Sodišče prve stopnje je na podlagi dejanskih ugotovitev, da je tožnik od podrejenih delavcev zahteval, da se udeležijo ekskurzije, ki jo je ekskluzivno omogočil eden večjih dobaviteljev tožene stranke (družba I. d. o. o.), da uprava o ekskurziji, ki je bila sprva načrtovana kot brezplačna, ni bila obveščena in da so morali podrejeni delavci za udeležbo na tej ekskurziji koristiti letni dopust, pravilno zaključilo, da je bilo ravnanje tožnika kot vodilnega delavca netransparentno, v nasprotju z notranjimi akti tožene stranke in določbami ZJN-3.
Da sta svojo pomoč štela (le) kot moralno obveznost do zapustnice, se je sodišče lahko zanesljivo prepričalo po zaslišanju priče in tožnikov. Tako je pravilno sklepalo, da osebna služnost darovalke in obljubljena pomoč v primeru bolezni nista bili bistveni element sporne pogodbe, ampak zgolj stranski pravici, kar dokazuje tudi njuna umestitev v zapis pogodbe. Zapustnica torej darilne pogodbe ni sklenila zato, ker bi si želela zagotoviti navedeni dve pravici, pač pa je bil njen pogodbeni namen obdarovati tožnika oziroma mu neodplačno prepustiti sporne nepremičnine. Pravilen je zato zaključek, da je šlo za darilo in ne kakšen drug pravni posel.
Plačilo denarnih zneskov, ki jih je tožnik na zahtevo zapustnice nakazal tožencema, ni bilo pogoj za naklonitev spornega premoženja; kaj takega iz zapisa darilne pogodbe ni mogoče sklepati. Izvršena plačila zato pogodbe niso mogla spremeniti v odplačno.
Vrednost darila za presojo pravne narave pogodbe ni pomembna.
prepovedano prehajanje meje ali ozemlja države - neenaka obravnava - veljavnost kazenskega zakona - odmera kazni - omilitev kazni - denarna kazen - izgon tujca iz države - varnostni ukrep odvzem predmetov
Uvodoma zatrjevana pritožbena razloga zaradi odločbe o kazni in izreka varnostnega ukrepa odvzema predmetov, zagovornik opira na kršitev 5. točke 372. člena ZKP, torej kršitev kazenskega zakona, iz nadaljnje pritožbene obrazložitve pa je razvidno njegovo nasprotovanje ustreznosti oziroma primernosti višine izrečene kazni obdolžencu in neutemeljenosti izdaje odločbe o varnostnem ukrepu odvzema osebnega avtomobila. Po vsebini torej izpodbija sodbo zaradi odločbe o kazni po prvem odstavku 374. člena ZKP in zaradi odločbe o varnostnem ukrepu po drugem odstavku 374. člena ZKP, ne pa zaradi kršitve kazenskega zakona po 5. točki 372. člena ZKP.
V času izvršitve obravnavanega kaznivega dejanja se je že uporabljal spremenjeni KZ-1, s katerim je bila zaporna kazen za to kaznivo dejanje zvišana iz razpona od enega do osmih let zapora na od treh do petnajstih let zapora. Zakon s tako predpisano kaznijo torej velja oziroma je veljal že v času izvršitve kaznivega dejanja, razlogi za potrebno spremembo pa so bili pojasnjeni ob spreminjanju v zakonodajnem postopku.
Vsaka zadeva je namreč primer zase in terja individualno obravnavo ter odmero kazenske sankcije obdolžencu, v skladu s časovno veljavnostjo zakona po 7. členu KZ-1 in splošnimi pravili za odmero kazni.
Ker tožeča stranka ni s stopnjo verjetnosti izkazala pogojev iz drugega oziroma tretjega odstavka 270. člena ZIZ, niso podani pogoji za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00047605
ZPP člen 8, 354, 354/1. ZZZDR člen 51, 51/2, 62. DZ člen 64, 64/2, 78. OZ člen 190. ZN člen 47, 47-1.
zakonska zveza - skupno in posebno premoženje zakoncev - dohodki in premoženje zakonca - pravni posli med zakoncema - notarski zapis - razpolaganje s posebnim premoženjem - ustni dogovor - bančni račun - denarna sredstva - kritje osnovnih življenjskih potreb - življenjski stroški - neupravičena obogatitev - metodološki napotek proste dokazne ocene - vestna in skrbna presoja dokazov - vrnitev v novo sojenje
Sporni dvigi so bili opravljeni v času, ko sta pravdni stranki še živeli v zakonski zvezi. S posebnim premoženjem zakonec razpolaga samostojno. Zakonca pa smeta glede svojega posebnega premoženja med seboj sklepati vse pravne posle, ki jih lahko sklepata z drugimi osebami. Pri tem morajo biti vsi premoženjski posli med zakoncema sklenjeni v obliki notarskega zapisa. Sankcija za pomanjkljivo obličnost je ničnost pravnega posla.
Sodišče prve stopnje je pravilno utemeljilo, da bi se upoštevaje dolžno skrbnost od tožnika kot od vsakega drugega delavca pričakovalo, da pregleda, kar podpisuje. Če to ni bilo mogoče med delom, pa kasneje. To še toliko bolj velja v konkretnem primeru, ko tožnik zatrjuje in dokazuje slabo znanje slovenskega jezika. Delavcu, ki ne razume dobro slovenskega jezika, skrbnost še toliko bolj nalaga, da (s pomočjo druge osebe, ki razume slovenski jezik) pregleda listno pred podpisom. Glede na navedeno, četudi bi šteli, da je tožnik dejansko bil v zmoti (kar je sicer sodišče prve stopnje ugotovilo, da ne drži; da je tožnik vedel, da podpisuje odpoved, saj so se o tem pogovarjali, tožnik pa dovolj razume slovenski jezik), njegova zmota ni opravičljiva. Tožnik ni ravnal s skrbnostjo, ki se zahteva. To pomeni, da je sodišče prve stopnje njegov zahtevek za ugotovitev nezakonitosti (razveljavitev) prenehanja delovnega razmerja (odpovedi) pravilno zavrnilo.
Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6, 6/1.. URS člen 23, 23/1.. ZS člen 104, 104-2, 116.. ZKP člen 35, 35/2.
prenos krajevne pristojnosti - dvom glede nepristranskosti sodišča - videz nepristranskosti sodišča - razlogi za prenos pristojnosti
Zaupanja v integriteto sodnice sama po sebi ne more omajati okoliščina, da je obdolženi B. J. zakonec vpisničarke Okrajnega sodišča v Slovenski Bistrici. Vendar mora sodišče poleg dejanskega zagotavljanja nepristranskosti hkrati paziti, da pri strankah postopka v javnosti vselej daje tudi vtis nepristranskosti sojenja. Po oceni višjega sodišča dejstvo, da je obdolženčeva žena vpisničarka na Okrajnem sodišču v Slovenski Bistrici in da dela na vseh zadevah, ki jih sodišče prejme v obravnavanje, utemeljuje zaključek, da so podane okoliščine, ki bi utegnile okrniti videz nepristranskega (poštenega) sojenja pred Okrajnim sodiščem v Slovenski Bistrici, zaradi česar je podan tehten razlog za prenos krajevne pristojnosti.
ZDR-1 člen 156.. ZObr člen 97f.. ZSSloV člen 53, 53/2.
odškodnina za neizkoriščene dni tedenskega počitka - tedenski počitek - misija - vojska
Formalna razporeditev pripadnika v hitre odzivne sile, če v tem obdobju ni aktiviran, sama po sebi ne pomeni posega v njegovo pravico do tedenskega počitka. Ker iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje ne izhaja, na kakšen način je formalna razporeditev v B. pripravljenost posegala oziroma omejevala tožnikove prostočasne dejavnost, in ker tožnik ni obrazloženo zatrjeval, na katere dneve, ki jih je tožena stranka beležila kot proste, je bila njegova pripravljenost aktivirana, pritožba utemeljeno uveljavlja, da kršitev pravice do tedenskega počitka iz tega naslova ni dokazana.
Zmotna je presoja sodišča prve stopnje, da je bila tožniku kršena pravica do tedenskega počitka, ker se je vsakodnevno udeleževal sestankov na ravni oddelka, na katerih so bile pripadnikom predstavljene delovne naloge in organizacija za naslednji dan. Tožena stranka v pritožbi utemeljeno navaja, da tožnikova udeležba na teh sestankih ob odsotnosti ugotovitev, da je tožnik na njih prejemal kakšne posebne zadolžitve, ne pomeni kršitve pravice do tedenskega počitka.
STVARNO PRAVO - UPRAVNI POSTOPEK - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00046186
SPZ člen 24, 25, 33, 33/1, 33/3. ZKZ člen 4.
motenje posesti - posestno varstvo - vezanost sodišča na pravnomočno upravno odločbo - upravna odločba - načelo prirejenosti postopkov - upravni postopek - protipravnost - zloraba pravice - pravica do posesti - način izvrševanja posesti - raba nepremičnine - varstvo javnopravnih interesov - pogoji za začasno odredbo
Pri zlorabi pravice se pravno dopustno in pravno prepovedano prepletata. Zlorabo pravice ni mogoče enačiti s čisto pravno kršitvijo, čeprav drži, da je zloraba sama po sebi prepovedana. Na drugi strani je treba upoštevati, da se zloraba vendarle oslanja na pravno dovoljeno izvrševanje pravice, zato je treba ravnanja upravičenca celovito ovrednotiti in enako tudi upravičenja tretjega, ki se sklicuje na nedovoljen poseg v njegova upravičenja zaradi zlorabe pravice.
Sodišče je vezano le na izrek upravne odločbe, ne pa na razloge iz obrazložitve ali na predhodna vprašanja, na podlagi katerih je upravni organ sprejel odločitev, ker le izrek odločbe določa in ureja obstoj ali neobstoj pravice in pravnega razmerja. To pomeni, da je sodišče vezano na odločitev upravnega organa o glavni stvari.
Domet upravne odločbe ni omejen zgolj na ureditev javnopravnega razmerja med državo in toženko, marveč vpliva tudi na način izvrševanja posesti na spornem delu nepremičnine, ki se ne sme uporabljati kot parkirišče.
Toženka bi morala pri izpolnitvi dolžnostnega ravnanja izbrati tistega, ki bi v najmanjši meri posegal v posestne pravice pritožnikov in ki bi hkrati zadostil obveznosti, kot ji je naložena z upravno odločbo.
nadomestilo za neizkoriščen letni dopust - letni dopust - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
V ponovljenem postopku je tožnik neuspešno uveljavljal nadomestilo za 17 dni neizrabljenega letnega dopusta za leto 2018 ter nadomestilo za 29 dni neizrabljenega letnega dopusta za leto 2019.
Glede leta 2018 je zahtevek zavrnilo, glede leta 2019 pa je tožbo zavrglo, kar tožnik utemeljeno izpodbija, saj je sodišče izhajalo iz napačnih stališč, zaradi česar je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Napačno je presodilo, da naj bi bila tožnikova zahteva za koriščenje letnega dopusta za leto 2018 prepozna, za leto 2019 pa preuranjena.
Uredba o posebnih denarnih nagradah ob sklenitvi in podaljšanju pogodbe o zaposlitvi v Slovenski vojski (2019) člen 2, 7, 7/2.
plačilo nagrade - vojska
Nova uredba je stopila v veljavo s 1. 1. 2020. Iz določbe drugega odstavka 7. člena izhaja, da se vojaškim osebam, ki imajo ob njeni uveljavitvi sklenjeno pogodbo v Slovenski vojski za določen čas in so prejele posebno nagrado po stari uredbi, izplača razlika med posebno denarno nagrado, ki bi jim pripadala po stari in po novi uredbi. Skladno z 2. členom nove uredbe se vojaškim osebam v času sklenjene pogodbe o zaposlitvi za najmanj pet let izplača posebna denarna nagrada v višini ene bruto plače na zaposlenega v RS enkrat letno, naslednji mesec po vsakem končanem letu opravljanja vojaške službe. Glede na to, da se je tožnik pri toženi stranki zaposlil s pogodbo o zaposlitvi v septembru 2011, se 10. leto opravljanja službe tožnika izteče v septembru 2021, ko pridobi pravico do posebne denarne nagrade, ki zapade v plačilo s plačo meseca oktobra 2021, kar mu je bilo pravilno priznano z izpodbijano odločbo tožene stranke z dne 1. 6. 2020. Posebne denarne nagrade po novi uredbi pa mu ni mogoče priznati za leta pred začetkom veljavnosti nove uredbe, kot jih je dosodilo sodišče prve stopnje, ker takrat nova uredba sploh še ni veljala.
ZSPJS člen 22e.. ZJU člen 24, 25.. ZDR-1 člen 200, 200/4.. Uredba o dopolnitvah Uredbe o delovni uspešnosti iz naslova povečanega obsega dela za javne uslužbence (2008) člen 4.
povečan obseg dela - plačilo za povečan obseg dela
Sodišče prve stopnje je zaključek o tem, da je tožnik iz naslova povečanega obsega upravičen do višjega deleža osnovne plače od tistega, ki mu ga je priznala in izplačala tožena stranka, pravilno utemeljilo na ugotovitvah, da je znal odlično izkoristiti svoj delovni čas in da je bil z opravljanjem dodatnih del nadpovprečno obremenjen, saj je v 67 % delovnega časa opravljal naloge delovnega mesta "voznik V" in višje vrednotenega delovnega mesta "skladiščnik V - orožar", pri čemer svojih rednih delovnih nalog v pretežnem delu ni bil razbremenjen (opravljal je sedem od osmih nalog delovnega mesta "upravnik V").
ZDR-1 člen 34, 36, 89, 89/1, 89/1-2, 89/2.. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - krivdni razlog - bistvena kršitev določb postopka - pravica do izjave
Toženka je tožniku v odpovedi očitala, da bi moral o tem, da ni pravočasno odpremil poltovornih plaščev in ukrepal, obvestiti nadrejenega A.A. Tudi v odgovoru na tožbo je navedla, da bi lahko tožnik kadarkoli poklical nadrejenega. A.A. naj bi tožniku izrecno povedal, da ga lahko kadarkoli pokliče. Dejansko je torej toženka ugovore glede kršitve dolžnosti obveščanja iz 36. člena ZDR-1 podala že pred sodiščem prve stopnje, sodišče pa se do tega očitka v sodbi ni opredelilo. V zvezi s tem toženka sodišču prve stopnje utemeljeno očita kršitev pravice do izjave oziroma bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
ZPP člen 13, 181, 181/2, 339, 339/2, 339/2-14, 394.
odpoklic člana uprave - ničnost sklepa nadzornega sveta - ugotovitvena tožba - pravni interes - zavrženje tožbe
Tožnik utemeljeno opozarja na neskladnost odločitve o zavrnitvi tožbenega zahtevka z delom argumentacije sodišča prve stopnje, da niti ni podan pravni interes tožnika. Če je sodišče presodilo, da tožnik ni izkazal pravnega interesa za postavitev zahtevka na ugotovitev ničnosti, kar je tudi po presoji višjega sodišča pravilno, potem bi moralo tožnikovo tožbo zavreči in ne zavrniti tožbenega zahtevka. Ustaljeno stališče sodne prakse namreč je, da je tožba na ugotovitev ničnosti skupščinskega sklepa (ni razloga, da to ne bi veljalo tudi za sklepe nadzornega sveta) podvržena presoji obstoja pravnega interesa po določbi 181. člena ZPP, to pa nadalje pomeni, da v kolikor pravni interes za ugotovitveno tožbo ni podan, mora sodišče tako tožbo zavreči.
odškodnina za nepremoženjsko in premoženjsko škodo - vzročna zveza med škodnim dogodkom in škodo - prometna nezgoda - način nastanka poškodb - minimalni trk - pritožbena obravnava - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - nadpolovična verjetnost - dokazna ocena - izvedenec cestnoprometne stroke - varnostni pas
Tožnica ni zatrjevala dejstva, ki bi (glede na ugotovitve izvedenca) edino lahko pojasnilo zatrjevano veliko, silovito gibanje telesa ob trku, zato tudi sodišče prve stopnje ni imelo podlage, da to nezatrjevano dejstvo ugotavlja (7. člen ZPP).
Veliko število različic navedb in izpovedb v zvezi z mehanizmom poškodovanja ne utemeljuje zaključka, ki ga je napravilo prvostopenjsko sodišče, da naj bi bila tožničina izpovedba prepričljiva.
Zaključek izvedenke, da je do tožničine poškodbe na zatrjevani način lahko prišlo, vendar je ta možnost malo verjetna, pomeni le, da možnosti nastanka poškodbe na način, ki ga zatrjuje tožnica, ni mogoče izključiti; to pa še ne pomeni, da je v tej pravdi z zadostno stopnjo zanesljivosti dokazano, da se je poškodba zares pripetila na tak način.
Na obseg porokove obveznosti ne vpliva njegova morebitna nevednost, da je glavni dolžnik v zamudi. Tudi če upnik poroka ne obvesti (takoj), da dolžnik ni izpolnil obveznosti, obveznost poroka obstaja in sme upnik ne glede na to terjati poroka.
stroški postopka - stroški pooblaščenca - potni stroški pooblaščenca - pooblaščenec zunaj sedeža sodišča - pravica do izbire odvetnika - okoliščine konkretnega primera
Merilo, po katerem se kot potrebni priznajo le potni stroški pooblaščenca, ki ima sedež na območju sodišča, pri katerem teče postopek, ki ga izpostavlja pritožnica in se pri tem sklicuje na del sodne prakse, ki njeno stališče podpira, upoštevaje obrazloženo v slehernem primeru torej ni uporabljivo. Ali ga bo sodišče upoštevalo ali ne, je odvisno od okoliščin danega primera. Te sodišču namreč omogočajo, da sprejme takšno odločitev o pravdnih stroških, ki bo razumna, življenjsko sprejemljiva in pravična.
Iz razloga, ker je sodišče prve stopnje v konkretnem primeru toženi stranki priznalo potne stroške odvetnika, ki ima svoj sedež v Novem mestu, za pristop na narok pri Okrožnem sodišču v Krškem, pri katerem je tekel postopek (priznalo ji je torej potne stroške odvetnika, ki ima sedež zunaj območja sodišča, pri katerem je tekel postopek), se ravnovesje v položaju pravdnih strank po presoji pritožbenega sodišča torej ni porušilo. Potni stroški odvetnika (29,60 EUR) in stroški njegove odsotnosti iz pisarne v času potovanja (60 točk oziroma 36,00 EUR) znašajo skupaj 65,60 EUR, kar je 1,54 % od vseh priznanih odvetniških stroškov tožene stranke v tem postopku. Premoženjski interes pritožnice, da se po obravnavani pritožbi stroški tožene stranke iz prisojenih 4.246,47 EUR znižajo na 4.173,31 EUR, v tem primeru ne more prevladati nad pravico do proste izbire odvetnika.
Pritožbeni očitki o podani bistveni kršitvi določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ so neutemeljeni. Izpodbijano odločitev o stroških, ki so upniku nastali z vložitvijo predloga za izvršbo, je mogoče preizkusiti. Sklepi o izvršbi na podlagi verodostojne listine so sicer izdani samodejno v informacijskem sistemu, pri čemer se navede znesek stroškov, ki se upniku priznajo. Na njegovi podlagi in upoštevajoč upnikovo priglasitev v predlogu za izvršbo, ki je sestavni del sklepa o izvršbi, je tako mogoče razbrati, katere stroške je sodišče upniku priznalo in katere ne.
Po določbi petega odstavka 38. člena ZIZ je dolžnik dolžan upniku na njegovo zahtevo povrniti stroške, ki so bili potrebni za izvršbo, vključno s stroški poizvedb o dolžnikovem premoženju. Kriterij za presojo dolžnikove obveznosti povrnitve stroškov upniku je torej, ali gre za stroške, ki so neposredno povezani in potrebni za izvršilni postopek, oziroma taki, brez katerih upnik ne bi mogel doseči prisilnega poplačila terjatve. V zvezi s stroški vložitve predloga za izvršbo je tako kot potrebne mogoče šteti (le) tiste stroške, brez katerih upnik ne bi mogel doseči izdaje sklepa o izvršbi.
Priglašeni strošek opomina pred izvršbo je upnik utemeljeval z argumentom, da je po določbi 299. člena OZ dolžniku moral poslati opomin z določenim rokom za izpolnitev. Po oceni sodišča druge stopnje stroškov za pošiljanje opomina ni mogoče šteti kot del izvršilnih stroškov v smislu petega odstavka 38. člena ZIZ, ki bi bili neposredno povezani z izvršbo oziroma zanjo potrebni. Skladno z določili ZIZ sodišče sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine izda, če upnik v predlogu za izvršbo navede dan zapadlosti terjatve in druge podatke, predpisane v 41. členu ZIZ. V konkretnem primeru iz predloga za izvršbo izhaja, da je verodostojna listina zapadla v plačilo 2. 3. 2020. Povedano drugače, tudi če je upnik za to, da je terjatev zapadla, dolžniku moral poslati opomin, je strošek le tega mogoče šteti le kot strošek, povezan s samo terjatvijo oziroma njeno zapadlostjo, ne pa kot strošek, potreben za izvršilni postopek. ZIZ opomina nikjer v svojih določbah namreč ne določa kot procesne predpostavke za vložitev predloga za izvršbo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL00084522
ZPŠOIRSP člen 3, 6, 8, 8/5, 10, 11. OZ člen 131. ZUSDDD člen 1. ZPP člen 7, 8, 212.
izbris iz registra prebivalstva RS - izbrisani - povrnitev škode - višina odškodnine - pavšalna odškodnina - pravnomočna in dokončna odločba upravnega organa - uporaba ZPŠOIRSP - zapustitev republike slovenije pred izbrisom iz registra stalnega prebivalstva - podlage odškodninske odgovornosti - vzročna zveza - povrnitev premoženjske škode - denarna socialna pomoč - povrnitev nepremoženjske škode - trditveno in dokazno breme - materialno procesno vodstvo in njegove meje - opozorilo nasprotne stranke - zastopanje po kvalificiranem pooblaščencu
Osebe, ki so bile nezakonito izbrisane iz registra stalnega prebivalstva RS (izbrisani) so upravičene do odškodnine po določbah ZPŠOIRSP po dveh poteh: v upravnem postopku (6. do 9. člen ZPŠOIRSP) se določi pavšalna odškodnina zgolj na podlagi dejstva, da je bila določena oseba izbrisana, upoštevaje obdobje izbrisa (50 EUR za vsak mesec izbrisa). Izbrisani, ki meni, da tako določena pavšalna odškodnina ne zadošča za povrnitev njegove celotne škode, ima možnost poleg upravno določene odškodnine zahtevati odškodnino tudi v sodnem postopku (10. do 12. člen ZPŠOIRSP), pri čemer se uporabljajo pravila zakona, ki ureja obligacijska razmerja (11. člen ZPŠOIRSP). To pomeni, da mora izbrisani kot tožnik v sodnem postopku po splošnih pravilih odškodninskega prava izkazati vse predpostavke t. i. splošnega civilnega delikta (nedopustno škodno dejstvo, škoda, vzročna zveza, odgovornost povzročitelja škode pa se domneva; primerjaj 131. člen OZ). V pravdnem postopku se uporabljajo tudi splošna pravila pravdnega postopka, med drugim pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu (7. in 212. člen ZPP), kar pomeni, da mora tožnik konkretizirano navesti (zatrjevati) in dokazati vsa pravno pomembna dejstva v zvezi s škodo, vzročno zvezo in tudi višino škode. Vtoževane oblike materialne in/ali nematerialne škode je treba ustrezno razčleniti in obrazložiti.
Pritožba ne izpodbija ključnih razlogov prvostopenjske sodbe, da je tožnica (takrat še mladoletna) skupaj s svojo družino Slovenijo prostovoljno zapustila že pred izbrisom (14. 8. 1991), ko je odšla v Nemčijo. Zato se tudi pritožbeno sodišče strinja s prvostopenjskim, da je evidentno, da njen odhod iz Slovenije ne more biti v vzročni zvezi z izbrisom (ki se je zgodil šele leta 1992), navedbe tožnice, da naj bi Slovenijo zapustila zaradi izbrisa, pa so očitno neresnične in zavajajoče. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo (kar priznava tudi tožnica), da so jo nemški organi iz Nemčije vrnili v BIH, zato se tudi pritožbeno sodišče strinja s sodiščem prve stopnje, da dejstvo, da je bila tožnica iz Nemčije vrnjena v BIH, ni posledica izbrisa, temveč očitno dejstva, da je nezakonito prišla v Nemčijo in da tam ni uspela izposlovati dovoljenja za bivanje, nemški organi pa so jo očitno vrnili v BIH zato, ker je bila državljanka BIH. Navedb o tem, na podlagi katerih okoliščin so jo nemški organi vrnili v BIH, ali o tem, da bi želela, da jo nemški organi vrnejo v Slovenijo, tožnica v okviru trditev na prvi stopnji (do prvega naroka) sploh ni postavila (kar pravilno ugotavlja že sodišče prve stopnje), izvedba dokaza (vključno z zaslišanjem stranke) pa v pravdnem postopku trditev ne more nadomestiti.