stroški postopka - stroški pooblaščenca - potni stroški pooblaščenca - pooblaščenec zunaj sedeža sodišča - pravica do izbire odvetnika - okoliščine konkretnega primera
Merilo, po katerem se kot potrebni priznajo le potni stroški pooblaščenca, ki ima sedež na območju sodišča, pri katerem teče postopek, ki ga izpostavlja pritožnica in se pri tem sklicuje na del sodne prakse, ki njeno stališče podpira, upoštevaje obrazloženo v slehernem primeru torej ni uporabljivo. Ali ga bo sodišče upoštevalo ali ne, je odvisno od okoliščin danega primera. Te sodišču namreč omogočajo, da sprejme takšno odločitev o pravdnih stroških, ki bo razumna, življenjsko sprejemljiva in pravična.
Iz razloga, ker je sodišče prve stopnje v konkretnem primeru toženi stranki priznalo potne stroške odvetnika, ki ima svoj sedež v Novem mestu, za pristop na narok pri Okrožnem sodišču v Krškem, pri katerem je tekel postopek (priznalo ji je torej potne stroške odvetnika, ki ima sedež zunaj območja sodišča, pri katerem je tekel postopek), se ravnovesje v položaju pravdnih strank po presoji pritožbenega sodišča torej ni porušilo. Potni stroški odvetnika (29,60 EUR) in stroški njegove odsotnosti iz pisarne v času potovanja (60 točk oziroma 36,00 EUR) znašajo skupaj 65,60 EUR, kar je 1,54 % od vseh priznanih odvetniških stroškov tožene stranke v tem postopku. Premoženjski interes pritožnice, da se po obravnavani pritožbi stroški tožene stranke iz prisojenih 4.246,47 EUR znižajo na 4.173,31 EUR, v tem primeru ne more prevladati nad pravico do proste izbire odvetnika.
spor majhne vrednosti - stroški upravljanja - samostojni objekt - zmotno materialnopravno stališče sodišča - opredelitev do relevantnih navedb stranke - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
Pravno zmotno je prvostopenjsko stališče, da podzemna garaža, kljub temu da je v naravi funkcionalno zaključena stavba, ni samostojen objekt in da kot taka ne more biti predmet samostojnega upravljanja, kot pravilno poudarja pritožnica. Takega prvostopenjskega stališča ne potrjuje ne spodaj povzeti prvi odstavek 48. člena SZ-1, ne prvi odstavek 118. člena SPZ.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL00084522
ZPŠOIRSP člen 3, 6, 8, 8/5, 10, 11. OZ člen 131. ZUSDDD člen 1. ZPP člen 7, 8, 212.
izbris iz registra prebivalstva RS - izbrisani - povrnitev škode - višina odškodnine - pavšalna odškodnina - pravnomočna in dokončna odločba upravnega organa - uporaba ZPŠOIRSP - zapustitev republike slovenije pred izbrisom iz registra stalnega prebivalstva - podlage odškodninske odgovornosti - vzročna zveza - povrnitev premoženjske škode - denarna socialna pomoč - povrnitev nepremoženjske škode - trditveno in dokazno breme - materialno procesno vodstvo in njegove meje - opozorilo nasprotne stranke - zastopanje po kvalificiranem pooblaščencu
Osebe, ki so bile nezakonito izbrisane iz registra stalnega prebivalstva RS (izbrisani) so upravičene do odškodnine po določbah ZPŠOIRSP po dveh poteh: v upravnem postopku (6. do 9. člen ZPŠOIRSP) se določi pavšalna odškodnina zgolj na podlagi dejstva, da je bila določena oseba izbrisana, upoštevaje obdobje izbrisa (50 EUR za vsak mesec izbrisa). Izbrisani, ki meni, da tako določena pavšalna odškodnina ne zadošča za povrnitev njegove celotne škode, ima možnost poleg upravno določene odškodnine zahtevati odškodnino tudi v sodnem postopku (10. do 12. člen ZPŠOIRSP), pri čemer se uporabljajo pravila zakona, ki ureja obligacijska razmerja (11. člen ZPŠOIRSP). To pomeni, da mora izbrisani kot tožnik v sodnem postopku po splošnih pravilih odškodninskega prava izkazati vse predpostavke t. i. splošnega civilnega delikta (nedopustno škodno dejstvo, škoda, vzročna zveza, odgovornost povzročitelja škode pa se domneva; primerjaj 131. člen OZ). V pravdnem postopku se uporabljajo tudi splošna pravila pravdnega postopka, med drugim pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu (7. in 212. člen ZPP), kar pomeni, da mora tožnik konkretizirano navesti (zatrjevati) in dokazati vsa pravno pomembna dejstva v zvezi s škodo, vzročno zvezo in tudi višino škode. Vtoževane oblike materialne in/ali nematerialne škode je treba ustrezno razčleniti in obrazložiti.
Pritožba ne izpodbija ključnih razlogov prvostopenjske sodbe, da je tožnica (takrat še mladoletna) skupaj s svojo družino Slovenijo prostovoljno zapustila že pred izbrisom (14. 8. 1991), ko je odšla v Nemčijo. Zato se tudi pritožbeno sodišče strinja s prvostopenjskim, da je evidentno, da njen odhod iz Slovenije ne more biti v vzročni zvezi z izbrisom (ki se je zgodil šele leta 1992), navedbe tožnice, da naj bi Slovenijo zapustila zaradi izbrisa, pa so očitno neresnične in zavajajoče. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo (kar priznava tudi tožnica), da so jo nemški organi iz Nemčije vrnili v BIH, zato se tudi pritožbeno sodišče strinja s sodiščem prve stopnje, da dejstvo, da je bila tožnica iz Nemčije vrnjena v BIH, ni posledica izbrisa, temveč očitno dejstva, da je nezakonito prišla v Nemčijo in da tam ni uspela izposlovati dovoljenja za bivanje, nemški organi pa so jo očitno vrnili v BIH zato, ker je bila državljanka BIH. Navedb o tem, na podlagi katerih okoliščin so jo nemški organi vrnili v BIH, ali o tem, da bi želela, da jo nemški organi vrnejo v Slovenijo, tožnica v okviru trditev na prvi stopnji (do prvega naroka) sploh ni postavila (kar pravilno ugotavlja že sodišče prve stopnje), izvedba dokaza (vključno z zaslišanjem stranke) pa v pravdnem postopku trditev ne more nadomestiti.
Pritožbeni očitki o podani bistveni kršitvi določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ so neutemeljeni. Izpodbijano odločitev o stroških, ki so upniku nastali z vložitvijo predloga za izvršbo, je mogoče preizkusiti. Sklepi o izvršbi na podlagi verodostojne listine so sicer izdani samodejno v informacijskem sistemu, pri čemer se navede znesek stroškov, ki se upniku priznajo. Na njegovi podlagi in upoštevajoč upnikovo priglasitev v predlogu za izvršbo, ki je sestavni del sklepa o izvršbi, je tako mogoče razbrati, katere stroške je sodišče upniku priznalo in katere ne.
Po določbi petega odstavka 38. člena ZIZ je dolžnik dolžan upniku na njegovo zahtevo povrniti stroške, ki so bili potrebni za izvršbo, vključno s stroški poizvedb o dolžnikovem premoženju. Kriterij za presojo dolžnikove obveznosti povrnitve stroškov upniku je torej, ali gre za stroške, ki so neposredno povezani in potrebni za izvršilni postopek, oziroma taki, brez katerih upnik ne bi mogel doseči prisilnega poplačila terjatve. V zvezi s stroški vložitve predloga za izvršbo je tako kot potrebne mogoče šteti (le) tiste stroške, brez katerih upnik ne bi mogel doseči izdaje sklepa o izvršbi.
Priglašeni strošek opomina pred izvršbo je upnik utemeljeval z argumentom, da je po določbi 299. člena OZ dolžniku moral poslati opomin z določenim rokom za izpolnitev. Po oceni sodišča druge stopnje stroškov za pošiljanje opomina ni mogoče šteti kot del izvršilnih stroškov v smislu petega odstavka 38. člena ZIZ, ki bi bili neposredno povezani z izvršbo oziroma zanjo potrebni. Skladno z določili ZIZ sodišče sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine izda, če upnik v predlogu za izvršbo navede dan zapadlosti terjatve in druge podatke, predpisane v 41. členu ZIZ. V konkretnem primeru iz predloga za izvršbo izhaja, da je verodostojna listina zapadla v plačilo 2. 3. 2020. Povedano drugače, tudi če je upnik za to, da je terjatev zapadla, dolžniku moral poslati opomin, je strošek le tega mogoče šteti le kot strošek, povezan s samo terjatvijo oziroma njeno zapadlostjo, ne pa kot strošek, potreben za izvršilni postopek. ZIZ opomina nikjer v svojih določbah namreč ne določa kot procesne predpostavke za vložitev predloga za izvršbo.
Na obseg porokove obveznosti ne vpliva njegova morebitna nevednost, da je glavni dolžnik v zamudi. Tudi če upnik poroka ne obvesti (takoj), da dolžnik ni izpolnil obveznosti, obveznost poroka obstaja in sme upnik ne glede na to terjati poroka.
ZPP člen 242, 242/1, 242/3. Pravilnik o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku (2003) člen 1.
potni stroški - povračilo potnih stroškov - plačilo potnih stroškov priči - pritožbena obravnava - dokaz s pričami - predujem za kritje stroškov postopka
Priča ima v skladu s prvim odstavkom 242. člena ZPP pravico do povračila potnih stroškov. Če predujem za stroške prič ni bil založen, sodišče plačilo stroškov priče naloži stranki, ki je zaslišanje predlagala.
ZD člen 85, 85/2, 163, 210, 210/2-1, 212, 212/1-1. ZPP člen 337, 337/1.
zapuščinska obravnava - prekinitev zapuščinskega postopka - napotitev na pravdo - pravica do zapuščine - spor med dediči - sporna dejstva med strankama - volilojemnik - oporočni dedič - razveljavitev sklepa o dedovanju - nova dejstva v pritožbi - uveljavljanje dedne pravice - opozorilo na posledice zamude roka
Ker gre za spor med (oporočnima) dedičema in pritožnikoma, ki nista dediča, podlage za prekinitev zapuščinskega postopka na podlagi 212. člena ZD ni.
Pritožnika, ki sta volilojemnika in potencialna zakonita dediča zapustnice, trdita, da zapustnica z zapisom, da zapušča „vse svoje premično in nepremično premoženje“ svojima nečakoma, ni imela volje slednjima zapustiti tudi sporno nepremičnino (stanovanje), saj se je zavedala, da je dejanski lastnik le-te njen brat. Gre za spor po prvi točki drugega odstavka 210. člena ZD, ki terja prekinitev zapuščinskega postopka in napotitev strank na pravdo.
Sodna praksa dopušča navajanje novih dejstev v pritožbi, če se ta nanašajo na uveljavljanje dedne pravice in gre za laično stranko, ki v zapuščinskem postopku pred sodiščem prve stopnje ni bila opozorjena na posledice prekluzije. Pritožnika je zastopal kvalificiran pooblaščenec, kar pa ne pomeni, da opozorilo o posledicah prekluzije ni bilo potrebno. Dejstva, ki jih pritožnika nista navajala v postopku na prvi stopnji, niso prepozna.
stroški pravdnega postopka - odločitev o pravdnih stroških - delna pripoznava tožbenega zahtevka - priznanje dejstev - načelo uspeha pravdnih strank - vsaka stranka krije svoje stroške postopka
Toženka v odgovoru na tožbo tožbenega zahtevka ni delno pripoznala. Priznala je le dejstva, ki so se nanašala na del zahtevka, s katerim je tožnica uspela. Dokazni postopek ni bil zelo obsežen in ne glede na to, da je bil večinoma usmerjen v ugotavljanje dejstev v zvezi z zahtevkom, s katerim tožnica ni uspela, ni krivično, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka. Končni uspeh je bil približno polovičen, obe stranki sta imeli odvetniško zastopanje, torej primerljive stroške.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00049558
KZ-1 člen 20, 20/2, 240, 240/1, 240/2. ZOPOKD člen 4, 4-3, 25, 25/1, 25/1-9. ZKP člen 277, 277/1, 277/1-1.
kaznivo dejanje zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti - opis dejanja - zakonski znaki kaznivega dejanja - protipravno pridobljena premoženjska korist
Značilnost obravnavanega kaznivega dejanja, brez katere ni tega dejanja, je tudi ta, da mora biti storilčevo ravnanje motivirano s pridobitvijo premoženjske koristi sebi ali komu drugemu ali s povzročitvijo premoženjske škode. Posledično je napačno stališče, da je premoženjska korist protipravna le, če hkrati pomeni tudi oškodovanje gospodarskega subjekta. Koristnost oziroma škodljivost storilčevega ravnanja za gospodarski subjekt ni pomembna, saj ni zakonski znak kaznivega dejanja. Pri tem kaznivem dejanju je premoženjska korist protipravna že zato, ker izvira iz storilčeve zlorabe položaja ali pravic, ne glede na njen vpliv na premoženje gospodarskega subjekta. Ne glede na siceršnje (koristne) učinke pravnega posla, ki je bil sklenjen z zlorabo položaja pri opravljanju gospodarske dejavnosti, je kaznivo dejanje podano, če se storilcu dokaže, da je pri opravljanju gospodarske dejavnosti svoj položaj zlorabil z namenom drugemu pridobiti nepremoženjsko korist. Premoženjska korist, ki je pri tem morebiti nastala eni izmed strank pravnega posla, protipravnosti očitanega kaznivega dejanja ne more izključiti.
posest nepremičnine - uporaba nepremičnine - dejanska oblast nad stvarjo - motenje posesti - neposredna posest - izguba posesti - neuporaba - prostovoljno prenehanje posesti - vzpostavitev prejšnjega posestnega stanja - motilno dejanje - izločitev sodnika
Posest se izgubi, če posestnik preneha izvrševati dejansko oblast nad stvarjo. Zgolj začasna neuporaba stvari sicer ne pripelje do prenehanja posesti. Vendar sedemletna opustitev posesti pripelje do izgube posesti.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00045785
ZKP člen 129a, 129a/3, 129a/4, 181, 181/1, 181/1-1. KZ-1 člen 31, 86, 86/9. ZPro člen 19. ZDT-1 člen 145.
nadomestitev izvršitve kazni zapora - nadomestitev izvršitve zaporne kazni z delom v splošno korist - postopek za nadomestitev kazni zapora - vloga državnega tožilca - oškodovanec kot tožilec - subsidiarni tožilec
Pritožbeno sodišče zavrača naziranja pritožbe o dolžnem pridobivanju mnenja subsidiarne tožilke glede obsojenčevega predloga za nadomestno izvršitev kazni. ZKP v tretjem odstavku 129.a člena določa, da sodnik zavrže predlog, če je prepozen, nedovoljen ali če so v predlogu navedeni razlogi očitno neutemeljeni, sicer pa odredi, da se raziščejo dejstva in preskrbijo dokazi, na katere se sklicuje predlog, po potrebi pa sme razpisati narok. ZKP ne določa, da bi si sodnik moral pridobiti mnenje upravičenega tožilca o vloženem predlogu, niti kje in kako bi moral pred odločitvijo opravljati poizvedbe. Deveti odstavek 86. člena KZ-1 določa, da pri odločanju o izvršitvi kazni zapora z delom v splošno korist upošteva zlasti vedenje obsojenca v času odločanja, nevarnost ponovitve dejanja na prostosti, možnost in sposobnost za opravljanje primernega dela ter osebne in družinske razmere obsojenca v času predvidenega izvrševanja kazni. Z uveljavitvijo ZPro je začela veljati določba 31. člena KZ-1E, ki pri odločitvah sodišča o izvrševanju kazni zapora v splošno korist napotuje na probacijsko službo, ki za potrebe odločitve sodišča, poleg drugih nalog, pripravlja poročila (19. člen ZPro) o oceni dejavnikov tveganja, ki je v pomoč pri odločanju, med drugim, tudi o nadomestitvi kazni z delom v splošno korist. Ne KZ-1, ne ZPro pri tem ne predvidevata sodelovanja upravičenega tožilca, t.j. tožilca kot stranke postopka. Četrti odstavek 129.a člena ZKP sicer določa, da se lahko, poleg predlagatelja, zoper sklep, s katerim se odloča o predlogu za nadomestno izvršitev kazni zapora z delom v splošno korist, pritoži tudi državni tožilec, vendar kot sooblikovalec kaznovalne politike, za katero skrbi v okviru svoje funkcije pregona in ne kot stranka postopka (četrti odstavek 45. člena ZKP). Oškodovanec kot tožilec te pravice nima (63. člen ZKP). Na tako vlogo državnega tožilca v postopku odločanja o nadomestni izvršitvi kazni zapora napotuje tudi zakonodajalec v pripravljalnih gradivih k noveli ZKP-K, novem 129.a členu. Izhaja pa tak sklep iz dejstva, da je pri izvrševanju kazenskih sankcij tudi sicer, po ZIKS-1 in ZDT-1, vloga tožilca omejena na njegovo funkcijo državnega organa in pristojnosti, ki jih ima v okviru politike pregona (po 145. členu ZDT-1). Prvostopenjsko sodišče je v predmetni zadevi glede predloga obsojenca za nadomestno izvršitev kazni sicer pridobivalo mnenje državnega tožilca, ki pa ga v nadaljevanju ni upoštevalo, glede na to, da je postopek tekel po obtožnem predlogu subsidiarne tožilke. Tako postopanje je, kot je bilo zgoraj obrazloženo, nepotrebno, saj ne pridobivanje mnenja državnega tožilstva kot državnega organa, niti upravičenega tožilca, zakon v tem postopku ne določa. Zdi pa se smotrno državnega tožilca obvestiti o predlogu za nadomestno izvršitev kazni, saj ima po četrtem odstavku 129.a člena ZKP pravico do pritožbe zoper sklep, ki ga v tem postopku izda sodišče. Z obvestilom o predlogu in pozivom na podajo mnenja se državnemu tožilcu omogoči izjavljanje glede odločitve, zoper katero ima samostojno pritožbo. Tako postopanje prvostopenjskega sodišča po oceni pritožbenega sodišča v nobenem smislu ne vpliva na pravilnost odločitve v konkretni zadevi, česar pritožnik sam tudi sicer ne zatrjuje.
izvensodna poravnava - izstop iz družbe - odsvojitev poslovnega deleža - sporno pogodbeno določilo - razlaga pogodbe - jezikovna razlaga - skupni namen pogodbenikov - načelo vestnosti in poštenja - pogajanje
Skupni namen pravdnih strank je bil s sklenjeno poravnavo celovito urediti razmerja med strankama, kamor sodi (oziroma je sodilo) tudi obravnavano razmerje ali udejstvovanje v družbi. Tak namen je razviden iz celotne faze pogajanj, ter ob tem izraženih pričakovanj strank. Ni mogoče pritrditi pritožniku, da je bil namen sklenitve poravnave usmerjen le v izstop toženca iz družbe. Sporazumna rešitev razmerij med strankama, ki sta bili nesporno v globokem sporu, je bila predlagana s ciljem, da „se strankama ne bo več nikoli treba srečevati in pogovarjati“, izstop toženca iz družbe (ob določitvi kupnine za njegov delež) pa le način za dosego tega cilja.
preživninska obveznost staršev - sprememba preživnine, določene s sodno poravnavo - dvofazni postopek - bistveno spremenjene okoliščine - otrokove potrebe in zmožnosti staršev - znižanje preživnine - zvišanje preživnine - porazdelitev preživninskega bremena
Pravilna uporaba 132. člena ZZZDR zahteva izvedbo dvofaznega postopka, kjer sodišče v prvi fazi ugotovi, ali so se okoliščine od določitve preživnine bistveno spremenile, tako da prvotno določena preživnina ni več ustrezna glede na zmožnosti staršev in potrebe upravičenca, in če to ugotovi, postopek nadaljuje z novo odmero preživnine glede na nove razmere v času izdaje sodne odločbe.
Bistvene razlike v razpoložljivem (sicer nadstandardnem) dohodku obeh staršev, ob nadaljnjih ugotovitvah, da so se spremenile tudi potrebe otroka, utemeljujejo novo iskanje ravnovesja med otrokovimi potrebami in zmožnostmi preživninskih zavezancev.
Odločilno je, da so zmožnosti obeh staršev nadpovprečno dobre in imata dovolj razpoložljivega dohodka, da zanju preživninska obveznost ne predstavlja pomembnega bremena. Zato je za odločitev o višini preživnine bistveno, da sodišče ugotovi okvirno razmerje med dohodki in premoženjskim stanjem posameznega zavezanca ter bi natančnejše ugotavljanje in vrednotenje premoženja presegalo domet te pravde.
razmerja med starši in otroki - ukrepi za varstvo koristi otroka - stiki med otrokom in starši - začasna ureditev stikov - sprememba izvajanja stikov - regulacijska (ureditvena) začasna odredba - pogoj za izdajo začasne odredbe - varstvo koristi otroka - ogroženost otroka - konfliktnost med starši
Starša sta se za trenutno izvajanje stikov dogovorila v sporazumu na način, ki omogoča, da deklica ohranja občutek medsebojne čustvene povezanosti in pripadnosti obema staršema. Stiki so dogovorjeni tako, da oče lahko sodeluje pri vzgoji deklice in po svojih zmožnostih poskrbi za hčerko tudi v času, ko zboli, kadar mati zaradi strahu pred izgubo zaposlitve tega ne zmore. Starši in otrok tako ohranjajo trajno vez in skrb za otroka, kar je v dekličino največjo korist. Odločitev sodišča prve stopnje, ki je zavrnilo predlog, da bi z začasno uredbo že tretjič med razveznim postopkom staršev spremenilo trenutni način izvajanja stikov, je pravilna. V primeru, da bi sodišče predlogu za izdajo začasne odredbe ugodilo, bi to lahko pomenilo prejudiciranje odločitve o glavni stvari. Oče ima z deklico redne stike, ki včasih ne potekajo tako, kot bi si želel, ker je odnos med njim in bivšo partnerico konflikten, a zgolj to, kadar otrok ni ogrožen, ne predstavlja razloga za izdajo ureditvene začasne odredbe.
NEPRAVDNO PRAVO - STANOVANJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00046813
ZPPSL člen 146. SZ člen 12. SZ-1 člen 23. ZZK-1 člen 40. Odvetniška tarifa (2015) člen 12, 12/3, 14, 14/4.
skupni deli stavbe v etažni lastnini - družbena lastnina - pravica uporabe - skupni prostori - splošni skupni del - skupna lastnina - ureditev lastninskih razmerij - večstanovanjska stavba - lastninjenje družbene lastnine - prodaja pravne osebe v stečaju - pridobitev lastninske pravice na nepremičnini na podlagi zakona - pravna praznina - povrnitev pravdnih stroškov - cena odvetniških storitev - sprememba vrednosti točke
12. člen SZ/91 je urejal skupne prostore, dele, objekte in naprave v večstanovanjski hiši (in ne v več hišah) ter funkcionalno zemljišče kot solastnino vseh etažnih lastnikov. Urejal je torej razmere v eni stavbi. Šele SZ iz leta 2003 v členu 23 določa, da za skupne dele, ki služijo več nepremičninam ali več stanovanjskim stavbam, se štejejo samo tisti skupni deli, ki so bili zgrajeni s tem namenom in katerih gradnjo so plačali lastniki oziroma etažni lastniki ali njihovi pravni predniki. V 3. točki 23. člena pa določa, da se šteje, da je takšen skupni del skupna lastnina vseh lastnikov nepremičnin in etažnih lastnikov posameznih delov večstanovanjskih stavb, ki jim takšen skupni del služi. Tako se tudi vpiše v zemljiško knjigo.
12. člen OT določa, da je stranka dolžna plačati odvetniku storitev po tarifi, veljavni v času, ko je odvetnik delo opravil, pomnoženi z vrednostjo točke v času plačila, povečanim za DDV, če je odvetnik zavezanec za plačilo v RS. Ker pa se je vrednost točke spremenila v teku postopka, je vplivala tudi na število točk za opravljeno storitev, ki je glede na vrednost spornega predmeta sedaj nižja kot ob uvedbi postopka. Število točk za opravljeno storitev je nižje za več kot 10 %, zato je treba uporabiti tretji odstavek 12. člena OT, ki jo mora sodišče spoštovati na podlagi četrtega odstavka 14. člena OT.
zavrnitev predloga za podaljšanje roka - predlog za obnovo postopka - rok za vložitev predloga - zakonski rok - nepodaljšljiv rok - zavrženje predloga za obnovo postopka - nedovoljenost predloga za obnovo postopka - postulacijska sposobnost v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi - COVID-19
Rok za vložitev predloga za obnovo postopka je zakonski rok, kot tak pa ni podaljšljiv. V tem pogledu nepodaljšljivost zakonskih rokov nima nobene zveze z okoliščino, da procesni roki v tovrstnih zadevah v določenem obdobju niso tekli zaradi razglašene epidemije Covid-19.
DZ člen 151, 151/2, 151/4, 151/5, 161, 166, 166/2. ZNP-1 člen 102, 102/3, 104.
določitev stikov med staršem in otrokom - dodelitev otrok v varstvo in vzgojo - določitev preživnine za otroka - začasna odredba - nastanek škode - nasilje v družini - ogroženost otroka - starševska skrb - skrb staršev za otroke - največja korist otroka - sporazumno odločanje staršev o izvrševanju roditeljske pravice - pogoji za začasno odredbo - restriktiven pristop - postopek po uradni dolžnosti - vprašanja, ki bistveno vplivajo na otrokov razvoj - video posnetek kot dokaz
Začasne odredbe v družinskopravnih zadevah imajo velik neposreden vpliv na končno odločitev, kar lahko močno in trajno prizadene interese obeh staršev in zlasti otroka, zato je treba k njihovi izdaji pristopiti restriktivno.
Zadržanost enega od staršev pri izvajanju starševske skrbi ni razlog za začasno odločanje o vprašanjih starševske skrbi, saj kadar je eden od staršev zadržan pri izvajanju starševske skrbi, to izvaja drugi od staršev sam.
Ocena vzgojnih kapacitet in sposobnosti staršev na podlagi posnetkov je zelo tvegana, vlaganje takšnih posnetkov v spis pa praviloma prav v ničemer ne prispeva k varovanju koristi otrok.
Tožniki utemeljeno navajajo, da sodišče zmotno enači odpoved pogodbe z razvezo pogodbe. Tožniki so svoj zahtevek oprli na trditev, da je bila sporna pogodba razvezana v skladu z določbo tretjega odstavka 6. člena najemne pogodbe, v kateri sta se stranki dogovorili, da se pogodba, če najemnina ni plačana najkasneje do 15. dne v mesecu za tekoči mesec, razveže z iztekom meseca, za katerega najemnina ni plačana, da je čas je bistveni element tega določila, dokaz veljavnosti razveznega pogoja pa je izpis iz Banke najemodajalca in da v citiranem času ni bilo priliva od najemnika.
Kljub morebitni zamudi s plačilom najemnine bi lahko stranki s sklenitvijo ustreznega aneksa ali ustnega dogovora obdržali najemno pogodbo v veljavi.
Zaradi zmotne uporabe materialnega prava sodišče prve stopnje trditve tožnikov o uporabi stanovanja s strani drugega toženca ni štelo za odločilne in ni ugotavljalo odločilnih dejstev glede vtoževanega tožbenega zahtevka iz naslova neupravičene obogatitve zoper drugega toženca, zato je treba sodbo sodišča prve stopnje glede njega razveljaviti in v tem obsegu zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje.