ustrezno zadoščenje in skladna z določbami 179. člena Obligacijskega zakonika (OZ).
Tudi za ugotovljen prestan kratkotrajen in intenziven primarni strah ob poškodovanju in kasneje blag sekundarni strah v trajanju dva dni, je denarna odškodnina 500,00 EUR pravično zadoščenje glede na že v vmesni sodbi pravnomočno ugotovljene okoliščine, v katerih je prišlo s tožnikovim soprispevkom v deležu 30 % do konflikta med pravdnima strankama, ki mu je sledil fizični napad toženca na tožnika.
družinsko pravo - varstvo in vzgoja otroka - osebni stiki z otrokom - določitev stikov med počitnicami - največja korist otroka - korist mladoletnega otroka - spremenjene razmere - potrebe otroka - dopust - dokaz s sodnim izvedencem - izvedensko mnenje
Z logističnega vidika je stik, ob katerem deček z očetom hiti k dejavnosti in nazaj, nato pa še na materin dom, bolj obremenjujoč od stika, za kakršnega se zavzema pritožnik. Glede na težave ob predajah s stika (ne glede na to, kdo jih povzroča) pa je po prepričanju pritožbenega sodišča tudi bistveno bolje, če oče sina po stiku odpelje v šolo, namesto da ga pripelje na materin dom.