Vrhovno sodišče sledi stališču literature, da je treba določbo petega odstavka 168. člena ZIZ razlagati na način, da pride tožba po tem členu v poštev le za primere, ko listina, primerna za vknjižbo lastninske pravice na dolžnika (40. členu ZZK-1), obstaja, upnik pa z njo ne razpolaga. Iz določbe petega odstavka 168. člena ZIZ izhaja, da sodišče, ki odloča o tožbi, torej ne zemljiškoknjižno sodišče ampak pravdno, odloči o vpisu (pravilno vknjižbi) lastninske pravice na dolžnika. To pomeni, da pravdno sodišče zgolj „preveri“, ali so za vknjižbo lastninske pravice na dolžnika izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji. Pogoj za vknjižbo lastninske pravice je tudi obstoj listine, ki dokazuje pravni temelj pridobitve lastninske pravice (40. člen ZZK-1 v zvezi s prvim odstavkom 29. člena ZZK-1). Zato je logično, da s tožbo po petem odstavku 168. člena ZIZ upnik ne more šele zahtevati izstavitve zemljiškoknjižne listine, ampak mora njen obstoj v tožbi zatrjevati, in če je zatrjevano dejstvo sporno, ga tudi dokazati.
Opustitev preverjanja računovodskih izkazov tožeče stranke ne pomeni opustitve dolžnega ravnanja tožene stranke v skladu z 28. členom ZFPPIPP.